Osma križarska vojna

Osma križarska vojna
Del križarskih vojn
Smrt Ludvika IX. v Tunisu
Datum 1270 Prizorišče Ifrikija (sedanja Tunizija) Izid umik križarjev iz Tunizije smrt Ludvika IX. Francoskega Tuniški sporazum odprto trgovanje s Tunizijo Ozemeljske spremembe nobenih ozemeljskih sprememb; s Tuniškim sporazumom doseženih nekaj gospodarskih in političnih pravic za kristjane
Udeleženci
Francosko kraljestvo Aragonsko kraljestvo Kraljevina Sicilija Kraljevina Navarra Grofija Luksemburg škotski prostovoljci	Hafsidi
Poveljniki in vodje
Ludvik IX. Francoski (umrl naravne smrti) Jakob I. Aragonski Alfonz Poitierski Ivan Tristan (umrl naravne smrti) Peter I. Alençonski Karel I. Anžujski Teobald II. Navarrski (umrl naravne smrti) Florent Varenneski (umrl naravne smrti) Oliver Termeški	Mohamed I. al-Mustansir
Moč
neznano	neznano
Žrtve in izgube
neznano	neznano

Osma križarska vojna je bila druga križarska vojna francoskega kralja Ludvika IX., ki jo je leta 1270 sprožil proti dinastiji Hafsidov v Tuniziji. Znana je tudi kot križarska vojna Ludvika IX. proti Tuniziji ali druga križarska vojna Ludvika IX. V vojni ni bilo večjih bojev, saj je Ludvik kmalu po prihodu v Tunizijo umrl zaradi griže. Križarji in Hafsidi so sklenili Tuniški sporazum. Vojna ni prinesla nobenih ozemeljskih sprememb, kristjani pa so prejeli nekaj trgovskih in političnih pravic. Križarji so se kmalu po sklenitvi sporazuma vrnili v Evropo.

Razmere v Sveti deželi

Neuspela sedma križarska vojna, ki se je končala z ujetjem francoskega kralja Ludvika IX. s strani Mamelukov, kralja ni odvrnila od zanimanja za nove križarske podvige. Med letoma 1254 in 1266 je še naprej finančno in vojaško podpiral naselja v Levantu, s ciljem, da bi se sčasoma vrnil v Sveto deželo.

Jeruzalemsko kraljestvo

Sedma križarska vojna se je uradno končala 24. aprila 1254 z odhodom francoskega kralja Ludvika IX. iz Svete dežele. Kralj je je za svojega predstavnika, uradno senešala v Jeruzalemskem kraljestvu, pustil Geoffreya Sergineškega. Bailli kraljestva je bil Ivan Ibelinski, ki je leta 1254 nasledil svojega bratranca Ivana Arsufa. Ivan Arsuf se je vrnil na Ciper, kjer je postal svetovalec Plaisancu Antioškemu, regentu Huga II. Ciprskega. Slednji je imel zahteve po obeh kraljestvih – Cipru in Jeruzalemu. Po smrti Konrada II. Jeruzalemskega maja 1254 se je nominalna jeruzalemska krona uradno prenesla na njegovega dvoletnega sina Konradina. Ludvik je pred svojim odhodom sklenil premirje z Damaskom, ki je trajalo do oktobra 1256. Premirje je odražalo strah damaščanskega emirja an-Nasirja Jusufa pred Mongoli, zaradi katerih si ni želel še vojne s Franki. Egiptovski sultan Ajbak se je prav tako želel izogniti vojni in je leta 1255 sklenil desetletno premirje s Franki. Jafa je bila izrecno izključena iz premirja, saj jo je sultan želel ohraniti kot palestinsko pristanišče. Vzpostavljena meja ni bila zanesljiva. Januarja 1256 je mameluški guverner Jeruzalema vodil odpravo, da bi kaznoval skupino frankovskih plenilcev, a je bil poražen in ubit. Ajbak je nato sklenil nov sporazum z Damaskom, pri katerem je posredoval kalif al-Mustasim. Oba muslimanska voditelja sta obnovila premirje s Franki, v katero sta bila tokrat vključeni tudi Palestina in Jafa.

Urban IV.

Leta 1254 je umrl latinski patriarh Robert Nantski, med sedmo križarsko vojno ujet skupaj z Ludvikom IX. Za novega patriarha je papež Aleksander IV. imenoval verdunskega škofa Jakoba Pantaléona, ki je bil kasneje imenovan za Aleksandrovega naslednika in je prevzel ime Urban IV. Novi papež je imel izkušnje iz pruske križarske vojne, saj je leta 1249 sodeloval pri pogajanjih za sklenitev Kristburškega sporazuma. Za patriarha je bil imenovan decembra 1255, v Akon pa je prišel šele poleti 1260. Brez njegove pomoči se je Jeruzalemsko kraljestvo soočalo z nenehnimi grožnjami muslimanov in Mongolov ter z notranjimi spori.

Konflikt zaradi lavre svetega Sabe

Poleg vojn z muslimanskimi Mameluki in Ajubidi ter mongolskimi vpadi v Levant, so se morale krščanske države v Levantu soočati tudi z vojno med italijanskimi mestnimi državami Benetke, Genova in Pisa, ki so bile prisotne v vseh pristaniščih in od tam vladale sredozemski trgovini. Trgovina je bila enako koristna za krščanske vladarje in muslimanske emirje, zato sta obe strani pokazali pripravljenost za podpis sporazumov, deloma tudi zaradi strahu pred prekinitvijo virov dohodkov. Med Ludvikovo prisotnostjo v Jeruzalemskem kraljestvu so se razmere nekoliko umirile, po njegovem odhodu pa so spet izbruhnile. Leta 1256 je izbruhnilo rivalstvo med beneškimi in genovskimi trgovskimi kolonijami zaradi posesti samostana Save Posvečenega v Akri. Genovežani so s pomočjo pisanskih trgovcev napadli beneško četrt in požgali njihove ladje, potem pa so jih Benečani pregnali.

