Pojdi na vsebino

Pavel Stojčević

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Njegova svetost Pavel patriarh srbski
pokojni beograjsko-karlovški nadškof
Patriarh Pavel oktobra 1992
Domače imeGojko Stojčević
CerkevSrbska pravoslavna Cerkev
NadškofijaBeograjsko-karlovška
Izvoljen1. december 1990 (izvoljen)
Začetek službovanja2. december 1990 (umeščen v "Saborni crkvi" v Beogradu)[1]
Konec službovanja15. november 2009 (umrl)
PredhodnikGerman
NaslednikIrenej
Redovi
Duhovniško posvečenje1954
Škofovsko posvečenje13. oktober 1957 v prizrenski stolnici sv. Jurija.[2]
Osebni podatki
RojstvoGojko Stojčević
(1914-09-11)11. september 1914
Kućanci, Troena kraljevina Hrvaška-Slavonija-Dalmacija, Avstro-Ogrska
danes: Hrvaška)
Smrt15. november 2009 (2009-11-15) (95 let)
Beograd, Srbija
PokopanBeograd
Rakovica
NarodnostSrb
Verapravoslavec
StaršiStevan Okrajnov, kmet
Ana Stojčević, gospodinja[3]
Poklicakademik
Alma materUniverza v Beogradu
Pravoslavna teološka fakulteta v Beogradu
Univerza v Atenah
Podpis
Insignije
Grb osebe Pavel Stojčević
"Budimo ljudi, iako smo Srbi!"
"Bodimo ljudje, čeprav smo Srbi!"[4][5][6][7]

Pavel Stojčević ali patriarh Pavel (srbsko Павле/Pavle, latinsko Paulus, angleško Paul; rojen kot Gojko Stojčević srbsko Гојко Стојчевић/Gojko Stojčević); * 11. september 1914 Kućanci Troena Kraljevina Hrvaška-Slavonija-Dalmacija, Avstro-Ogrska, danes: Hrvaška; † 15. november 2009 Beograd, Srbija) je bil pravoslavni menih, škof in patriarh; bil je 44. poglavar Srbske pravoslavne Cerkve ter šesti patriarh po združitvi 1920. Vladal je od 1990 do 2009.[8]

Njegov celotni uradni cerkveni naziv se je glasil:

Његова светост архиепископ пећки, митрополит београдско-карловачки и патријарх српски господин Павле (cirilica)
Njegova svetost arhiepiskop pećki, mitropolit beogradsko-karlovački i patrijarh srpski gospodin Pavle (latinica)
"Njegova svetost nadškof peški, metropolit beograjsko-karlovški in patriarh srbski, gospod Pavel" (slovensko).

Pred smrtjo je bil najstarejši živeči verski poglavar vzhodnega pravoslavja. Zaradi hude bolezni in zdravljenja je nazadnje bival na Vojaško-medicinski akademiji v Beogradu, njegove dolžnosti pa je opravljal črnogorsko-primorski škof Amfilohij.

Življenjepis

[uredi | uredi kodo]

Poreklo in mladost

[uredi | uredi kodo]

Pavel se je rodil 11. septembra 1914 v vasi Kućanci blizu Magadenovca v okraju Donjega Miholjca, takratnem delu Avstro-Ogrske, danes Hrvaške. Pri krstu je v vaški pravoslavni cerkvi sv. apostolov Petra in Pavla dobil ime Gojko. Razlog, da nosi materin priimek Stojčević, je verjetno v tem, da zaradi očetovega odhoda v Ameriko in njegove večletne odsotnosti Ana Stojčević in Stevan Okrajnov nista sklenila cerkvene poroke. Pri otrocih, rojenih zunaj zakonske zveze, je bila takrat cerkvena praksa, da so jih vpisovali po materinem priimku; očetovega imena večkrat niso niti zabeležili. Poleg tega sta se Gojko in Dušan rodila med prvo svetovno vojno, kar je nedvomno vplivalo na cerkveno življenje in možnosti za poroko, k čemur je prispevala svoje tudi splošna revščina in očetova bolezen. Sinek je bil tako slaboten, da so mu že prižgali in držali svečo misleč, da je umrl — a je vendarle preživel.

V otroštvu je izgubil oba starša; oče Stevan se je okužil z jetiko na delu v Ameriki in je kmalu po prihodu domov po rojstvu mlajšega sina Dušana umrl, ko je bil Gojko star tri leta. Znano je torej, da je Stevan odšel s trebuhom za kruhom v ZDA. Edini Stevan iz vasi Kućanci, ki je v tistih letih odšel v Ameriko, pa se ni pisal Stojčević, ampak Okrajnov. V seznamu potnikov, ki so se 19. marca 1910 iz Rotterdama na Nizozemskem odpravili v Ameriko, je bil napisan tudi mladenič Stevan Okrajnov, ki je na Ellis Island blizu New Yorka prispel 28. marca tistega leta. Takrat je bil star 28 let in navedeno je bilo, da je bil neporočen, tj. samski. Radovedni časnikarji "Porekla" so z zanesljivostjo ugotovili, da je prav ta Stevan Okrajnov oče patriarha Pavla. Patriarhov dedek po očetovi strani se je imenoval Nikola, babica pa Draginja ali Draga. Poleg Stevana sta imela še sina Lazarja ter hčerke Senko, Stevko in Stazo.[9][10]

Nekaj časa je po moževi smrti mati Ana sama skrbela zanj in za brata; nato pa se je "preudala", tj. ponovno poročila z vdovcem, rodila dve hčerki, Ljubo in Vido in nato še mlada umrla na porodu tretje hčerke. Tako je njega in brata vzgajala stara mama Draginja in teta po očetovi strani Senka, ki jo je imel zelo rad. Teta ju je vzgajala skupaj s svojo hčerko Agico, ki je bila od Gojka devet let starejša.[11][12][13] Patriarh se je očeta spominjal le po dveh slikah: na eni poskuša ujeti pobeglega konja, na drugi pa že leži mrtev na odru, poleg katerega stoji jokajoča teta Kristina[14] Njegov brat Dušan je postal čevljar in je ustvaril lastno družino; umrl je med drugo svetovno vojno.[15]

Patriarh je večkrat poudaril pomen, ki ga je imela v njegovi otroški vzgoji babica Draga, še posebej pa teta Senka:

»Ona mi je nadomestila mamo, tako da še zdaj pomislim: ko bom umrl, bom najprej videl teto, nato pa vse druge sorodnike« [16][17].

Že kot dečka v rodni Slavoniji in pozneje še bolj na izobraževanju v Sarajevu so opažali njegovo lepo petje; zato so ga poimenovali „Pjevalica“, tj. „Pevček“. Med študijem je bil tajnik Študentskega zbora Pravoslavne teološke fakultete v Beogradu. In tudi pozneje, ko je postal menih, je bil kor v hramu Pavlov priljubljen prostor. Veliko je dal na lepo petje in je po potrebi opominjal, pa tudi vadil pevski zbor ali pa tudi posameznike, da bi bilo cerkveno petje čimbolj ubrano.[18][19]

Nadaljnje šolanje

[uredi | uredi kodo]

Štirirazredno ljudsko šolo je končal v domači vasi. V Samostanu Orahovici se je med poletnimi počitnicami pripravljal na nadaljnje šolanje. Po končani osnovni šoli je od 1925 do 1929 obiskoval nižjo gimnazijo v Tuzli. V isti klopi je sedel skupaj s pisateljem Mešom Selimovićem, česar se je rad spominjal še na stara leta:

U istoj klupi sa muslimanom[20] V isti klopi z muslimanom

»Ja sam sedeo u prvoj klupi. Sa desne mi je strane bio musliman Meša, a sa leve jedan Hrvat. Ja sam bio u sredini. Tako da smo živeli, što se kaže, kao braća, kao svoji… Tada se to nije tako osećalo jer se videlo da su vremena teška i da idu još gora. Tako su te razlike i nacionalne i ove druge bile neprimećujuće. Sad se suviše ističe ponekada nacionalnost i vera. A onda je bilo drugčije: bili smo drugovi školski, u istoj klupi smo sedeli Srbin, Hrvat i musliman.«

»Sedel sem v prvi klopi. Z moje desne strani je bil musliman Meša, z leve pa neki Hrvat. Jaz sem bil v sredi. Tako smo živeli, kakor pravijo, kot bratje, kot svoji... Takrat se to (razlikovanje po narodnosti in veri) ni tako občutilo, ker se je videlo, da so časi težki in da prihajajo še hujši. Tako so bile te razlike, tako narodnostne kot tiste druge, neopazne. Zdaj včasih preveč poudarjajo narodnost in vero. A takrat je bilo drugače: bili smo šolski tovariši: v isti klopi smo sedeli Srb, Hrvat in Bošnjak.«

Tam je zanj skrbel stric železničar, ki ga je sprejel v svojo revno in številno družino, ki je štela osem otrok. Stric Lazar se je zaradi svoje službe skupaj z družino pogostoma selil, in tako je pri njem stanoval tudi, ko se je šolal v Beogradu.[21] Svojega bivanja v številni družini pridnih otrok v okolici Tuzle pa se patriarh spominja takole:

"Živeli smo na obrobju Tuzle, moj stric je bil strog, a pravičen; izobraževal je vse svoje otroke in mene, vsi so diplomirali na univerzi, nekateri pa so celo doktorirali," — je zapisano v Janjićevi knjigi "Bodimo ljudje" iz 2006, ki govori o patriarhovem življenju, delovanju in mišljenju.[22]

Ob njegovem pogrebu 20. novembra 2009 se je zvedelo, da so se "poleg potomcev patriarhovega lastnega brata Dušana od njega poslovili tudi potomci njegovega bratranca Lazarja Okrajnova, železniškega uradnika, s katerim je patriarh živel v zgodnji mladosti med študijem v Tuzli pred drugo svetovno vojno." Zanimiv je podatek, da je patriarh Pavel redno praznoval kot krstno slavo Lazarjevo soboto, kar je še en dokaz, da je bil po očetovi strani iz družine Okrajnov; materina družina, Stojčevići, namreč praznujejo slavo sv. Janeza.[23]

Gojko je oboževal šolske predmete, pri katerih ni bil poudarek na spominu, kot sta fizika in matematika, ter dosegal odlične rede; iz verouka pa je imel le dvojko. Kljub temu se je vseeno odločil nadaljevati šolanje v semenišču, na kar so najbolj vplivali sorodniki. Semenišče v Sarajevu je obiskoval od 1930 do 1936. Tudi tukaj so občudovali njegovo izredno lepo petje, kar ga je spremljalo do konca življenja. Rad je prepeval v šoli, v cerkvi, ob prostem času pa tudi drugod.[24] Ni mu bilo neznano, da se pri petju najbolj derejo ravno tisti, ki sploh nimajo posluha. Zato je blago opozarjal: »Pojte v cerkvi tišje, da bo mogoče slišati tudi druge, saj naš Bog ni gluh.«[25]V Sarajevu je bil tudi član društva "Trezna mladina" („Trezvena mladež“), ki se je borilo proti pijančevanju in kajenju.[26]

Po končanem semenišču se je vpisal na Univerzo v Beogradu, kjer je vzporedno študiral teologijo in medicino. Medicino je študiral dve leti, nato pa jo je opustil; leta 1942 je diplomiral iz teologije. Med drugo svetovno vojno je izgubil brata Dušana, ki naj bi ga bili ubili ustaši; kljub temu pa je zastopal in priporočal krščansko stališče, da je treba vse odpuščati in se nikoli ne maščevati, saj to ničesar ne rešuje; sam pa se je zatekel v Samostan sv. Trojice v Ovčarju.

