Peltast

Peltasti (starogrško πελταστής, latinizirano: peltastēs) so bili lahko oboroženi pešaki, ki so izvirali iz Trakije in Peonije. Ime so dobili po značilnem ščitu v obliki polmeseca (pelte), ki so ga nosili.^[1] Tukidid omenja traške peltaste, medtem ko Ksenofont v Kirovi anabazi omenja traške in grške peltaste.^[2]

Peltasti so pogosto služili kot spopadniki v helenističnih vojskah. V srednjem veku se je izraz uporabljal za vrsto bizantinske pehote.

Opis

Ščit (pelte)

Peltasti so kot glavno zaščito nosili pleten ščit v obliki polmeseca, imenovan pelte (starogrško πέλτη, peltē; latinsko: pelta). Od tod tudi njihovo ime. Po Aristotelu pelte ni bil obrobljen in je bil prekrit s kozjo ali ovčjo kožo. Nekateri pisni viri namigujejo, da je bil ščit lahko tudi okrogel, vendar je v umetnosti običajno prikazan v obliki polmeseca. Enak ščit se pojavlja tudi v skitski umetnosti in je bil morda pogost tudi drugod v Srednji Evropi. Ščit je lahko imel sredinski trak in ročaj blizu roba ali samo sredinski ročaj. Morda je imel tudi nosilni trak, s katerim se je obesil na hrbet.

Orožje

Peltast je bil oborožen z več kopji, morda opremljenimi s trakovi, da je bil met močnejši in daljši. Velikost teh kopij se je lahko zelo razlikovala od sodobnega olimpijskega kopja. Ksenofont v svoji Anabazi omenja spopad s sovražnimi Karduhi, oboroženimi z dolgimi loki. Grki so njihove puščice ponovno uporabili kot kopja.

Peltasti so bili tudi odlični lokostrelci, oboroženi z loki, dolgimi skoraj tri komolce, in puščicami, daljšimi od dveh komolcev (86-112 cm). Pri izstrelitvi puščice so napeli tetivo tako, da so jo zaskočili z levo nogo, postavljeno naprej na spodnji konec loka. Puščice so prebile ščit in oklep.^[3]

Razvoj

V arhaični Grčiji so bile vojske skoraj izključno sestavljene iz težke pehote - hoplitov. Slog bojevanja peltastov izvira iz Trakije. Prvi grški peltasti so bili rekrutirani iz grških mest na traški obali.^[1] Na vazah in drugod so peltasti običajno upodobljeni v tipični traški noši, ki je vključevala značilno frigijsko kapo iz lisičje kože z ušesnimi zavihki. Običajno so nosili vzorčaste tunike, škornje iz rumene kože in dolge plašče, imenovane zeir, okrašene z geometrijskim vzorcem. Veliko najemniških peltastov je bilo verjetno rekrutiranih v Grčiji. Najdenih je bilo tudi nekaj vaz, na katerh so hopliti upodobljeni s korintskimi čeladami, oklepi za goleni in prsi, oboroženi s hoplitskimi kopji in oblečeni v kožuhe. Z opremo peltastov so pogosto upodobljene tudi mitološke Amazonke.

Peltasti so postopoma pridobivali pomen v grškem vojskovanju, zlasti med peloponeško vojno. Ksenofont v Kirovi anabazi opisuje peltaste v boju proti ahemenidski konjenici v bitki pri Kunaksi leta 401 pr. n. št. Peltasti so služili kot najemniki v vojski Kira Mlajšega.

"Tisafern ni pobegnil ob prvem napadu [grških čet], temveč je namesto tega stekel vzdolž reke skozi grške peltaste. Med prehodom ni ubil niti enega moža. Grki so odprli svoje vrste [da bi spustili skozi perzijsko konjenico] in jih začeli udarjati [z meči] in metati kopja, ko so šli skozi."^[3]

Ksenofontov opis jasno kaže, da so bili ti peltasti oboroženi z meči in kopji in ne s sulicami. Ko so se soočili z napadom perzijske konjenice, so odprli svoje vrste in spustili konjenico skozi in jo med prehodom napadli.^[3]

Peltasti na Pajavovi grobnici

Peltasti na Pajavovi grobnici (ok. 360 pr. n. št.) so oblečeni v tuniko (exomis), pokriti s polstenim pokrivalom (pilos) z ličnicami in oboroženi z okroglim ščitom (pelte) in sulico^[4]^[5]