Leta 1257 so Benečani osvojili samostan in uničili njegove utrdbe, vendar Genovežanov niso mogli popolnoma izgnati. Blokirali so genoveško četrt, vendar njene oskrbe niso mogli prekiniti. Avgusta 1257 je Ivan Arsufski poskušal končati vojno tako, da je trgovske pravice v Akri podelil Ankonski republiki, italijanskemu zavezniku Genove, vendar so plemiči, razen Filipa Montfortskega in hospitalcev, še naprej podpirali Benetke.

Plesanca Ciprska se vrne v Akro

Plesanca Ciprska je bila ciprska kraljica in regentka Jeruzalemskega kraljestva. Februarja 1258 sta s petletnim sinom Hugom II. Ciprskim prišla v Tripoli, da bi se srečala s svojim bratom Bohemondom VI. Antiohijskim,. Iz Tripolija sta odšla v Akro. V Jeruzalemu je bilo sklicano visoko sodišče, na katerem je Bohemond prosil, naj se potrdi zahteva Huga II. za Konradinovega naslednika, ker je bil slednji dolgo odsoten. Hugo II. naj bi postal kralj, Plesanca pa njegova regentka. Bohemond je upal, da bo prisotnost njegove sestre umirila državljansko vojno. Ibelini, templjarji in tevtonski vitezi so zahteve sprejeli, hospitalci pa so izjavili, da se brez Konradinove prisotnosti ne more sprejeti nobene odločitve. Kraljeva družina se je s tem vpletla v državljansko vojno. Benečani so podpirali Plesanco in njenega sina, Genovežani, hospitalci in Filip Montfortski pa Konradina, četudi so bili v preteklosti ogorčeni nasprotniki Friderika II. Večina glasov je priznala Plesanco za vladarico. Plesanca in Bohemond sta se vrnila na Ciper in naročila svojim upraviteljem, naj odločno ukrepajo proti upornikom.

Težave so se zaostrile, še preden je novi latinski patriarh Jakob Pantaleon prispel v Akro. Patriarh je podprl Plaisance in pozval Aleksandra IV. k ukrepanju. Papež je na svoj dvor v Viterbu poklical delegate treh republik in odredil takojšnje premirje, sprte strani pa so se kljub temu spopadle v odločilni bitki pri Akri 24. junija 1258. Genovežani so se v neredu umaknili v Tir. Filipov prodor so ustavile akrejske milice, genoveška četrt v mestu pa je bila okupirana. Posledično so Genovežani zapustili Akro in svoj sedež preselili v Tir.

Aprila 1259 je papež na vzhod poslal legata Tomaža Agnija, betlehemskega škofa in kasneje latinskega patriarha, z ukazom, naj reši spor. Januarja 1261 je bil na srečanju visokega sodišča z delegati Italijanskih republik dosežen sporazum. Genovežani so ohranili svoj sedež v Tiru, Benečani in Pisančani pa v Akri. Spravili so se tudi sprti plemiči in vojaški redovi. Italijani dogovora niso nikoli imeli za dokončnega in vojna se je kmalu znova začela in trajala do leta 1270.

Geoffrey Sargiski je v kraljestvu vzpostavil nekaj reda, vendar njegova oblast ni segala v grofijo Tripoli. Leta 1258 so baroni pod vodstvom genovskega plemiča Bertranda Embriaca odkorakali na Tripoli in oblegali mesto, v katerem je prebival Bohemond Antiohijski. Bohemond je bil premagan in ranjen, templjarji pa so ga poskušali rešiti. Medtem so Embriaca napadli in ubili neznani kmetje in njegovo glavo kot darilo poslali Bohemondu. Umor je nedvomno spodbudil Bohemond. Uporniki so se umaknili v Džebail. Med Antiohijo in družino Embriaco je nastal nepopravljiv spor.

Bizantinci ponovno zavzamejo Konstantinopel

Nedokončani konflikti v Levantu so imeli posledice tudi drugod. Latinsko cesarstvo s središčem v Konstantinoplu je uspevalo s pomočjo trgovine italijanskih mestnih držav. Benetke so imele posesti tako v Konstantinoplu kot na egejskih otokih, zato so bile še posebej zainteresirane za obstoj Latinskega cesarstva. Da bi to preprečila, je Genovska republika aktivno podpirala nikejskega cesarja Mihaela VIII. Paleologa. Mihael je z zmago v bitki pri Pelagoniji leta 1259 postavil temelje za ponovno osvojitev Konstantinopla. V bitki je bil ujet ahajski knez Viljem Villehardouinski z vsemi svojimi baroni in prisiljen predati trdnjave, ki so obvladovale vzhodna polovico polotoka. Marca 1261 je Mihael podpisal sporazum z Genovežani, s katerim naj bi jih prednostno obravnaval v vseh svojih sedanjih in prihodnih domenah. 25. julija 1261 so njegove čete s pomočjo Genovežanov vstopile v Konstantinopel. Latinsko cesarstvo, rojeno v četrti križarski vojni, je bilo razpuščeno.

