Osnutek:Oštrigeca

Oštrigeca

Oštirgeca
Avtor	Marjan Tomšič
Država	Slovenija
Jezik	slovenščina
Žanr	kratek, pravljični roman
Objavljeno	1991
Št. strani	206

Oštrigeca je roman o čarovniji, ki ga je napisal Marjan Tomšič. Prvič je izšel leta 1991 pri založbi Mladika. Ta roman sodi med pravljične romane, ki se je pri nas kot žanr pojavil v 90. letih. Knjiga ima 206 strani in nima poglavij oziroma so ločena samo z izpustom vrstice. Ima spremno besedo, ki jo je napisala Eva Vrbnjak. Posebnost romana je prekrivanje dveh ravni; realne in fantastične Istre. Realne prvine se kažejo kot realni slovenski prostor(vasice, rastline, ljudje, narečje...). Fantastične prvine pa se kažejo pri uporabi fantastičnih bitij in dogodkov (čarovnice, prerokbe...). Jezik in slog sta zelo raznolika in bogata-mešanica knjižnega jezika in narečij. Celoten roman ima zelo dobro vzdušje k čemur pripomore folklora in narečje.

Pravljični roman je daljša pripovedna oblika, ki združuje elemente pravljice in značilnosti romana. Ima zgodbo, ki vključuje pravljične elemente; čarobni predmeti, nadnaravna bitja... je daljše besedilo z razvejano zgodbo. Slogan dobro vedno premaga zlo.

Vsebina

Boškin, imenovan štrigo, popotnik, potepuh, klatež in čarovnik, ki se je napil, se je sprehajal in se je jezil na svojo večno nasprotnico, predstavnico črne magije, čarovnico Štafuro, ki naj bi mu ukradla rep, čeprav ni povsem prepričan, ali ga je imel ali ne. Svojo pot je nadaljeval po istrskih vaseh, dobrodošel pa je bil čisto v vsakem domu. Pot so mu prekrižala mnoga magična bitja, katerim je pomagal s svojo čudežno močjo.

Prva nezgoda, ki se mu je zgodila, je bila začarana pijača – Štafura mu je nekaj usula v vino (Tomšič 2019: 25). Boškin je želel prečkati reko, kar se je izkazalo za slabo zamisel, saj je pri prečkanju reke skoraj umrl. Ko se je poizkušal rešiti, je na drugi strani brega slišal znane glasove, Kozloviča in Juriča, ki sta mu posmehovala. Povabil ju je, naj mu bosta »kompanjona«, a ko sta se približala, sta se spremenila v psička – Kozlovič v črnega in Jurič v belega. Boškin je pri tem dogodku zmolil molitev proti uroku.

Prvič, ko je pomagal sovaščanom, je bilo pri Maršiču in Pepi, katerih krava Vijola je bila na pragu smrti. Prosila sta Boškina, naj jo ozdravi, saj je »štrigo«. Bolne noge ji je natiral s travo, krava je ozdravela, Boškin pa se je odpravili naprej. Boškin je bil zelo priljubljen med ženskami. Jakominka ga je izmed vseh žensk najbolj vabilak sebi. Hotela je, da skupaj luščita fižol, Boškin pa se je jezil nad tem. A Jakominka ga ni povabila k sebi zaradi luščenja, temveč je imela drug problem, ki ga je lahko zaupala samo Boškinu – videla je mrtve duše.(Tomšič 2019: 46) Boškin je tudi njo ozdravil. Naslednje dni se je Boškin sprehajal po vasi in prišel do Momjanke, kmetice, ki je ravno molzla kravo, a je krava ni ubogala. Boškin je stopil v hlev, da bi si vzel mleko, saj ga je potreboval, da ne bi zbolel. Kmetica Momjanka ga opozori, da ko ženska molze, ne sme stopiti v hlev, saj naj bi kravi vzel mleko. Na koncu gaje povabila v hišo na kozarec mleka, kjer ga je veselo sprejela Alba. Alba ni bila pridna deklica, zato je Boškin v hecu rekel, naj pojde k Štafuri, ki jo bo spremenila v pridno deklico. Momjanka ga prosi za pomoč pri ozdravitvi Albe, Boškin jo je ozdravil z besedami: skobca-zlobca, štafura-bura, vija vaja ven (Tomšič 2019: 61).

Naslednje jutro je Boškin odšel, a Štafura ni odnehala. Krohotala se je nad njegovo glavo, popolnoma ga je zmedla; ni vedel več kje je. To prekletstvo je trajalo cele štiri dni. Štafura mu je hotela odvzeti biser iz srca, ki ga je Boškinu podarila Vitica, njegova ljubezen. Štafuri žal ni uspelo, saj je Boškina rešil ptiček na veji, ki mu je na pomoč poklical belega bika. Boškina je šele naslednje jutro našel stari Urih, ki se je v gozd odpravil sekat drva. Da se je Boškin pozdravil, je rabil cele tri tedne. Urih ga je sam pozdravil, kuhal mu je čaj in ga mazal z mastjo, za katero je njegova nona trdila, da je zdravilna (Tomšič 2019: 89).