1944 je bil zaposlen kot učitelj in vzgojitelj v domu za begunce v Bosni v Banji Koviljači. Ko so se nekega dne otroci kopali v reki, se je en deček začel utapljati in Gojko je skočil v ledonomrzlo vodo, da bi ga rešil; to mu je uspelo, vendar se je pri tem tako hudo prehladil, da je zbolel na pljučih — ni pa imel kaverne. Zdravniki so mu, ugotovivši takrat še neozdravljivo jetiko, napovedali le še tri mesece življenja. Nato je odšel v Samostan Vujan, kjer je nekaj časa živel ločeno od drugih menihov in mu je uspelo premagati bolezen. V zahvalo je izrezljal in samostanu podaril lesen križ.

Po vojni je delal v Beogradu kot gradbeni delavec, a je zaradi slabega zdravja leta 1946 odšel v samostan Blagoveštenje v Ovčarju, kjer je napravil meniške zaobljube kot Pavel. Med letoma 1949 in 1955 je v tem samostanu služil kot hierodiakon, pozneje pa v Samostanu Rača. Leta 1954 je bil Pavle posvečen v duhovnika. Istega leta je bil povišan v protosindžela, leta 1957 pa v arhimandrita.

Med letoma 1955 in 1957 je Pavel odšel na podiplomski študij na Teološko fakulteto Atenske univerze v Grčiji, kjer je doktoriral iz Nove zaveze in bogoslužja.[27] Grki so tedaj še arhimandrita tako cenili, da so dali o njem nekemu srbskemu cerkvenemu dostojanstveniku takole spričevalo: "Če bi imela naša grška Cerkev pet duhovnikov, kot je vaš Pavel, se ne bi bala za svojo prihodnost, ampak bi bila najmočnejša Cerkev na svetu." [28]

Raško-prizrenski škof

[uredi | uredi kodo]

Po vrnitvi iz Grčije je bil izvoljen za raško-prizrenskega škofa; bil je tako ponižen, da celo v njegovem lastnem samostanu sobratje dolgo niso vedeli, da je bil izvoljen za škofa.[29] Za škofa raško-prizrenskega je bil ustoličen 13. oktobra 1957 v prizrenski katedrali sv. Jurija.[30]Na tem sedežu je stoloval kar 33 let. V tem času je kljub nenaklonjenim ateističnim okoliščinam zgradil številne nove cerkve in pomagal pri obnavljanju starih. Veliko časa je preživel na potovanjih in srečanjih z verniki svoje škofije.

Med Kosovsko vojno[31][32] je bilo Prizrensko bogoslovje sv. Cirila in Metoda preseljeno v Niš, sedež Raško-prizrenske škofijje pa iz Peći v Samostan Gračanico.

Kot raško-prizrenski škof je pričal v Združenih narodih o težavah kosovskih Srbov.[33]

Srbski patriarh

[uredi | uredi kodo]

Izvoljen za patriarha

[uredi | uredi kodo]

Po 34 letih bivanja na Kosovu je bil Pavel 1. decembra 1990 izvoljen za srbskega patriarha, ki je nasledil bolnega patriarha Germana, in se preselil v Beograd. Za patriarha je bil ustoličen 2. decembra 1990 v katedrali svetega nadangela Mihaela v Beogradu; slovesnost je opravilo 12 škofov, 12 duhovnikov in 13 diakonov.

22. maja 1994 pa je bil umeščen na starodavnem sedežu Srbske pravoslavne Cerkve v samostanu Peškega patriarhata.

Ko je bil na novo ustoličen na patriarškem prestolu in ko se je s Kosova preselil v stavbo patriarhata v Beogradu, so ga dolgo časa zgodaj zjutraj videvali, kako pere stopnice. Čeprav so mu rekli, da »nekdo to počne v patriarhatu«, je odgovoril, da je tega vajen in da mu ni težko. [34]

Prve večstrankarske volitve in demonstracije

[uredi | uredi kodo]

Šest dni po njegovi izvolitvi so bile v Srbiji prve povojne kolikor toliko demokratične večstrankarske parlamentarne volitve, na katerih je na oblast prišla Socialistična partija Srbije pod vodstvom Slobodana Miloševića. Sprva so bili odnosi med Cerkvijo in vlado dobri, a so se zaradi jugoslovanskih vojn in nenehne krize v Srbiji postopoma slabšali. Pavel je imel povezave z družino Karić in se je večkrat srečeval z Miloševićem in njegovo ženo Miro Marković, pa tudi z voditelji opozicije. Leta 1993 je napisal pismo Miloševiću, v katerem ga je pozval, naj iz zapora izpusti Vuka Draškovića.[35]

Izid volitev v Srbiji 1990 [36][37]

[uredi | uredi kodo]
Zap.št. Kandidat Emblem Stranka Glasov %
1 Slobodan Milošević
 Socijalistička partija Srbije (SPS — Socialistična stranka Srbije) 3.285.799 67,71
2 Vuk Drašković
 Srpski pokret obnove (SPO — Srbsko obnovitveno gibanje) 824.674 16,99
3 Ivan Đurić
Иван Ђурић		 СРСЈС и УДЈДИ (SRSJS in UDJDI) 277.398 5,72
4 Sulejman Ugljanin
 Stranka demokratske akcije (SDA — Stranka demokratične akcije) 109.459 2,26
5 Vojislav Šešelj
 Srpska radikalna stranka (SRS — Srbska korenita stranka)[38] 96.277 1,98

Demonstracije 9. marca 1991

[uredi | uredi kodo]

9. marca 1991 so v Beogradu izbruhnile množične demonstracije, ki so se jih udeležili tudi študentje, ki so prek Brankovega mosta množično prišli iz Študentskega naselja v Novem Beogradu. Glavni razlog za vstajo je bilo splošno nezadovoljstvo zaradi javnego sramotenje, ki so ga državni mediji bruhali na opozicijo. Čeprav je oblast zaradi množičnih demonstracij takrat ustregla takorekoč vsem zahtevam, je to bila le prividna usluga; v resnici se ni nič spremenilo in pravzaprav so danes kljub podobnemu 5. oktobru 2000 še vedno (2026) na oblasti nacionalistični rusofili in Miloševićevi somišljeniki, ki opravičujejo vse zločine in nasprotujejo kakršnemukoli resnejšemu približevanju Evropski zvezi.[39] Upor je vodila opozicija pod vodstvom Vuka Draškovića zbrana okrog njegove SPO zoper Miloševićevo diktaturo. Z demonstranti se je spopadla policija, nastopila pa je tudi Jugoslovanska ljudska armada in je bilo tudi smrtnih žrtev: po eden na strani študentov in po eden na strani policije, kakor tudi precej ranjenih in zaprtih.[40]

Miloševičeva Socialistična stranka Srbije (Socijalistička partija Srbije SPS) je kot odmev na dogodke v središču Beograda 11. marca 1991 na Ušću ob ustju Save in Donave v Novem Beogradu priredila protishod pod naslovom "Za obrambo republike, za ustavnost, svobodo in demokracijo". Ves mestni promet je bil že med delovnim časom brezplačno usmerjen na prizorišče, kjer so govorniki žalili demonstrante kot morilce, fašiste, ustaše in pozivali na obračunavanje z Vukom. Dušan Matković je ozmerjal študente s huligani in pozval udeležence, naj se z njimi obračunajo. Milošević je v jeku protestov odhitel do Patrijaršije in prosil patriarha Pavla, naj vendarle posreduje, kar je on tudi sprejel, "da ne bude krvi" ("da ne bo krvi"); ko je spregovoril študentom na Terazijah, ni žel ravno odobravanja, kar je navedeno v oklepajih; mnogi od udeležencev so bili nad njim razočarani, saj so pričakovali, da jih bo podprl v protikomunističnem gibanju, za katero so si predstavljali, da se bo končalo s padcem komunizma kot nedavno tega v Bukarešti (1989) in drugih državah Vzhodnega bloka:[41]:

Patrijarh Pavle traži razilazak[42] Patriarh Pavel zahteva razhod

Deco Svetog Save i predaka naših! Dolazim vam sa trona Svetog Save da vas zamolim kolenom, preklonom, u interesu svega našeg roda, imajući u vidu opšti interes u ovako teškim prilikama i nevoljama našeg naroda. Molim vas u ime crkve Svetosavske Pravoslavne; molim vas da se u opštem interesu danas u miru raziđemo. (Uaaa!) Poći ću i na onu drugu stranu da ih isto kolenom preklonom molim da u opštem interesu u ovako teškim prilikama da se u miru raziđemo. (Izdaja!).

Otroci svetega Sava in naših prednikov! Prihajam k vam s prestola svetega Sava, da vas prosim na kolenih, s priklonom, zaradi koristi vsega našega rodu, upoštevajoč splošno dobro v tako težkih okoliščinah in težavah našega ljudstva. Prosim vas v imenu Svetosavske pravoslavne Cerkve; prosim vas, da se danes v skupnem interesu razidemo v miru. (Vau!) Šel bom tudi na tisto drugo stran, da jih prav tako na kolenih in s priklonom zaprosim, naj se v skupnem interesu v tako težkih prilikah razidemo v miru. (Izdajstvo!).

Ob tej priliki je patriarh tudi vzliknil znamenito geslo: »Bodimo ljudje!« — katerim pa je napovedovalec Studija B Aleksandar Timofejev s čustvenim pridihom dodal: »čeprav smo Srbi«.[43] Po nagovoru študentom v središču Starega Beograda — z namenom, da izpolni svojo dolžnost in poskrbi za zveličanje svoje duše[44] — se je srbski patriarh Pavel odpravil na Ušće, da bi nagovoril Slobove podpornike; aktivisti SPS pa so se razkropili, še preden jih je patriarh lahko dosegel.[45]

Demonstracije so se končale šele po nekaj dneh; v znamenje popuščanja je vlada izpustila iz zapora Draškovića in njegove somišljenike; ni pa omilila svoje nacionalistično-hujskaške politike, kar je v juniju pripeljalo tudi do napada JNA na Slovenijo ter posledično do Slovenske osamosvojitvene vojne, kakor v nadaljevanju tudi do krvavega Razpada Jugoslavije.[46][47]

Med jugoslovanskimi vojnami

[uredi | uredi kodo]
Patriarh Pavel v Samostanu Voljavči (leta 2005)

Med jugoslovanskimi vojnami sta patriarh in SPC podpirala idejo o ustvarjanju za vsako ceno Velike Srbije in pri tem voditelje bosanskih Srbov (v Republiki Srbski) in hrvaških Srbov (v Republiki Srbski Krajini). Patriarh Pavel je bil zaradi svojih stališč med temi vojnami deležen ostrih kritik. Številni Bošnjaki, Hrvati in mnogi zgodovinarji so Srbsko pravoslavno cerkev imeli za hujskaško silo srbskega nacionalizma. V opravičilo sicer asketskemu cerkvenemu dostojanstveniku drugi omenjajo, da ni imel pojma glede posledic, ki jih je prinašalo javno druženje z vojnimi zločinci, spreminjanje republiških in pokrajinskih mej, pa tudi ustvarjanje Velike Srbije; poleg tega je vajeti podivjanega nacionalizma prepuščal v roke Svetega sinoda in drugih škofov in živel v svojem duhovnem svetu odmaknjenem od zemeljske dnevne politike in vprašanje, koliko je sam vplival na takratne "svoje" izjave ali odločitve, ko je zagovarjal idejo "Velike Srbije" in se dal varovati celo od Arkanovih "tigrov".[48][49][50]