Regentstvo Cipra in Jeruzalema

Plesanca je umrla septembra 1261, ko je bil njen sin Hugo II. star osem let. Regentstvo Cipra je prešlo na Huga Antiohijsko-Lusignanskega, 25-letnega bratranca Huga II., regentstvo v Akri pa na na Izabelo Lusignansko. Izabela s svojim možem je prišla v Akro spomladi 1263 in bila sprejeta dejanska vladarica, prisego zvestobe pa so ji zaradi Konradinove odsotnosti odklonili. Geoffrey Sargineški je odstopil s položaja baillija. Izabela je njegov položaj prepustila svojemu možu in se je brez njega vrnila na Ciper.

Izabela je leta 1264 umrla in regentstvo Jeruzalema je bilo spet prosto. Po sporih med plemstvom so pravniki odločili, da ima Izabelin sin Hugo II. prednost pred svojim bratrancem Hugom Brienskim. Huga sta kot reganta priznala Hugo Revelski in Tomaž Bérard, velika mojstra hospitalcev in templjarjev, kar je potrdilo in utrdilo njegov položaj.

Mongoli

Razmere v Sveti deželi je zapletel vzpon Mongolov, zlasti njihovi vpadi v Levant, ki so se začeli v 1240. letih. Mongoli so v jugozahodnem delu svojega imperija ustanovili Ilkanat s središčem v Iranu, ki je služil kot protiutež muslimanskim dinastijam. Mongoli so najprej premagali Ajubide, njihovi odnosi z Mameluki in krščanskim Zahodom pa so se nenehno spreminjali. Včasih so bili zavezniki, včasih pa sovražniki.

Ludvik IX. in Mongoli

Ludvik IX. je vzdrževal stike tudi z mongolskimi vladarji tistega časa. Med njegovim prvim križarskim pohodom leta 1248 so se na Ludvika obrnili odposlanci Eldžigideja, mongolskega vojaškega poveljnika v Armeniji in Perziji. Eldžigidej je predlagal, da se Ludvik izkrca v Egiptu, medtem ko bi Eldžigidej napadel Bagdad, da bi preprečil združitev Egipčanov in Sircev. Ludvik je poslal dominikanca Andréja de Longjumeauja v Mongolijo kot odposlanca k velikemu kanu Gujuku. Gujuk je še pred njegovim prihodom umrl in pogajanja so obstala. Gujukova vdova in zdaj regentka Ogul Kajmiš je diplomatsko ponudbo vljudno zavrnila. Ludvik je na mongolski dvor poslal še enega odposlanca, frančiškana Viljema Rubruškega, ki je obiskal velikega kana Möngkeja. Viljem je na mongolskem dvoru je preživel več let.

Leta 1259 je Berke, vladar Zlate horde, najzahodnejšega dela Mongolskega cesarstva, zahteval Ludvikovo podreditev, medtem ko sta Kublajev brat Möngke in ilkan Hulegu pisno zaprosila Ludvika IX. za vojaško pomoč. Pismo ni nikoli prišlo do Francije.

Uničenje asasinov v Perziji

Hulegu oblega Alamut

Leta 1257 se je ilkan Hulegu odločil uničiti morilsko sekto ismaelitov, znano kot asasini. Njihov vladar Rukn ad-Din Huršah je poskušal z diplomatskimi manevri preprečiti katastrofo, vendar mu to ni uspelo. Ko se je mongolska vojska približala gradu Alamut, se je Rukn ad-Din predal, guverner gradu pa ne. Grad so Mongoli čez nekaj dni osvojili, Rukn ad-Dina pa poslali v Karakorum, da bi se srečal z Möngkejem, ki ga ni hotel sprejeti. Po vrnitvi v Perzijo bi moral prepričati posadki dveh neosvojenih asasinskih trdnjav, Gerdkuh in Lambsar, da se predata, vendar so ga na poti tja usmrtili. Hulegu je dobil ukaz, naj iztrebi celotno sekto. Do konca leta 1257 je v perzijskih gorah ostalo le še nekaj asasinov.

Mongoli v Siriji

Leta 1258 so mongolske sile pod Hulegujevim poveljstvom osvojile Bagdad in ga izropale. Hulegu se je nato odpravil v Sirijo in Levant. Mongoli so se tam pridružili svojim krščanskim zaveznikom, med katerimi sta bila Hetum I. Kilikijski in Bohemond VI. Antiohijski. Združena vojska je januarja 1260 uspešno zaključila obleganje Alepa in marca zavzela Damask, kar je dokončno uničilo Ajubide. Poročilo o zmagoslavnem pohodu kristjanov Kitbuke, Hetuma in Bohemonda na muslimanska mesta je vprašljivo.

Bohemond je po teh osvojitvah dobil pristaniško mesto Latakija, s čimer si je prislužil sovraštvo Akre in izobčenje, ki ga je izrekel latinski jeruzalemski patriarh Jakob Pantaleon. Ko je bil Pantaleon izvoljen za papeža Urbana IV., je sprejel Bohemondovo razlago, zakaj se je podredil Mongolom, in papež je izobčenje preklical.

Mongoli niso imeli namena spopasti se s Franki, po napadu Julijana Sidonskega nanje v bližini Damaska in uboju njihovega poveljnika, ki je bil Kitbukov nečak, pa so napadli in izropali Sidon. V neuspelem protinapadu templjarjev sta bila ujeta njihov poveljnik Ivan II. Bejrutski in veliki mojster reda Tomaž Bérard. Zanju so Mongoli zahtevali visoko odkupnino.

Mongolska osvajanja v Levantu je ustavil njihov odločilen poraz v bitki z Maleluki pri Ajn Džalutu leta 1260. Kitbuka je bil ubit in vsa Sirija je padla pod oblast mamelukov. Na povratku v Egipt je sultana Kutuza umoril general Bajbars, ki je bil veliko manj naklonjen zavezništvu s Franki kot njegov predhodnik.

