Othniel Charles Marsh

Othniel Charles Marsh
Rojstvo	29. oktober 1831({{padleft:1831|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:29|2|0}}) Lockport
Smrt	18. marec 1899({{padleft:1899|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:18|2|0}})[…] (67 let) New Haven
Področja	paleontologija
Ustanove	Univerza Yale
Izobrazba	Kolidž Yale
Pomembne nagrade	Bigsbyjeva medalja (1877)
Podpis

Othniel Charles Marsh, ameriški paleontolog in akademik, * 29. oktober 1831, Lockport, New York, Združene države Amerike, † 18. marec 1899, New Haven, Connecticut, ZDA.

Znan je bil kot plodovit zbiratelj fosilov in eden najpomembnejših paleontologov 19. stoletja. Njegova zapuščina obsega opise več deset rodov dinozavrov, vključno z najbolj prepoznavnimi, kot sta stegozaver in triceratops, razvijal pa je tudi teorije o izvoru ptičev. Vso akademsko kariero je deloval na Kolidžu Yale, v kasnejših letih pa je bil tudi predsednik Nacionalne akademije znanosti ZDA.

Izhajal je iz skromne družine. Kot otroka ga je pritegnilo naravoslovje, visoko izobrazbo pa mu je omogočil premožni stric George Peabody. Po diplomi na Kolidžu Yale je odšel na izpopolnjevanje v Evropo, kjer je opravil dodatne študije anatomije, mineralogije in geologije, po vrnitvi v domovino pa je postal predavatelj na matični univerzi. V obdobju med 1870. in 1890. leti se je spustil v rivalstvo z Edwardom Drinkerjem Copeom, znano kot »vojne kosti«, ki so ga zaznamovale številne odprave na ameriški Zahod, ki so mrzlično iskale fosile, rivala pa sta se tudi napadala na različne načine. Njegova najpomembnejša zapuščina je zbirka fosilov mezozojskih plazilcev, krednih ptic in sesalcev iz terciarja, ki še vedno predstavljajo jedro zbirk Peabodyjevega prirodoslovnega muzeja in Smithsonove ustanove. Velja tudi za najpomembnejšega podpornika darvinizma tega časa v ZDA.

Življenje in delo

Zgodnje življenje

Rodil se je kot tretji od štirih otrok v družini Mary Gaines Peabody (1807–1834) in Caleba Marsha (1800–1865), potomcev angleških priseljencev v ZDA. Njegova mati je umrla, ko je bil še majhen otrok in oče se je kmalu po tistem znova poročil. Njegovo otroštvo je zaznamovala tudi finančna stiska zaradi očetovih poslovnih težav. Ta je namesto podjetništva kupil kmetijo v Lockportu in kot najstarejši sin bi moral Othniel pomagati pri kmečkih opravilih, toda njega je bolj zanimalo pohajanje po gozdu in z očetom sta imela napete odnose. Za naravoslovje ga je navdušil nekdanji častnik in ljubiteljski prirodoslovec Ezekiel Jewett, s katerim sta pogosto iskala fosile, ki so bili odkopani ob širitvi Eriejskega prekopa.

Sprva je bil neodločen glede svojega poklica, a mu je stric George Peabody, uspešen bankir, financiral šolanje na ugledni srednji šoli Phillips Academy, ki jo je mladi Marsh končal z odliko leta 1856. Peabody mu je nato financiral še vpis na Yale, kjer se je prav tako odlikoval in po zaključku triletnega programa vpisal diplomski študij, saj se je odločil postati profesor naravoslovja. V tem času je objavil svoje prve znanstvene članke na temo mineralov in fosilov, ki jih je zbrial med počitnicami že kot dijak.

Po diplomi je odšel na potovanje po Evropi, kjer je spoznal znamenite učenjake, kot so Heinrich Ernst Beyrich, Wilhelm Peters, Christian Gottfried Ehrenberg in Henry Woodward, v tem obdobju pa je tudi prepričal strica, da je financiral ustanovitev prirodoslovnega muzeja v okviru univerze Yale. Med bivanjem na Humboldtovi univerzi v Berlinu je spoznal Copea, ki je prav tako potoval po Evropi v znanstvene namene, in moža sta se spoprijateljila. Poleti 1865 se je vrnil v ZDA in naslednje leto po zaslugi donacije njegovega strica postal profesor paleontologije na Yaleu, vendar brez plače. V tem obdobju se je povsem posvetil paleontologiji. Zasebno je bil v korespondenci z ženo senatorja Jamesa Dixona, ki mu je bila v mladosti kot teta, zdaj pa si je prizadevala, da bi mu uredila poroko s kakšno primerno mladenko. Vendar je bil okoren v medosebnih stikih in obe ženski, ki sta ga zanimali, sta ga zavrnili, tako da je ostal do konca življenja samski.

