Pavel Andrejevič Šuvalov

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Portret
Rojstvo21. maj 1776({{padleft:1776|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:21|2|0}})
Smrt1. december 1823({{padleft:1823|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:1|2|0}}) (47 let)
Sankt Peterburg
PripadnostZastava Rusije Ruski imperij
Rod/službaKonjenica
Aktivna leta1793 - 1823
ČinGeneraladjutant
Generalporočnik
Oboroženi
konflikti
Finska vojna
Napoleonove vojne:
* Invazija na Rusijo
OdlikovanjaRed svetega Aleksandra Nevskega
Red svetega Vladimirja
Red svete Ane
Red svetega Jurija
Red svetega Janeza Jeruzalemskega (Rusija)
Red rdečega orla
Vojaški red Maksimilijana Jožefa

Grof Pavel Andrejevič Šuvalov (rusko Па́вел Андре́евич Шува́лов), ruski general, * 1776, † 1823.

Bil je eden izmed pomembnejših generalov, ki so se borili med Napoleonovo invazijo na Rusijo; posledično je bil njegov portret dodan v Vojaško galerijo Zimskega dvorca.

Življenje[uredi | uredi kodo]

12. februarja 1786 je kot kornet vstopil v konjeniški polk; 3. januarja 1793 je bil povišan v podporočnika. Udeležil se je bojev s Poljaki v letih 1794, zakar je bil 18. avgusta 1798 povišan v polkovnika.

Med 5. aprilom 1799 in 15. septembrom 1801 je bil upokojen. Sodeloval je v italijansko-švicarski kampanji leta 1799/80. Za zasluge je bil 15. septembra 1801 povišan v generalmajorja.

11. junija 1803 je postal poveljnik Gluhovskega kirasirskega polka, s katerim se je udeležil bojev proti Francozom v Prusiji. 7. julija 1808 je bil povišan v generaladjutanta ter dodeljen štabni službi.

Med vojno s Švedi leta 1809 je poveljeval samostojnemu korpusu, za kar je bil 20. marca 1809 povišan v generalporočnika. Med decembrom 1809 in majem 1811 je bil na Dunaju, kjer je opravljal specialne diplomatske naloge.

Leta 1812 je postal poveljnik 4. pehotnega korpusa, a je ob pričetku patriotske vojne zbolel in zapustil aktivno vojaško službo. V kampanjah leta 1813-14 je bil član štaba carja Aleksandra I. ter istočasno opravljal diplomatske naloge glede pogajanj s Francozi.

Leta 1814 je kot predstavnik ruske vlade spremljal Napoleona v izgnanstvo na Elbo. Pozneje je opravljal različne diplomatske naloge.

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]