Smrt Huleguja in vzpon Abake

Kan Abaka in Dokuz Katun

Hulegu je umrl februarja 1265 naravne smrti, kar je oslabilo položaj Mongolov. Njegova vdova Dokuz Katun je zagotovila nasledstvo svojemu pastorku Abaku, budistu, ki je bil takrat guverner Turkestana. Abakov prihod na prestol Ilkanata je bil počasen in ga je nenehno ogrožala Zlata horda, ki je naslednjo pomlad v zavezništvu z Mameluki napadla njegovo ozemlje. Sovražnosti so se nadaljevale do Berkejeve smrti leta 1267. Njegov naslednik Mengu Timur ni sprožil večjega napada na Abakovo ozemlje, a je ohranil zavezništvo z Bajbarsom in zato menil, da lahko nadaljuje svoje pohode proti kristjanom brez strahu pred vmešavanjem mamelukov.

Klemen IV. In Gregor X.

Urban IV. je umrl oktobra 1264. Za njegovega naslednika je bil februarja 1265 izvoljen Klemen IV. Abaka je poskušal zagotoviti sodelovanje zahodnih kristjanov in Bizantincev proti Mamelukom. Oktobra 1267 se je začel dopisovati s Klemenom IV. in naslednje leto poslal v Evropo svojega veleposlanika, da bi sklenil frankovsko-mongolsko zavezništvo. Leta 1267 je dobil papeževo pismo s pozitivnim odgovorom na prejšnja sporočila Mongolov in obvestilom o bližajoči se križarski vojni:

"Kralja Francije in Navare, ki sta si vzela k srcu razmere v Sveti deželi in sta bila odlikovana s svetim križem, se pripravljata na napad na sovražnike križa. Pisali ste nam, da se želite pridružiti svojemu tastu, grškemu cesarju Mihaelu VIII. Paleologu, in pomagati Latincem. Za to vas iz srca hvalimo, vendar vam še ne moremo povedati, po kateri poti nameravajo iti, preden ne vprašamo vladarjev. Posredovali jim bomo vaš nasvet, da bi jim razsvetlili razprave, in vašo veličanstvo bomo z varnim sporočilom obvestili o tem, kaj bo odločeno."

— Pismo papeža Klemna IV. Abaku leta 1267

Abaka je prejela odgovor tudi od Jakoba I. Aragonskega, čeprav ni jasno, ali je to privedlo do Jakobovega neuspešnega pohoda na Akro leta 1269. Klemen IV. je umrl leta 1268 in po najdaljših papeških volitvah v zgodovini ga je septembra 1271 nasledil Gregor X. Leta 1274 je Abaka poslal mongolsko delegacijo k Gregorju X. na Drugi lyonski koncil. Papežev tajnik je na koncilu prebral poročilo, v katerem je omenil Hulegujevo prijaznost do kristjanov in zagotovil, da Abaka načrtuje pregnati muslimane iz Sirije.

Bajbars v Sveti deželi

Bajbars je prišel na oblast kot vojak, eden od poveljnikov egiptovskih sil, ki so v sedmi križarski vojni premagale Zahod, in poveljnik vojske pri Ajn Džalutu. Poraz Mongolov v tej bitki je bil njihov prvi večji poraz in velja za zgodovinsko prelomnico. Bajbars je kot sredstvo za utrditev svoje oblasti in pridobitev priznanja vodje islamskega sveta videl popolno uničenje križarskih državic v Levantu. Zavračal je prilagodljivo politiko svojih predhodnikov in odbijal številne frankovske poskuse sklenitve zavezništva.

Kampanja v Sirijo in Armenijo

Bajbars je svojo vojno proti križarskim državicam začel z neuspešnim obleganjem Akre leta 1263. Za Akro je napadel in osvojil Nazaret, uničil vse krščanske verske zgradbe in mesto razglasil za nedostopno za latinsko duhovščino. Njegova naslednja tarča je bil Arsuf, ki je padel aprila 1263. Po zavzetju mesta je hospitalcem ponudil prost prehod v zameno za predajo mestne citadele. Hospitalci so ponudbo sprejeli, vendar niso bili osvobojeni. Bajbars je citadelo porušil do tal in leta 1265 napadel Haifo. Po padcu Haife je porušil tudi tamkajšnjo citadelo in zatem osvojil Cezarejo.

Bajbars zmaguje nad Armenci v bitki pri Mariju; Le Livre des Merveilles, 15. stoletje

Leta 1266 je napadel krščansko Kilikijsko Armenijo, ki jo je Hetum I. podredil Mongolskemu cesarstvu. Po Hetumovem porazu v bitki pri Mariju je Bajbars opustošil Mamistro, Adano in Tarz, še preden so na pomoč prišli Mongoli. Hetum je moral za osvoboditev svojega sina Leona II. prepustiti Bajbarsu dve armenski obmejni trdnjavi. Leta 1269 je Hetum abdiciral v korist svojega sina in postal menih in leto kasneje umrl. Leon se je po prevzemu oblasti znašel v nenavadnem položaju, saj je bil podložnik Mongolskega cesarstva in hkrati plačeval davek Mamelukom.

Obleganje Safeda

Safed, v posesti templjarjev, je bil zgrajen na reko Jordan in omogočal zgodnje opozarjanje na premike muslimanskih čet na tem območju. Trdnjava je muslimanom stalno povzročala težave in Bajbars jo je začel junija 1266 oblegati. Templjarjem je v zameno za predajo trdnjave obljubil prost prehod do Akre, v kar so templjarji privolili. Po predaji je Bajbars prelomil svojo obljubo in pobil celotno posadko. Trdnjave ni porušil, ampak jo je zasedel in še bolj utrdil. Papež Klemen IV. je v ukazu za oznanjevanje nove križarske vojne oktobra 1266 omenil tudi padec Safeda in poskrbel, da je do marca 1267 v Sveto deželo odšel polk samostrelcev. Templjarska junaška obramba Safeda je do začetka 14. stoletja postala legenda.