Raziskovanje zahoda

Marsh (v sredini zadnje vrste) s pomočniki pred začetkom izkopavanj, 1872

Položaj predavatelja brez plačila na Yaleu mu je ustrezal, saj se mu ni bilo treba preveč posvečati poučevanju. Odšel je na turnejo po prirodoslovnih muzejih v državi, da bi se lahko zgledoval po dobrih praksah pri načrtovanju Yaleovega. Leta 1868 je obiskal Copea, s katerim sta bila v prijateljskih stikih prek pisem in sta celo drug po drugemu poimenovala vrste. Odnosi med njima so se začeli krhati, ko je Marsh pripomnil, da je Cope v svoji rekonstrukciji najnovejše najdbe elazmozavra zmotno postavil glavo na konec repa. Ta je vzel pripombo kot grožnjo za svoj ugled, zato se je odzval s kritiko Marshevega dela in začel raziskovati na območjih, ki jih je sondiral Marsh.

Marsh se je medtem oziral proti zahodnu celine, območju, ki ga je med študijem v Evropi prepoznal kot perspektivnejšega za najdbe. Pridružil se je geološki odpravi Ameriškega združenja za napredek znanosti (AAAS) v Omaho in kar je tam videl, ga je prepričalo, da se vrne. Organiziral je odpravo iskanja fosilov, ki so se ji pridružili študenti in novi diplomanti Yalea, s katerimi je leta 1870 potoval prek Nebraske, Wyominga, Kolorada in Utaha vse do San Francisca in nazaj v Kansas, pogosto pa so jih spremljali tudi vojaški odredi zaradi nevarnosti napadov staroselskih plemen. Odkrili so več kot sto novih vrst vretenčarskih fosilov in Marshevi opisi najdb, predvsem pterozavra, so močno pripomogli k njegovemu ugledu. Koristila so mu tudi nova poznanstva, publiciteta in vznik trga za fosile z zahoda, za katere je bil pripravljen plačati.

V naslednjih letih so sledile nove odprave na zahod, njegovi opisi pa so tja pritegnili tudi druge paleontologe vključno s Copeom. Marsh je obravnaval Copeove odprave kot vpade v svoj teritorij in njun odnos je postal sovražen. Začela sta se napadati v strokovnih člankih in vpletla v spor še druge učenjake, kot sta Joseph Leidy in Louis Agassiz. Marsh je bil leta 1872 sprejet za člana Nacionalne akademije znanosti, takrat je bil Cope edini član, ki je glasoval proti njegovi vključitvi.

Na še eni odpravi leta 1874 je naletel na težave s staroselci. Povabil je predstavnike nezadovoljnih plemen na pogovore in jim v zameno za varnost med drugim obljubil, da bo posredoval pritožbe Rdečega oblaka, enega od poglavarjev podplemen Lakot, o koruptivnih praksah vladnega Biroja za Indijance v odnosih z njimi. Kljub temu se je pri povratku za las izognil napadu Minneconjoujev. Obljubo je izpolnil in se sestal z najvišjimi predstavniki oblasti ter nezadovoljen z odzivom (prej se je tudi na lastno pest prepričal, da so pritožbe staroselcev upravičene) z časopisnimi članki povzročil škandal za administracijo takratnega predsednika Ulyssesa S. Granta, ki pa ni zares vplival na politiko do staroselcev.

Vojne kosti

Učitelj in ljubiteljski geolog Arthur Lakes je aprila 1877 v pismu obvestil Marsha o velikih fosilnih kosteh, ki jih je odkril v bližini kraja Morrison v Koloradu, ker pa mu Marsh dlje časa ni odgovoril niti na pošiljko kosti, je pisal tudi Copeu. Nevedoč za spor med njima je s svojim dejanjem sprožil »paleontološko ustreznico kalifornijske zlate mrzlice leta 1849«. Ko je Marsh spoznal, da njegov rival ve za najdbo, je hitro organiziral izkopavanja pri Morrisonu. Pred tem se najdbam dinozavrov sicer ni pretirano posvečal.