Patriarh Pavel se je na začetku svoje službe takorekoč poistovetil s to nacionalistično množično blaznostjo in je obiskal od srbskih vstajnikov zasedeni mesti hrvaški Knin in bosanske Pale, medtem ko so srbske čete oblegale in "etnično čistile" Goražde.[51] Srečeval se je z voditeljem srbskih polvojaških tolp Arkanom, za katerega je trdil, da je upravičeno storil svoja dejanja, in mu podaril podpisano ikono svetega Nikolaja; Arkan pa se je imel za ljubljenca patriarha Pavla in je patriarha imel za svojega "poveljnika", pri čemer je izjavljal, da "se boriva za najino vero, Srbsko pravoslavno Cerkev". Patrijarh je to "varstvo" mirno prenašal in zagovarjal mit o "Veliki Srbiji" kljub sporočilom s terena, da se njeno uresničevanje ne sklada s krščansko zapovedjo ljubezni do bližnjega. Arkanovi prostovoljci so delj časa celo "stražili" Patrijaršijo in oddaljevali neželene obiskovalce, med katerimi se je našel enkrat tudi njegov prijatelj nadškof Hočevar.[52][53]

13. decembra 1991 je patriarh Pavel poslal vsem srbskim pravoslavnim cerkvam pismo, v katerem je pozval k zaščiti hrvaških Srbov pred "hrvaškim neofašističnim režimom - naslednikom ustašev, ki da so v drugi svetovni vojni pobili 700.000 pravoslavnih Srbov".[54][55]Republiko Hrvaško je odkrito označil za "novo Neodvisno državo Hrvaško" in vojno opravičeval kot "pravično".[56]

Med bosensko vojno je patriarh Pavel podpiral predsednika Republike Srbske Radovana Karadžiča pri njegovi zavrnitvi Vance-Owenovega mirovnega načrta in soglašal z njegovimi lažnimi trditvami, da v Bosni ni bilo "etničnega čiščenja" in da ni bilo srbskih taborišč za posilstva, v katerih bi bile zadrževane muslimanske ženske, vendar je za isto obtoževal bosanske muslimane in Hrvate.[57] Nepristranski poročevalci pa omenjajo, da je bilo takih večletnih Posilstev med vojno v BiH nad Bošnjakinjami do 50.000 in je nekatere glavne krivce obsodilo zategadelj Haško sodišče na večletne zaporne kazni.[58] Maja 1993 je Pavel prejel pismo Karadžića, v katerem se mu je zahvalil za "nasvete in podporo" v "pravičnem boju" bosanskih Srbov, ter je Srbsko pravoslavno cerkev imel za "edino duhovno silo, ki je sposobna združiti srbski narod ne glede na meje".[59] Leta 1994 je patriarh Pavle zagovarjal mit, da so v Bosni in Hercegovini domačini Srbi in da so Bošnjaki tja prispeli šele s prihodom Turkov.[60] Obstaja fotografija iz tega časa, na kateri vojni zločinec Karadžič poljublja roko patriarhu Pavlu.[61]

Patriarhu poznavalci očitajo v tem času izrazito pristranskost. Ko je hrvaška vojska v Operaciji Gusar začela 22. januarja 1993 osvobajanje Masleniškega mosta ter tako povezala zopet severno Hrvaško z Južno, je patriarh Pavel takoj poslal nujno pismo vsem patriarhom in tudi papežu Janezu Pavlu Velikemu, naj posredujejo, češ da "Hrvatje ubijajo Srbe". Podobni pozivi pa so izostali ob obsežnejših srbskih napadih na Dubrovnik, Vukovar ali pri štiriletnem obleganju Sarajeva.[62][63]

Ko je ta ista hrvaška vojska v Operaciji Blisk 1. maja 1995 zasedeno zahodno Slavonijo vračala pod hrvaški nadzor, je pod nujno poklical Slobodana Miloševića in ga rotil, naj brani srbske "brate v stiski".[64] 31. julija 1995 je skupaj z Ratkom Mladićem odpotoval v Knin, prestolnico Krajine, da bi uporniškim Srbom zagotovil vojaško, moralno in versko podporo.[65] Kljub temu pa je Republika Krajina doživela poraz ter je prenehala obstajati le tri mesece pozneje, po štiridnevni Operaciji Nevihta.[66]

Septembra 1997 je patriarh Pavle podpisal deklaracijo naslovljeno Varnostnemu svetu Združenih narodov, v kateri je zahteval prekinitev kazenskega postopka proti Karadžiću pred haškim sodiščem.[67] Patriarh Pavle je pozval Beograd, naj Karadžića in Mladića, obtoženih vojnih zločinov, ne izroči Mednarodnemu sodišču za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije.[68] Skupaj z drugimi izobraženci je podpisal tudi izjavo, v kateri je zahteval njuno pomilostitev.[69]

Leta 1998 je patriarha Pavla v Zagreb povabil katoliški nadškof Josip Bozanić na mirovne pogovore; več vodilnih članov hrvaških strank in krščanskih skupin mu je takrat očitalo medvojno vlogo njega in Srbske pravoslavne cerkve pri hrvaških uporniških Srbih.[70]

Po začetku napotitve Nata na Kosovo junija 1999 so specialne enote norveških vojakov spremljale patriarha Pavla iz Prištine v samostan Pećka patriarhija in sicer kmalu po srbskih grozodejstvih na zadevnem območju ocenjena; ta obisk so kosovski Albanci smatrali za izzivanje in spremstvo je med potjo bilo večkrat napadeno.[71]

Zadnja leta

[uredi | uredi kodo]
Jesse Flis, vladika Georgij, predsednik Jean Chrétien, patriarh Pavel in vladika Irenej (Ottawa, Kanada.[72]
Patriarh Pavel na posvetitvi Cerkve sv. Cirila in Metoda v Ljubljani (Slovenija, 2005)

Na njegovo pobudo so bila ustanovljena tri nova semenišča: na Cetinju (1992), v Kragujevcu (2000) in v Foči (2001).[73]

Med svojim patrijarševanjem je ozdravil razkol s protikomunistično "Svobodno srbsko pravoslavno Cerkvijo" v Ameriki, kamor je osebno odpotoval. Veliko je k tej "spravi" prispevala tudi sprememba družbene ureditve v Jugoslaviji iz komunistične enostrankarske v večstrankarsko družbeno ureditev.

Prizadeval si je tudi za izgladitev odnosov z Makedonsko pravoslavno Cerkvijo, kar pa je imelo globlje vzroke, saj je šlo za drug narod drugačnega jezika in so se razmere uredile šele pod njegovimi nasledniki s priznanjem makedonske svojeglavnosti ali avtokefalnosti.

Med svojim služenjem je patriarh Pavel bil gost na sedežu Organizacije združenih narodov v New Yorku ter v Beli hiši v Washingtonu. Obiskal je tudi številne škofije Srbske pravoslavne Cerkve v tujini, predvsem v Avstraliji, Združenih državah Amerike, Kanadi in Zahodni Evropi. Obiskal je tudi Rusijo.[74]

Proti koncu svojega življenja se je patriarh vedno bolj omejeval od svojih nekdanjih nacionalističnih drž: nastopil je pravi preobrat. Na splošno so ga pravoslavni verniki začeli gledati kot "živega svetnika" zaradi njegovega preprostega načina življenja, osebne ponižnosti in meniške askeze.[75] Vsi srbski pravoslavni škofje, razen patriarha Pavla, so se po svojih škofijah prevažali z „besnimi“ avtomobili. Ko so ga nekoč vprašali, zakaj ni nikoli imel avtomobila, je odgovoril: "Ne bom ga kupil, dokler ne bo imelo avtomobila vsako albansko in srbsko gospodinjstvo na Kosovem."

Na vprašanje tujih novinarjev o domnevni podpori pravoslavne Cerkve velikosrbskemu načrtu — s katerim se je devetdesetih let popolnoma strinjal — je Pavel na stara leta odgovarjal[76]:

Project „Great Serbia“[77] Nacrt „Velika Srbija“ [78] Načrt „Velika Srbija“

So I say:
„If a Great Serbia should be held by committing crime, I would never accept it; may Great Serbia disappear, but to hold it by crime - no.
If it were necessary to hold only a small Serbia by crime, I would not accept it. May small Serbia disappear, but to hold it by crime - no.
And if there is only one Serb, and if I am that last Serb, to hold on by crime - I do not accept.
May we disappear, but disappear as humans, because then we will not disappear, we will be alive in the hands of the living God.“

Meni se pripisuje da vodim Srbe u rat radi održavanja velike Srbije; a ja kažem:
„Kada bi velika Srbija trebalo da se održi po cenu nečeg nečovečnog, neljudskog, ja ne bih pristao.
„Ne bih pristao po tu cenu da se održi ni mala Srbija.
Kad bi po cenu neljudskog, nečovečnog, trebalo da se održi poslednji Srbin, i kad bih ja bio taj Srbin, ne bih pristao.
Nama je bolje da nestanemo kao ljudi, nego da opstanemo, biološki da preživimo kao zločinci i neljudi“.[79]

Meni očitajo, da vodim Srbe v vojno zaradi ohranitve velike Srbije; jaz pa pravim:
„Če bi se ’Velika Srbija’ morala ohraniti z zločinom, tega ne bi nikoli sprejel; naj Velika Srbija izgine, ampak da bi se držala z zločinom - ne.
Če bi bilo treba s zločinom obdržati le ’Malo Srbijo’, tega ne bi sprejel. Naj Mala Srbija izgine, ampak da bi se obdržala z zločinom - ne.
In če bi bil samo en Srb, in če bi bil jaz ta zadnji Srb, ki pa bi se ohranil z zločinom - tega ne bi sprejel.
Naj izginemo, ampak da izginemo kot ljudje, ker potem ne bomo izginili, ampak bomo živeli v rokah živega Boga.“

"Po vojni je Pavel odšel na Hrvaško, da bi se srečal s predsednikom Franjom Tuđmanom, ko je ta dejal, da bi morali biti Srbi zgledni državljani Hrvaške, ki je njihova domovina." .[80]

Obiski in srečanja

[uredi | uredi kodo]
V ruskem Sarovu se je Pavel udeležil slovesnosti ob 100-letnici kanonizacije sv. Serafima Sarovskega.[81]
Z blagoslovom patriarha Pavla je v Vojvodini potekalo ekumensko romanje (2006)[82]

Patriarh Pavel je obiskal več pravoslavnih narodnih cerkva. Njega in SPC pa je obiskalo več pravoslavnih poglavarjev; med drugimi ruski patriarh Aleksej[83][84]carigrajski patriarh Bartolomej in več drugih voditeljev vzhodnih svojeglavnih pravoslavnih cerkva.

Obiskal je Rusijo — kot pred njim že nekateri cerkveni poglavarji SPC — v zvezi s proslavami svetega Serafima Sarovskega v letu 2003. Pavel pa je bil prvi srbski patriarh, ki je obiskal ZDA leta 1992 in Avstralijo leta 2004. Pred njim je ZDA obiskal patriarh German, ki pa je bil takrat še škof.

Takoj po svoji izvolitvi je Pavel dejal, da ne bi imel nič zoper papežev obisk; tega pa ni nikoli več ponovil, najbrž zaradi nasprotovanja Svetega sinoda in drugih škofov. Obiskal pa je on sam Papeža Janeza Pavla Velikega 1991 in je bil tako doslej prvi srbski patriarh, ki se je srečal s papežem. [85]

Patriarh Pavel se je pogostoma srečeval z beograjskim nadškofom, Slovencem Stanislavom Hočevarjem. Kako dobre odnose in željo po krščanski enotnosti sta gojila oba, je izpovedal Hočevar pred svojim odhodom iz Belega mesta v zasluženi pokoj:

Patrijarh Pavle — nadahnuta duša[86] Patriarh Pavel — navdihnjena duša

Mogu da kažem da smo sa patrijarhom Pavlom bili baš u nekoj unutrašnjoj sinergiji. Kad je već bio bolestan, nemoćan… on mi je izražavao tolike unutrašnje svoje čežnje, upravo po jedinstvu. Nijedan drugi dosadašnji poglavar, niti u pravoslavnoj niti u protestanstkoj niti u katoličkoj crkvi nije tako, a već je bio skoro na samrti, ispovedao “Bože zašto još nismo još jedno, zašto smo još uvek podeljeni”. To je bila Duhom Svetim nadahnuta duša.
Kada je došlo do susreta naše biskupske konferencije sa svetim Sinodom, pa smo sami u kolima išli iz jedne crkve u drugu, govorio mi je kako bi voleo ako bi mogli više napraviti, ali da mora slušati svoje episkope. Videlo se da je u njemu bila izvanredno velika čežnja za sve boljim odnosima, ali je ujedno jako možda, čak i previše, respektovao mišljenje, ostalih episkopa.

