Pojdi na vsebino

Osman Pazvantoğlu

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Paša

Osman Pazvantoğlu
Osmanov portret iz 19. stoletja
Rojstvo1758({{padleft:1758|4|0}})
Vidin, Vidinski sandžak,
 Osmansko cesarstvo
Smrt27. januar 1807(1807-01-27)
Vidin, Vidinski sandžak, Osmansko cesarstvo
Pripadnost
Enota
  • najemniki Nikolaja Mavrogena (pred 1787)
  • uporniški janičarji (1792–)
Oboroženi konflikti

Osman Pazvantoğlu (osmansko turško: عثمان, Osman Pazvantoğlu) je bil najemnik v vojski Osmanskega cesarstva in od leta 1794 de facto vezir Vidinskega sandžaka, * 1758, † 27. januar 1807.

Po uporu proti osmanski oblasti je bil leta 1799 amnestiran in imenovan za pašo. Naslednje leto se je ponovno uprl. Kot najemnik je sprva služil v Vlaški in zavzel Vidinski sandžak. Vladal je v nasprotju z osmanskimi oblastmi, se boril proti drugim osmanskim pašam in med prvo srbsko vstajo vdiral v Smederevski sandžak, Vlaško in Srbijo.

Poreklo

[uredi | uredi kodo]

Osmanov stari oče Osman je bil po poreklu iz Tuzle[1] in bil stražar v Plovdivu, Odrinu in Vidinu, kar kaže njegov priimek Pazvant (stražar). Sodeloval je v rusko-turški vojni (1735–1739) in se izkazal v napadu v Krajino v sedanji vzhodni Srbiji. [2] Za zasluge je od sultana prejel posest in živel v Vidinu.[3] V Vidinu je bil rojen njegov sin in Osmanov oče Omar Pazvantzade.[3] Osmanovega starega očeta opisujejo kot roparja, ki so ga v Prištini obsodili na smrt z natikanjem na kol.[3] Omar je bil leta 1764 omenjen kot lastnik vasi, čitkukov, vodnih mlinov, travnikov, vinogradov in drugega v Vidinski nahiji. Bil je janičarski aga 31. orte.[3] Nekaj časa je služil v Beograjski trdnjavi.[3]

Kariera

[uredi | uredi kodo]

Avstrijsko-turška vojna

[uredi | uredi kodo]

Osman Pazvantoğlu je omenjen kot tisti, ki se je prepiral s svojim očetom, in nato pod vplivom prebivalcev Vidina sklepal mir.[3] Oče in sin sta nato združila moči in skupaj odstranila svoje rivale na tem območju, kar je konec leta 1787 privedlo do nemirov.[3] Sultan Abdul Hamid I. je zaradi nemirov izdal ferman (odlok) vidindskemu Mehmed Paši in beograjskemu Abdi Paši, da se znebita upornikov Omarja in Osmana ter zaščitita mesta pred njunim nasiljem.[3] Abdi Paša je bil zaposlen z avstrijsko invazijo, Mehmed Paša pa je uspel razbiti vidinske upornike in jih prisilil na beg v Krajino.[4] Nekateri uporniki so odšli iz Krajine v Srbijo in Bosno, medtem ko sta Omar in Osman odšla v Niš in nato našla zatočišče pri Memiš Paši na otoku Ada Kale.[4]

Avstrijsko-turška vojna se je začela februarja 1788. Ko so Avstrijci osvojili Orșovo je bil Memiš Paša zadolžen za njeno vrnitev. Vlaškega kneza in osmanskega vazala Nikolaja Mavrogenija je zaprosil, naj mu preda "pogumnega" Omarja Pazvantzadeja, "ki je bil obrekovan", da je napadel Orșovo iz Černeca. Omar je pred avstrijskim vdorom 18. aprila s svojimi 17 možmi pobegnil iz Černeca, bil nato ujet in po ukazu vidinskega Mehmeda Paše usmrčen.[5] Osman se je medtem pridružil Mavrogenijevi vojski in se boril v Vlaški.[6] Odločil se je maščevati očeta. Leta 1789 je s svojo tolpo nepričakovano napadel Vidin in prisilil Mehmeda Pašo, da se je odpovedal svojemu položaju. Ko je Mehmed Paš Osmanu pokazal sultanov odlok za očetovo usmrtitev, mu je bilo prizaneseno in je lahko z majhnim spremstvom zapustil Vidin.[6]