V 4. stoletju pr. n. št. so peltasti postali glavna vrsta grške najemniške pehote. Njihova oprema je bila cenejša od opreme tradicionalnih hoplitov in zato bolj dostopna revnejšim članom družbe. Atenski general Ifikrat je leta 390 pr. n. št. v bitki pri Lehaeumu uničil špartansko falango, pri čemer je uporabil večinoma peltaste. V poročilu Diodorja Sicilskega se Ifikratu pripisuje ponovno uvedbo dolgih sulic, morda okoli leta 374 pr. n. št. Ta reforma je morda privedla do peltasta, oboroženega z majhnim ščitom, mečem in sulico namesto s kopjem.

Nekateri strokovnjaki trdijo, da ti kasnejši peltasti niso bili peltasti v tradicionalnem smislu, temveč lahko oklepljeni hopliti, ki so nosili ščit pelte in daljše sulice. Ti peltasti so bili opisani kot neposredni predniki makedonske falange.^[6] Na nekaterih ilustracijah peltastov iz obdobja pred Ifikratom so oboroženi tudi s sulicami za zabadanje. Nekateri peltasti so jih morda nosili kot dopolnilo in ne kot nadomestilo za kopja.

Aleksander Veliki je uporabljal peltaste iz tračanskih plemen severno od Makedonije, zlasti Agrijancev. V 3. stoletju pr. n. št. so peltaste postopoma nadomestili pešci turoforji. Kasnejše omembe peltastov se morda ne nanašajo na njihovo značilno opremo, saj je beseda peltast postala sinonim za najemnika.

Anatolija

Athenian peltast

Atenski najemniški peltast (levo), ki podpira ahemenidskega viteza iz helespontske Frigije (na sredini), ki napada grškega psilosa (desno), Altikulaški sarkofag, začetek 4. stoletja pr. n. št. Atenski peltast je oborožen z mečem in majhnim okroglim ščitom z enim ročajem, v katerega so vtaknjena kopja. Peltast je bil zato učinkovit borec v tesnih prostorih proti neorganiziranemu sovražniku.^[7]^[8]

V Anatoliji je obstajala tradicija bojevanja s kopji, lahkimi ščiti in včasih s sulico. V vojski Kserksa I., ki je leta 480 pr. n. št. napadla Grčijo, je bilo več tako oboroženih kontingentov. Paflagonci in Frigijci so na primer nosili pletene čelade in škornje, ki so segali do polovice kolen. Nosili so majhne ščite, kratka kopja, sulice in bodala.^[9]

Perzijska vojska

Od sredine 5. stoletja pr. n. št. naprej so se peltasti začeli pojavljati na grških upodobitvah perzijskih vojakov.^[10] Opremljeni so bili enako kot grški in traški peltasti, vendar oblečeni v tipične perzijske vojaške uniforme. Pogosto so kot orožje nosili lahke sekire, imenovane sagari. Domneva se, da so se ti vojaki v perzijščini imenovali takabara, njihovi ščiti pa taka.^[11] Na uvedbo teh enot so morda vplivali grški in traški peltasti. Nanjo bi lahko vplivala tudi anatolska hribovska plemena, kot so Kordueni, Mizijci ali Pizidijci.^[12] V grških virih so te enote imenovane bodisi peltasti bodisi peltoforji (nosilci pelte).

Antigonidska vojska

V helenističnem obdobju so imeli antigonidski kralji Makedonije elitni korpus domačih makedonskih peltastov, ki se jin ne sme zamenjevati s prej omenjenimi peltasti. Po mnenju F.W. Walbanka so šteli verjetno približno 3000 mož. Do tretje makedonske vojne se je njihovo število povečalo na 5000. Dejstvo, da se jih vedno omenja v tisočih, kaže, da so bili organizirani v hiliarhije, enote po tisoč mož. Ta elitni makedonski korpus je imel najverjetneje enak status in podobno opremo in vlogo kot hispaspi Aleksandra Velikega. Znotraj tega korpusa peltastov je obstajala elitna formacija, imenovana Agema. Peltaste je Filip V. Makedonski uporabljal na prisilnih pohodih, kar kaže na to, da so bili lahko opremljeni in mobilni. Livij v opisu bitke pri Pidni leta 168 pr. n. št. omenja, da so makedonski peltasti premagali Peligne v neposrednem napadu na njihovo falango. Ker se zdi nenavadno, da bi se peltasti borili v formaciji falange, je Livij za peltaste štel podobno opremljeno enoto, ki jo opisuje Diodor.^[6]

