Paradisaea rubra
| Paradisaea rubra | |
|---|---|
 | |
| Divji samec v polni razstavi iz Zahodne Papue na otoku Waigeo | |
| Znanstvena klasifikacija | |
| Kraljestvo: | Animalia (živali) |
| Deblo: | Chordata (strunarji) |
| Razred: | Aves (ptiči) |
| Red: | Passeriformes (pevci) |
| Naddružina: | |
| Družina: | Paradisaeidae (rajčice) Swainson, 1825 |
| Rod: | Paradisaea |
| Vrsta: | P. rubra |
| Dvočlensko ime | |
| Paradisaea rubra Daudin, 1800 | |
Paradisaea rubra, imenovana tudi cendravasih merah, je rajčica iz rodu Paradisaea, družine Paradisaeidae.
_BHL44792737.jpg)
Značilnosti
[uredi | uredi kodo]Telesna zgradba in mere
[uredi | uredi kodo]Paradisaea rubra je ena srednje velikih rajčic, z dolžino telesa do 33 centimetrov. Vključno z močno podolgovatim osrednjim parom repnih peres samci dosežejo povprečno dolžino celo 72 centimetrov. Preostali del repnega perja meri od 11,4 do 12,3 cm, zato osrednji par repnih peres, ki je dolg od 47,8 do 76,5 cm, to znatno presega. Samica, ki je manjša od samca s povprečno dolžino telesa 30 centimetrov, ima repno perje dolgo med 10,5 in 12,1 cm. Osrednji par repnih peres pri samici ni podolgovat, ampak meri v dolžino od 10,2 do 11,7 cm in je zato nekoliko krajši od preostalega repnega perja.[2]
Kljun je pri samcih dolg od 3,1 do 3,9 cm, pri samicah pa skoraj enako dolg, in sicer od 3,3 do 3,9 cm. Samci tehtajo med 158 in 224 grami, samice pa so nekoliko lažje, od 115 do 208 gramov.
Samec
[uredi | uredi kodo]
Oči, čelo, slinasta proga, brada in grlo samca so temno smaragdno zeleni z močnim prelivanjem. V določenih svetlobnih pogojih so lahko ta področja celo žametno črna. Perje nad očesom je rahlo podolgovato in rahlo izbočeno. Preostali del glave, vrat ter zgornji in srednji del plašča so bledo oranžno rumeni. Spodnji del plašča je jantarne barve in v določenih svetlobnih pogojih kaže bele poudarke. Preostali del hrbta je rjasto rjav, zadnji del in zgornji del repa sta bledo oranžno rumena. Zgornja stran kril, vključno z alulo in večjimi pokrovi kril, ter zgornja stran repnih peres je bogato rdečkasto rjave barve. Le osrednji par repnih peres je spremenjen v 3 do 4 mm široko, črno perje.
Zgornji del prsi je oranžno rumen. Preostali spodnji del telesa je sepia barve z nekoliko svetlejšim središčem trebuha in lešnikovo rjavim zadnjim delom, stegni in podrepnimi peruti. Podolgovata bočna peresa so karminasto rdeča z belkastimi konicami.
Kljun je rumen do bledo zelenkast, šarenica je temno rdečkasto rjava, noge in stopala pa so modrikasto siva.
Samica
[uredi | uredi kodo]
Samičin nos, čelo, črta na bradi, brada in grlo so barve sepije. Zadnji del glave, zatilje in grlo so rjavkasto rumeni z rahlim oranžnim leskom. Plašč je nekoliko temnejši. Preostali zgornji del telesa, vključno z letalnimi in repnimi peresi, je bledo sepija. Le manjši pokrovi kril in robovi večjih pokrovov kril so nekoliko bolj intenzivno rumeni. Zgornji pokrovi repa so jantarni z rahlim oranžnim odtenkom.
Prsi so rjavkasto rumene z oranžnim leskom. Preostali spodnji del telesa je orehovo rjave barve. Osrednji par repnih peres je ožji in bolj koničast kot ostali repni peresi.
Pododrasli samci
[uredi | uredi kodo]Pododrasli samci so sprva podobni samicam in imajo le nekaj peres odraslega samca. S staranjem imajo perje vse bolj podobno odraslim samcem. Polno perje samca se ne pokaže do vsaj petega leta starosti. Osrednji par repnih peres, ki se pri odraslih samcih opazno razlikuje od preostalega repnega perja, je pri pododraslih samcih sprva le nekoliko daljši, ožji in bolj koničast. Šele postopoma se razvije v ozke peresne lopute, značilne za odrasle samce.