Lahko rečem, da sva bila s patriarhom Pavlom v nekakšnem notranjem sozvočju. Ko je bil že bolan, šibek ... mi je izrazil toliko svojih notranjih hrepenenj, ravno po enotnosti. Noben drug dozdajšnji poglavar, ne v pravoslavni ne v protestantski ne v katoliški Cerkvi, ni tako izpričeval, a bil je že skoraj na smrtni postelji: "O Bog, zakaj še nismo eno, zakaj smo še vedno razdeljeni" To je bila duša, navdihnjena od Sv!etega Duha.
Kadar je prihajalo do srečanja naše škofovske konference s svetim sinodom, pa sva bila sama v avtu, ko sva se vozila iz ene cerkve v drugo, mi je govoril, kako bi rad napravil več, vendar da mora ubogati svoje škofe. Videlo se je, da ga je prežemalo izredno veliko hrepenenje po vedno boljših odnosih, a hkrati zelo, morda celo preveč, spoštovanje do mnenja drugih škofov.

Njegova dela

[uredi | uredi kodo]
  1. Devič, Samostan sv. Joanikija Devičkega (1989).
  2. Vprašanja in odgovori cerkvenemu berilu (1988).
  3. Zadnjih 20 let je bil odgovoren za rubriko v „Glasniku srbskega patriarhata“, znano kot Vprašanja in odgovori , ki obravnava liturgična in zakramentalna vprašanja.
  4. Po njegovem prizadevanju je Sveti sinod izdal novo različico Srbljaka (1968).
  5. Upravljal je tudi ponatis bogoslužnih spisov Krščanski prazniki M. Skabalanovića, ki so bili prvotno objavljeni v Kijevu leta 1915 v šestih zvezkih.
  6. Največji prispevek pa je bil prevod Nove zaveze, objavljen leta 1984 pod njegovim nadzorom. To je bil prvi uradni srbski prevod Nove zaveze, ki ga je odobrila Srbska pravoslavna cerkev.[87]
  7. Napisal je še druga skripta in knjige. Predaval je cerkveno glasbo ter cerkvenoslovanščino.[88]

Dela o njem

[uredi | uredi kodo]
  1. Јован Јањић: Патриарх Сербский Павел (Стойчевич): Будимо људи живот и реч патријарха Павла[89]
  2. Jovan Janjić: Budimo ljudi! Večernje novosti 2006. NAJPOTPUNIJE delo o patrijarhu Pavlu pod naslovom "Budimo ljudi - život i misli patrijarha Pavla" čiji je autor Jovan Janjić. Reč je o dve Janjićeve knjige u jednoj: "Budimo ljudi - život i reč patrijarha Pavla" i "Budimo ljudi - pouke i poruke patrijarha Pavla".[90]
  3. Snežana Milković: "Moj deda patrijarh Pavle". Beograd, "Ethos" 2015.[91]
  4. Đorđe Randelj: “Patrijarh Pavle – svetac kojeg smo poznavali”. Prometej, Novi Sad 2014.[92]
  5. Епархија бачка: Биографија Његове Светости Патријарха српског Господина Павла. Београд, 2009.[93]

Smrt in spomin

[uredi | uredi kodo]

Bolezen

[uredi | uredi kodo]

Visoka starost in prirojena telesna šibkost sta prispevali svoje in tako si je pri padcu v svojem bivališču poškodoval kolk ter bil 8. decembra 2005 sprejet na zdravljenje na VMA, kjer si je kmalu opomogel in se vrnil na patriarhijo. Pred Veliko nočjo 2006 se je med kopanjem oparil z vročo vodo, zato se je vrnil nazaj v bolnico, kjer si je hitro opomogel in se po praznikih vrnil k svojim vsakdanjim dolžnostim.[94]

Sveti sinod SPC je 27. aprila 2007 sporočil, da je zaradi patriarhove starosti in bolehanja za „varuha prestola“ — ki je začasno prevzel patriarhove dolžnosti — imenoval zagrebško-ljubljanskega metropolita Jovana Pavlovića, medtem ko je patriarh Pavel okreval v Bolnišnici sv. Sava na Nemanjini 2 nad staro glavno Železniško postajo. 1. maja je bil odpuščen in se je 14. maja vrnil k svojim dolžnostim. Zdravje pa se mu je spet poslabšalo in je bil priklenjen na invalidski voziček.

13. novembra 2007 je izčrpan in s hudo pljučnico zopet sprejet na zdravljenje na Vojaško medicinsko akademijo, medtem ko je bil kot najstarejši član sinoda izvoljen za opravljanje patriarhovih dolžnosti črnogorsko-primorski metropolit Amfilohij Radović.[95][96] Tam je nato bil dve leti v bolniški oskrbi vse do svoje smrti.[97]

20. novembra 2007 je bilo objavljeno, da je njegovo življenje ogroženo. 17. maja 2008 je Sveti sinod prevzel vse patriarhove dolžnosti zaradi njegove opravilne nezmožnosti.[98]

12. oktobra 2008 je Pavel zaradi vsestranskega pešanja zaprosil Sveti sinod, naj sprejme njegov odstop.[99] Sveti sinod je 11. novembra 2008 zavrnil njegovo prošnjo in ga prosil, naj na dolžnosti ostane dosmrtno.[100]

Smrt in pogreb

[uredi | uredi kodo]
Skromen patriarhov grob na pokopališču poleg cerkve Samostana Rakovice
Poslednje slovo cerkvenih dostojanstvenikov pred "Saborno cerkvijo"
Na poslednji poti ga je v Beogradu pospremilo okrog 600.000 žalujočih
Predsednik kardinalskega zbora Angelo Sodano, katoliški škofje in drugi predstavniki Katoliške Cerkve[101]

Patriarh Pavel je bil sedaj najstarejši med vsemi živečimi pravoslavnimi patriarhi. Bil je velik častilec svojega soimenjaka apostola Pavla, čigar besede je pogostoma navajal in izražal občudovanje nad njegovim apostolskim žarom.

Umrl je 15. novembra 2009, po več kot dveh letih zdravstvene nege na novi VMA.[102]Ljudje so se lahko poklonili njegovemu truplu v Stolnici svetega nadangela Mihaela v Beogradu.[103] Sveto mašo za pokoj njegove duše je 19. novembra v „Saborni crkvi“ vodil ekumenski patriarh Bartolomej I., pogrebna slovesnost je bila pred Cerkvijo svetega Sava, a pokopan je bil istega dne v Samostanu Rakovica.[104] Pogreba so se udeležili poleg stotisočglave množice vernikov, duhovnikov in škofov tudi carigrajski ekumenski patriarh Bartolomej, romunski patriarh Danijel, beloruski metropolit Filaret Minska in Slutska, albanski nadškof Anastazij iz Tirane, metropolit Krištof iz Prage in rimskokatoliški kardinal Angelo Sodano.[105]

Ocenjujejo, da se je njegovega pogreba udeležilo okrog 600.000 ljudi.[106]

Srbska vlada je zaradi smrti patriarha Pavla razglasila tri dni državnega žalovanja,[107] medtem ko so Republika Srbska, mesto Beograd in okrožje Brčko dan pogreba razglasili za uradni dan žalovanja.[108][109][110] Predsednik Boris Tadić je dejal, da je patriarhova smrt "nepopravljiva izguba za ves srbski narod".[111]

Sožalje so izrazili mnogi državni in verski voditelji, zlasti pravoslavni patriarhi, kakor tudi papež Benedikt XVI.[112]; poleg tega pa še posebej katoliška, judovska in muslimanska skupnost v Republiki Srbiji.[113]

Oporoka

[uredi | uredi kodo]

Patriarh Pavel je v oporoki svojo zapuščino namenil Srbski pravoslavni cerkvi in svoji najbližji družini, otrokom svojega brata Dušana. Osebno uro in budilko je patriarh zapustil svojemu nečaku Gojku Stojčeviću in njegovi sestri Nadi.

V oporoki je patriarh zapisal tudi, da želi biti pokopan v samostanu Rakovica, njegova želja pa je bila, da bi pogrebni obred potekal v novi cerkvi svetega Sava na Vračarju. Oporoka je sicer tajna in ni dolga. Kot je znano iz naslednjih dogodkov, so mu vse te želje izpolnili.[114]

Nagrade in priznanja

[uredi | uredi kodo]
  1. Red Republike Srbske na ogrlici, 2009.[115]
  2. Red Karađorđeve zvezde, 2007.
  3. Nagrada Nadarbine Enotnost pravoslavnih narodov, 2002.[116]
  4. Častni doktorat iz teologije, 1988. Za njegovo potrpežljivo in pomembno delovanje na področju teologije mu je to priznanje podelila Beograjska teološka fakulteta “Sveti Sava”.[117]

Spominska znamka

[uredi | uredi kodo]
Spominska znamka v čast patriarhu Pavlu

Srbska pošta je 11. septembra 2014 izdala spominsko znamko v čast patriarhu Pavlu ob stoletnici njegovega rojstva. Ravnatelj "Pošte Srbije" Milan Krkobabić je ob predstavitvi znamke v Muzeju PTT izjavil, da je patriarh Pavel velika zgodovinska osebnost in če bi se vsi trudili živeti vsaj malo po njegovih besedah in zgledih, bi bilo vsem bolje. Slovesnosti se je udeležil tudi patriarh Irenej, ki je dejal, da je bil Pavel človek ljudstva za ljudstvo, dostopen vsem. Pravosodni minister Nikola Selaković pa je dejal, da je bil patriarh eden tistih velikih mož, ki jih je imela Srbija v težkem zadnjem desetletju 20. stoletja in ki so Srbijo popeljali v 21. stoletje.[118]

Poštna znamka Bobana Savića "100 let od rojstva srbskega patriarha Pavla" je bila natisnjena v nakladi 25.000 izvodov in je bila puščena v notranji promet skupaj s priložnostno ovojnico.[119]

Takrat je bila razstavljena tudi njegova osebna knjižnica.[120]

Ocena

[uredi | uredi kodo]
Spomenik patriarhu Pavlu pri "Cerkvi Uspenja presvete Bogorodice v Mladenovcu"

Patriarh Pavel velja za najbolj skromnega patriarha, ki je hodil peš in uporabljal javni prevoz. Živel je v skladu s krščanskim naukom; nikoli ni imel avtomobila ali telefona, nikoli ni gledal televizije, nikoli ni bral časopisja.[121] Glede gledanja dnevnih novic je menil, da bodo tako ali tako prišle do njega. Glede telefona je govoril: "Kdor me potrebuje, naj mi sporoči!" Imel je zelo rad ljudi, ni pa maral lenuhov in kadilcev. Gradil je hiše za revne s Kosova. Bil je skop do sebe in radodaren pri pomoči drugim v preizkušnji, stiski in trpljenju.[122]

Vsako jutro je služil bogoslužje v patrijaršiji in prejemal obhajilo, vsak večer pa je bil skupaj z drugimi duhovniki v koru na večernicah v stolnici. Vedno je s seboj nosil Sveto pismo in molitvenik. Živel je asketsko življenje, sam je šival in popravljal oblačila in obutev ter opravljal druga obrtniška dela v patriarhatu. Vse je lahko popravil sam, pa naj bodo to čevlji, očala, žaluzije. Kuhal je, šival in nobeno fizično delo mu ni bilo tuje ali težko.[123]

V dveh desetletjih njegovega patijarševanja se je Jugoslavija razpadla, Beogradu so bile uvedeni kazneni ukrepi, NATO je posredoval za konec bratomorne vojne z bombardiranjem, padel je režim Slobodana Miloševića, a Kosovo je razglasilo neodvisnost. Pavel osebno ni iskal političnega delovanja in je bil proti kakršnikoli politiki, vendar se ji ni mogel izmuzniti, kajti politika mu je neprestano tesno sledila za petami. Njegove izjave in ravnanja na političnem področju so njegova šibka stran; močan pa je v osebni askezi, skromnosti in duhovnih spodbudah, ki so osredinjene v geslu "Bodimo ljudje!"