Obleganje Antiohije

Izguba Kilikijske Armenije leta 1266 je izolirala Antiohijo in Tripoli, v katerih je vladal Hetumov zet Bohemond VI. Bajbars je v naslednjih letih nadaljeval z iztrebljanjem preostalih križarskih garnizij. Leta 1268 je oblegal Jafo, ki je pripadala Gvidu Ibelinskemu, in jo 7. marca 1268 po dvanajstih urah boja osvojil. Večina meščanov je bila ubita, mesto pa je ostalo nepoškodovano. Od tam se je odpravil oblegat Antiohijo in jo 18. maja 1268 zavzel. Prebivalcem je obljubil, da jim bo prizanesel, a je ponovno prelomil obljubo in večino prebivalcev pobil ali zasužnjil, mesto pa porušil.

Osma križarska vojna

Po zmagi nad Antiohijo se je Bajbars ustavil, da bi ocenil svoj položaj. Mongoli so bili nemirni in širiti so se začele govorice o novi križarski vojni, ki naj bi jo vodil francoski kralj Ludvik IX. Hugo III. Ciprski je zaprosil za premirje, Bajbars pa je odgovoril z odposlanstvom v Akro, ki naj bi ponudilo premirje. Bohemond VI. je zaprosil, da bi bil vključen v premirje, in bil užaljen, ko so ga nagovorili zgolj kot grofa, a je sprejel tisto, kar so mu ponudili. Zgodilo se je nekaj manjših, na splošno krutih napadov na krščanska ozemlja.

Ludvik IX. ponovno prevzame križ

V letih po odhodu Ludvika IX. Iz Svete dežele se je mameluška vojaška grožnja povečala. Mameluki so zavzeli številna frankovska mesta in utrdbe ter pogosto napadali Akro. Grožnja popolne izgube Jeruzalemskega kraljestva je obudila dolgo speče načrte za novo križarsko vojno. V Evropi se je druga baronska vojna (1264-1267) med Simonom Montfortskim in kraljem Henrikom III. končala z Monfortovim porazom, zmaga Ludvikovega brata Karla I. Anžujskega v bitki pri Beneventu leta 1266 pa je Kraljevino Sicilijo pripeljala pod oblast Kapetingov. To in dogajanja v Levantu so spodbudila papeža Klemna IV., da je oživil načrte za križarsko vojno, ki jih je leta 1263 začel njegov predhodnik Urban IV. Novo odpravo v Sveto deželo je papež razglasil januarja 1266:

"Leta Gospodovega 1266 je papež Klemen po vsem nemškem kraljestvu poslal pisma, v katerih je dominikancem in frančiškanom naročil, naj zvesto in nujno oznanjajo križ proti babilonskemu sultanu, ki je egiptovski faraon, in proti Saracenom v tujini, da bi se trpljenje tamkajšnjih kristjanov ublažilo, in v podporo Sveti deželi."

- Chronica minor auctore Minorita Erphordiensi

Primat, benediktinski menih iz samostana svetega Dionizija, piše Romanco kralja; Grandes Chroniques de France, BnF, MS fr. 2813, folio 265v (c.1375×c.1380)

Septembra 1266 se je Ludvik IX. odločil, da bo ponovno prevzel križ in vodil, kot je upal, mednarodni križarski pohod. Vedno si je želel znova odpraviti se na križarsko vojno, vendar so bile potrebe Francije bolj nujne. Naslednje leto se je Ludvik, utrujen in bolan, počutil dovolj sposobnega za odhod. Križ je prevzel na praznik Marijinega oznanjenja 25. marca 1267.

Drugič je prevzel križ na slovesnosti 5. junija 1267, ki je potekala pred papeškim legatom v pariški stolnici Notre-Dame. Križ je prevzel tudi njegov zet Teobald II. Navarski. Odziv na osmo križarsko vojno je bil manj navdušen kot odziv na sedmo leta 1248. Glavni kronist njegove druge križarske vojne je bil primas Saint-Denisa. Groba zgodovina odprave je opisana tudi v Gestes des Cyprus (Dejanja Ciprčanov) Templjarja iz Tira in delih Viljema Nangiškega, Mateja Pariškega, Fidencija Padovskega in al-Makrizija.

Križarski pohod leta 1267

Križarski pohod leta 1267 je bil vojaški pohod iz zgornjega Porenja v Sveto deželo. Bila je eden od več manjših križarskih pohodov v 1260. letih in posledica križarskih oznanjevanj brez primere, ki jih je sponzoriral papež. Potem ko je Klemen IV. izdal svojo bulo, je nemškim škofom, dominikancem in frančiškanom ukazal, naj oznanjajo križarsko vojno. Odziv je bil slab, razen v regijah na meji s Francijo. V zgornjem Porenju je bila križarska vojna oznanjena s precejšnjim uspehom, zaradi česar je v začetku leta 1267 več sto križarjev vzelo križ. Križarji so med postom leta 1267 pod vodstvom dveh ministerialnih vitezov baselskega škofa odšli iz Basla in po morju odpotovali v Akro. Več križarjev je brez ovir obiskalo baziliko Božjega groba v Jeruzalemu, o njihovih drugih dejavnostih v Sveti deželi pa je znanega zelo malo. Križarji so se verjetno izogibali vojaških dejavnosti v pričakovanju prihoda vojske Ludvika IX. Francoskega in Edvarda I. Angleškega. Zdi se, da se je večina vrnila v Nemčijo do leta 1270.