Glas
[uredi | uredi kodo]Klic samcev je široko slišen zgodaj zjutraj in pozno popoldne. Najpogostejši zvok so jasni, ponavljajoči se zlogi vak, ki jih slišimo od enkrat do štirikrat na sekundo. Pred tem so sprva grleni zaporedji vak-vak-vak-vak-vak-vak-, ki se začnejo počasi, nato pa postanejo zelo glasni in široko slišni. Paradisaea rubra oddaja tudi kvakajoč zvok, ki spominja na krokarje in vrane, pa tudi jokajoče zvoke, ki se ljudem slišijo patetično. Samčevi klici ob dvorjenju vključujejo tudi klikanje in škljocanje kljuna, kar je še posebej opazno na vrhuncu dvorjenja.[3]
Razširjenost in habitat
[uredi | uredi kodo]Paradisaea rubra je eden tipičnih otoških endemitov znotraj družine rajčic. Njena razširjenost je omejena na nekaj otokov otočja Raja Ampat v Indo-Pacifiku, zahodno od Nove Gvineje. Glavni območji razširjenosti sta otoka Waigeo in Batanta. Waigeo s površino 3155 km² je največji od štirih glavnih otokov arhipelaga in leži na severu. Notranjost otoka pokriva večinoma nedotaknjen deževni gozd. Batanta s površino 453 km² je bistveno manjši od Waigea, vendar je tudi eden glavnih otokov arhipelaga. Med otokoma leži otok Gam, ki ga od dvojnih otokov Waigeo loči le zelo ozek preliv Kabuj. Tudi na tem otoku živi Paradisaea rubra. Vrsta se pojavlja tudi na dveh zelo majhnih otokih, Gemienu in Saoneku, ki sta zahodno oziroma južno od Waigea.
Vrsta naseljuje nižine in vznožje otokov. Paradisaea rubra so edine članice rodu rajčice, ki jih najdemo na teh otokih. Vendar pa na otokih najdemo tudi gologlavo rajsko ptico, ki spada v drug rod. Rajčice so družina, v kateri so pogosti križanci med vrstami. Vendar pa križanci za Paradisaea rubra niso znani.
Življenjski slog
[uredi | uredi kodo]Podrobnosti o življenjskem slogu te vrste rajčic so znane predvsem od posameznikov v ujetništvu. Skupina 11 Paradisaea rubra, ki so jih gojili v veliki, gosto zasajeni volieri v Singapurju, se je večkrat dalj časa grela na soncu. Zavzele so precej nenavadno držo: krilo, izpostavljeno soncu, je bilo povešeno, medtem ko so imele visoko dvignjeno glavo obrnjeno stran od sonca.
Paradisaea rubra se hranijo s sadjem in žuželkami. Alfred Russel Wallace, ki je te ptice opazoval na Waigeu v drugi polovici 19. stoletja, je opisal, kako so se med iskanjem hrane pogosto spuščale na tla in se premikale po drevesnih deblih na način, ki spominja na žolne.[3] Ptice, ki so jih gojili v Singapurju, so redno opazovali, kako iščejo žuželke na vejah in vejicah. Lubje odmrlih vej so kljuvale in s kljuni pregledovale mehak les. Odmrle bambusove liste in drugo listje so nosile s tal na gred, jih držale z eno nogo in nato pregledovale s kljunom. Ptice so plezale tudi po tanjših vejah in z listov pobirale žuželke. Opazili so enega posameznika, ki je visel z glavo navzdol na eni od tanjših zunanjih vej, da bi grizljal in jedel majhne popke z druge veje.
Razmnoževanje
[uredi | uredi kodo]Samci so poligini, kar pomeni, da se parijo s čim več samicami. Po parjenju partnerja ne skleneta zveze, podobne zakonski zvezi, ampak se takoj ločita. Samice same zgradijo gnezdo in vzgajajo mladiče.