Ob nastopu svoje službe je dejal: »Naša prisega je, da nobenega otroka ne bomo spravili v jok, ker je druge vere ali naroda.« Kritiki pa so ga vendarle obtoževali, da ni zajezil trdega toka med pravoslavnimi škofi in duhovniki, ki so podpirali srbske polvojaške tolpe v osvajalni vojni proti katoliškim Hrvatom in muslimanskim Bošnjakom.[124]

Zgodovinarji mu štejejo v dobro, da je svoje rojake pozival, da morajo biti ljudje. Pričakovali pa so od vrhovnega verskega poglavarja veliko več: predvsem nepristransko držo ob Razpadu Jugoslavije, nedvoumen poziv k mirnemu reševanju sporov, prenehanju „etničnega čiščenja“, kakor tudi jasno obsodbo zločinov, ki so jih počenjali njegovi rojaki ob napadih na svoje sosede. Pogrešajo v časih krivičnosti nedvoumno zahtevo po pravičnosti, ki bi obsodila osvajalno vojno ter njene spremljevalce: "etnično čiščenje", množična posiljevanja, ropanja in umore, pa tudi uničevanja verskih in kulturnih stavb ter infrastrukture.[125]

Poznavalci ga imajo za mirotvorca ne le glede cerkvenih razkolov znotraj SPC, ampak tudi v zvezi z reševanjem sporov na političnem področju v zvezi z razpadanjem ali razbijanjem Jugoslavije devetdesetih let prejšnjega stoletja. To drugo na začetku njegove službe ni bilo opazno, vendar je prihajalo vedno bolj do izraza proti koncu njegovega življenja — zlasti v zaupnih zasebnih pogovorih — in ga zato imajo za „Patriarha miru“.[126][127]

Dopuščal je odhod iz bivše Jugoslavije tistih narodov, ki bi to želeli; ni pa jasno, kako naj bi se to uskladilo z idejo o "Veliki Srbiji". Poudarjal pa je, da bi se to moralo dogajati po dogovoru in brez nasilja. Obsojal je vojne zločine ter opominjal, da maščevanje ničesar ne rešuje in je zato pozival, "naj bomo vedno ljudje" tudi v najtežjih okoliščinah, ki kot kristjani znamo odpuščati najtežje krivice.[128]

Črtice in nauki

[uredi | uredi kodo]
Na muralih je pogostoma upodobljen s trobojnico in svojim geslom "Bodimo ljudje!"

O življenju patriarha pripovedujejo številne zgodbe in iz vseh dogodkov, ki jih opisujejo priče, sijejo osnovna sporočila neokrnjenega in izvirnega pravoslavnega krščanstva, kakršno bi moralo živeti v dušah vseh tistih, ki se sicer morda nimajo za vernike – ampak priznavajo humanistične vrednote ter se imajo vsaj za ljudi.

Vstajal je zelo zgodaj, živel je povsem v skladu s tem, kar je govoril. Vse je znal popraviti sam, pa naj so bili to čevlji, očala, okenski okviri... Kuhal je, šival in nobeno telesno delo mu ni bilo tuje ali težko.[129]

Poje ko ptica

[uredi | uredi kodo]

Patriarh Pavel je veliko dal na ubrano cerkveno petje. Po njegovem se najbolj naravno versko doživetje dogaja v cerkvi pri bogoslužju, ko se človek prepusti duhovni glasbi. Nekoč je med bogoslužjem z očetovskim glasom opozoril bogoslovca, ki je stal na „pevnici“: „Sinko, bodite malo bolj pozorni! Zdi se mi namreč, da ne pojete čisto pravilno!“ Oni malce užaljeno: „Pa, veste, vaša svetost, vsaka ptica poje s svojim glasom.“ Nakar patriarh: „Da, sinko, ampak v gozdu. To je pa cerkev!“[130]

„Tistega fanta ni tukaj“

[uredi | uredi kodo]

Odvetnik Milovan Stojanović – znan kot Mića – je doma iz okolice Prizrena in ima veliko spominov na rodno Kosovo in Metohijo, obnovo cerkva in samostanov, pa tudi na čas, ko je bil Pavel še raško-prizrenski škof. V njihovi vasi je cerkev Svete nedelje in on jih je dvakat obiskal, saj so njegovi stari starši skrbeli za cerkev skozi štirideset let; tako je dedek vse duhovnike, ki so prihajali maševat, vabil k njim domov na kosilo. Kot mladeniču se mu je vtisnila v spomin zlasti njegova nežnost, pohlevnost in krotkost, o čemer je slišal pripovedovati tudi naslednji dogodek:

Mladići se kladili[131][132][133] Fanta sta se stavila

Bio sam šesti ili sedmi razred osnovne škole. Crkva je u to vreme, sedamdesetih, bila totalno u drugom planu, čak su i zabranjivali da se ide u crkvu.
Sećam se kao da je juče bilo kada su se dva mlada Albanca iz Prizrena, od 18 i 20 godina, opkladila ko sme da uhvati vladiku i da mu opali šamar. To se desilo usred dana u centru Prizrena. Vladika je bio do pošte da završi neke poslove i kada se vraćao, mladić ga je uhvatio za bradu, dva tri puta protresao levo-desno, i udario mu dva šamara. Pavle, kakav je uvek bio, samo se povukao, pogledao ga i nije hteo da reaguje, već je otišao do Bogoslovije i nikome nije rekao šta se dogodilo.

Neko je video i odmah prijavio MUP, koji je slučaj prijavio Saveznom SUP-u. Savezno izvršno veće je hitno reagovalo da se pohapse svi ti mladići, jer je ipak povređen čovek koji predstavlja SPC.
Uhapšeno je desetak mladića i pozvan je vladika Pavle da ih identifikuje, a najveći šok tek je usledio. Patrijarh Pavle je došao i odmah ga je prepoznao. Dva, tri puta je šetao pored mladića i samo je jednom stao pored onog koji ga je udario, pogledao ga pravo u oči i rekao: "Ne, taj koji me je tukao nije tu".
On mu je zapravo poslao jednu duhovnu poruku.

Bil sem v šestem ali sedmem razredu osnovne šole. Takrat, v sedemdesetih letih, je bila cerkev popolnoma v ozadju, celo prepovedovali so obiskovanje cerkve.

Spomnim se, kot da bi bilo včeraj, ko sta se dva mlada Albanca iz Prizrena, stara 18 in 20 let, stavila, kdo bo škofa zgrabil in ga udaril. Zgodilo se je sredi dneva v središču Prizrena. Vladika je šel na pošto, da bi končal neko delo, in ko se je vračal, ga je mladenič zgrabil za brado, ga dvakrat ali trikrat stresel levo in desno ter ga dvakrat udaril. Pavel se je, kot vedno, samo umaknil, ga pogledal in se ni hotel odzvati; namesto tega je šel v semenišče in nikomur ni povedal, kaj se je zgodilo.
Nekdo je to videl in takoj prijavil MUP-u (krajevni milici), ki je primer prijavil Zveznemu SUP-u (Zveznemu ministrstvu za notranje zadeve). Zvezni izvršni svet se je nujno odzval in prijeli so vse te fante, saj je bil vendarle napaden mož, ki je predstavljal Srbsko pravoslavno cerkev.
Aretirali so ducat mladeničev in poklicali škofa Pavla, da jih identificira; največje presenečenje pa je šele sledilo. Prišel je škof Pavel in ga takoj prepoznal. Dvakrat ali trikrat je šel mimo mladeniča in le enkrat se je ustavil pri tistem, ki ga je udaril, ga pogledal naravnost v oči in rekel: "Ne, tistega, ki me je pretepel, ni tukaj."
Pravzaprav mu je poslal duhovno sporočilo (krščanske ljubezni in odpuščanja).

Marijino prikazovanje

[uredi | uredi kodo]

Med pogovorom s sodelavci je v patriarhovo pisarno vstopil štiridesetletni moški s trditvijo, da se mu je prikazala Devica Marija. Patriarh ga je pozorno poslušal in rekel: "Poslušajte, gospod, jaz sem dolgoletni menih in škof skoraj petdeset let, vsak dan služim Bogu, pa se mi ni prikazal niti angel ne, vam pa se je javila Bogorodica! Nikarte, prosim vas!"[134]

Vsakdo vidi tisto, kar hoče

[uredi | uredi kodo]

Ko je sredi poletja hodil v cerkev na Banovem Brdu, je kot po navadi uporabljal javni prevoz. Nekoč mu je spremljevalec predlagal, naj se ne vozi z avtobusom, ker je bilo vroče in je bilo vozilo polno napol golih žensk in deklet, ki so se tudi hodile kopat na Ado Ciganlijo. Patriarh mu je odgovoril: "Veš, vsakdo vidi tisto, kar hoče."

Ničesar za zmrzniti

[uredi | uredi kodo]

Ko se je skupaj s škofi z vlakom peljal v Avstrijo na eno od ekumenskih srečanj, ravno v njihovem vagonu ni bilo ogrevanja. Po izstopu iz vlaka so se vsi škofje pritoževali nad mrazom in kako so prezebli, a patriarh jim je, namigujoč na višek kilogramov in njihovo tolščo, rekel: "Jaz pa nisem imel ničesar za zmrzniti." Njegov rek je bil: "Bog te naj vidi!" ("Bog te video!")[135]

Moli v sebi

[uredi | uredi kodo]

Pred obrokom kristjani po navadi molijo; tako so molili za mizo vsi povabljenci, razen enega meniha, ki je molčal. Patriarh ga je vprašal, zakaj molči; menih pa je odgovoril, da moli sam pri sebi. Patrarh pa je modro presodil: »Kdor moli sam pri sebi, naj sam pri sebi tudi jé!«[136]

Zaobljuba uboštva

[uredi | uredi kodo]
Zavet skromnosti[137] Zaobljuba skromnosti

Za vreme zasedanja Svetog arhijerejskog sabora Srpske pravoslavne crkve, kada je došao trenutak večernje službe, patrijarh se uputio prema Sabornoj crkvi. Na putu od Patrijaršije do hrama, bili su jedan do drugog parkirani luksuzni automobili. Svog pratioca, patrijarh je upitao: “Čiji su ovi skupoceni automobili?” i dobio je odgovor da su vlasništvo njihovih episkopa. Patrijarh je na to kazao: “O, Bog ga video, šta bi tek vozili da nisu dali zavet skromnosti?”
Podsetimo se, episkopi se biraju iz monaških redova i, kad stupaju u manastir, po primanju postriga obavezuju se na bezbračnost, poslušnost i siromaštvo (skromnost).

