Palavan
 Zemljevid z otokom Palavan, označenim z rdečo barvo | |
.svg)  Palavan lega na Filipinih | |
| Geografija | |
|---|---|
| Lega | Jugovzhodna Azija |
| Koordinati | 9°30′N 118°30′E / 9.500°N 118.500°E |
| Otočje | Filipinsko otočje |
| Sosednja vodna telesa | |
| Površina | 12.188,6 km2[1] |
| Rang po površini | 64. |
| Dolžina | 425 km[2] |
| Širina | 40 km[2] |
| Dolžina obale | 1.354,1 km[1] |
| Najvišja nadm. višina | 2.086 m[1] |
| Najvišji vrh | Mount Mantalingajan |
| Uprava | |
| Regija | Mimaropa |
| Provinca | Palavan |
| Glavno in največje mesto | Puerto Princesa (preb. 316.384) |
| Demografija | |
| Prebivalstvo | 1.023.849 (2024) |
| Gostota preb. | auto preb./km2 |
Palavan (špansko Isla de La Paragua) je največji otok province Palavan na Filipinih in peti največji po površini ter deseti najbolj naseljen otok v državi, s skupno 1.023.849 prebivalci po popisu prebivalstva leta 2024. Severozahodna obala otoka se razteza vzdolž Palavanskega prehoda v vzhodnem Južnokitajskem morju, jugovzhodna obala pa je del severne meje Sulujskega morja.[3] Velik del otoka ostaja tradicionalen in ga nekateri smatrajo za nerazvitega. Bogata divjad, džungla in nekaj belih peščenih plaž privabljajo številne turiste, pa tudi mednarodna podjetja, ki iščejo razvojne priložnosti.[4][5][6]
Na tem otoku je eno mesto in 12 od 23 občin province Palavan. Na otoku je zapor in kazenska farma Ivahig, ena od sedmih operativnih enot Urada za popravke.
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]Jama Tabon, kjer so odkrili nekatere najstarejše fosile Homo sapiens v jugovzhodni Aziji, priča o neprekinjeni človeški prisotnosti med 50.000 in 9.000 leti nazaj.
Španski popis prebivalstva iz leta 1818 je pokazal, da je bilo v času, ko se je Palavan imenoval Isla de Paragua in je bil pod jurisdikcijo otokov Calamianes na severu, na otoku Palavan 4486 avtohtonih družin in 29 špansko-filipinskih družin.[7]:456
Aprila 2013 je ribiška ladja, naložena z nezakonito ulovljenimi živalmi, nasedla na koralni atol ob obali otoka Palavan.[8]
Maja 2014 je načelnik generalštaba filipinskih oboroženih sil, general Emmanuel T. Bautista, komentiral, da bi se Oyster Bay lahko razvil v pomorsko oporišče s podporo ameriške mornarice.[9]
Geografija
[uredi | uredi kodo]Celotna dolžina otoka tvori gorsko verigo z najvišjo nadmorsko višino 2086 metrov na gori Mantalingajan. Med drugimi pomembnimi vrhovi sta gora Gantung (1788 metrov) v Batazari in Viktorijin vrh (1726 metrov) v Narri.[2] Med oddaljene otoke spadajo Cagayancillo na skrajnem vzhodu, otok Dumaran in bolj oddaljen arhipelag Cujo na severovzhodu ter bližnji otok Linapacan in Busuanga na severovzhodu. Arhipelag občine Kalajaan je na skrajnem zahodu, občina Balabac pa južno od zahodnega roba otoka.
Geologija
[uredi | uredi kodo]Geologija Palavana se v marsičem razlikuje od drugih delov Filipinov. Skorja severovzhodnega Palavana je nastala iz jugovzhodnega roba celinske skorje Kitajske, ki je del Evrazijske plošče. To je izpostavljeni del mikroceline, ki se je z odprtjem Južnokitajskega morja premaknila proti jugu in tvori plitvo vodo severno od Palavana na območju Reed Bank-Dangerous Ground v južnem Južnokitajskem morju. Nekatere najstarejše kamnine na Filipinih najdemo na severovzhodnem Palavanu (permsko-karbonska starost). Jugozahodni Palavan razkriva predvsem ofiolitski material (kamnine, ki izvirajo iz dvignjene oceanske skorje in plašča). Zdi se, da je bil ta 34 milijonov let star (najpoznejši eocen - najzgodnejši oligocen) ofiolit[10] narinjen na kontinentalno skorjo, pa tudi na starejše, kredne ofiolitske in sedimentne enote. Prehod iz 'oceanskega' ofiolita na jugozahodu v kamnine 'kontinentalnega' tipa na severovzhodu se dogaja na območju osrednjega Palavana okoli zaliva Ulugan in območja Sabang, na južnih obalah katerega je več izpostavljenosti, ki kažejo, da je bil palavanski ofiolit narinjen na klastične kamnine, ki izvirajo s celine (Sabang nariv).[11]
Palavanska dolina je območje globlje vode ob severni obali Palavana v Južnokitajskem morju.[12] Domneva se, da Palavanska dolina obstaja zaradi upogibanja kontinentalne skorje navzdol zaradi teže ofiolitnega nariva.