Lakesovim prvim najdbam velikih dinozavrskih kosti na zahodu celine leta 1877 so še istega leta sledile druge, predvsem na najdiščih pri Cañon Cityju v Koloradu, za katerega je prvi izvedel Cope, in na najdišču Como Bluff v Wyomingu, ki ga je uspel zavarovati Marsh. Predvsem slednje najdišče se je izkazalo za enega najbogatejših virov dinozavrskih fosilov na svetu in tamkajšnje najdbe so tvorile jedro paleontoloških zbirk Peabodyjevega muzeja, pa tudi Nacionalnega prirodoslovnega muzeja v Washingtonu. Po najdbah je Marsh opisal rodove, kot so alozaver, stegozaver in apatozaver, za klasifikacijo rastlinojedih velikanov, ki sta jih opisovala s Copeom, pa je uvedel tudi ime zavropodi. Njegovi uslužbenci so mu samo v prvem letu poslali kakih 30 ton fosilov, leta 1878 pa je ekipe lovcev na kosti še okrepil.

Leta 1878 je postal podpredsednik Nacionalne akademije znanosti, po smrti predsednika Josepha Henryja pa je postal tudi začasni predsednik. V tem času je bil na študijskem obisku v Evropi, ki ga je predčasno končal, ko je izvedel za načrte takratnega ministra za notranje zadeve Carla Shurza, da bolje organizira državne geodetske meritve. S prijateljema Johnom Powellom in Clarenceom Kingom je uspel voditi proces v smeri organizacije geodetskih aktivnosti pod novoustanovljenim Geološkim zavodom, ki so ga nadzorovali oni in izločili Ferdinanda Haydna ter posredno tudi Haydnovega prijatelja Copea.

Tekma med Marshem, Copeom in drugimi lovci na kosti se je v tem obdobju še zaostrila, a kljub temu, da je odnose z najetimi iskalci poslabšalo Marshevo skopuštvo, so bili pri nabiranju fosilov uspešnejši od konkurentov. Na najdišču so ostali vse do leta 1889.

Kasnejša kariera

Marsh in poglavar Rdeči oblak v New Havenu ok. 1880

Leta 1882 je Powell prevzel nadzor nad USGS in prepričal Marsha, da je prevzel položaj »vretenčarskega paleontologa« v novi organizacijski shemi. Tudi sicer so bila 1880. leta za Marsha uspešna, medtem ko je imel Cope finančne težave in ni mogel dobiti položaja predavatelja. Leta 1883 je bil Marsh izvoljen za predsednika Nacionalne akademije znanosti in bil kmalu po tistem deležen še drugih časti, kot sta častna akademska naziva Univerze Harvard ter Univerze v Heidelbergu. Postaviti si je dal dvorec v bližini Peabodyjevega muzeja, kjer je gostil nekaj znamenitih osebnosti, kot so Rdeči oblak, Alfred Russel Wallace in Alexander Graham Bell. Z objavo monografije Odontornithes: a Monograph on Extinct Birds of North America leta 1880, v katerih je med drugim opisal najdbo ptičev z zobmi, je postal širše znan v strokovnih krogih in pomagal zapolniti razvojno vrzel med dinozavri ter današnjimi ptiči, to pa je bil neprecenljiv dokaz v podporo Darwinove teorije evolucije.

Cope ga je začel napadati v časopisih na podlagi vrste pritožb, ki jih je zbral v preteklih letih od njegovih nezadovoljnih pomočnikov. Njun spor, dotlej omejen na strokovne publikacije, je takrat pritegnil pozornost najširše javnosti. To je izkoristil član Kongresa Hilary A. Herbert, ki je nasprotoval »potratnemu« zapravljanju za znanost, in dosegel znatno zmanjšanje sredstev za USGS. Spor je škodil tudi Powellu, ki je prosil Marsha, naj odstopi s svojega položaja pri agenciji. Izguba tega prihodka je še zaostrila njegove težave med finančno krizo v 1890. letih in prisiljen je bil odpustiti zbiratelje fosilov, vzeti hipoteko na hišo ter zaprositi za plačo na univerzi. Kljub temu je ustvaril vrhunec svojega dela z dinozavri z deli Dinosaurs of North America in Vertebrate Fossils (1896). Konec leta 1897 je kot šele tretji Američan prejel Cuvierjevo nagrado, ki jo podeljuje Francoska akademija znanosti.

Ko je leta 1897 je obiskal Rusijo, je imel že opazne težave z zdravjem. Naslednje leto je v oporoki zapustil svoje zbirke Yaleu. Med potovanjem iz Washingtona v New Haven februarja 1899 je staknil prehlad, ki se je razvil v pljučnico in 19. marca 1899 je v 68. letu starosti umrl.