Bil je mesec maj, ko je luna lepo sijala, se je Boškin vračal iz Topolovca, kjer je bil pet dni. Bil je pri Beliču, ki je zadel na loeteriji z Boškinovo pomočjo, prav on mu je svetoval kakšno srečko naj kupi, takšno, ki se bo končala s številkami 3, 5, 7 in 9. V zahvalo, ker je z Boškinovo pomočjo zadel milijon in pol, je Boškina povabil k sebi za sedem dni, zdržal je le pet dni. Belič je organiziral neke vrste zabavo. Vsi so prišli na zabavo in Boškina spraševali, če lahko tudi njim napove dobitno kombinacijo. A on jim je le odvrnil, da se je samo šalil in je kar tako povedal neke številke. Boškin je bil znan po svoji nenavadni čudežni zdravilni moči. Tako je pomagal vsem, ki so rabili njegovo pomoč. Tako je nekega dne ozdravil malo Ninico, ki je bila še dojenček. Ves čas je jokala in njena mama Marija ni vedla kaj naj stori. Marija je na Nini odkrila kri in rane, takoj ji je postalo jasno zakaj je otrok vse noči jokal. Vsak dan je bilo huje. Na pomoč so ji prišle ženske, ki niso bile ravno v pomoč, ampak so samo prišle solit pamet. Kar so ji svetovale je, naj poišče pomoč nekoga, ki je vešč v čarovnijah. Marija pa nikakor ni hotela storiti tega, kar so ji ženske svetovale, čeprav je bilo otroku iz dneva v dan huje. Nenadoma se je v Črnici pojavil Boškin. Prišel je kar sam od sebe, saj je v sanjah videl Ninico kako trpi. Ko je Boškin prišel do Ninice je izgledala čisto mrtvo. Ko jo je videl je dejal, da bo Ninica še živela. Vsem je ukazal naj ga pustijo samega, ukazal je naj še zakurijo peč in naredijo mnogo žarečih ogorkov (Tomšič 2019: 134). Prinesti pa so mu morali tudi bakren kotel in studenčico. Njegov obred je potekal tako, da je v kotel z vodo vrgel tri koščke oglja. Pri zadnjem tretjem koščku se je zaslišal najstrahotnejši krik. Po koncu tega krika se je zaslišal Ninin jok. Marija je prišla v sobo in videla Nino ozdravljeno. Po tem, ko je Nino ozdravil, je hitro ušel z vasi.

Ko se Boškin nekega dne odpravi na pot, ki mu jo je otežovala Štafura, ga je rešila Vitica, njegovo najljubše vilinsko bitje, h kateri se je vedno zatekel po pomoč in tolažbo. Vitica mu s svojo duhovno ljubeznijo in zeliščnimi čaji pomagala in mu povrnila moči, da je lahko nadaljeval potovanje. Dogajanje pri Vitici je opazovala ljubosumna Štafura, ki se je iz besa odločila za maščevanje. Z ukano se je prikradla k nežnemu vilinskemu bitju in jo ubila (Tomšič 2019: 184). Vitičinega telesa ni bilo več moč rešiti, vendar njena duša je preživela in se naselila v Boškinu, tako da mu je še vedno pomagala in ga varovala. Po Vitičini telesni smrti, je Štafura zvabila Boškina v cerkev, kjer mu je ukradla srce in prekinila trdno vez med njim in Vitico, tako da mu ni mogla več pomagati in ga opozarjati na prihajajočo nevarnost. V naslednjem trenutku pa je skozi strop planil živo-beli sij, ki je Boškinu vrnil njegovo ljubljeno Vitico. Boškin je zopet dobil srce. Štafura se je večkrat prikradla, pošiljala svoje pomočnice Čunjko in Škropo, da ga odpeljeta daleč stran, ga napadeta v cerkvici in skušata uničiti Vitičino duhovno vez z njim, a je Boškin vsakič z vilinsko pomočjo premagal njene uročne načrte.

Na koncu se zgodba zaključi z Boškinovo smrtjo in ponovnim rojstvom, začetkom na istem kraju in v isti situaciji, v katero je bil postavljen že na začetku knjige, s čimer se ciklus njegove večne potepuške in čarovniške poti zaključi in hkrati ponovno začne.

Kritike

"Oštrigeca je izjemno delo, ki združuje domišljijo, jezikovno virtuoznost in družbeno simboliko. S svojimi stilski prvinami bogati domači prostor in jezik in spodbuja bralca k raziskovanju svoje dežele. Najbolj pomebna se mi zdi povezanost z istrsko kulturno identiteto, saj se tako ohranja spomin na Istro in njen okoliš". (Zupan Sosič 2012: 312)

"Óštrigéca (1991) je eden jezikovno najbogatejših in najbolj izbrušenih slovenskih romanov zadnjih tridesetih let". (Rugelj 2019)

Viri in literatura

Marjan Tomšič. Oštrigeca. Ljubljana: Mladika, 1990.

Samo Rugelj. Založnik o knjigi. Knjigarna Bukla 2019.

Alojzija Zupan Sosič. Pravljični roman. Slavistična revija 48/3 (2000). 309—329.