Paracetamol

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Paracetamol
Paracetamol-skeletal.svg
Paracetamol-3D-balls.png
Sistematično (IUPAC) ime
N-(4-hidroksifenil)etanamid
Klinični podatki
Nosečnostna
kategorija
  • AU: A
  • ZDA: B (raziskave na živalih niso dokazale škodljivosti)
  • varno
Način uporabe peroralno, rektalno, intravenozno
Legal status
Pravni status
Farmakokinetični podatki
Biološka razpoložljivost skoraj 100 %
Presnova 90 do 95 % hepatalno
Razpolovni čas 1–4 ur
Izločanje renalno
Identifikatorji
Številka CAS 103-90-2
Oznaka ATC N02BE01 (WHO)
PubChem CID 1983
DrugBank APRD00252
Kemični podatki
Formula C8H9NO2
Mol. masa 151,17 g/mol
Fizikalni podatki
Gostota 1,263 g/cm3
Tališče 169 °C
Topnost v vodi 1,4 g/100 ml ali 14 mg/mL (20 °C)

Paracetamol (tudi acetaminofen) je učinkovina, ki deluje antipiretično in analgetično. Uporablja se zlasti za lajšanje blažjih bolečin in zniževanje vročine pri prehladih, gripi, ... Pogosto je skupaj z acetilsalicilno kislino in drugimi učinkovinami prisoten v kombiniranih tabletah.

Paracetamol ne deluje, za razliko od večine analgetikov (kot sta aspirin in ibuprofen), protivnetno. Zato ga ne uvrščamo med nesteroidna protivnetna zdravila. V običajnih odmerkih ne draži želodčne sluznice in ne deluje na strjevanje krvi, kar je značilnost nesteroidnih protivnetnih učinkovin.

Sodi med neopioidne analgetike, saj ne izkazuje učinkov na osrednji živčni sistem; torej ne izzove evforije. Ne povzroča odvisnosti, fiziološke tolerance ali težav pri odtegnitvi.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Že v starem veku so poznali protibolečinske pripravke, pridobljene iz vrbovega lubja, ki vsebuje salicilate. To je privedlo do razvoja aspirina, ki je derivat salicilne kisline.

Uporabljali so tudi pripravke iz lubja drevesa kininovec (Cinchona), ki vsebuje antimalarik kinin.

Šele po letu 1880 so sintetizirali acetanilid in fenacetin, ki sta se uporabljala kot analgetika. Leta 1873 so prvič dokazali prisotnost paracetamola v seču bolnika, ki so mu dajali fenacetin. Leta 1899 so ugotovili, da se tudi acetanilid v telesu presnovi do paracetamola. Kljub temu se paracetamol še dolgo časa ni uporabljal v medicini. Šele 1957 se je v Veliki Britaniji prvič pojavil na tržišču v obliki tablete pod imenom Panadol®.

Mehanizem delovanja[uredi | uredi kodo]

Dolgo časa so zaradi strukturnih sorodnosti predvidevali, da deluje na podoben način kot aspirin; torej da zavira sintezo prostaglandinov in sicer, da inhibira encim ciklooksigenazo.

Kasneje so ugotovili bistvene razlike v delovanju. Prostaglandini so pomembni vnetni posredniki, vendar paracetamol ne deluje protivnetno. Ciklooksigenaza posreduje tudi pri sintezi tromboksanov, ki sodelujejo pri strjevanju krvi, zato aspirin zavira strjevanje krvi. Paracetamol tega učinka nima. Nadaljnja razlika je tudi v tem, da nesteroidna protivnetna zdravila poškodujejo želodčno sluznico, paracetamol pa ne (prostaglandini imajo namreč zaščitno funkcijo v želodčni sluznici).

Vzrok različnega delovanja je v tem, da aspirin in njemu sorodne učinkovine ireverzibilno inhibirajo cikloosigenazo in blokirajo sintezo prostaglandinov, paracetamol pa deluje posredno. Blokada encima s paracetamolom v prisotnosti peroksida ni učinkovita. To lahko razloži, zakaj deluje paracetamol le centralno. V krvnih ploščicah in limfocitih je namreč visoka koncentracija peroksida.

Leta 2002 so dokazali tretji podtip encima ciklooksigenaze; poleg že znanih COX-1 in COX-2 še COX-3. Ta je prisoten le v osrednjem živčevju. Verjetno je, da paracetamol inhibira le ta podtip encima. Točen mehanizem delovanja še ni pojasnjen.

Presnova[uredi | uredi kodo]

Paracetamol se presnovi primarno v jetrih, kjer se večidel molekul preko konjugacije s sulfatom in glukuronsko kislino spremeni v neaktivno obliko. Izloča se skozi ledvice. Le manjši delež se v jetrih metabolizira z encimom citokrom P450; toksičnost paracetamola je povezana ravno z majhnimi količinami alkiliranega presnovka (N-acetil-p-benzo-kinon imin), ki nastane s pomočjo tega encima. Ta metabolit reagira z SH- skupinami bioloških molekul. V manjših odmerkih pride do hitrega razstrupljenja N-acetil-p-benzo-kinon imina s pomočjo glutationa; konjugat se izloči s sečem.

Toksičnost[uredi | uredi kodo]

Paracetamol ima zelo ozek terapevtski indeks. To pomeni, da je razlika med običajnim in toksičnim odmerkom relativno majhna. Pri preodmerjanju lahko pride do znatne poškodbe jeter, celo do odpovedi in posledično do smrti. Ker je paracetamol na tržišču dostopen brez zdravniškega recepta, se včasih uporablja tudi v suicidalne namene.

Paracetamola ne smemo užiti po konzumaciji alkohola, saj se v tem primeru spremeni presnova v jetrih.

V terapevtskih odmerkih je paracetamol med varnejšimi analgetiki. Pri predoziranju se poveča količina toksičnega metabolita N-acetil-p-benzokinon imina. Zaradi povišane koncetracije razstrupljanje z glutationom ni več dovolj hitro in omenjeni presnovek reagira s celičnimi sestavinami (predvsem z membranami) in povzroči akutno nekrozo. Posledica je lahko smrt.

Pri terapiji preodmerjenja se navadno daje aktivno oglje, ki v prebavni cevi na svojo površino adsorbira molekule paracetamola in tako prepreči, da bi zašle v krvni obtok. Aktivno oglje je potrebno zaužiti po največ štirih urah od zaužitja prevelikega odmerka paracetamola. Kasneje je namreč večina paracetamola že prešla v krvni obtok. V tem primeru je potrebna aplikacija protistrupa; običajno N-acetilcisteina. Le-ta vsebuje tiolne skupine (SH), na katere je veže N-acetil-p-benzo-kinon imin in se na ta način detoksificira.

Komercialna imena[uredi | uredi kodo]

Paracetamol ima raznovrstna komercialna imena, npr. ben-u-ron®, Captin®, Fensum®, Mexalen®, Paedialgon®, Paracetamol-Hexal, Perfalgan®. V ZDA se imenuje Tylenol® (McNeil-PPC, Inc.), Anacin-3® ali Datril®, v Aziji, Avstraliji, Švici in Veliki Britaniji je naprodaj kot Panadol®, v Grčiji kot Depon®, v Turčiji kot Minoset® in v Sloveniji kot Lekadol® in Daleron®,... Paracetamol vsebujejo tudi : Ibupar,....

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Povzetek glavnih značilnosti zdravila