Med obleganjem Beograda julija 1789 je Osman zapustil Vidin in se pridružil seraskerju Jusufu Paši v Kladovu.[6] Osmana je v spopadu ob Moravi premagala enota avstrijskega svobodnega korpusa in ga prisilila, da se je umaknil. Po osmanski osvojitvi izgubljenih ozemelj ob Donavi, se je jeseni 1790 vrnil v Vidin. [7]

V Vlaški se je spoprijateljil z Grkom Rigasom Feraiosom, ko je Feraios postal Mavrogenijev pisar. Njegovo posredovanje je Osmana rešilo kazni zaradi neposlušnosti.

Vzpon

[uredi | uredi kodo]

Spomladi 1792 je bil Osman omenjen kot janičarski vodja v Vidinu.[8] Po končani avstrijsko-turški vojni so vojaki ostali na terenu in postali razbojniki in roparji ali se zaposlili kot plačanci turških gospodarjev na Balkanu.[8] Druga razpuščena skupina razbojnikov na Balkanu so bili janičarji, izgnani iz Beograjskega pašaluka, od katerih se je večina zbrala v Vidinu.[9]

Leta 1792 so Avstrijci poskušali doseči osvoboditev 400 vojnih ujetnikov iz Vidina, a jim je vidinski paša pojasnil, da vidinski Turki pod Pazvantoğlujem tega ne bodo odobrili.[10] Maja 1792 je sultan s fermanom odredil osvoboditev vseh avstrijskih ujetnikov v Vidinu, vendar se to ni zgodilo. Z drugim fermanom je sultan obsodil Pazvantoğluja in njegova dva prijatelja na izgon v Kars zaradi upora proti nekdanjemu vidinskemu paši in njihovega zbiranja upornikov iz okolice Beograda, da bi izzvali nemire v cesarstvu.[10] Pazvantoğlu je podkupil novega vidinskega pašo, da je s svojimi privrženci lahko ostal v Vidinu, in celo dobil pravico do pobiranja davka od Romov v Vidinskem sandžaku.[11] Izgon v Kars je sultan preklical. Beograjski janičarji, ki so bili izgnani in so se zdaj uprli ter zavzeli mesto Beograd, so bili novembra 1792 izgnani.[11]

Leta 1793 se je Osman odpravil na pohod v Smederevski sandžak, a so ga v bitki pri Kolarjih Srbi v osmanski službi prepričljivo premagali.[12]

Osman je nato zbral veliko vojsko najemnikov, se uprl sultanu Selimu III. in kot neodvisen vladar koval lastne denar ter imel diplomatske odnose s tujimi državami, vključno s Francosko republiko.[13] Leta 1798 je posedoval ozemlje, ki se je raztezalo od Donave do Stare planine in od Beograda do Varne.[13]

Vojaška ekspedicija Kučuka Huseina Paše v letih 1797–1798 s 100.000 vojaki[13] ni dosegla svojega cilja zavzeti Vidin in ujeti Osmana Pazvantoğluja. Neuspeh je bil deloma posledica francoske invazije na Egipt in Sirijo, ki je posredno povzročila padec in usmrtitev princa Konstantina Hangerlija, potem ko ga je Küçük obtožil, da osmanski vojski ni zagotovil dovolj sredstev.[14] Osmanova moč je narasla do te mere, da sta Napoleon in Talleyrand upala, da bo postal osmanski sultan pod francosko zaščito.[15] Osman je poskušal priključiti tudi Smederevski sandžak, vendar ga je ustavil Stanko Arambašić s svojimi 16.000 srbskimi vojaki v osmanski službi. Leta 1799 je sultan Pazvantoğluju odpustil upor in privolil, da ga imenuje za pašo.[13]

Rigasa Feraiosa so zaradi stikov s Francozi v korist Grkov aretirali in mučili. Iz Beograda so ga poslali v Konstantinopel, da bi mu sodil sultan Selim III., vendar so na poti tja njega in njegovih pet sodelavcev zadavili in trupla vrgli v Donavo, da jih Pazvantoğlu ne bi rešil.