Med zasedanjem Svetega škofovskega sinoda Srbske pravoslavne cerkve, ko je prišel trenutek večerne službe, se je patriarh odpravil proti stolnici. Na poti od patriarhije do hrama so bili drug ob drugem parkirani luksuzni avtomobili. Patriarh je vprašal svojega spremljevalca: "Čigavi so ti dragi avtomobili?" in dobil je odgovor, da so last njihovih škofov. Patriarh je na to rekel: "O, Bog ga videl, kaj bi šele vozili, če ne bi dali zaobljube skromnosti?"
Spomnimo, da se pravoslavni škofje izbirajo iz meniških vrst in ko vstopijo v samostan, se po prejemu postriga zavežejo na neporočenost, poslušnosti in uboštvo (skromnost – enako kot katoliški redovniki).

[uredi | uredi kodo]

„Ne govorite ljudima o Bogu ako ne žele da slušaju. Živite kao On i sami će vas pitati.“[138]
„Ne govorite ljudem o Bogu, če ne želijo poslušati. Živite kakor On, in sami vas bodo vprašali.“

„Nama je bolje da nestanemo kao ljudi, nego da opstanemo, biološki da preživimo kao zločinci i neljudi.“[139]
„Za nas je boljše je, da izginemo kot ljudje, kakor da ostanemo, ter telesno preživimo kot hudodelci in neljudje.“

„Junaštvo je da branimo sebe od neprijatelja, a čojstvo je da branim neprijatelja od sebe. Braniti neprijatelja od sebe treba – jer ni prema neprijatelju ne smem biti nečovek.“[140]
„Junaštvo je, da branimo sebe pred sovražnikom, možatost pa, da branim sovražnika pred samim seboj. Sovražnika moraš braniti pred samim seboj – ker ne smeš biti nečlovek niti do sovražnika.“

„Čovek u nekoj teškoj situaciji treba da uradi sve što može, ali neka se ne sekira previše, da ne oboli, jer 'sirće grize svoju flašu'.“[141]
»Človek v kakem težkem položaju naj stori vse, kar lahko, vendar naj se ne sekira preveč, da ne zboli, ker 'kis nagriza svojo steklenico'.«

„Kad se čovek rodi, ceo svet se raduje, a samo on plače. Ali treba da živi tako da, kad umre, ceo svet plače, a samo on se raduje.“ [142]
»Ko se človek rodi, se veseli ves svet, samo on joka. Živeti pa mora tako, da bo, ko bo umrl, jokal ves svet, a samo on se bo veselil.«