Dvorjenje
[uredi | uredi kodo]Dvorjenje so v divjini opazili le nekajkrat. Tako ta opažanja v divjini kot tista v ujetništvu kažejo, da samci dvorijo skupaj na tako imenovanem prostoru za dvorjenje. Pri opazovanjih ptic v divjini je skupaj dvorilo od 3 do 10 samcev.[4] Samci dvorijo z individualnih prečk. Dvorjenje je sestavljeno iz več elementov, med katerimi samci med drugim razkazujejo svoja podolgovata bočna peresa in podolgovat osrednji par repnih peres. Prikazi dvorjenja vključujejo hitro skakanje naprej in nazaj med dvema sosednjima vejama, med katerim samci mahajo s krili kot metulj. Pri drugih prikazih visijo z vej obrnjeni navzdol, njihova podolgovata črna repna peresa pa segajo nad njihova podolgovata škrlatna bočna peresa.
Vzreja mladih ptic
[uredi | uredi kodo]Informacije o vzreji mladih ptic so na voljo le iz opazovanj v ujetništvu. Gnezda te vrste v naravi še niso bila najdena.[5] Leglo je sestavljeno iz enega ali dveh jajc. Leži samo samica, inkubacijska doba pa je med 14 in 16 dnevi. Samica, ki jo je hranilo Newyorško zoološko društvo, je v treh letih izlegla skupno 32 jajc. Jajca so bila po 14 dneh inkubacije odstranjena samici in nadalje inkubirana. Jajca so bila vedno izležena med decembrom in junijem. Od 32 jajc jih je bilo 18 oplojenih, iz 17 pa so se izlegli mladiči.[6]
Samice prvih pet dni življenja hranijo mladiče z izbljuvano sadno pulpo. Po tem času samica hrani mlado ptico izključno živalsko hrano, sama pa je predvsem sadje. Šele ko je mlada ptica stara en mesec, poleg živalske hrane prejema tudi rastlinsko hrano. Samica ohranja gnezdo čisto tako, da pogoltne mladičeve iztrebke. Ker v gnezdih z izleženimi piščanci še niso našli drobcev lupin, samica verjetno poje tudi jajčne lupine.
Ptiči, izleženi v ujetništvu, so imeli povprečno težo ob izvalitvi 8,3 grama. Ročno vzrejeni mladiči so v prvem mesecu življenja pridobili povprečno 3,4 grama na dan. Ptiči so sprva slepi; njihove oči se odprejo od 14. dne. Takrat postanejo vidne tudi peresne bodice. Od 28. dne so lahko leteli. Kmalu zatem so se lahko usedli na rob gnezda. Od približno 60. dneva so mladiči nerazločljivi od svoje matere.
Paradisaea rubra so pogosto razstavljene v živalskih vrtovih v Aziji. Vendar pa so prve uspešne paritve dosegli živalski vrtovi v Združenih državah Amerike. Konec 20. stoletja je bil par, ki je nastal kot rezultat teh uspehov pri parjenju, posojen ptičjemu parku Walsrode.[7]
V popularni kulturi
[uredi | uredi kodo]
Paradisaea rubra je upodobljena na sprednji strani indonezijskega bankovca za 20.000 rupij izdaje iz leta 1992.
Galerija
[uredi | uredi kodo]
Paradisaea rubra na drevesu v Raja Ampatu, Papua, 2015
Paradisaea rubra na drevesu, Papuanska Nova Gvineja, 2013
mlada ptica, 2009
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ BirdLife International (2022). »Paradisaea rubra«. Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst (v angleščini). 2022 e.T22706241A217498432. doi:10.2305/IUCN.UK.2022-2.RLTS.T22706241A217498432.en.
- ↑ Frith & Beehler: The Birds of Paradise – Paradisaeidae. S. 476.
- 1 2 Frith & Beehler: The Birds of Paradise – Paradisaeidae. S. 477.
- ↑ Frith & Beehler: The Birds of Paradise – Paradisaeidae. S. 478.
- ↑ Frith & Beehler: The Birds of Paradise – Paradisaeidae. S. 480.
- ↑ Frith & Beehler: The Birds of Paradise – Paradisaeidae. S. 481.
- ↑ Frith & Beehler: The Birds of Paradise – Paradisaeidae. S. 482.
Literatura
[uredi | uredi kodo]- Bruce Beehler, Thane K. Pratt: Birds of New Guinea. Distribution, Taxonomy, and Systematics. Princeton University Press, Princeton 2016, ISBN 978-0-691-16424-3.
- Clifford B. Frith, Bruce M. Beehler: The Birds of Paradise – Paradisaeidae. Oxford University Press, Oxford 1998, ISBN 0-19-854853-2.
- Eugene M McCarthy: Handbook of Avian Hybrids of the World. Oxford University Press, Oxford 2006, ISBN 0-19-518323-1.
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]