Pojdi na vsebino

Petero milanskih dni

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Petero milanskih dni
Del prve vojne za neodvisnost Italije

Petero dni v Milanu, avtor Carlo Bossoli
Datum18–22. marca 1848
Prizorišče
Milano, Lombardija–Benečija
(danes Italija)
45°28′01″N 09°11′24″E / 45.46694°N 9.19000°E / 45.46694; 9.19000
Izid

Zmaga milanskih upornikov[1]

  • Radetzky se umakne iz Milana[2]
Udeleženci
Milanski oboroženi uporniki Avstrija
Poveljniki in vodje
Carlo Cattaneo
Gabrio Casati
Luciano Manara
[2][3][4][5]		 Joseph Radetzky
Ludwig von Wohlgemuth
[6][7][8][9]
Moč
1.700 barikad[10]
oboroženi s 600–650 kosi strelnega orožja, kamni, steklenicami, koli, sulicami in meči[10][11]		 12.000 vojakov v garniziji[7][12]
Žrtve in izgube
409–424 ubitih[3][6]
vključno s 43 ženskami in otroki
600+ ranjenih[6]		 181 ubitih[13]
vključno s 5 častniki
235 ranjenih[6]
vključno s 4 častniki
150–180 zajetih[13]

Petero milanskih dni (italijansko Cinque giornate di Milano [ˈtʃiŋkwe dʒorˈnaːte di miˈlaːno]) je bila vstaja in eden ključnih dogodkov v revolucionarnem letu 1848, ki je sprožil prvo italijansko vojno za neodvisnost. Upor v Milanu se je začel 18. marca. Po petih dneh uličnih bojev so uporniki iz mesta izgnali maršala Radetzkyja in njegovo avstrijsko vojsko.

Ozadje

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Italijanske vojne za neodvisnost.

1. januarja 1848 se je v Milanu začel močan odpor proti avstrijski nadvladi.[14] Na novoletni dan so začeli bojkotirati igre na srečo in tobačne izdelke. Oba sektorja sta bila državni monopol, ki je prinašal več kot 5 milijonov lir.[10] Napetosti so vrhunec dosegle 3. januarja, ko je prišlo do krvavih spopadov na ulicah. Jezna množica je žalila avstrijske vojake in vanje metala kamenje.[15][3] Vojaki so se nato zbrali v skupine in napadli množico z meči ter bajoneti, pri čemer so ubili pet ljudi, 59 pa ranili. Radetzky je za pet dni umaknil vojake v vojašnice,[15] s čimer so se nemiri začasno umirili. Protesti so ponovno izbruhnili 18. marca, ko so v mesto prišle novice o vstaji na Dunaju in padcu Metternicha.[10]

Dogodki

[uredi | uredi kodo]
Kip ob vznožju spomenika Pet dni v Milanu iz leta 1895, ki ga je postavil Giuseppe Grandi.
Milanska barikada med »petimi dnevi«.

Skoraj sočasno z drugimi ljudskimi vstaji po Lombardsko-beneškem kraljestvu se je 18. marca 1848 uprlo tudi mesto Milano. Ti dogodki so prvič pokazali moč ljudske pobude. Pod vodstvom akterjev gibanja Risorgimento je namreč upornikom uspelo odločilno vplivati na politiko kralja Karla Alberta Sardinskega.

Avstrijska garnizija v Milanu je bila dobro opremljena, poveljeval pa ji je izkušen general Joseph Radetzky von Radetz. Kljub temu da je bil star čez 80 let, je bil energičen in nepopustljiv. Radetzky se vstaji ni nameraval vdati.

Vendar se je celotno mesto borilo po ulicah, postavljali so barikade, streljali z oken in streh ter pozivali podeželsko prebivalstvo, naj se jim pridruži. Prebivalstvo je podprl nadškof in v boju proti Avstrijcem se je pridružilo vsaj 100 duhovnikov. Na barikade so postavili doprsni kip papeža Pija IX .[16] Ustanovljena je bila začasna milanska vlada, ki ji je predsedoval podestà, Gabrio Casati, vojnemu svetu pa je načeloval Carlo Cattaneo. Otroci iz sirotišnic, znani kot »Martinitti« so delovali kot kurirji in prenašali sporočila po vseh delih mesta.

Radetzky je spoznal, da se bo v obleganem mestnem središču težko upiral. Bal se je napada piemontske vojske in kmetov s podeželja, zato se je odločil za umik, potem ko je izgubil nadzor nad vrati Porta Tosa (zdaj Porta Vittoria), ki so jih zavzeli uporniki. Zvečer 22. marca so se Avstrijci umaknili proti Zvečer 22. marca so se Avstrijci umaknili proti »Quadrilateru« (utrjenemu območju, ki so ga omejevala štiri mesta: Verona, Legnago, Mantova in Peschiera del Garda), približno 120 km proti vzhodu. S seboj pa so odpeljali več talcev, aretiranih na začetku upora. Medtem je bil preostanek langobardskega in beneškega ozemlja osvobojen.