Razporeditev in vloga

Peltasti so bili običajno razporejeni na bokih falange, kjer so zagotavljali povezavo s konjenico, ali na neravnem ali razbitem terenu. V Heleniki Ksenofont piše:

"Ko je Derkilidas to izvedel [v bližini perzijske vojske], je svojim častnikom ukazal, naj čim hitreje postavijo svoje može v formacijo, globoko osem vrst (hoplitska falanga), in naj peltaste postavijo na obe krili skupaj s konjenico."^[13]

Peltasti so lahko delovali tudi kot podpora drugim lahkim enotam, kot so bili lokostrelci in pračarji. Če konjenica ni bila dovolj številčna ali se je zdelo primerno, so peltasti na koncu bitke zasledovali umikajoče se sovražnike, da bi ujeli ali ubili.^[3] Peltasti in druge enote pešakov so imeli na pohodih številne naloge, ki jih je težka pehota težko opravila. Pogosto so jih uporabili za zasedbo gorskih prelazov in poti, da bi sovražnim silam preprečili zasesti boljši napadalni položaj.^[14] Postavljali so tudi zasede v gozdnatem ali na kako drugače težko dostopnem terenu in branili zaledje pohodne vojske pred sovražnikovimi zasledovalci. Manjši oddelki lahkih čet so se pogosto uporabljali tudi za izvidovanje, zlasti če teren in prisotnost sovražnikov nista bila znana.^[3]

Taktika

V spopadih s hopliti so peltasti uporabili kopja. Če so hopliti napadli, so se umaknili. Ker so imeli precej lažjo opremo kot hopliti, so se jim običajno uspešno izognili, zlasti na težkem terenu. Ko se je zasledovanje končalo, so se obrnili v napad in, če je bilo mogoče, izkoristili morebitni nered v vrstah hoplitov. V bitki pri Sfakteriji je atenska vojska štela 800 lokostrelcev in vsaj 800 peltastov. Tukidid v Zgodovini peloponeške vojne piše:

"Sami (špartanski hopliti) so bili zadržani zaradi lahkih čet, ki so jih obstreljevale z obeh bokov. Čeprav so (hopliti) lahke čete vedno potisnili nazaj, če so se jim preveč približale, so se te lahke čete po umiku vedno vrnile, saj niso imele težke opreme in so lahko na grobem in težkem terenu zlahka prehitele svoje zasledovalce."^[15]

V bližnjih borbah z lahko pehoto so se peltasti lahko agresivneje bojevali v boju iz oči v oči, saj so imeli prednost ščitov, mečev in čelad.

Srednjeveški Bizantinec

Vrsta pešaka, imenovanega peltast (peltastēs), je opisana v Strategikonu, vojaški razpravi iz 6. stoletja n. št., povezani z zgodnjim bizantinskim cesarjem Mavricijem.^[16] Peltasti so bili še posebej pomembni v bizantinski vojski komnenskega obdobja v poznem 11. in 12. stoletju. Čeprav so bili peltasti iz antike lahka pehota, oborožena s kopji, ni mogoče domnevati, da so bile takšne tudi enote z enakim imenom v poznem bizantinskem obdobju. Bizantinski peltasti so bili včasih opisani kot jurišniki.^[17] Zdi se, da so bili relativno lahko opremljeni in na bojišču zelo mobilni vojaki, usposobljeni tudi za boj od blizu.^[18] Med njihovo orožje je morda spadala krajša različica kopja kontarion, ki ga je uporabljala sodobna bizantinska težka pehota.^[19]