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Srđan Sekulić (14. november 2019). »Patrijarh Pavle - Od slavonskog dečaka do duhovnog oca nacije« (v srbščini). srbi.hr. Pridobljeno 27. maja 2026.
  2. ↑ »PATRIJARH PAVLE JE SVAKO JUTRO PRAO STEPENIŠTE PATRIJARŠIJE, I NIKAD NIJE GLEDAO TV! Na pitanje ZAŠTO, dao je odgovore vredne divljenja!« (v srbščini). Beograd: kurir.rs. 11. september 2018. Pridobljeno 14. avgusta 2026.
  3. ↑ Uredništvo (10. november 2020). »NOVA SAZNANJA O PORJEKLU Ko je bio otac patrijarha Pavla i zašto je Gojko Stojčević nosio MAJČINO PREZIME« (v srbščini). Srpskainfo. Pridobljeno 20. julija 2026.
  4. ↑ Душан Пророковић (24. avgust 2015). »Душан Пророковић: Будимо људи, не дижимо зидове« (v srbščini). novosti.rs. Pridobljeno 31. julija 2026.
  5. ↑ Jovan Janjić. »Будимо људи живот и реч патријарха Павла - Патриарх Сербский Павел (Стойчевич) - читать, скачать« (v srbščini). azbyka.ru. Pridobljeno 31. julija 2026.
  6. ↑ NaCa90. »Будимо људи, иако смо Срби« (v srbščini). erepublik.com. Pridobljeno 31. julija 2026.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: številska imena: seznam avtorjev (povezava)
  7. ↑ Uredništvo (13. februar 2010). »Budimo ljudi, iako smo Srbi. „Будимо људи, иако смо Срби" – али људи, а не карикатуре« (v srbščini). Beograd: Видовдан. Pridobljeno 30. julija 2026.
  8. ↑ Serbian Orthodox Church official site: History Arhivirano 2009-04-18 na Wayback Machine.
  9. ↑ Uredništvo (10. november 2020). »NOVA SAZNANJA O PORJEKLU Ko je bio otac patrijarha Pavla i zašto je Gojko Stojčević nosio MAJČINO PREZIME« (v srbščini). Srpskainfo. Pridobljeno 20. julija 2026.
  10. ↑ Uredništvo (20. junij 2025). »Otkriveno porijeklo patrijarha Pavla: Malo ko zna da je nosio majčino prezime. Evo kako se prezivao Patrijarh Pavle« (v srbščini). vesti-online. Pridobljeno 27. maja 2026.
  11. ↑ Uredništvo (10. november 2020). »NOVA SAZNANJA O PORJEKLU Ko je bio otac patrijarha Pavla i zašto je Gojko Stojčević nosio MAJČINO PREZIME« (v srbščini). Srpskainfo. Pridobljeno 20. julija 2026.
  12. ↑ Uredništvo (28. februar 2019). »Pavle (patrijarh srpski) Biografija« (v srbščini). Biografije Poznatih. Pridobljeno 25. julija 2026.
  13. ↑ Srđan Sekulić (14. november 2019). »Patrijarh Pavle - Od slavonskog dečaka do duhovnog oca nacije« (v srbščini). srbi.hr. Pridobljeno 27. maja 2026.
  14. ↑ Jovan Janjić (2009). Budimo ljudi. Beograd: Novosti. str. 10.
  15. ↑ Uredništvo (28. februar 2019). »Pavle (patrijarh srpski) Biografija« (v srbščini). Biografije Poznatih. Pridobljeno 25. julija 2026.
  16. ↑ Jovan Janjić (2009). Budimo ljudi. Beograd: Novosti. str. 11.
  17. ↑ Navedek iz intervjuja magazinu »Profil« št. 8, 1997
  18. ↑ Dušan Popović (18. november 2009). »Patrijarh Pavle – anegdote, citati, izreke, poruke, pouke« (v srbščini). Duletov pogled na svet. Pridobljeno 24. julija 2026.
  19. ↑ I.Č. (11. september 2024). »VEK OD ROĐENJA PATRIJARHA PAVLA: Otkrivene tajne iz njegovog života - pogledajte šta je napisao u testamentu« (v srbščini). magazin.novosti.rs. Pridobljeno 25. julija 2026.
  20. ↑ I.Č. (11. september 2024). »VEK OD ROĐENJA PATRIJARHA PAVLA: Otkrivene tajne iz njegovog života - pogledajte šta je napisao u testamentu« (v srbščini). magazin.novosti.rs. Pridobljeno 25. julija 2026.
  21. ↑ Uredništvo (10. junij 2025). »NOSIO NJENO PREZIME - NJEGA RETKO POMINJAO: Ko je bio patrijarhov OTAC i zašto nije oženio njegovu majku?« (v srbščini). Beograd: novosti.rs. Pridobljeno 20. julija 2026.
  22. ↑ Jovan Janjić (2006). »Knjiga: BUDIMO LJUDI - Jovan Janjić« (v srbščini). Beograd: Prva srpska online knjižara. Pridobljeno 29. julija 2026.
  23. ↑ Uredništvo (10. november 2020). »NOVA SAZNANJA O PORJEKLU Ko je bio otac patrijarha Pavla i zašto je Gojko Stojčević nosio MAJČINO PREZIME« (v srbščini). Srpskainfo. Pridobljeno 20. julija 2026.
  24. ↑ Uredništvo (28. februar 2019). »Pavle (patrijarh srpski) Biografija« (v srbščini). Biografije Poznatih. Pridobljeno 25. julija 2026.
  25. ↑ Milica Krajnović (22. februar 2024). »Kako je unuka patrijarha Pavla govorila o njemu. Unuka patrijarha Pavla je od njega naučila najvažniju životnu lekciju: Ono što je otkrila o njemu tera suze na oči« (v srbščini). Beograd: stil.kurir.rs. Pridobljeno 20. julija 2026.
  26. ↑ »PATRIJARH PAVLE JE SVAKO JUTRO PRAO STEPENIŠTE PATRIJARŠIJE, I NIKAD NIJE GLEDAO TV! Na pitanje ZAŠTO, dao je odgovore vredne divljenja!« (v srbščini). Beograd: kurir.rs. 11. september 2018. Pridobljeno 14. avgusta 2026.
  27. ↑ Fox 2009.
  28. ↑ Srđan Sekulić (14. november 2019). »Patrijarh Pavle - Od slavonskog dečaka do duhovnog oca nacije« (v srbščini). srbi.hr. Pridobljeno 27. maja 2026.
  29. ↑ Uredništvo (11. september 2024). »Patrijarh Pavle - biografija. Na današnji dan rođen je patrijarh Pavle: Skromni, a svojim neprolaznim delom veliki pastir Srpske pravoslavne crkve« (v srbščini). Beligrad: 24sedam.rs. Pridobljeno 24. julija 2026.
  30. ↑ »PATRIJARH PAVLE JE SVAKO JUTRO PRAO STEPENIŠTE PATRIJARŠIJE, I NIKAD NIJE GLEDAO TV! Na pitanje ZAŠTO, dao je odgovore vredne divljenja!« (v srbščini). Beograd: kurir.rs. 11. september 2018. Pridobljeno 14. avgusta 2026.
  31. ↑ Vojna na Kosovem ali Kosovska vojna (srbsko Rat na Kosovu; albansko Lufta e Kosovës; angleško Kosovo War) označuje oborožen spopad med Srbi in Albanci od 1996 do 1999; prvi so želeli obdržati oblast, drugi pa so želeli doseči neodvisnost. Po vojaškem posredovanju sil Nata se je srbska vojska umaknila s Kosova, ki je bilo postavljeno pod protektorat ZN.
  32. ↑ Ian Williams (1. avgust 1999). »Ethnic Cleansing Thwarted in Kosovo; Standoff in Iraq; and a Swiss Case of "Stockholm Syndrome"«. Washington Report. Pridobljeno 18. januarja 2011.
  33. ↑ Uredništvo (13. februar 2023). »Da li znate kako se zvao patrijarh Pavle prije monašenja?« (v bosanščini). Banjaluka: banjaluka.com. Pridobljeno 17. julija 2026.
  34. ↑ »PATRIJARH PAVLE JE SVAKO JUTRO PRAO STEPENIŠTE PATRIJARŠIJE, I NIKAD NIJE GLEDAO TV! Na pitanje ZAŠTO, dao je odgovore vredne divljenja!« (v srbščini). Beograd: kurir.rs. 11. september 2018. Pridobljeno 14. avgusta 2026.
  35. ↑ "Portret savremenika - patrijarh Pavle: Skromnost i tumačenja" (srbsko). Vreme. 21. december 2005. Pridobljeno 20. februarja 2026.
  36. ↑ Републичка изборна комисија/Republička izborna komisija (1990). »Избори за председника Републике/Izbori za predsednika republike - 1990« (v srbščini). Београд/Beograd: arhiva.rik.parlament.gov.rs. Pridobljeno 15. maja 2026.
  37. ↑ Vir: Републички завод за статистику/Republiški zavod za statistiko
  38. ↑ Šešelj je zastopal usmeritev Srbske radikalne stranke, ki pa je bila uradno ustanovljena šele naslednje leto, tj. 1991. Zato je na teh volitvah nastopil pod Skupino državljanov (Grupa građana)
  39. ↑ Uredništvo (9. 52010). »(VIDEO) GODIŠNJICA 9. MARTA: Dan kada su se Srbi borili za demokratiju, a tenkovi izašli na ulicu« (v srbščini). Beograd: kurir.rs. Pridobljeno 31. julij 2026. {{navedi splet}}: Preveri datumske vrednosti v: |date= (pomoč)
  40. ↑ »March 1991 protest anniversary«. B92.net. B92. 9. marec 2007.
  41. ↑ Pravoslavlje 576 (1991), 3.
  42. ↑ Добровољци/Dobrovoljci (februar 2026). »9. marta 91. godine, u Beogradu je održan prvi protest opozicije nakon 1945. godine protiv vlasti« (v srbščini). Beograd: YouTube. Pridobljeno 15. maja 2026.
  43. ↑ Uredništvo (13. februar 2010). »"Budimo ljudi, iako smo Srbi." — značenje izraza sa primerom korišćenja« (v srbščini). vukajlija.com. Pridobljeno 20. julija 2026.
  44. ↑ Nagovor je končal namreč z besedami: "Rekoh i spasoh svoju dušu" ("Rekel sem in zveličal svojo dušo"). Po njegovem mnenju je bil dolžan pozvati protestnike naj se razidejo in bi opustitev tega poziva bila grešna. Po drugih mnenjih pa poziv ni bil na mestu, saj se je nesrečna bratomorna vojna začela in se odvijala s tako krvoločnostjo prav zato, ker je na oblasti ostal Miloševićev režim, ki se je celo desetletje hranil z mednacionalnimi in medverskimi spori; če bi takrat padel, bi bil možen nekak dogovor sprtih strani in bi poteklo veliko manj krvi. Kakršnikoli so že bili Miloševićevi nasledniki, so vodili svoje državice v miru vse do danes (2026).
  45. ↑ Pravoslavlje 576 (1991), 3.
  46. ↑ Harden, Blaine (13. marec 1991). »Yugoslav Regime Bows to Protesters«. The Washington Post.
  47. ↑ »History of Ten-Day War (Slovenian Independence War) — Thursday Jun 27, 1991 to Sunday Jul 7, 1991« (v angleščini). Ljubljana: Historydraft. Pridobljeno 26. maja 2026.
  48. ↑ Vesko Garčević (14. julij 2023). »The Serbian Orthodox Church and Extreme-Right Groups: A Marriage of Convenience or Organic Partnership?« (v angleščini). berkleycenter.georgetown.edu. Pridobljeno 21. julija 2026.
  49. ↑ Petrit Latifi (28. marec 2026). »Serbian Orthodox Fundamentalism in Serbia« (v angleščini). Balkan Academia. Pridobljeno 21. julija 2026.
  50. ↑ Petrit Latifi (2026). »Serbian Orthodox Fundamentalism: The Sacralization of Ultra-Nationalism« (v angleščini). academia.edu. Pridobljeno 21. julija 2026.
  51. ↑ Velikonja (2003), p. 263
  52. ↑ Velikonja (2003), p. 265
  53. ↑ Uredništvo (2020). »Sreten Zeković napao i patrijarha Pavla: Čuvali su ga Arkanovi zločinci, nikada se nije odrekao Velike Srbije« (v srbščini). ИН4С/in4s.net. Pridobljeno 31. julija 2026.
  54. ↑ Perica (2004), pp. 160
  55. ↑ Resni zgodovinarji menijo, da je v Jasenovcu umrlo morda okrog desetkrat manj žrtev; podobni zločini pa so se dogajali tudi v srbskih koncentracijskih taboriščih, ki pa so bila devetdesetih let kakor spregledana.
  56. ↑ Velikonja (2003), p. 264
  57. ↑ Ramet & Pavlaković 2007, str. 135, 258.
  58. ↑ Marija Janković & Katarina Stevanović (19. junij 2022). »Bosna i silovanja u ratu: „Mogli su da nam rade šta hoće, mogli su i radili su"« (v srbščini). BBC News na srpskom. Pridobljeno 31. julija 2026.
  59. ↑ Velikonja (2003), p. 267
  60. ↑ Sells (1998), p. 83
  61. ↑ »Portret savremenika - patrijarh Pavle: Skromnost i tumačenja« (v srbščini). Vreme. 21. december 2005. Pridobljeno 20. februarja 2026.
  62. ↑ Vesna Pintarić (30. januar 2018). »Operacija Maslenica – prekretnica Domovinskog rata« (v hrvaščini). Zagreb: Hrvatski vojnik. Pridobljeno 22. julija 2026.
  63. ↑ Iva Rebac (20. november 2024). »Kako su Arkanovi Tigrovi sijali smrt? Milošević: 'Pa dobro, bre, Hrvoje, netko i za mene mora da uradi posao'« (v hrvaščini). Zagreb: danas.hr.net. Pridobljeno 31. julija 2026.
  64. ↑ Branson (1999), p. 212
  65. ↑ Thomas (1999), p. 238
  66. ↑ B92: Operation Storm marked in Croatia, 5. avgust 2006
  67. ↑ Lovelace, David (21. december 2009). »Letter: Patriarch Pavle obituary«. The Guardian.
  68. ↑ Djukić (2001), pp. 116, 258
  69. ↑ Perica (2004), p. 173
  70. ↑ Ramet & Pavlaković 2007, str. 259.
  71. ↑ »Generic Application Error Test JSP (Item)«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. marca 2016. Pridobljeno 21. aprila 2014.
  72. ↑ Od leve na desno: Jesse Flis, zastopnik kanadskog parlamenta, kanadski vladika Georgij, kanadski predsednik Jean Chrétien, patriarh Pavle i niški vladika Irenej, poznejši srbski patriarh leta 1994
  73. ↑ »Pavel (Stojcevic) of Serbia« (v ен). OrthodoxWiki. 14. november 2023. Pridobljeno 20. julija 2026.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava)
  74. ↑ »His Holiness Patriarch Pavle of Serbia visits the Russian Orthodox Church«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. februarja 2016.
  75. ↑ Montreal Gazette: Known as 'saint who walks' - Orthodox leader Restored Serb church's prominent role
  76. ↑ Glede "Velike Srbije" obstaja pri različnih avtorjih več različic, ki se med seboj malce razlikujejo; imajo pa vse v jedru isti nauk: patriarh sicer ne nasprotuje načrtu, vendar nasprotuje, da bi se ta dosegel z zločini ali hudodelstvi.
  77. ↑ Srpski Sabor "Dveri": Interview with Patriarch Pavle Arhivirano March 18, 2010, na Wayback Machine., 9 Dec 2007 (srbsko)
  78. ↑ Nataša Anđelković (15. november 2024). »Patrijarh Pavle: Monaški život u svetu politike. Monah i moćnici: Patrijarh Pavle i politika« (v srbščini). BBC News na srpskom. Pridobljeno 22. julija 2026.
  79. ↑ Dušan Popović (18. november 2009). »Patrijarh Pavle – anegdote, citati, izreke, poruke, pouke« (v srbščini). Duletov pogled na svet. Pridobljeno 24. julija 2026.
  80. ↑ Nataša Anđelković (15. november 2024). »Patrijarh Pavle: Monaški život u svetu politike. Monah i moćnici: Patrijarh Pavle i politika« (v srbščini). BBC News na srpskom. Pridobljeno 22. julija 2026.
  81. ↑ Pri tej slovesnosti 31. julija 2003 so bili navzoči tudi drugi patriarhi in ruski predsednik Putin
  82. ↑ Med tem romanjem so udeleženci obiskali središča glavnih krščanskih skupnosti v deželi pod vodstvom beograjskega nadškofa Stanislava in novosadskega škofa Ireneja