Dalje proti severu, okoli območja Malampaja Sound in do območja El Nido, najdemo starejši (trias-jura) globokomorski roženec in apnenec. Apnenec tvori spektakularen kraški teren. Te enote so del mikroceline (Severni Palavanski blok), čeprav so globokomorske kamnine na robu kontinentalne skorje. V mezozoiku so se združile s kitajsko kontinentalno skorjo, ko je na jugovzhodu Kitajske obstajala subdukcijska cona andskega tipa.
V te kamnine v osrednjem Palavanu (območje Kleopatrine igle) in severnem Palavanu (območje gore Capoas ali Kapoas) vdirajo mlada granitna telesa (pravega granita do granodiorita). Kapoaski vdor je miocenske starosti (13–15 milijonov let na podlagi datiranja cirkonov in monazitov U-Pb).[13] Na območju Taytay v severnem Palavanu je mladi bazaltni pepelni stožec še ena manifestacija mlade magmatske aktivnosti. Granitni in bazaltni magmatizem sta izraza tega, kar je bilo opredeljeno kot razširjen magmatizem po območjih Južnokitajskega morja, ki je prizadel številna območja okoli Južnokitajskega morja.[14]
Tektonsko velja Palavan s Kalamijskimi otoki za severovzhodni podaljšek Sundske plošče, ki je v koliziji s Filipinskim mobilnim pasom pri Mindoru.
Kultura
[uredi | uredi kodo]Jezik
[uredi | uredi kodo]Več kot 50 odstotkov prebivalcev Palavana govori tagalogščino. Domača jezika otoka sta cujonon (26,27 %) in palavano (4,0 %). Prisoten je tudi kinaray-a, ki ga govori 19 odstotkov prebivalcev. Ko je bil južni del Palavana del sultanata Sulu, je bil Tausūg lingua franca manjšinskih islamiziranih etničnih skupin, tj. Molbog, muslimanski Palav'an, pa tudi migrant Tausūg in potujoči Sama-Bajau. Številni lokalni muslimani in menjalci danes znajo govoriti tudi sabaško malajščino. Do 19. stoletja je tausūg nadomestil kot lingua franca cujonon, ki je bil tudi skupni jezik za mnoga domorodna ljudstva Palavana, vključno z Agutajnon, Cagajanen, Tagbanva, Palavan, med drugim.
Množično priseljevanje različnih skupin ljudi iz južnega Tagaloga, Ilokandije, osrednjega Luzona in Panaja na Palavan je sčasoma prineslo tudi njihove lastne jezike, število govorcev cujononskega jezika pa se je v 1990-ih in 2000-ih močno zmanjšalo, saj se je tagalogščina razširila, ko je bila provinca administrativno umeščena v regijo južni Tagalog.[15] Batangaško narečje v tagalogščini je pogosto zaradi geografske bližine Palavana Batangasu in Mindoru.
Od 1970-ih so muslimanski Moroji na Mindanau na Filipinih vpleteni v konflikt z vlado. Verski in politični konflikti niso le povzročili smrti, ampak so ljudi tudi prisilili k selitvi iz Mindanaa, zaradi česar so se nekateri preselili na Palavan. V kraju selitve na Palavanu so od leta 1970 naprej ohranili svoj jezik in islamsko identiteto. K jezikovni raznolikosti Palavana prispeva tudi dejstvo, da večina teh migrantov govori maguindanao, maranao in iranun.[16]
Angleščino govori večina mlajšega prebivalstva (starega 20–39 let) v Puerto Princesi in manjšina v vseh drugih delih province.