Zapuščina

Cope in Marsh sta v desetletjih svojega rivalstva skokovito povečala poznavanje vrst dinozavrov, vendar sta v svoji naglici storila tudi številne napake, ki so jih morale razrešiti nove generacije paleontologov. Marsh je poimenoval naslednje rodove dinozavrov, od katerih jih danes ostaja veljavnih 19:

Hesperornis regalis, vrsta izumrlega neletečega ptiča z zobmi; Marsheva ilustracija v knjigi Odontornithes: A Monograph on the Extinct Toothed Birds of North America

• Allosaurus (1877)
• Ammosaurus (1890)
• Anchisaurus (1885)
• Apatodon (1877)
• Apatornis (1873)
• Apatosaurus (1877)
• Atlantosaurus (1877)
• Barosaurus (1890)
• Brontosaurus (1879)
• Camptosaurus (1885)
• Ceratops (1888)
• Ceratosaurus (1884)
• Claosaurus (1890)
• Coelurus (1879)
• Coniornis (1893)
• Creosaurus (1878)
• Diplodocus (1878)
• Diracodon (1881)
• Dryosaurus (1894)
• Dryptosaurus (1877)
• Hesperornis (1872)
• Ichthyornis (1873)
• Labrosaurus (1896)
• Laosaurus (1878)
• Lestornis (1876)
• Nanosaurus (1877)
• Nodosaurus (1889)
• Ornithomimus (1890)
• Pleurocoelus (1891)
• Priconodon (1888)
• Stegosaurus (1877)
• Torosaurus (1891)
• Triceratops (1889)

Poimenoval je tudi podredove Ceratopsia (1890), Ceratosauria (1884), Ornithopoda (1881), Stegosauria (1877) in Theropoda (1881) ter družine Allosauridae (1878), Anchisauridae (1885), Camptosauridae (1885), Ceratopsidae (1890), Ceratosauridae, Coeluridae, Diplodocidae (1884), Dryptosauridae (1890), Nodosauridae (1890), Ornithomimidae (1890), Plateosauridae (1895) in Stegosauridae (1880).

V Peabodyjevem muzeju je začel s postavljanjem okostij dinozavrov na ogrodja v naravnih položajih za razstave, kar je zdaj stalna praksa v prirodoslovnih muzejih. Za evolucijsko biologijo je pomemben njegov opis manjkajočega člena med dinozavri in ptiči, formuliral pa je tudi zakon o rasti možgan, ki razlaga, da so možgani ševilnih taksonov tekom terciarja doživljali postopno rast, kar še zdaj uporabljajo pri razlaganju in napovedovanju najdb.

Viri

• Bryson, Bill (2003). »Science Red in Tooth and Claw«. A Short History of Nearly Everything. United States: Random House. ISBN 978-0-7679-0818-4.
• Davidson, Jane (1997). The Bone Sharp: The Life of Edward Drinker Cope. Academy of Natural Sciences. ISBN 978-0-910006-53-8.
• Grinnell, George (1910). »Othniel Charles Marsh«. V Jordan, David (ur.). Leading American Men of Science. Henry Holt and Company. ISBN 978-0-598-75112-6
• Jaffe, Mark (2000). The Gilded Dinosaur: The Fossil War Between E. D. Cope and O. C. Marsh and the Rise of American Science. New York: Crown Publishing Group. ISBN 0-517-70760-8.
• McCarren, Mark J (1993). The Scientific Contributions of Othniel Charles Marsh: Birds, Bones, and Brontotheres. Peabody Museum of Natural History. ISBN 978-0-912532-32-5.
• Schuchert, Charles; LeVene, Clara Mae (1978). O.C. Marsh: Pioneer in Paleontology. Arno Press. ISBN 978-0-405-10733-7.
• Ostrom, John; McIntosh, John (1999). Marsh's Dinosaurs: The Collections from Como Bluff. Yale University Press. ISBN 978-0-300-08208-1.
• Wallace, David (1999). The Bonehunters' Revenge: Dinosaurs, Greed, and the Greatest Scientific Feud of the Gilded Age. Houghton Mifflin. ISBN 978-0-618-08240-7.
• Wilford, John Noble (1985). The Riddle of the Dinosaur. New York: Knopf Publishing. ISBN 0-394-74392-X.

Glej tudi

• seznam ameriških paleontologov
• zgodovina odkrivanja dinozavrov

Zunanje povezave

• Dela avtorja ali dela o avtorju: Othniel Charles Marsh v Internet Archive