Osnutek:Jaz sem kužek Mix

Jaz sem kužek Mix

Avtor	Boris Kralj
Država	Slovenija
Jezik	slovenščina
Žanr	mladinski roman
Založnik	Planprint, Litterapicta
Datum izida	1992
Št. strani	200

Jaz sem kužek Mix je mladinski roman igralca, pesnika in pisatelja Borisa Kralja. Roman je napisan v prvi osebi, pripovedovalec je kuža Mix. Ima 200 strani in 36 poglavij.

Vsebina

1–10

Kužek Mix je labradorec in nam na začetku zgodbe predstavi kraj, v katerem živi – Cerknico. Tam ima skrbnika Borisa in Bredo Kralj, ki jima pravi tati in mamika in ju ima zelo rad. Kupila sta ga pri njegovih osmih tednih in od takrat živi pri njiju. V nadaljevanju nam kužek predstavi obilo dogodivščin, ki so se mu dogajala med odraščanjem pri svojih lastnikih. (Kralj 1992: 11–26)

Že po kratkem času, ko je spoznal nov dom in se navadil na lastnika, je morala Breda oditi v službo v Ljubljano, kamor je hodila za ves teden in tam živela v stanovanju. Mix je bil zelo žalosten, ker je imel Bredo rad, a se je zamotil z drugimi prijetnimi opravili, kot so sprehodi z Borisom, uživanje v jedenju malin, skakanje za žuželkami in predvsem grizenje copat. Končno je prišel vikend, ko se je mamika vrnila iz Ljubljane, in Mix je je bil zelo vesel. Tati je zanjo nabral šopek rož, ki jih je kuža v gobčku prinesel Bredi, ona pa je Mixu iz Ljubljane prinesla kost. Tako je bilo vsak teden in kuža se je navadil, da mamika večkrat odide in se vedno tudi vrne z novo kostjo zanj. (Kralj 1992: 29–36)

Tako pa je življenje potekalo samo spomladi in poleti, v tem času so živeli v Borisovi koči v Cerknici, jeseni in pozimi pa so se preselili v Bredino stanovanje v Ljubljani. Borisu to ni bilo všeč, ker je imel podeželje zelo rad, ampak v mrzlih mesecih je bilo v koči premrzlo in preveč vlažno, da bi tam živeli. Ko je prišla jesen, so hišo počistili, pospravili svoje stvari v kovčke in se odpravili v Ljubljano. Takrat je bil Mix star 4 mesece. V novem stanovanju je bilo zelo prostorno in po tleh je bil položen lep parket. Kužku je bilo tukaj všeč, a je vseeno komaj čakal pomladi, ko se bodo spet odpravili na podeželje, kjer ima zunaj več prostora za tek in sprehode v naravi. (Kralj 1992: 37–44)

Drugi dan si je Mix ogledoval, kaj vse je v novem stanovanju. Zagledal je majhno črno škatlo, ki je bila postavljena na omarici, in v njej je videl, kako mačka lovi miš. Pogled na mačko ga je tako razburil, da je z vso močjo skočil proti škatli, da bi jo ujel. Prepozno je ugotovil, da to ni bila resnična mačka. Kasneje sta mu lastnika razložila, da se tej škatli reče televizija in da se na zaslonu predvajajo posnetki. (Kralj 1992: 45–48)

Po vikendu je šla Breda zjutraj v službo, Mix in Boris pa na sprehod. Toda ta sprehod ni bil takšen kot sprehodi v Cerknici. Kuža je dobil ovratnico, na katero je Boris pripel povodec. To Mixu ni bilo všeč, ni imel več toliko svobode kot na podeželju. Prvič je na sprehodu tudi videl tako velike ceste in veliko avtov, ki so drveli mimo njiju. Kmalu pa sta z ulic prišla v park, na travo, med drevesa. Tati ga je tam spustil s povodca in Mix je lahko spet svobodno tekel po travi. Prvič je videl jezero in račke, ki so plavale v njem. Gledal jih je, kako zletijo v zrak in potem elegantno pristanejo v vodi. Odločil se je, da bo tudi sam poskusil leteti. Poskus mu ni uspel, in ker ga je še nekaj dni vse bolelo, se je odločil, da ne bo več poskušal. (Kralj 1992: 49–54)