Flora in favna
[uredi | uredi kodo]
Za razliko od večine države je Palavan biogeografsko del Sundalanda, s favno in floro, ki sta sorodni tisti na Borneu.[17][18]
Palavan ima veliko endemičnih vrst, vključno s palawanskim orjaškim merjascem (Sus ahoenobarbus), palawansko sončno ptico (Aethopyga shelleyi), dvoživkami Ingerana mariae, Leptobrachium tagbanorum in Pelophryne albotaeniata, kačama Calamaria palawanensis, Dryocalamus philippinus in Boiga schultzei (le dva znana primerka), gekonom Cyrtodactylus redimiculus, črno močvirsko mišjeuho želvo, glodavcem Palawanomys furvus, filipinskim luskavcem Manis culionensis in zelo velikim metuljem Troides trojana. Endemični pajki so zelo številni: Achaearyopa pnaca, Brignolia palawan, Chrysso isumbo, Eriovixia palawanensis, E. patulisus, Taypalito iorebotco, Tetragnatha iwahigensis, T. okumae, Theridion bitakum itd. Filipinski kakadu je kritično ogrožen. Na otoku Busuanga živi tudi palavanski jazbec (pravzaprav skunk). Velika mesojeda rastlina Nepenthes attenboroughii raste le na gori Victoria, v središču otoka.
Prazgodovina
[uredi | uredi kodo]Dve členkasti falangi tigra, poleg še enega dela falange, sta bili najdeni med zbirko drugih živalskih kosti in kamnitega orodja v jami Ille blizu vasi New Ibajay. Drugi živalski fosili so bili pripisani makakom, jelenom, bradatim prašičem, majhnim sesalcem, kuščarjem, kačam in želvam. Glede na kamnito orodje, poleg dokazov o zarezih na kosteh in uporabi ognja, se zdi, da so kosti kopičili že zgodnji ljudje.[14] Poleg tega se je stanje podfosilov tigra, datiranih v obdobje pred približno 12.000 do 9.000 leti, razlikovalo od drugih fosilov v zbirki, datiranih v zgornji paleolitik. Tigrovi podfosili so pokazali vzdolžni zlom kortikalne kosti zaradi preperevanja, kar kaže na to, da so bili po smrti izpostavljeni svetlobi in zraku. Deli tigrov so se v južni in jugovzhodni Aziji pogosto uporabljali kot amuleti, zato je možno, da so bili deli tigrov uvoženi od drugod, kot je to v primeru tigrovih pasjih zob, ki so jih našli na najdiščih Ambangan iz 10. do 12. stoletja v Butuanu na Mindanau. Po drugi strani pa bližina Bornea in Palawana verjetno kaže tudi na to, da je tiger koloniziral Palawan z Bornea pred zgodnjim holocenom.[15][16]
Okolje in mineralni viri
[uredi | uredi kodo]Provinca Palavan se ponaša z veliko biotsko raznovrstnostjo in dragocenimi mineralnimi viri.
Kakovost naravnega okolja v tem zelenem raju je znana, kar dokazuje biosferni rezervat Palavan, ustanovljen leta 1991, ki pokriva celotno ozemlje province Palavan. Vendar je tudi ogrožen. Za zaščito biotske raznovrstnosti so bili potrebni različni ukrepi.
Prizadeti sta predvsem občini Narra (65.000 prebivalcev) in Sofronio Española (30.000 prebivalcev). Glede na podatke iz enega od projektov v zvezi z Narro, bi bila skupna prizadeta površina 2212 hektarjev. Tarča so tudi druge občine, kot je Rio Tuba (Batarazar).
Pod pritiskom kmetijstva, sečnje in turistične industrije sta dve tretjini otoških gozdov že izginili. Zaščitene vrste (luskavci, morski konjički itd.) so krivolovljene in nato prodane mrtve ali žive. Del otoka neposredno ogrožajo tudi podnebne spremembe in dvig morske gladine.
Okoljski aktivisti se soočajo z grožnjami: »Tožijo nas v okviru tožb SLAPP,« opozarja predsednik Centra za pravno pomoč za varstvo okolja. »Oblasti nas v medijih obrekujejo, včasih nas obtožujejo, da smo 'komunisti'. Podjetja nas nadlegujejo in grozijo, včasih pa nas celo ubijejo trgovci z ljudmi, ki se maščujejo za naša dejanja.« Med letoma 2001 in 2019 je bilo umorjenih dvanajst »državnih gozdnih čuvajev«.