V spomin na te dni se je uradni časopis začasne vlade imenoval preprosto Il 22 marzo (22. marec),. Izhajati je začel 26. marca v palači Palazzo Marino pod vodstvom Carla Tence.[17] Leta 1895 so na današnjem trgu Porta Vittoria slovesno odkrili Spomenik Petim dnem Milana, delo kiparja Giuseppeja Grandija.

Skoraj stoletje pozneje, leta 1943, so upor v Neaplju proti nacistični okupaciji med drugo svetovno vojno poimenovali Štirje dnevi Neaplja,, s čimer so se neposredno zgledovali po zgodovinskem milanskem uporu.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Grenville, John Ashley Soames (2000). Europe reshaped, 1848–1878. Oxford: Blackwell.
  2. 1 2 Stillman, William James (1898). The union of Italy, 1815–1895. Cambridge: Cambridge University Press.
  3. 1 2 3 Ginsborg, Paul (1979). Daniele Manin and the Venetian revolution of 1848–49. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 9780521220774.
  4. ↑ Maurice, Charles Edmund (1887). The revolutionary movement of 1848–9 in Italy, Austria Hungary, and Germany. New York: G. P. Putnum's Sons.
  5. ↑ Historical abstracts: Volume 42, Issues 3–4. Santa Barbara: American Bibliographical Center. 1991.
  6. 1 2 3 4 Rüstow, Wilhelm (1862). Der italienische Krieg von 1848 und 1849. Zürich: F. Schulthess.
  7. 1 2 Whyte, Arthur James Beresford (1975). The political life and letters of Cavour, 1848–1861. Santa Barbara: Praeger.
  8. ↑ Svoboda, Johann (1870). Die Zöglinge der Wiener-Neustädter Militär-Akademie. Wien: Geitler.
  9. ↑ de Marguerittes, Julie (1859). Italy and the War of 1859. Philadelphia: G. G. Evans.
  10. 1 2 3 4 Chapman, Tim (2008). The risorgimento: Italy 1815–71. Penrith: Humanities-Ebooks.
  11. ↑ Stearns, Peter N. (1974). 1848: the revolutionary tide in Europe. New York: W. W. Norton.
  12. ↑ Whittam, John (1977). Politics of the Italian Army, 1861–1918. London: Croom Helm.
  13. 1 2 Wilhelm Meyer-Ott; Wilhelm Rüstow (1850). Die Kriegerischen Ereignisse in Italien in den Jahren 1848 und 1849. Zürich: F. Schulthess.
  14. ↑ Gooch, John (1986). The unification of Italy. London: Routledge.
  15. 1 2 Berkeley, George F.-H. (1940). Italy in the Making January 1st 1848 to November 16th 1848. Cambridge: Cambridge University Press.
  16. ↑ M. Clark, The Italian Risorgimento, Routledge 2013 p. 53.
  17. ↑ Luseroni, Giovanni (2016). Giuseppe Mazzini e i Democratici nel Quarantotto Lombardo. Gangemi Editore spa. str. 130. ISBN 9788849299229.

Bibliografija

[uredi | uredi kodo]

V italijanščini

[uredi | uredi kodo]
  • (italijansko) Piero Pieri, Storia militare del Risorgimento – volume 1 & 2, Einaudi, Torino, 1962
  • (italijansko) Carlo Cattaneo, Dell'insurrezione di Milano nel 1848 e della successiva guerra, e-text Liber liber/Progetto Manuzio
  • (italijansko) Antonio Scurati, Una storia romantica, romanzo Bompiani, 2007
  • (italijansko) Elena Fontanella, a cura di, Giovani ribelli del '48. Memorie del Risorgimento lombardo , Firenze, Fratelli Alinari, 2011. ISBN 978-88-95849-14-0. Testi di Aldo A. Mola, Giancarlo Lacchin, Roberto Lauro, Maurizio Griffo, Agostino Giovagnoli, Cecilia Dau Novelli, Romano Bracalini, Carlo Cattaneo, Gianni Oliva, Emanuele Bettini, Matteo Sanfilippo, Giuseppe Poletta, Franco Della Peruta, Fulvio Peirone, Gabriella Bonacchi, Anna Maria Isastia, Elena Fontanella, Andrea Vento, Vittorio Nichilo, Giorgio Cosmacini, Roberto Guerri, Lucia Romaniello, Giuseppe Garibaldi, Gian Paolo Caprettini, Gian Mario Benzing, Roberto Cassanelli.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Petero_milanskih_dni&oldid=6689172«