Krastata Kazarma (Križna vojašnica) v Vidinu je bila od leta 1801 sedež in, Pazvantoğlujevega štaba

Pazvantoğlu je pogosto napadal Vlaško in tam plenil in požigal. Leta 1800 so njegove čete, pogovorno znane kot pasvangi, požgale velik del Craiove. Od 7000 hiš jih je po pogasnitvi požara stalo le še okoli 300. [16] Knez Aleksander Mourousis je zaradi tega sultanu Selimu III. podal odstopno izjavo, kar se je med vladavino fanariotov zgodilo zelo redko.[17]

Konec januarja 1802 je Bukarešto zajela panika, ko so se razširile govorice, da je Osman tja poslal svojo vojsko. Knez Mihael Soutzos je zapustil mesto in ukazal preostali garniziji romunskih Albancev, naj brani mesto. Vojaki zaradi neizplačanih plač mesta niso branili, ampak so ga zapustili. V mestu je zavladal nered in kratkotrajna vladavina mestne drhali. Nered se je končal z nasilnim posredovanjem osmanskih čet, nameščenih v bližini. Knez Mihael Soutzos je bil odstavljen.[18]

Zapuščina

[uredi | uredi kodo]
Mošeja Osmana Pazvantoğluja v Vidinu in knjižnica ob njej

V Vidinu, glavnem mestu Pazvantoğlujeve domene, je bilo med njegovo vladavino zgrajenih več znamenitosti, ki še stojijo. Mednje spadata vojaški objekt Krastata kazarma (iz bolgarščine: vojašnica v obliki križa), zgrajena leta 1801, in mošeja (1801–1802) s knjižnico (1802–1803), posvečena paševemu očetu. Vse zgradbe so uvrščene med kulturne spomenike.

Domneva se, da je bila v kompleksu mošeje in knjižnice tudi medresa (islamska šola) in majhen muslimanski križni hodnik, ki se nista ohranila.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Karataş, “Bir Sözlü Tarih Metni Olarak Pazvantoğlu Türküsü”, str. 134.
  2. ↑ Pantelić 1949, str. 4-5.
  3. 1 2 3 4 5 6 7 8 Pantelić 1949, str. 5.
  4. 1 2 Pantelić 1949, str. 6.
  5. ↑ Pantelić 1949, str. 7.
  6. 1 2 3 Pantelić 1949, str. 8.
  7. ↑ Pantelić 1949, str. 8–9.
  8. 1 2 Pantelić 1949, str. 9.
  9. ↑ Pantelić 1949, str. 10.
  10. 1 2 Pantelić 1949, str. 11.
  11. 1 2 Pantelić 1949, str. 12.
  12. ↑ Roger Viers Paxton (1968). Russia and the First Serbian Revolution: A Diplomatic and Political Study. The Initial Phase, 1804-1807. (Stanford) 1968. VII, 255 S. 8°. Department of History, Stanford University. str. 13.
  13. 1 2 3 4 Ionescu, str. 242
  14. ↑ Djuvara, str. 72-73
  15. ↑ Stanford J. Shaw. Between Old and New: The Ottoman Empire under Sultan Selim III 1789-1807. str. 254.
  16. ↑ Ionescu, str. 254
  17. ↑ Djuvara,str. 282
  18. ↑ Djuvara, str. 283

Viri

[uredi | uredi kodo]
  • Charles Jelavich, Barbara Jelavich. The Establishment of the Balkan National States, 1804-1920 . University of Washington Press, 1986. ISBN 978-0-295-96413-3.
  • Душан Пантелић. Београдски пашалук после Свиштовског мира 1791-1794 . Српска краљевска академија, Београд, 1927.
  • Душан Пантелић. Београдски пашалук пред Први српски устанак 1794-1804 . Научна књига, Београд, 1949. Pridobljeno 31. januarja 2018.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Osman_Pazvantoğlu&oldid=6682517«