Pendopo

Pendopo v Kraton Kasepuhanu, Cirebon

Tumpangan strop pendopa

Pendopo (javansko: ꦥꦼꦤ꧀ꦝꦥ ali ꦥꦤ꧀ꦝꦥ, indonezijsko črkovanje: pendapa, nestandardno črkovanje: pendopo ali pěndåpå) je temeljni element javanske arhitekture, edinstven v južnem osrednjem delu Jave; velika paviljonu podobna struktura, zgrajena na stebrih. Kvadratnega ali pravokotnega tlorisa je odprta na vseh straneh in nudi zavetje pred soncem in dežjem, hkrati pa omogoča prepih in posredno svetlobo. Beseda pendopo je sorodna sanskrtski besedi mandapa ('dvorana').

Nizozemski pisatelj Multatuli je v svojem kolonialnem reformističnem romanu Max Havelaar opisal pendopo takole: »Po klobuku s širokimi krajci, dežniku ali votlem drevesu je 'pendoppo' [sic] zagotovo najpreprostejša predstavitev ideje 'streha'.«

Pendopo ki izhajajo iz starodavnih javanskih arhitekturnih elementov, so običajni ritualni prostori, namenjeni predvsem obredom in tudi namenom, kot je sprejemanje gostov v kompleksih bogatih Javancev in celo kot delovni prostori za domače obrti. Pendopo je zgrajen kot samostojna struktura ali pa, pritrjena na obzidano notranjo strukturo (dalem), lahko tvori sprednji del tradicionalne javanske hiše (omah).

Zgodovina

Najstarejše ohranjene podobe starodavne javanske ljudske arhitekture se pojavljajo v reliefi Borobudurja, med drugim pendopo s stopničasto streho. Nekoč so služili kot zavetje za institucije starodavnih javanskih kraljestev, kot so sodišča, duhovščina in palače, ter za javne nastope kralja in njegovih ministrov. V kompleksu Ratu Boko iz 9. stoletja blizu Prambanana so sledi kvadratnih dvignjenih kamnitih podstavkov z umpaki in kamni z luknjami za postavitev lesenih stebrov. Podobne strukture lahko najdemo tudi v Trovulanu iz 14. stoletja, ki izvira iz obdobja Majapahita, kjer kvadratni opečni podstavki z umpaki kažejo, da so tam nekoč stali pendopi. Ker so bili stebri in streha izdelani iz lesenega organskega materiala, ni ostalo nobenih sledi strehe pendopo. Pendopo z zvestim slogom opečne podlage Majapahita lahko najdemo v Kraton Kasepuhanu v Cirebonu iz 16. stoletja, pa tudi v Kota Gedeju v Yogyakarti iz 17. stoletja. Ti dokazi kažejo, da se zasnova ni bistveno spremenila že več kot tisočletje.

Še vedno so temeljne sestavine javanskih kratonov ('palač'), pri čemer se od 18. stoletja pogosto vključujejo evropski vplivi. Večina pendopov je zgrajenih iz lesa, obstajajo pa tudi zidane različice, kot je na primer Kraton Kanoman v Cirebonu. Bogati sodobni graditelji domov so v poskusu oblikovanja domov, ki bi se opirali na tradicionalno javansko izkušnjo prostora, razstavili, prepeljali in ponovno sestavili pendope, da bi oblikovali hibridne moderno-tradicionalne domove. Pendopo se uporablja kot prostor za izdelavo batika za ženske.[3]

Sklici

• Schoppert, P., Damais, S., Java Style, 1997, Didier Millet, Paris, 207 pages, ISBN 962-593-232-1