Vitez s pohoda leta 1267

Katalonski križarski pohod

Mongolski ilkan Abaka si je v začetku leta 1267 dopisoval z Jakobom I. Aragonskim in ga povabil, naj se pridruži njegovi vojski proti Mamelukom. Jakob je Abaku poslal veleposlanika Jaymeja Alarica Perpignanskega, ki se je vrnil z mongolski veleposlanikom. Klemen IV. in Alfonz X. Kastiljski sta poskušala odvrniti Jakoba od vojaške misije v Sveto deželo, ker po njunem mnenju ni bil dovolj moralen. Klemen IV. je novembra 1268 umrl, potem pa so do izvolitve novega papeža Gregorja IX. minila skoraj tri leta. Jakob, ki je pravkar osvojil Murcio, je začel zbirati sredstva za križarsko vojno. 1. septembra 1269 je z močnim ladjevjem odplul iz Barcelone proti vzhodu in takoj doživel vihar. Kralj se je z večino svoje flote vrnil domov. Pot je nadaljevalo le majhno ladjevje pod poveljstvom njegovih nezakonskih sinov Pedra Fernándeza in Fernána Sáncheza. V Akro je priplulo konec decembra 1269. Kmalu potem, ko je Bajbars prelomil premirje in se z veliko vojsko pojavil pred Akro, so ga Aragonci nameravali takoj napasti, a so jih templjarji in hospitalci zadržali. Po več manjših, a krvavih spopadih brez odločilne zmage, so se Aragonci vrnili domov, ne da bi dosegli kaj dosti.

Karel I. Anžujski

Leta 1266 je Karel I. Anžujski pri Beneventu premagal sile Manfreda Sicilskega. Manfred je bil v bitki ubit, ker se ni hotel umakniti. Karel je bil do Manfredovih podpornikov popustljiv, vendar ti niso verjeli v trajnost njegove spravljive politike. Klemen IV. je Karla grajal zaradi njegovih metod upravljanja, saj ga je imel za arogantnega in trmastega, a ga je kljub temu prosil, naj pomaga izgnati gibeline iz Firenc. Papež je Karla hkrati prisilil obljubiti, da bo opustil vse zahteve po Toskani in pomagal Balduinu II. Courtenayskemu ponovno zavzeti Konstantinopel, ki ga je leta 1261 osvojil nikejski cesar Mihael VIII. Paleolog. Papež mu je v zameno za osvojitev obljubil tretjino osvojenih ozemelj.

Konradinova usmrtitev v Neaplju leta 1268

Karel se je vrnil v Toskano, oblegal trdnjavo Poggibonsi in jo konec novembra 1267 osvojil. Nekateri Manfredovi podporniki so pobegnili na Bavarsko, da bi poskušali prepričati 15-letnega Konradina, naj uveljavi svojo dedno pravico do Sicilije. Konradin je sprejel njihov predlog. Mohamed I. al-Mustansir, hafsidski kalif Ifikije, današnje Tunizije, je dovolil Manfredovemu podporniku Frideriku Kastiljskemu, da iz Severne Afrike napade Sicilijo. V bitki pri Tagliacozzu 23. avgusta 1268 je sprva kazalo, da bo Konradin zmagal, a je bil na koncu poražen. 29. oktobra 1268 sta bila Konradin in njegov zaveznik Friderik Badenski obglavljena. Frideriku Kastiljskemu in njegovim silam je bilo dovoljeno pobegniti v Ifrikijo, kjer so leta 1270 služili Tunizijcem v boju proti Ludvikovim križarjem.

Priprave na križarsko vojno

Ludvik IX. ni nikoli opustil ideje o osvoboditvi Jeruzalema, a se je odločil, da bo svojo novo križarsko vojno začel z vojaškim pohodom proti Tunisu. Po besedah njegovega spovednika Geoffreya iz Beaulieuja je bil Ludvik prepričan, da je sultan Mohamed I. al-Mustansir pripravljen spreobrniti se v krščanstvo. Saba Malaspina, zgodovinar iz 13. stoletja, je bil prepričan, da je Ludvika za napad na Tunis prepričal Karel I. Anžujski, ker je želel zagotoviti plačevanje davka, ki so ga tunizijski vladarji plačevali nekdanjim sicilskim monarhom. Natančna motivacija za Ludvikovo odločitev ni znana, vendar se domneva, da se je za to odločil že leta 1268.

Križarsko ladjevje naj bi odplulo v začetku poletja 1270. Devetnajst ladij je bilo genovskih in dvajset marsejskih. Ludvik je prvotno načrtoval, da bi se na vzhod plulo preko Cipra, potem pa se je leta 1269 odločil, da bo najprej napadel Tunis. Njegovo poznavanje Afrike je bilo omejeno, vendar je napad na Tunis ustrezal tako Ludvikovim verskim potrebam kot Karlovim političnim ciljem. Zaradi pomanjkanja navdušenja nad odpravo je moral Ludvik nositi velik del finančnega bremena. Klemen IV. je Teobaldu II. Navarskemu za podporo križarske vojne odstopil desetino cerkvenih dohodkov v Navarri. Zbiranje desetine naj bi nadzirala prior Roncesvallesa in dekan Tudele, pridiganje o križarski vojni pa so v Navarri v glavnem opravljali frančiškani in dominikanci iz Pamplone.

Pohod in smrt Ludvika IX.

