Papirologija
Papirologija je veda, ki preučuje starodavne zapise, korespondence, arhive itd., ki so se ohranili v rokopisih, napisanih na papirusu, ki je bila najpogostejša pisna podlaga v antičnih civilizacijah Egipta, Grčije in Rima. Papirologija vključuje prevajanje in interpretacijo starih dokumentov v različne jezike ter vzdrževanje in ohranjanje redkih izvirnikov zapisov na papirusu.[1]
Papirologija kot sistematična veda izhaja iz 80. in 90. let 19. stoletja, ko so arheologi na več lokacijah v Egiptu, kot sta Arsinoe (Faiyum) in Oksihinkus, odkrili velike količine dobro ohranjenih papirusov. Vodilni centri za papirologijo so Univerza v Oxfordu, Univerza v Heidelbergu, Egipčanski muzej in papirusova zbirka v Berlinskem državnem muzeju, Univerza Columbia, Univerza Michigan, Univerza Leiden, Avstrijska narodna knjižnica, Kalifornijska univerza Berkeley in Istituto Papirologico "G. Vitelli", povezan z Univerzo v Firencah.
Ustanovitelji papirologije so bili dunajski orientalist Joseph von Karabacek (arabska papirologija),[2] Wilhelm Schubart (grška papirologija),[3] avstrijski antikvar Theodor Graf, ki je v Egiptu pridobil več kot 100.000 grških, arabskih, koptskih in perzijskih papirusov, ki jih je kupil avstrijski nadvojvoda Rainer in tako oblikoval Rainerjevo zbirko,[4] G. F. Tsereteli, ki je objavil papiruse iz ruske in gruzijske zbirke,[5] Frederic George Kenyon,[6] Otto Rubensohn, Ulrich Wilcken, Bernard Pyne Grenfell, Arthur Surridge Hunt[7] in drugi ugledni znanstveniki.
Raziskovalne ustanove
[uredi | uredi kodo]Osnovne ustanove za shranjevanje in raziskovanje papirusov so:
Egipt — Egipčanski muzej v Kairu.
Združeno kraljestvo — Britanski muzej v Londonu.
Avstrija — Avstrijska narodna knjižnica na Dunaju.
Gruzija — Inštitut rokopisov Gruzinske znanstvene akademije v Tbilisi.
Italija — Medičejska knjižnica v Firencah.
Nemčija — Egipčanski muzej v Berlinu.
Poljska — Univerza v Varšavi.
Rusija — Ermitaž v Sankt Peterburgu.
ZDA — Univerza Columbia v New Yorku.
Francija — Louvre v Parisu.
Strokovne revije
[uredi | uredi kodo]- American Studies of Papyrology
- Analecta Papyrologica
- Archiv für Papyrusforschung
- Beiträge zur Alten Geschichte, Papyrologie und Epigraphik
- Chronique d’Égypte, Brüssel, od leta 1925.
- Cronache Ercolanesi
- Papyrologica Coloniensia
- Studia papyrologica, Barcelona 1962-1983.
- The Bulletin of the American Society of Papyrologists, New Haven (Conn.), dann Urbana, od leta 1963.
- The Journal of Egyptian Archaeology, od leta 1914.
- The Journal of Juristic Papyrology, Warschau od leta 1952.
- Zeitschrift für Papyrologie und Epigraphik, od leta 1967.
Glej tudi
[uredi | uredi kodo]Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ https://https Arhivirano 2020-06-25 na Wayback Machine.://www.britannica.com/science/papyrology Britannica, T. Editors of Encyclopaedia (2013, June 19) Papyrology. Encyclopedia Britannica.
- ↑ Jane Turner, The Dictionary of Art, Grove's Dictionaries, 1996, p.548
- ↑ The Harvard Theological Review, Harvard Divinity School 1941, p.220
- ↑ Glenn W. Most, Disciplining Classics: Altertumswissenschaft als Beruf, 2002, p.192
- ↑ Bobodzhan Gafurovich Gafurov, Yuri Vladimirovich Gankovskiĭ, Fifty Years of Soviet Oriental Studies, Institut narodov Azii (Akademii︠a︡ nauk SSSR) 1968, p.11
- ↑ Leo Deuel, Testaments of Time: The Search for Lost Manuscripts and Records, Knopf, 1965, p. 335
- ↑ Oxford Centre for Postgraduate Hebrew Studies, The Journal of Jewish Studies, Jewish Chronicle Publications, 1974, p.420
 | Ta zgodovinski članek je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite. |
| Mednarodno | |
|---|---|
| Nacionalno | |