  83. ↑ Patriarh Aleksej II. (rusko Патриарх Алексий II; posvetno ime Aleksej Mihajlovič Ridiger rusko Алексе́й Миха́йлович Ри́дигер; 23. februar 1929 – 5. december 2008) je bil 15. patriarh moskovski in vse Rusije ter primas Ruske pravoslavne cerkve. Izvoljen za moskovskega patriarha leta 1990, osemnajst mesecev pred razpadom Sovjetske zveze, je postal prvi ruski patriarh v posovjetskem obdobju.
  84. ↑ »Patriarch Alexy II of Moscow and All Russia Biographical note«. orthodox.ee. Arhivirano iz spletišča dne 8. decembra 2008. Pridobljeno 6. decembra 2008.
  85. ↑ »Pavel (Stojcevic) of Serbia« (v ен). OrthodoxWiki. 14. november 2023. Pridobljeno 20. julija 2026.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava)
  86. ↑ Nataša Korlat (17. december 2022). »OPROŠTAJNI INTERVJU Stanislav Hočevar: Patrijarh Pavle je bio nadahnuta duša, teško mi je bilo posle ubistva Đinđića« (v srbščini). Beograd: nova.rs. Pridobljeno 27. julija 2026.
  87. ↑ »Pavel (Stojcevic) of Serbia« (v angleščini). OrthodoxWiki. 14. november 2023. Pridobljeno 20. julija 2026.
  88. ↑ RTS: Život po jevanđelju (Life according to the Gospel), 15. november 2009
  89. ↑ Jovan Janjić. »Будимо људи живот и реч патријарха Павла - Патриарх Сербский Павел (Стойчевич) - читать, скачать« (v srbščini). azbyka.ru. Pridobljeno 31. julija 2026.
  90. ↑ Jovan Janjić (2006). »Knjiga: BUDIMO LJUDI - Jovan Janjić« (v srbščini). Beograd: Prva srpska online knjižara. Pridobljeno 20. julija 2026.
  91. ↑ Milica Krajnović (22. februar 2024). »Kako je unuka patrijarha Pavla govorila o njemu. Unuka patrijarha Pavla je od njega naučila najvažniju životnu lekciju: Ono što je otkrila o njemu tera suze na oči« (v srbščini). Beograd: stil.kurir.rs. Pridobljeno 20. julija 2026.
  92. ↑ Dragan Stojnić (24. januar 2020). »Knjiga o patrijarhu Pavlu - autentično svjedočanstvo o životu svetog čovjeka« (v bosanščini). Prijedor: infoprijedor.ba. Pridobljeno 31. julija 2026.
  93. ↑ »Биографија Његове Светости Патријарха српског Господина Павла« (v srbščini). Novi Sad: eparhija-backa.rs. 13. november 2009. Pridobljeno 20. julija 2026.
  94. ↑ »Животом сведочио јеванђеље („Политика", 16. новембар 2009)«. Politika.rs. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. januarja 2012. Pridobljeno 27. aprila 2012.
  95. ↑ »Amfilohije: I am merely patriarch's assistant«. b92. 15. november 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. novembra 2007. Pridobljeno 10. julija 2009.
  96. ↑ Isailović, D. (15. oktober 2009). »Преминуо у сну („Прес", 16. новембар 2009)« (v српском). Pressonline.rs. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. januarja 2010. Pridobljeno 27. aprila 2012.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava)
  97. ↑ Д. Давидов-Кесар (17. november 2009). »Како је патријарх провео две године на ВМА („Политика", 17. новембар 2009)«. Politika.rs. Arhivirano iz spletišča dne 20. januarja 2012. Pridobljeno 27. aprila 2012.
  98. ↑ B92: SPC relieves Patriarch of duties Arhivirano 18. maj 2008 na Wayback Machine., 17. maj 2008
  99. ↑ »Patriarch's resignation "no done deal"«. b92. 27. oktober 2008. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. junija 2011. Pridobljeno 10. julija 2009.
  100. ↑ »Pavle remains Serbian patriarch«. b92. 11. november 2008. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. junija 2011. Pridobljeno 10. julija 2009.
  101. ↑ https://dnevnik.hr/vijesti/svijet/tisuce-srba-se-oprasta-od-patrijarha-pavla.html
  102. ↑ »Serb Patriarch Pavle dies at the age of 95«. Kathimerini. IHT edition. Associated Press. 16. november 2009. str. 2. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. aprila 2015. Pridobljeno 16. novembra 2009.
  103. ↑ B92: Serbia observes first day of mourning Arhivirano 8. junij 2011 na Wayback Machine., 16. november 2009
  104. ↑ B92: Patriarch Pavle to be laid to rest on Thursday Arhivirano 21. november 2009 na Wayback Machine., 15. november 2009
  105. ↑ B92: Ko sve dolazi na sahranu patrijarha (Who comes to the funeral of the patriarch), 17. november 2009 (srbsko)
  106. ↑ Uredništvo (28. februar 2019). »Pavle (patrijarh srpski) Biografija« (v srbščini). Biografije Poznatih. Pridobljeno 25. julija 2026.
  107. ↑ Serbia announced three days of mourning over Patriarch Pavle death Arhivirano 23. februar 2012 na Wayback Machine.
  108. ↑ Government of Republika Srpska official site: Влада прогласила дан жалости због смрти патријарха српског Павла (The government declared a day of mourning for the death of the Serbian Patriarch Pavle), 16. november 2009 (srbsko)
  109. ↑ Градоначелник Брчко дистрикта БиХ донио је одлуку о проглашењу Дана жалости у Брчко дистрикту БиХ у четвртак, 19. новембра поводом смрти поглавара Српске православне цркве, патријарха српског, господина Павла. Arhivirano 13. junij 2010 na Wayback Machine.
  110. ↑ Studio B: Četvrtak dan žalosti u Beogradu (Thursday a day of mourning in Belgrade) Arhivirano 19. november 2009 na Wayback Machine., 17. november 2009
  111. ↑ Manila Bulletin: Serbian Orthodox Church patriarch Pavle dies, 16. november 2009
  112. ↑ Press: Papa Benedikt XVI izrazio saučešće zbog smrti patrijarha (Pope Benedict XVI expressed his condolences for the death of Patriarch), 18. november 2009 (srbsko)
  113. ↑ Religious leaders react to patriarch's passing Arhivirano 19. november 2009 na Wayback Machine.
  114. ↑ I.Č. (11. september 2024). »VEK OD ROĐENJA PATRIJARHA PAVLA: Otkrivene tajne iz njegovog života - pogledajte šta je napisao u testamentu. Milione ostavio crkvi« (v srbščini). magazin.novosti.rs. Pridobljeno 25. julija 2026.
  115. ↑ »РТС :: Орден за патријарха Павла«. 13. januar 2015. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. januarja 2015. Pridobljeno 1. novembra 2024.
  116. ↑ »Awards of the Unity of Orthodox Nations International Foundation«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. februarja 2016.
  117. ↑ »Pavel (Stojcevic) of Serbia« (v angleščini). OrthodoxWiki. 14. november 2023. Pridobljeno 20. julija 2026.
  118. ↑ »100 GODINA OD ROĐENJA: Marka sa likom patrijarha Pavla« (v srbščini). Beograd: kurir.rs. 15. avgust 2014. Pridobljeno 1. junija 2017.
  119. ↑ »Поштанска марка поводом 100-годишњице Патријарха Павла (СПЦ, 15. август 2014)«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. avgusta 2014. Pridobljeno 18. avgusta 2014.
  120. ↑ »Изложба личне библиотеке патријарха Павла (Б92, 8. септембар 2014)«. Arhivirano iz spletišča dne 10. septembra 2014. Pridobljeno 9. septembra 2014.
  121. ↑ Uredništvo (21. maj 2024). »Patrijarh Pavle je pio sok od opasne biljke od koje beži i grom: tvrdio je da može da IZLEČI mnoge boljke. On je znao sve lekovite biljke koje postoje u prirodi, te je celog svog života samo njih koristio za zdravlje« (v srbščini). Beograd: espreso.co.rs. Pridobljeno 17. julija 2026.
  122. ↑ Uredništvo (24. maj 2024). »Anegdote iz života patrijarha Pavla koje malo ko zna: "STANITE! NEKA VAM JE BOG NA POMOĆI": Ova anegdota iz života patrijarha Pavla i danas se prepričava. Patrijarh Pavle – skromni čovek iz kojeg je progovarala mudrost« (v srbščini). Beograd: espreso.co.rs. Pridobljeno 17. julija 2026.
  123. ↑ »PATRIJARH PAVLE JE SVAKO JUTRO PRAO STEPENIŠTE PATRIJARŠIJE, I NIKAD NIJE GLEDAO TV! Na pitanje ZAŠTO, dao je odgovore vredne divljenja!« (v srbščini). Beograd: kurir.rs. 11. september 2018. Pridobljeno 14. avgusta 2026.
  124. ↑ Nataša Anđelković (15. november 2024). »Patrijarh Pavle: Monaški život u svetu politike. Monah i moćnici: Patrijarh Pavle i politika« (v srbščini). BBC News na srpskom. Pridobljeno 22. julija 2026.
  125. ↑ Radovan Marković (15. november 2022). »Patrijarh Pavle i danas bi poručio da budemo ljudi. Šta bi danas poručio patrijarh Pavle narodu u Srbiji i svetu: Tu poruku nam je rekao devedesetih, a danas bi je ponovio« (v srbščini). Beograd: 24sedam.rs. Pridobljeno 24. julija 2026.
  126. ↑ Атанасије Атанасиадис/Atanasije Atanasiadis (2019). »THE PATRIARCH OF SERBIA PAUL (STOJČEVIĆ, 1914-2009). THE PATRIARCH OF PIECE * Vol 2 No 16 (2019): CHURCH STUDIES 16/2 (2019)« (v angleščini). Atene: crkvenestudije-churchstudies.com. Pridobljeno 26. julija 2026.
  127. ↑ Nataša Korlat (17. december 2022). »OPROŠTAJNI INTERVJU Stanislav Hočevar: Patrijarh Pavle je bio nadahnuta duša, teško mi je bilo posle ubistva Đinđića« (v srbščini). Beograd: nova.rs. Pridobljeno 27. julija 2026.
  128. ↑ Srđan Sekulić (14. november 2019). »Patrijarh Pavle - Od slavonskog dečaka do duhovnog oca nacije« (v srbščini). srbi.hr. Pridobljeno 27. maja 2026.
  129. ↑ Uredništvo (11. september 2024). »Patrijarh Pavle - biografija. Na današnji dan rođen je patrijarh Pavle: Skromni, a svojim neprolaznim delom veliki pastir Srpske pravoslavne crkve« (v srbščini). Beligrad: 24sedam.rs. Pridobljeno 24. julija 2026.
  130. ↑ Dušan Popović (18. november 2009). »Patrijarh Pavle – anegdote, citati, izreke, poruke, pouke« (v srbščini). Duletov pogled na svet. Pridobljeno 24. julija 2026.
  131. ↑ Dimitrije Petrović (13. september 2026). »Mladići se kladili ko sme da napadne patrijarha Pavla: Jedan od njih ga uhvatio za bradu, protresao i udario 2 puta, patrijarhov odgovor ostavio je sve bez teksta!« (v srbščini). Beograd: direktno.rs. Pridobljeno 15. septembra 2026.
  132. ↑ Kurir Društvo (12. september 2026). »Patrijarh Pavle i Albanac u Prizrenu: Priča o šamaru i opraštanju. Skandal koji se ne zaboravlja! Mladići se kladili ko sme da napadne patrijarha Pavla: Uhvatio ga za bradu, protresao i udario 2 puta, njegov odgovor šokirao sve« (v srbščini). Beograd: kurir.rs. Pridobljeno 15. septembra 2026.
  133. ↑ »(VIDEO) Albanac ščepao patrijarha Pavla i udario mu dva šamara. O reakciji Njegove svetosti se i dan danas priča« (v srbščini). prvi.info. 10. september 2026. Pridobljeno 15. septembra 2026.
  134. ↑ »Anegdote iz života Patrijarha Pavla Čoveku se ukazala Bogorodica, a onda je on otišao kod patrijarha: Surova iskrenost PAVLA otvorila mu je OČI! Iza najvoljenijeg srpskog patrijarha, gospodina Pavla, ostalo je pregršt anegdota« (v srbščini). Beograd: espreso.co.rs. 25. september 2023. Pridobljeno 17. julija 2026.
  135. ↑ »PATRIJARH PAVLE JE SVAKO JUTRO PRAO STEPENIŠTE PATRIJARŠIJE, I NIKAD NIJE GLEDAO TV! Na pitanje ZAŠTO, dao je odgovore vredne divljenja!« (v srbščini). Beograd: kurir.rs. 11. september 2018. Pridobljeno 14. avgusta 2026.
  136. ↑ Uredništvo (11. september 2024). »Patrijarh Pavle - biografija. Na današnji dan rođen je patrijarh Pavle: Skromni, a svojim neprolaznim delom veliki pastir Srpske pravoslavne crkve« (v srbščini). Beligrad: 24sedam.rs. Pridobljeno 24. julija 2026.
  137. ↑ »Anegdote iz života Patrijarha Pavla Čoveku se ukazala Bogorodica, a onda je on otišao kod patrijarha: Surova iskrenost PAVLA otvorila mu je OČI! Iza najvoljenijeg srpskog patrijarha, gospodina Pavla, ostalo je pregršt anegdota« (v srbščini). Beograd: espreso.co.rs. 25. september 2023. Pridobljeno 17. julija 2026.
  138. ↑ Saša Tošić (21. april 2026). »OPOMENE PATRIJARHA PAVLA KOJE I DANAS ODZVANJAJU: Reči koje bi svaki pravoslavac u srpskim zemljama trebalo da zna napamet« (v srbščini). religija.republika.rs. Pridobljeno 20. julija 2026.
  139. ↑ Aleksandar Blagić (11. september 2024). »16 najlepših citata patrijarha Pavla: Ovako je govorio o veri, ljubavi i tome kako biti čovek među ljudima. Pročitajte 16 najlepših citata patrijarha Pavla o veri, Bogu, ljubavi i časti. Njegove reči živeće večno!« (v srbščini). Beograd: mondo.rs. Pridobljeno 20. julija 2026.
  140. ↑ Miloš Škrbić (27. maj 2025). »OVO NE SMEMO ZABORAVITI, A KO SE TOGA DRŽI, U ŽIVOTU ĆE MU BITI LAKŠE: Mudrost patrijarha Pavla o neprijateljima se i danas prepričava - Religija.rs« (v srbščini). Religija.republika.rs. Pridobljeno 20. julija 2026.
  141. ↑ Milica Krajnović (22. februar 2024). »Kako je unuka patrijarha Pavla govorila o njemu. Unuka patrijarha Pavla je od njega naučila najvažniju životnu lekciju: Ono što je otkrila o njemu tera suze na oči« (v srbščini). Beograd: stil.kurir.rs. Pridobljeno 20. julija 2026.
  142. ↑ Uredništvo (13. februar 2023). »Da li znate kako se zvao patrijarh Pavle prije monašenja?« (v bosanščini). Banjaluka: banjaluka.com. Pridobljeno 17. julija 2026.

Nadaljnje branje

[uredi | uredi kodo]
(srbsko)
(angleško)

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
(srbsko)
(angleško)
Verski nazivi
Predhodnik: 
Vladimir Rajić		 raško-prizrenski škof
1957–1990		 Naslednik: 
Artemij Radosavljević
Predhodnik: 
patriarh German		 patriarh
1990–2009		 Naslednik: 
patriarh Irenej
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Pavel_Stojčević&oldid=6753541«