2. julija 1270 se je Ludvikova vojska končno vkrcala in izplula iz Aigues-Mortesa. Ladjevju je poveljeval Florent de Varennes, prvi francoski admiral, imenovan leta 1269. Kralj je pred odhodom izjavil:

"Že star se podajam na čezmorsko potovanje. Bogu žrtvujem bogastvo, časti, užitke ... Želel sem vam dati ta zadnji zgled in upam, da mu boste sledili, če bodo okoliščine to zahtevale ..."

Ludvik IX. na čelu osmega križarskega pohoda

Ludvika sta spremljala njegov brat Alfons Poitierski in njegova žena Ivana Toulouška. S kraljem so potovali tudi njegovi trije preživeli sinovi, Filip III. Francoski z ženo Izabelo Aragonsko, Ivan Tristran in Peter I. Alençonski ter njegov nečak Robert II. Artoiški. Sodelovali so tudi Robert III. Flandrijski, Ivan I. Bretanski in Hugo XII. Lusignanski, vsi sinovi veteranov prejšnje križarske vojne, ter Gvido III. Saint-Polski, Ivan II. Soissonski in Raoul Soissonski.

Odplutje je zamujalo vsaj mesec dni, kar je pomenilo, da se bo morala vojska spopasti z vročino v Tuniziji in slabim vremenom na morju. Vojska je bila manjša kot v sedmi križarski vojni. V Ludvikovem spremstvu je bilo 347 vitezov in okoli 10.000 vojakov. Druga flota pod Ludvikovim zetom Teobaldom II. je odplula iz Marseillesa v spremstvu njegove žene, Ludvikov hčerke Izabele Francoske.

Prvi del potovanja je bil kaotičen. Križarji so se ustavili na Sardiniji. Ker so bile ladje genovske, tam niso bili dobrodošli. Francoska in navarska flota sta se združili v Cagliariju na južni obali Sardinije, kjer je bila sprejeta odločitev o napadu na Tunis. Odločitev je med križarji povzročila zmedo, saj so bili prepričani, da odhajajo v Sveto deželo. Pomirilo jih je samo visoko spoštovanje do kralja.

Po tednu dni postanka v Cagliariju je vojska odplula in 18. julija 1270 brez resnega odpora priplula do Kartagine. Kraljeva izvidnica je našla prazno pristanišče s samo nekaj muslimanskimi in genovskimi trgovskimi ladjami. Nekaj kraljevih svetovalcev je menilo, da gre za past, drugi pa so želeli izkoristiti situacijo in se izkrcati. 21. julija se je vojska izkrcala in zasedla stolp La Goulette in se nato utaborila na kartaginski ravnini. Genovski mornarji so zavzeli trdnjavo in pobili posadko in nato trdnjavo uporabili za svojo operativno bazo. Obe strani sta čakali na potezo nasprotnika, saj Ludvik ni želel ponoviti napak, ki jih je storil v Egiptu leta 1250. Do Karlovega prihoda ni hotel tvegati kakšne večje bitke. Sultan, varen za obzidjem svoje trdnjave, se ni hotel spopasti s Franki na odprtem terenu in je svoja dejanja omejil na nadlegovanje.

Tunizijska vročina ter pomanjkanje sanitarij in sveže hrane so bili za odpravo pogubni. Križarsko vojsko je prizadela bolezen, verjetno griža, zaradi česar je veliko križarjev umrlo. Zbolel je tudi Ludvik IX. in 25. avgusta umrl. Nasledil ga je Filip III., ki je bil kronan šele leto kasneje. Ko so oznanili kraljevo smrt, je v Tunis priplula flota Karla I. Po nekaj nepomembnih spopadih je Karel zaprosil za mir. Mohamed I. al-Mustansir, čigar vojsko so pestile podobne težave, je prošnjo sprejel.

Admiral Florent Varenneški z rdečim ščitom z zlatim križem na plovbi v Tunizijo

Ivan II. Soissonski in Raoul Soissonski sta umrla bodisi v Tuniziji bodisi kmalu po vrnitvi v Francijo. V Tuniziji je umrl tudi Alfonz Briennski, sin Ivana Briennskega in kraljevega oprode v sedmi križarski vojni. Med preživelimi so bili Olivier Termeški, Raoul II. Clermontski, Jean d'Eppe, Geoffrey de Geneville in Ivan I. Bretanski. Od francoskih maršalov je Lancelot de Saint-Maard umrl, preživela pa sta Raoul II. Sores in Simon Melunski. Od kontingenta z Britanskega otočja sta v Tunisu umrla škotska plemiča David Strathbogie in David de Lindsay, drugi pa so preživeli in se naslednje leto bojevali v vojski princa Edvarda.

Tuniški sporazum

1. novembra 1270 so Filip III. Francoski, Karel I. Anžujski in Teobald II. Navarski v imenu latinskih kristjanov ter Mohamed I. al-Mustansir za Tunizijo podpisali Tuniški sporazum, s katerim je bilo sklenjeno premirje med sprtima stranema. Kristjani so pridobili tudi prosto trgovino s Tunizijo, menihi in duhovniki pa dovoljenje za bivanje v mestu. Bajbars je odpovedal svoj načrt, da bi poslal egiptovske čete v boj proti Frankom v Tuniziji. Sporazum je bil precej ugoden za Karla, ki je od Tunizijcev prejel tretjino vojne odškodnine in mu je bilo obljubljeno, da bodo begunci Hohenstaufenov izgnani iz sultanata. Križarji so kmalu zatem odšli in osma križarska vojna se je končala.