11–20

Sprehodov je bilo med tednom zelo veliko in vsi so si bili med seboj podobni. Vedno sta odšla do istega parka, da se je Mix tam lahko igral. Nekega dne pa je v park istočasno prišel še en pes s svojim lastnikom. Z Mixom sta se takoj začela ovohavati in se spoznavati in kuža je izvedel, da je novemu prijatelju ime Čar. Vse popoldne sta skupaj tekla in se pogovarjala. Ker sta se tudi lastnika dobro razumela, so se tako večkrat srečevali v parku, tako da sta se Mix in Čar lahko skupaj igrala. (Kralj 1992: 65–70)

Čar pa ni bil edini pes, ki ga je Mix spoznal na sprehodu. Na enem od sprehodov je spoznal tudi svojo prvo ljubezen – psico Mašo. Že ob prvem pogledu se je zaljubil vanjo in zelo rad je z njo skakal po travi in se lovil. Prvo srečanje je prehitro minilo in bil je tako prevzet od njene lepote, da se doma hrane ni niti dotaknil. To se ni zgodilo velikokrat, zato je lastnika zaskrbelo, da je zbolel. A ko je naslednji dan Mix spet začel jesti kot prej, sta si mamika in tati oddahnila. (Kralj 1992: 71–79)

Na naslednjih sprehodih je spoznal še dva kužka, poleg Čara in Maše se je spoprijateljil še z Dikom in Benom. Na vsakem sprehodu je srečal vsaj enega od njih in se z njimi igral. Velikokrat so se pasji prijatelji med seboj pogovarjali o lastnikih, hrani, igri … Mix je bil vesel, da mu tudi na sprehodih v Ljubljani ni dolgčas. (Kralj 1992: 80–89)

Poleg sprehajanja so Mix in njegova lastnika hodili tudi na obiske. Breda in Boris sta nekega dne rekla, da bodo šli na obisk k Usenikovim, ki živijo na Velikem Vrhu na Blokah. To so lastniki Mixove prave mame – Kessy. Mix je bil navdušen, da bo spoznal svoj rodni kraj in svojo mamo. Ko so prispeli pred Usenikovo hišo, je Mix takoj zagledal labradorko in vedel, da je to njegova mama. Tudi ona ga je takoj prepoznala in začela sta se pozdravljati in skupaj igrati. Ko sta bila že utrujena, sta odšla v hišo, kjer so se njuni lastniki za mizo pogovarjali. Mix se je usedel med mamiko in tatija in poslušal njihov pogovor. Kmalu je izvedel, da sta oba lastnika njegove mame veterinarja in ga bosta danes cepila. Mix se je zelo prestrašil, ker ni vedel, kaj ga čaka. Ampak gospod je bil nežen z njim in je s posegom opravil, preden se je Mix zavedel, kaj veterinar počne. Po cepljenju je za nagrado, ker je bil tako priden, dobil še velik kos klobase, potem pa so se odpravili domov. (Kralj 1992: 93–98)

Boris in Breda sta se odločila, da bosta Mixa prijavila na razstavo psov. Začela sta ga vsak dan česati, ga voziti na sprehode in mu omejila količino hrane, da bi bil Mix videti odlično. Napočil je dan, ko so se odpravili na razstavo. Tam so ocenjevalci vsakega kužka posebej pregledali in se odločili, ali je dovolj lep in dobro vzgojen, da bo nastopil na razstavi. Gospod, ki je pregledoval labradorce, torej tudi Mixa, je bil zelo antipatičen. Bil je majhen in debel. Grdo je gledal in kuža se je takoj odločil, da ne bo sodeloval. Ko je mož želel izmeriti njegovo višino in se mu je približal, se je Mix ulegel na tla. Ko se je gospod dvignil, je vstal tudi Mix. Tako se je ponavljalo, dokler nista lastnika gospodu priskočila na pomoč in dvignila Mixa od tal, da ga je ocenjevalec lahko izmeril. Pri pregledu zob bi ga Mix skoraj ugriznil, če ne bi vskočil tati in ga še pravočasno potegnil stran. Ocenjevalec je sklenil, da je Mix sicer lep, a skrajno nevzgojen kuža in da na razstavi ne bo nastopil. Boris in Breda sta se mu zahvalila in s kužkom odšla iz ocenjevalne sobe. Tudi njima ocenjevalec ni bil všeč in sta bila vesela, da so lahko odšli. Med vožnjo domov sta se strinjala, da je Mix za njiju čisti odličnjak in da ga ne bosta več vozila na razstave. (Kralj 1992: 99–114)

