Osnutek:Cerkev sv. Trojice, Idrija
| Cerkev sv. Trojice | |
|---|---|
 | |
  Cerkev sv. Trojice | |
| 46°0′6.4″N 14°1′15.0″E / 46.001778°N 14.020833°E | |
| Kraj | Idrija |
| Država |  Slovenija |
| Verska skupnost | Rimskokatoliška cerkev |
| Patrocinij | sveta Trojica |
| Zgodovina | |
| Status | podružnična cerkev |
| Zgrajena | 1625 |
| Posvečena | 1631 |
| Arhitektura | |
| Kulturna dediščina | RKD 3689 |
| Razglasitev dediščine | 18. maj 1986 |
| Arhitekt | Anton Knez, Lojze Čemažar, Franc Kvaternik |
| Vrsta arhitekture | cerkev |
| Slog | poznogotska |
| Lastnosti | |
| Nadstropja | 2 |
| Površina | 132 m2 |
| Materiali | kamen |
| Uprava | |
| Župnija | župnija Idrija |
| Dekanija | dekanija Idrija - Cerkno |
| Škofija | Škofija Koper |
| Cerkvena pokrajina | Nadškofija Ljubljana |
Idrija - Cerkev sv. Jožefa | |
| Lega | Občina Idrija |
| RKD št. | 03691 (opis enote)[1] |
| Razglasitev NSLP | 18. maj 1986 |
Cerkev sv. Trojice je gotska podružnična cerkev, ki stoji nad središčem Idrije. Cerkev stoji na mestu, kjer naj bi po legendi neki škafar okrog leta 1490 kot prvi odkril živo srebro. Prvotna cerkev je bila lesena. Skozi zgodovino je bila večkrat prezidana, sprva je imela gotski prezbiterij, raven poslikan strop in leseno ladjo. Med leti 1981 in 1984 je bila prenovljena.
Legenda
[uredi | uredi kodo]Po legendi naj bi v potoku blizu današnje cerkve sv. Trojice neki škafar kot prvi v Idriji odkril živo srebro. Tega je nato odnesel k zlatarju v Škofjo Loko, zatem pa srečal Kancijana Anderleina, ki je kmalu zatem pripeljal rudarje. V idrijski kotlini naj bi tedaj sicer že bili čedadski rudarji.
Po raziskavah geologa Jožeta Čara geologija lokacije legendo o najdbi potrjuje, cerkev je namreč, tako kot središče Idrije, zgrajena na z živim srebrom orudenimi karbonskih kamninah (cerkev je zgrajena na karbonskih skrilavcih).[2] Hidrološke razmere so se zaradi goste zazidave spremenile, vendar je znano, da iz tovrstnih kamnin iztekajo šibki studenci in močila.[3]
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]Na tem kraju je stala lesena cerkev, posvečena svetemu Duhu, Materi božji in sv. Boštjanu. Cerkev se prvič omenja v listini vikarja oglejskega patriarha Grimanija, kjer dovoljuje maševanje na premičnem oltarju.[4] Leta 1521 je bilo predlagano, da se v cerkvi shranjuje živo srebro, vendar se je to kasneje shranjevalo v grajski kapeli sv. Ahaca. Omenja se še v listinah iz leta 1592, 1595, 1606, ki navaja lepo ohranjenost in vzdrževanje pod kaplanom Markom Khuno. Leta 1625 je cerkev v poročilu Hannibala Bottonija opisana kot v zelo slabem stanju in nevarna za ljudi. O njenem izgledu ni podatkov.[4] Cerkev je sprva spadala v župnijo Idrijo (danes Spodnja Idrija), Spodnja Idrija pa je bila versko središče Idrije do sredine 18. stoletja.[5]
Leta 1625 je spodnjeidrijski vikar Anton Tropina maševal v novi cerkvi, dela pa so trajala do leta 1629. 31. maja 1631 jo je posvetil ljubljanski škof Rajnald Scarlichi. Zidana je bila v kamnu v gotskem slogu. Psevdogotski prezbiterij je imel rebraste loke na stropu, okna so bila zašiljena v gotskem slogu.[4] Prvotni okenski okvirji so bili iz lehnjaka.
MANJKA
Cerkve ne smemo zamenjevati s kapelo sv. Trojice iz 18. stoletja, ki je bila namenjena rudarjem v Antonijevemu rovu rudnika Idrija.