Galerija
[uredi | uredi kodo]
Mešani tropski gozd, Narodni park podzemne reke Puerto-Princesa
Apnenčaste skalne formacije, narodni park Puerto Princesa
Pogled na severozahodno obalo Palavana
Apnenčasti gozd v zalivu Bacuit
Sabang na zahodni obali Palavana
El Nido Bay
Sklici
[uredi | uredi kodo]- 1 2 3 »Islands of Philippines«. Island Directory. United Nations Environment Programme. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. aprila 2019. Pridobljeno 28. februarja 2017.
- 1 2 3 »Palawan: Physical Feature«. www.palawan.gov.ph. Provincial Government of Palawan. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. februarja 2017. Pridobljeno 1. marca 2017.
- ↑ C.Michael Hogan. 2011. Sulu Sea
- ↑ Keenan, Jillian. »The Grim Reality Behind the Philippines' Economic Growth«. The Atlantic (v ameriški angleščini). Pridobljeno 27. februarja 2017.
- ↑ »Palawan, the Philippines: The Most Beautiful Island in the World«. 13. julij 2015., Conde Nast Traveller. 16 January 2016. Retrieved 16 September 2016
- ↑ »Destinations Rated: Islands«. The National Geographic. 2008.
- ↑ Buzeta, Manuel; Bravo, Felipe (1850). Diccionario Geográfico, Estadístico, Histórico, de las Islas Filipinas (v španščini). Madrid: Imp. de D. José C. de la Peña. Pridobljeno 18. marca 2026 – prek University of Santo Tomas Digital Library and Archives.(Page 456)
- ↑ »Poachers' boat hits coral reef«. Newshub NZ. 17. april 2013. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. marca 2016.
- ↑ Mogato, Manuel (15. maj 2014). »Philippines Offer US A Nearby Naval Base Amid Chinese Moves«. www.businessinsider.com. Reuters. Pridobljeno 15. maja 2014.
- ↑ Keenan, Timothy E.; Encarnación, John; Buchwaldt, Robert; Fernandez, Dan; Mattinson, James; Rasoazanamparany, Christine; Luetkemeyer, P. Benjamin (7. november 2016). »Rapid conversion of an oceanic spreading center to a subduction zone inferred from high-precision geochronology«. Proceedings of the National Academy of Sciences (v angleščini). 113 (47): E7359–E7366. Bibcode:2016PNAS..113E7359K. doi:10.1073/pnas.1609999113. ISSN 0027-8424. PMC 5127376. PMID 27821756.
- ↑ Encarnación, J.P., Essene, E.J., Mukasa, S.B., Hall, C. (1995) High pressure and temperature subophiolitic kyanite garnet amphibolites generated during initiation of mid-Tertiary subduction, Palawan, Philippines: Journal of Petrology, 36, 1481-1503.
- ↑ C.Michael Hogan (2011) South China Sea Topic ed. P.Saundry. Ed.-in-chief C.J.Cleveland. Encyclopedia of Earth. National Council for Science and the Environment. Washington DC
- ↑ Encarnación, J.P., and Mukasa, S.B. (1997). Age and geochemistry of an 'anorogenic' crustal melt and implications for the origin of I-type granites. Lithos, 42(1-2), 1-13.
- ↑ Barr, S.M.; MacDonald, A.S. (1981). »Geochemistry and geochronology of late Cenozoic basalts of southeast Asia«. Geol. Soc. Am. Bull.
- ↑ »Lowland Cultural Group of the Tagalogs«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. septembra 2022. Pridobljeno 4. oktobra 2020.
- ↑ Mufahamah, Raisatul; Sujadi; Savio, Edegar da Conceição (2025). »Migration, Balik-Islam, and Identity Formation of Muslims in Palawan of The Philippines«. Al-Albab: Journal of Science and Technology Index (v angleščini). 14 (1). Pontianak: IAIN Pontianak: 285–307. ISSN 2502-8340.
- ↑ What is Sundaland?, pridobljeno 11. junija 2010
- ↑ Piper, P. J.; Ochoa, J.; Lewis, H.; Paz, V.; Ronquillo, W. P. (2008). »The first evidence for the past presence of the tiger Panthera tigris (L.) on the island of Palawan, Philippines: extinction in an island population«. Palaeogeography, Palaeoclimatology, Palaeoecology. 264 (1–2): 123–127. Bibcode:2008PPP...264..123P. doi:10.1016/j.palaeo.2008.04.003.
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]
