Otoški ejalet
| Ejalet otokov Belega morja | |||||||||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| Ejalet Osmanskega cesarstva | |||||||||||||||||||||
| 1533–1864 | |||||||||||||||||||||
.svg) Zastava | |||||||||||||||||||||
_Kopie.png) Otoški ejalet leta he Eyalet of the Archipelago in 1609 | |||||||||||||||||||||
| Glavno mesto | Gelibolu[1] | ||||||||||||||||||||
| Zgodovina | |||||||||||||||||||||
• ustanovitev | 1533 | ||||||||||||||||||||
• ukinitev | 1864 | ||||||||||||||||||||
| |||||||||||||||||||||
| Danes del |  Turčija Grčija Ciper | ||||||||||||||||||||
Otoški ejalet (osmansko turško: ایالت جزایر بحر سفید, romanizirano: Eyālet-i Cezāyir-i Baḥr-i Sefīd, dobesedno 'Ejalet otokov Belega morja') je bila upravna enota Osmanskega cesarstva prvega reda (ejalet). Od svoje ustanovitve do tanzimatskih reform sredi 19. stoletja je bila osebna domena kapudan paše, vrhovnega poveljnika osmanske mornarice.
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]V zgodnjem obdobju Osmanskega cesarstva je bil admiral osmanske flote (derya begi, "beg morja") tudi guverner Galipolskega sandžaka, glavne osmanske pomorske baze do izgradnje cesarskega arzenala pod sultanom Selimom I. (vladal 1512–1520). Njegov sandžak je vključeval tudi izolirani kazi Galata in Izmit.[2][3]
Leta 1533/1534 se je gusarski kapitan Hajredin Barbarosa, ki je osvojil Alžirijo, podredil oblasti sultana Sulejmana I. (vladal 1520–1566). Njegovi domeni so dodali sandžake Izmit, Sagala in Bige iz Anatolskega ejaleta ter sandžakov Inebahtija (Naupaktos), Ağriboza (Evbeja), Karli-elija (Etolija-Akarnanija), Mezistre (Mistras) in Midillija (Lezbos) iz Rumelskega ejaleta, s čimer je nastal Otoški ejalet.[2][3] Po Hajredinovi smrti je provinca ostala v domeni kapudan paše, novega naziva vrhovnega poveljnika mornarice, položaja velike moči in ugleda. Njegov nosilec je bil vezir s tremi konjskimi repi in član cesarskega sveta.[2][3] Guverner Otoškega ejaleta se zato ni imenoval nazival sandžak-beg, temveč derja-beg.[2] Čeprav so kapudanski paše prebivali v cesarskem arzenalu, je Galipoli ostal uradno glavno mesto ejaleta vse do 18. stoletja.[2][3][4]
Po Hajredinovi smrti leta 1546 je del Otoškega ejaleta postal Rodoški sandžak, kateremu so bili leta 1617/1618 dodani še sandžaki Sakız (Hios), Nakşa (Naksos) in Andıra (Andros).[2] Alžirija je po letu 1642 postala dejansko neodvisna od Osmanskega cesarstva. Okoli leta 1670 je bil ejaletu dodan Ciper. Leta 1703 je bil Ciper izločen in postal osebni fevd (hass) velikega vezirja, a je bil leta 1784 vrnjen v ejalet. Pod Merzifonlujem Kara Mustafa pašo sta bila sandžaka Mezistre in Karli-eli izločena in vključena v novi Morejski ejalet.[2] Kreta, edini večji egejski otok, ki ga je leta 1645–1669 osvojila Beneška republika, ni nikoli pripadala Otoškemu arhipelagu.[2] Med letoma 1701 in 1821 je urad dragomana flote, zaupan fanariotskemu Grku, služil kot posrednik med kapudanskim pašo in avtonomnimi skupnostmi egejskih otokov. Na tem območju je dragoman flote užival precejšnjo avtoriteto.
