Pečatna pisava
| Pečatna pisava | |
|---|---|
 Juan Anov epitaf, napisan v pečatni pisavi; Juan An je bil pomemben politik v 1. stoletju in praded cesarja Juan Šaa | |
| Vrsta pisave | logografska |
Časovno obdobje | ok. 700 pr. n. št. – ok. 200 n. št. |
| Smer | od zgoraj navzdol  |
| Jeziki | stara kitajščina |
| Sorodne pisave | |
Izhodiščna pisava | orakeljski napisi
|
Izhajajoče pisave | |
| Pečatna pisava | |||||||||||||||||||||||
 "pečatna pisava" v standardni pisavi (levo) in pečatni pisavi | |||||||||||||||||||||||
| Kitajsko ime | |||||||||||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| Tradicionalno kitajsko | 篆書 | ||||||||||||||||||||||
| Poenostavljeno kitajsko | 篆书 | ||||||||||||||||||||||
| |||||||||||||||||||||||
| Vietnamsko ime | |||||||||||||||||||||||
| Vietnamska abeceda |
| ||||||||||||||||||||||
| Hán-Nôm |
| ||||||||||||||||||||||
Pečatna ali sigilarna pisava (tradicionalno kitajsko: 篆書, poenostavljeno kitajsko: 篆书, pinjin: zhuànshū; dobesedno 'dekorativna gravura') je slog pisanja kitajskih pismenk, pogost v drugi polovici 1. tisočletja pred našim štetjem.
Pisava se je razvila iz kitajske pisave na bronu v času dinastije Džov (1046–256 pr. n. št.). Različica pečatne pisave, ki se je uporabljala v dinastiji Čin, je sčasoma postala relativno standardizirana in bila sprejeta kot uradna pisava po vsej Kitajski v času dinastije Čin (221–206 pr. n. št.). Pisava se je pogosto uporabljala za dekorativne gravirana napise in pečate tudi v dinastiji Han (202 pr. n. št. – 220 n. št.).[1][2][3]
Vrste
[uredi | uredi kodo]Izraz 'pečatna pisava' se lahko nanaša na več razčičic pisave, vključno z 'veliko' in 'malo pečatno pisavo'. Brez dodatnih kvalifikacij se izraz pečatna pisava običajno nanaša na malo pečatno pisavo, ki se je razvila v državi Čin pod dinastijo Zahodni Džov (771–221 pr. n. št.) in je bila pod cesarjem Čin Ši Huangom (vladal 221-210 pr. n. št.) standardizirana. Izraz 'velika pečatna pisava' lahko pomeni zelo širok spekter oblik, vključno z oblikami, starejšimi od male pečatne pisave iz Čina in tistimi iz zgodnje dinastije Zahodni Džov in celo orakeljske napise. Zaradi te nenatančnosti se sodobni znanstveniki, če se le da, izogibajo rabi izraza velika pečatna pisava.[4]
Razvoj
[uredi | uredi kodo]V času Vzhodnega Džova se je v kitajskih kraljestvih neodvisno razvilo več različnih različic pečatne pisave. Ena od teh, pečatna pisava s 'ptiči in črvi', je dobila ime po zapletenih okraskih na značilnih potezah in se je uporabljala v državah Vu, Ču in Jue. Odkrili so jo na več artefaktih, vključno s Fučajevo sulico in Govdžjanovim mečem. Ču je bil pod vplivom Vujueja. V Čuju so se kovali bronasti meči, podobni tistim iz Vujueja, vendar ne tako zapleteni. Pisavo s ptiči in črvi si je izposodil od Vuja in Jueja.
Poenotenje male pečatne pisave
[uredi | uredi kodo]Pisava Čina, kakršna je v napisih na bronu, se je razvila iz pisave Džova. Približno v obdobju vojskujočih se držav je postala navpično podolgovata in pravilnega videza. To je bilo obdobje zorenja male pečatne pisave. Med vladavino cesarja Čin Ši Huanga je premier Li Si pisavo sistematiziral z odpravo več različic pismenk z enakim pomenom in jo uveljavil kot cesarski standard.[5] Iz kitajskih komentarjev je razvidno, da je Li Si sestavil Cangše pian, delno ohranjen slovar približno 3300 kitajskih pismenk v mali pečatni pisavi. Oblika pismenk je manj pravokotna in bolj kvadratna.
V zgodovini kitajskih pismenk se mala pečatna pisava tradicionalno šteje za prednico uradniške pisave, ta pa za predhodnico vseh kasnješih kitajskih pisav, tudi sodobne. Nedavna arheološka odkritja in raziskave so nekatere znanstvenike pripeljale do sklepa, da je bil neposredni prednik uradniške pisave protouradniška pisava, ki se je razvila iz manj znane vulgarne ali ljudske pisave od poznega obdobja vojskujočih se držav do obdobja Čin.[6]
Prvi znani slovar pismenk je Erja iz 3. stoletja pr. n. št. Slovar sta sestavila Lju Šjang in njegov sin Lju Šin in ni ohranjen. Kmalu zatem je okoli leta 100 n. št. Šu Šen sestavil Šuoven džjedzi, ki vsebuje 9353 vnosov v standardizirani mali pečatni pisavi.
Napis v mali pečatni pisavi na prototipu standarda uteži Čina; utež je iz železa, odkrita v Vendengu v Šandongu leta 1973
Čin Er Šijev odlok, napisan v pečatni pisavi; v ljudski zgodovini kitajskih pismenk se mala pečatna pisava tradicionalno šteje za prednico uradniške pisave
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Li Huiwen (李惠文); Han Lifen (韩丽芬); George Becker (贝可平) (20. december 2018). »Calligraphy And Writing Techniques in the Qin and Han Dynasties«.
- ↑ »Script Types«. Pridobljeno 28. septembra 2023.
- ↑ »Categories of Calligraphy - Seal Script«. Pridobljeno 29. septembra 2023.
- ↑ Qiu 2000, str. 60.
- ↑ Chen 2003.
- ↑ Qiu 2000.
Vira
[uredi | uredi kodo]- Qiu Xigui (裘锡圭) (2000) [1988]. Chinese Writing. Prevedel Mattos, Gilbert L.; Norman, Jerry. Berkeley: Society for the Study of Early China and The Institute of East Asian Studies, University of California. ISBN 978-1-557-29071-7.
- Chen Zhaorong (陳昭容) (2003). 秦系文字研究﹕从漢字史的角度考察 [Research on the Qin Lineage of Writing: An Examination from the Perspective of the History of Chinese Writing] (v kitajščini). Academia Sinica. ISBN 957-671-995-X.
| Mednarodno | |
|---|---|
| Nacionalno | |