Osnutek:Jašek sv. Barbare

Za opuščeni rudnik v vzhodni Sloveniji glej Barbara rov.

Jašek sv. Barbare (tudi Barbarin jašek) je nekdanji rudniški jašek rudnika živega srebra Idrija. Nedaleč stran od jaška sv. Ahacija je bil izgrajen leta 1596.

Ozadje

Rudarjenje v idrijskem rudniku v 90. letih 16. stoletja je potekalo v zelo neugodnih razmerah: rudnik je imel en sam jašek, jašek sv. Ahacija, ki je dosegal plasti skonca nad krednimi vodnosnimi nanosi. Jama je bila neprezračena, zato je rudarjenje potekalo le v hladnejšem delu leta; delovno okolje pa je bilo nevarno in neugodno. Rudarjenje so ogrožali tudi pogosti vdori jamske vode.

Od leta 1549 je rudnik upravljal bogat, a koruptiven Urban Ainkhürn, ki se za opozorila o slabih rudniških razmerah tudi s strani avstrijske oblasti ni zmenil. Leta 1562 je Jakob Lamberg predlagal izgradnjo novega jaška. Leta 1575 je bil rudnik nacionaliziran, leta 1580 pa je nadvojvoda Karel izdal nov rudarski red, ki je odpravil pomanjkljivosti Ferdinandovega rudarskega reda iz let 1517 in 1553.

Konstrukcija

Leta 1562 je Jakob Lamberg, član Ahacijeve združbe, rudarske družbe idrijskega rudnika, predlagal izgradnjo novega jaška, kar je potrdil tudi tedanji vrhovni rudarski nadzornik avstrijskih notranjih dežel Jurij Singer. Leta 1580 je Singer predlog ponovil, a Ainkhürn ni ukrepal in je bil leta 1586 odstavljen. Novi rudniški upravitelj je postal Gregor Komar. Ta je v Idrijo pripeljal tudi tedanjega vrhovnega rudarskega nadzornika Hansa Huebmayerja, ki je predloge potrdil. Jašek je bil izgrajen na Kukanovemu vrtu (današnje parkirišče Barbara). Segal je 90 klafter (170 m) globoko, opremljen je bil s kamštjo za črpanje jamske vode ter z obakrajnim vodnim kolesom za prevoz tovora. Vodo so napeljali iz Sandtnerjevega potoka (danes Podobnikov potok) ter iz Ljubevščice. Jašek je bil izgrajen na vrhu plasti, ki so kasneje bile poimenovane plasti skonca. Odpiralna ter prva odkopna dela so potekala v horizontalnih jaških, približno od roba Petrijevega triasnega preloma, v bližini t.i. Inzaghijevega preloma vse do Severnega rudiščnega bloka, ki se nahaja pod Smukovim gričem jugozahodno od današnjega centra Idrije. Jašek je po svoji vertikali tako prečil plasti spodnjeskitskega (olenekijskega) dolomita, karbonskih skrilavnih klastitov, anizijskih dolomitov, ladinijskih konglomeratov, plasti skonca, tufov, dno pa je bilo v zgornjeskitskemu (induanijskemu) dolomitu.

Investicija je bila izredno zahtevna, zato je do izgradnje novega jaška po dogovoru med nadvojvodo Karlom in nemškim cesarjem Rudolfom II. v Idrijo iz češkega Kuttenberga prišel kamštar Ruprecht Pebinger, ki je leta 1587 zgradil kamšti na Ahacijevem jašku. Za vzdrževanje kamšti so bili stalno zaposleni štirje kamštarji. Izgradnjo Barbarinega jaška je 23. marca 1587 do naslednje pomladi zavlekel vdor vode v jašku sv. Ahacija, ko je v Idrijo iz nemškega rudnika Schlackenwald prišel Hans Roth. Tekom izgradnje Barbarinega jaška je prišlo v letih 1590 in 1592 do vdorov vode. Konec leta 1607 je bil dokončan povezovalni prezračevalni in odvodnjevalni rov, ki je povezal Barbarin jašek z Antonijevim rovom na globini 160 m. Kamšt na Barbarinemu jašku je bila končana leta 1593, leto kasneje še obakrajno kolo. Leta 1596 je jašek dosegel približno nivo modernega VII. obzorja (200 m).

Izgradnja novega jaška je omogočila varnejši dostop rudarjev na delo ter zmanjšala stroške izvažanja rude iz jame na račun vitla pri jašku sv. Ahacija.

Leta 1860 je bilo po navedbah zgodovinarja Petra Hitzingerja dno rudniškega jaška 22,8 m izven vertikale.

Viri

• Jože, Čar; Dizdarevič, Tatjana; Peljhan, Martina (2014). »Conditions in the Idrija Mercury Mine at the end of the 16th Century and Measures for its restoration«. Geo.Alp. Št. 11. str. 161–168.
• Modic, Jaka (2014). Interpretacija geoloških in rekonstrukcija rudarskih razmer (zemljevid). 1:1000. Center za upravljanje z dediščino živega srebra Idrija.