Do začetka 19. stoletja se je ejalet zmanjšal na sandžake Biga, Galipoli, Rodos, Sakız, Midilli, Limni (Lemnos) in Ciper.[2] Sandžak Galipoli je leta 1846 postal del Odrinskega ejaleta.[5] V okviru tanzimatskih reform so bile leta 1849 prekinjene vezi Otoškega ejeleta s kapudan pašo.[2][4] Po letu 1867 je bil preimenovan v Otoški vilajet.[4] Sandžak Biga je bil med 1. januarjem 1847 in 31. decembrom 1868 ter 1. januarjem 1872 in leta 1873 del Hudarvendigarskega ejeleta in bil v obdobjih 1869–1871 in 1873–1877 vrnjen v Otoški vilajet. Kasneje so bile njegove vezi z Otoškin vilajetom dokončno prekinjene.[6] Otok Samos (turško Sisam), ki je bil od leta 1832 avtonomna kneževina, je veljal za sandžak ejaleta do leta 1867.[4] Ciper je leta 1878 prišel pod britansko oblast, preostanek vilajeta pa je bil razpuščen, potem ko so vzhodnoegejske otoke med italijansko-turško vojno (1911–1912) osvojili Italijani in v prvi balkanski vojni (1912–1913) Grki.[2][4]
V 19. stoletju je Otoški ejalet, vključno s Kreto, meril 25,460 km² in imel okoli 700.000 prebivalcev.[7]
Druga imena
[uredi | uredi kodo]Ker je Otoški ejalet pripadal kapudan paši, je bil znan tudi kot Ejalet kapudan paše (osmansko: Kapudanlık-ı Derya).[8]
Dejezayr-Bahr-i-Rum
[uredi | uredi kodo]Osmansko ime 'Vilâyet Djezayr Bahr-i-Sefid' za Otoški vilajet izhaja iz starega arabskega imena 'Djezayr-Bahr-i-Rum' (جزائر بحر الروم), ki se prevede kot Provinca Džezajrs[1] ali Dšesajr.[7]
Administrativne enote
[uredi | uredi kodo]Leta 1550-1551 je imel ejalet šest sandžakov: Galipoli, Eğriboz, Karlı-ili, İnebahtı, Rodos in Midillü.[9] Do leta 1588 se je razširil na štirinajst sandžakov[4] in se v 17. stoletju zmanjšal na deset.[8] Od leta 1688 do 1702[10] je imel petnajst sandžakov, od leta 1717 do 1730 samo sedem[10] in nazadnje od leta 1731 do 1740 dvanajst.[10]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- 1 2 Macgregor, John. Commercial Statistics: A Digest of the Productive Resources, Commercial Legislation, Customs Tariffs, Navigation, Port, and Quarantine Laws, and Charges, Shipping, Imports and Exports, and the Monies, Weights, and Measures of All Nations. Including All British Commercial Treaties with Foreign States 2 ed., Vol. II, p. 12. Whittaker and Co. (London), 1850. Accessed 10 September 2011.
- 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 Beckingham, C.F. (1991). »D̲j̲azāʾir-i Baḥr-i Safīd«. The Encyclopedia of Islam, New Edition, Volume II: C–G. Leiden and New York: BRILL. str. 521–522. ISBN 90-04-07026-5.
- 1 2 3 4 Ozbaran, S. (1997). »Ḳapudan Pas̲h̲a«. The Encyclopedia of Islam, New Edition, Volume IV: Ira–Kha. Leiden and New York: BRILL. str. 571–572. ISBN 90-04-05745-5.
- 1 2 3 4 5 6 Birken, Andreas (1976). Die Provinzen des Osmanischen Reiches. Beihefte zum Tübinger Atlas des Vorderen Orients (v German). Vol. 13. Reichert. str. 101–108. ISBN 9783920153568.
{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava) - ↑ https://www.devletarsivleri.gov.tr/varliklar/dosyalar/eskisiteden/yayinlar/genel-mudurluk-yayinlar/osmanli_yer_adlari.pdf Ottoman place names (Page: 293)
- ↑ https://www.devletarsivleri.gov.tr/varliklar/dosyalar/eskisiteden/yayinlar/genel-mudurluk-yayinlar/osmanli_yer_adlari.pdf Ottoman place names, str. 128 in 180.
- 1 2 The Popular Encyclopedia; or, Conversations Lexicon. Revised ed. Vol. VI, str. 698 & 701. Blackie & Son (London), 1862. Pridobljeno 10. septembra 2011.
- 1 2 Greene, Molly. A Shared World: Christians and Muslims in the Early Modern Mediterranean, str. 22. Princeton University Press (Princeton), 2002. Pridobljeno 10. septembra 2011
- ↑ Emecen, Feridun (1998). »Osmanlı Taşra Teşkilâtının Kaynaklarından 957-958 (1550-1551) Tarihli Sancak Tevcîh Defteri (42 sayfa belge ile birlikte)«. Belgeler. XIX: 53–98 – prek Türk Tarih Kurumu.
- 1 2 3 Orhan Kılıç, XVII. Yüzyılın İlk Yarısında Osmanlı Devleti'nin Eyalet ve Sancak Teşkilatlanması, Osmanlı, Cilt 6: Teşkilât, Yeni Türkiye Yayınları, str. 104. (Ankara) 1999. ISBN 975-6782-09-9. (turško)