21–26

Družina Kralj je v svoje stanovanje večkrat sprejemala obiske. Tako so nekega popoldneva prišli Grudnovi – družina z dvema otrokoma, Gregorjem in Martinom. Mix je izvedel, da bosta otroka ostala pri njih na krajših počitnicah. Zelo je bil vesel, ker je to pomenilo, da se bo lahko z njima ves čas igral. Že takoj zjutraj drugi dan so kuža in bratca stekli ven in se začeli igrati. Ampak Mix na začetku ni bil dovolj previden in se je Martina s tačko bolj grobo dotaknil, tako da je začel fant jokati. Gregor ga je potolažil, Mix pa se je od takrat naprej bolj pazljivo igral z njim. Kljub temu je bilo kužku v veselje, da ima tako dobra in zabavna človeška prijatelja, s katerima preživlja dan. Za Mixa je prehitro prišel večer in z njim Gregorjeva in Martinova starša. Morali so se posloviti in Mixu je bilo hudo. Na srečo sta mu Grudnova prinesla klobase, tako da je bilo slovo lažje. (Kralj 1992: 115–124)

Bližala se je zima in Boris je Mixu ves čas govoril, da bo kmalu zapadel sneg in da bodo luže zledenele. Res je na sprehodu opazil, da se luže drugače bleščijo kot prej. Ko je stopil na eno izmed njih, mu je spodrsnilo in padel je na trebuh ter se zadrsal naprej. Kot pri letenju je tudi pri drsanju sklenil, da tega ne bo več delal. Nekaj dni kasneje je zapadel sneg. Mixu se je zdel zares lep, tako kot sta mu o njem govorila mamika in tati. Previdno je stopil nanj, da mu ne bi spet spodrsnilo kot na ledu. Ko je po nekaj korakih ugotovil, da ne drsi, je začel veselo teči in se valjati po snegu. To mu je bilo tako všeč, da se je odločil, da bo s snegom dober prijatelj. (Kralj 1992: 125–130)

Boris in Breda sta Mixu govorila, da bo kmalu prišlo novo leto. Začela sta krasiti stanovanje in klicati prijatelje, če bodo prišli na novoletno zabavo. Mix je veselo pričakoval ta dogodek, mislil si je, da mora biti to nekaj posebnega in čudovitega, ker sta bila lastnika tako dobre volje. Kuža ni vedel, kaj to pomeni, predstavljal si je, da bo novo leto potrkalo na vrata in prišlo na zabavo. Razmišljal je, kako je videti novo leto, ali je prijazno … Komaj je čakal tega dne, ko bodo prišli vsi prijatelji in bodo skupaj čakali na novo leto. Gostje so res prišli in Mix je bil čedalje nestrpnejši. Ves večer je sedel pred vrati in čakal, da kdo pozvoni, gostje pa so se mastili z obilno večerjo v jedilnici. Naenkrat so začeli odštevati in kuža je bil prepričan, da bo gospod zdaj zdaj pozvonil. Vendar tudi, ko so gostje odšteli in odprli šampanjec, ni nihče prišel. Mix je sklenil, da sta se mamika in tati samo šalila in da novo leto sploh ne obstaja. (Kralj 1992: 131–142)