Leta 1816 je bila predlagana preureditev v šolsko poslopje, 1817 preureditev v skladišče živega srebra, 1826 pa porušitev, česar pa ni dovolil tedanji ljubljanski škof idrijskega rodu Anton Alojzij Wolf. 1897 je kaplan Franc Onušič dal prenoviti streho, nov šamoten tlak ter vgraditi nova okna, ki so bila uničena med drugo svetovno vojno.[4]
Leta 1964 je bil odstranjen oltarni nastavek, cerkev so oblekli v bobrovec ter jo prepleskali.[4]
Obnova
[uredi | uredi kodo]Pred obnovo je cerkev imela prizidano zakristijo, zazidana gotska okna v prezbiteriju, kor z zunanjim dostopom ter neustrezen tlak. Kasneje dodana zakristija je bila med obnovo odstranjena, okna v prezbiteriju pa obnovljena zaradi krogovičja, severni okni sta bili zazidani.[6] Kor s pripadajočim zunanjim stopniščem sta bila v celoti odstranjena, zaradi porušenega stopnišča je bila potrebna okrepitev preklade. Zamenjan je bil tlak, novi tlak tvori opečni tlakovec. Postavila se je nova zakristija v obliki paravanske lesene stene.[7] Oltar je bil obrnjen proti ljudstvu. Levo od oltarja je bil v spomin na idrijsko rudarsko tradicijo vzidan pisan konglomerat iz idrijskega rudnika, v katerega je zarita rudarska špica in nanjo obešena karbidovka (rudarska luč) v vlogi večne luči.[7] Zunanji in notranji omet je bil obnovljen s starim apnom.[6] Okenski okvirji so bili prenovljeni v novem kamnu, saj lehnjak ni več ustrezal moderni debelini. Obnovljena je bila tudi oltarna miza, ki je bila obrnjena proti ljudstvu.[8] Pri rušenju zakristije so bile odkrite vogalne poslikave, okrasne poslikave okenskih stranic ter strešni venec. Sklepniki, rebra ter rozetni venčni listi so bili pobarvani.[9]
Oltarno sliko svete Trojice je restavriral Izidor Mole, ki je sliko utrdil z vlikavanjem smolene mase in nato še podlepil platno. Ta je bila v slabem stanju, oljni nanosi so se krušili, premaz pa je bil preprel. Odstranil je nestrokovne retuše. Na sliki kontrast ultramarinsko modrim tonom predstavlja rdeče Kristusovo oblačilo, v katerega pigment je bil vmešan cinober.[10]
V delu
[uredi | uredi kodo]V prvi polovici 16. stoletja so jo upravljali protestanti.
1629 je Anton Knez prezidal prezbiterij, mu dodal rebraste in mrežaste loke ter rozetne sklepnike, okna pa zašilil in jim na konce dodal krogovičje.
Leta 1668 sta bila v cerkev vgrajena dva stranska pozlačena oltarja, nad glavnim oltarjem pa je glavna oltarna slika Sveta Trojica krona Marijo slikarja Karla Reslfelda iz leta 1703.
Ob cerkvi je bilo včasih pokopališče, zadnji pokop je bil tam opravljen leta 1779.
Po dograditvi takratne župnijske cerkve sv. Barbare na mestnem trgu je cerkev sv. Trojice postala zanemarjena. V prvi polovici 19. stoletja je bilo več predlogov za njeno porušitev ali predelavo v bodisi šolsko poslopje bodisi rudniško skladišče, vendar se je za cerkev zavzel takratni ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf.
Cerkev je bila prenovljena med avgustom 1981 in majem 1984 po načrtih Franca Kvaternika, porušili so prizidano zakristijo, obnovili tlak, odstranili zazidave gotskih oken, odstranili kor in zunanje stopnišče, prenovili fasado ter restavrirali oltarje.
Vitraže je izdelal Lojze Čemažar, prikazujejo svetopisemske in idrijske motive.
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ »Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 03691«. Geografski informacijski sistem kulturne dediščine. Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
- ↑ Čar 1988, str. 41.
- ↑ Čar 1988, str. 42.
- 1 2 3 4 5 Medvešček 1988, str. 38.
- ↑ Rupnik 1989, str. 39.
- 1 2 Kvaternik 1988, str. 42.
- 1 2 Kvaternik 1988, str. 45.
- ↑ Mravlje 1988, str. 46.
- ↑ Pergar 1988, str. 45.
- ↑ Mole 1988, str. 49.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Medvešček, Stanko (1988). »Kratka zgodovina cerkve sv. Trojice v Idriji«. Idrijski razgledi. Št. 1. Mestni muzej Idrija. str. 37-38. COBISS 4375554.
- Čar, Jože (1988). »Ali je cerkev sv. Trojice zgrajena na "živosrebrovemu studencu"«. Idrijski razgledi. Št. 1. Mestni muzej Idrija. str. 41-42. COBISS 4375554.
- Rupnik, Franc (1988). »Koliko časa je Idrija spadala pod Faro?«. Idrijski razgledi. Št. 1. Mestni muzej Idrija. str. 39-41. COBISS 4375554.
- Mole, Izidor (1988). »Obnova slike sv. Trojice«. Idrijski razgledi. Št. 1. Mestni muzej Idrija. str. 49. COBISS 4375554.
- Kvaternik, France (1988). »Prenova podružnične cerkve sv. Trojice«. Idrijski razgledi. Št. 1. Mestni muzej Idrija. str. 42-45. COBISS 4375554.
- Pergar, Rudi (1988). »Poslikava cerkve sv. Trojice«. Idrijski razgledi. Št. 1. Mestni muzej Idrija. str. 45. COBISS 4375554.
- Mravlje, Andrej (1988). »Obnovitev gotskih oken«. Idrijski razgledi. Št. 1. Mestni muzej Idrija. str. 46. COBISS 4375554.