Sklici

1 2 Williams, Mary Frances. "Philopoemen's special forces: Peltasts and a new kind of greek light-armed warfare (Livy 35.27)." Historia: Zeitschrift Für Alte Geschichte H. 3 (2004): 257-277.
↑ James A. Towle, Commentary on Plato: Protagoras James A. Towle, Ed.
1 2 3 4 5 Xenophon. Anabasis. [1.10.7]
↑ Smith, A.H. A Catalogue of Sculpture in the Department of Greek and Roman Antiquities (v English). British Museum. str. 49.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava)
↑ The Numismatic Chronicle (v angleščini). Royal Numismatic Society. 2005. str. 83.
1 2 Diodorus Siculus, Bibliotheca Historica, XV.44
↑ Campbell, Brian; Tritle, Lawrence A. (2012). The Oxford Handbook of Warfare in the Classical World (v angleščini). Oxford University Press. str. 150. ISBN 9780199719556.
↑ Rose, Charles Brian (2014). The Archaeology of Greek and Roman Troy (v angleščini). Cambridge University Press. str. 137–140. ISBN 9780521762076.
↑ Herodotus. Histories [7:70]
↑ Head, Duncan (1992), str. 40
↑ Sekunda, Nicholas V (1988), str. 69
↑ Sekunda (1992), str. 24
↑ Xenophon. Hellenica. [3.2.16].
↑ Vegetius Renatus, Flavius (1767). De re Militari.
↑ History of the Peloponnesian War
↑ Birkenmeier, str. 64
↑ Birkenmeier, str. 123.
↑ Birkenmeier, str. 241
↑ Dawson, str. 59.

Viri

Antični viri

Diodorus Siculus. History.
Herodotus.The Histories
Tukidides. The History of the Peloponnesian War.
Ksenofon. Anabasis.
Ksenofon. Hellenica.

Sodobni viri

Best, J. G. P. (1969). Thracian Peltasts and their influence on Greek warfare.
Birkenmeier, John W. (2002). The Development of the Komnenian Army: 1081–1180. Brill. ISBN 90-04-11710-5.
Peter Connolly (1981). Greece and Rome at War. Macdonald (Black Cat, 1988). ISBN 0-7481-0109-8
Dawson, Timothy (2007). Byzantine Infantryman. Eastern Roman Empire c.900–1204. Osprey. ISBN 978-1-84603-105-2.
Head, Duncan (1982). Armies of the Macedonian and Punic Wars. WRG.
Head, Duncan (1992). The Achaemenid Persian Army. Montvert. ISBN 1-874101-00-0
"Light Infantry", special issue of Ancient Warfare, 2/1 (2008)
Sekunda, Nicholas V (1988). Achaemenid Military Terminology. In Archaeologische Mitteilungen aus Iran. Band 21.
Sekunda, Nicholas (1992). The Persian army 560-330 BC. Elite Series. London: Osprey. ISBN 978-1-85532-250-9.

[:0-1] 1 2 Williams, Mary Frances. "Philopoemen's special forces: Peltasts and a new kind of greek light-armed warfare (Livy 35.27)." Historia: Zeitschrift Für Alte Geschichte H. 3 (2004): 257-277.

[2] James A. Towle, Commentary on Plato: Protagoras James A. Towle, Ed.

[1.10.7-3] 1 2 3 4 5 Xenophon. Anabasis. [1.10.7]

[4] Smith, A.H. A Catalogue of Sculpture in the Department of Greek and Roman Antiquities (v English). British Museum. str. 49.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava)

[5] The Numismatic Chronicle (v angleščini). Royal Numismatic Society. 2005. str. 83.

[autogenerated1-6] 1 2 Diodorus Siculus, Bibliotheca Historica, XV.44

[7] Campbell, Brian; Tritle, Lawrence A. (2012). The Oxford Handbook of Warfare in the Classical World (v angleščini). Oxford University Press. str. 150. ISBN 9780199719556.

[CBR137-8] Rose, Charles Brian (2014). The Archaeology of Greek and Roman Troy (v angleščini). Cambridge University Press. str. 137–140. ISBN 9780521762076.

[9] Herodotus. Histories [7:70]

[10] Head, Duncan (1992), str. 40

[11] Sekunda, Nicholas V (1988), str. 69

[12] Sekunda (1992), str. 24

[13] Xenophon. Hellenica. [3.2.16].

[14] Vegetius Renatus, Flavius (1767). De re Militari.

[15] History of the Peloponnesian War

[16] Birkenmeier, str. 64

[17] Birkenmeier, str. 123.

[18] Birkenmeier, str. 241

[19] Dawson, str. 59.

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]

[6]

[7]

[8]

[9]

[10]

[11]

[12]

[13]

[14]

[15]

[16]

[17]

[18]

[19]