27–36

Po novem letu so si bili Mixovi dnevi med seboj zelo podobni. Vsak dan je šel s tatijem na sprehod in se tam igral s svojimi pasjimi prijatelji. Čez nekaj mesecev pa so drevesa začela poganjati popke in to je pomenilo, da prihaja pomlad in s tem selitev nazaj v Cerknico. Mix se je tega zelo veselil, pogrešal je že kočo in naravo. Boris ga je takoj naslednji dan po vselitvi v kočo peljal na dolg sprehod. Prišla sta do Cerkniškega jezera, ki se ga Mix od zadnjega bivanja pri tatiju ni spomnil. Boris mu je razložil, da je to jezero presihajoče in se ga ne vidi zmeraj. Mixu je bilo jezero zelo všeč, še posebej pa zato, ker je v njem lahko zaplaval in se podil za račkami. (Kralj 1992: 159–169)

Ko so drevesa postala že vsa bela od cvetov, sta s tatijem velikokrat sedela zunaj pred hišo in uživala. Nekega dne, ko sta tako sedela, je tati začel naglas razmišljati o minljivosti. Govoril je, kako mu bo hudo oditi zdaj, ko je svoboden in zadovoljen s svojim življenjem. Najbolj pa ga skrbi, kako bo z Mixom, ko bo moral on oditi. Dolgo časa po tem je tati molče božal kuža in jokal. Mix je o tem kasneje razmišljal in prišel do spoznanja, da smrti ni, če pa je, je to le dolgo spanje, kar pa ni nič hudega. Sam gre namreč vsak večer spat in ničesar ne čuti. Tako je Mix zaključil misli o tatijevem razmišljanju. (Kralj 1992: 170–179)

Mix je sicer zelo prijazen in dobrovoljen kuža, a ima kljub temu tudi nekaj sovražnikov. Prvi sovražnik so ose. Mix jih je poskušal ujeti z gobčkom, a so se vedno uspele izmuzniti njegovim zobem. Ko pa ga je ena od njih še pičila tik pod očesom, je sklenil, da jih ne bo več lovil in jih bo raje pustil pri miru. Drugi sovražnik so čebele. Te so podobne kot ose, le da se Mixu zdijo še nevarnejše, ker letijo v rojih, ne posamično. Ker je Mix pameten labradorec, se jim vedno raje umakne, kot da bi jih lovil. Tretji sovražnik pa so klopi. Ti se prisesajo ravno tja, kamor Mixova tačka ne more priti. Zato se od srbečice valja po tleh in skače, da bi se znebil teh zajedavcev. Na srečo mu vedno priskočita na pomoč mamika in tati, ki mu skrbno pregledata kožuh in klope enega za drugim odstranita.(Kralj 1992: 180–184)

Tu se Mixovo pripovedovanje o njegovem odraščanju konča. Star je eno leto in pred njim je še veliko dogodivščin in novih spoznanj, ki se jih že veseli in jih bo morda kdaj zapisal v novo knjigo.

Kritika

»Ni bilo dovolj, da smo ga [Borisa Kralja] gledali in poslušali in občudovali z očmi in ušesi in slej ko prej s srcem kot igralca po milosti božji, potem je šel in napisal prvo knjigo pa še knjigo pesmi. Zdaj je zakoračil, možato in kar odločno, kot dedec in vedec v novo zgodbo, v neskončno barvito in lepo pokrajino pripovedovanja za otroke in med otrokom tako priljubljene štirinožce. Naj povem koj od kraja: ni napravil slabo, začuda dobro se je znašel za prvikrat in z malo dobrohotne naklonjenosti, ki je zagotovo med bralci ne bo manjkalo, se bo novi slovenski kužek priljubil mnogim.« (Pavček 1992: 7)

Bibliografija

• Boris Kralj. Jaz sem kužek Mix. Ljubljana: Planprint, Litterapicta, 1992.

• Tone Pavček. Kraljev pes. Boris Kralj. Jaz sem kužek Mix. Ljubljana: Planprint, Litterapicta, 1992. 7–9.