Filip III. Francoski

Filip III. Francoski je kot grof Orléansa spremljal svojega očeta v Tunizijo. Ludvik IX. je v svoji odsotnosti kraljestvo zaupal Mathieuju de Vendômeu in Simonu II. Clermontskemu, kateremu je dal tudi kraljevi pečat. Epidemija, ki je prizadela Ludvika, je prizadela tudi druge člane njegove družine. Pred njim je 3. avgusta umrl njegov brat Ivan Kristan. Ker prevoz njunih posmrtnih ostankov v Francijo zaradi vročine ni bil mogoč, so se odločili za mos teutonicus, s katerim so mehka tkiva ločili od kosti. Zaradi epidemije je decembra 1270 umrl še Filipov svak Teobald II. Navarski. Za njim je umrla noseča Filipova žena Izabela, ki je padla s konja, in aprila Teobaldova vdova in Filipova sestra Izabela. Filip III. je 21. maja 1271 prispel v Pariz in se poklonil pokojnemu očetu, Naslednji dan je bil kraljev pogreb. Filip III. je bil kronan v Reimsu 15. avgusta 1271.

Posledice

Bodoči kralj Edvard I. in angleško ladjevje so pripluli v Tunizijo dan preden so jo križarji zapustili. Angleži so se s preostalimi Ludvikovimi silami vrnili na Sicilijo. 22. novembra je bila njihova flota uničena v nevihti pri Trapaniju. Konec aprila 1271 so Angleži nadaljevali pot do Akre, da bi nadaljevali križarsko vojno lorda Edvarda. To je bil zadnji veliki križarski pohod v Sveto deželo.

1. septembra 1271 je bil Gregor X. končno izvoljen za papeža. Volitve so potekale v času, ko se je v Akri ukvarjal z Edvardovo odpravo. Ker ni hotel opustiti svoje misije, je takoj po izvolitvi začel pošiljati prošnje za pomoč križarjem. V svoji zadnji pridigi v Akri tik pred odhodom proti Italiji, je slavno pripomnil, citirajoč Psalm 137:

"Če te pozabim, Jeruzalem, naj moja desnica pozabi svojo zvijačnost."

Posvečen je bil 27. marca 1272 v baziliki sv. Petra v Rimu.

31. marca 1272 je Drugi lyonski koncil odobril načrte za generalni križarski pohod (passagium generale) za ponovno osvojitev Svete dežele, ki naj bi se financiral z desetino, ki je bila šest let naložena na vse cerkvene beneficije. Jakob I. Aragonski je želel takoj organizirati odpravo, vendar so temu nasprotovali templjarji. Frančiškanski menih Fidenciju iz Padove, ki je imel izkušnje v Sveti deželi, je papež naročil, naj napiše poročilo o ponovni osvojitvi Svete dežele.

Abaka je na koncil poslal mongolsko delegacijo. Njegov tajnik Rihaldus je na koncilu prebral poročilo, v katerem je zbrane spomnil na Hulegujevo prijaznost do kristjanov in jim zagotovil, da ilkan načrtuje pregnati muslimane iz Sirije. Gregor je nato razglasil novo križarsko vojno, ki naj bi se začela leta 1278 v sodelovanju z Mongoli. S papeževo smrtjo leta 1276 so se vsi načrti končali, zbrani denar pa se razdelil v Italiji.

Filip III. je leta 1284 sprožil nesrečno aragonsko križarsko vojno. Tako kot njegov oče pred njim je tudi on 5. oktobra 1285 umrl zaradi griže. Nasledil pa ga je sin Filip IV. Francoski, ki je bil po obleganju Akre leta 1291 priča dokončne izgube Svete dežele.

Viri

• Archer, Thomas Andrew (1904). The Crusades: The Story of the Latin Kingdom of Jerusalem. Story of the Latin Kingdom of Jerusalem. Putnam.
• Asbridge, Thomas (2012). The Crusades: The War for the Holy Land. Simon & Schuster. ISBN 978-1849836883.
• Bosworth, Clifford Edmund (2004). The New Islamic dynasties: A Chronological and Genealogical Manual. Edinburgh University Press. ISBN 978-0748621378.
• Bouchier, Edmund Spenser (1921). A Short History of Antioch, 300 B.C. – A.D. 1268. B. Blackwell, Oxford.
• Cahen, Claude (1969). The Mongols and the Near East (PDF). A History of the Crusades (Setton), Volume IIf. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 13. marca 2024. Pridobljeno 25. septembra 2025.
• Carolus-Barré, Louis (1976). Septième centenaire de la mort de Saint Louis. Actes des Colloques de Royaumont et de Paris.
• Cazel, Fred A. Jr. (1969). Financing the Crusades (PDF). A History of the Crusades (Setton), Volume VI. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 26. marca 2023. Pridobljeno 18. junija 2022.
• Chahin, Mack (2001). The Kingdom of Armenia. Routledge. ISBN 978-0700714520.
• Chaytor, Henry John (1933). A History of Aragon and Catalonia. Methuen. ISBN 978-0404014797.
• Dawson, Christopher (1955). The Mongol Mission: Narratives and Letters of the Franciscan Missionaries in Mongolia and China in the Thirteenth and Fourteenth Centuries. Sheed and Ward. ISBN 978-0758139252.
• Furber, Elizabeth Chapin (1969). The Kingdom of Cyprus, 1191–1291 (PDF). A History of the Crusades (Setton), Volume II. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 26. marca 2023. Pridobljeno 18. junija 2022.
• Gibb, H.A.R. (1969). The Aiyūbids (PDF). A History of the Crusades (Setton), Volume II. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 26. marca 2023. Pridobljeno 18. junija 2022.
• Grousset, René (1934). Histoire des croisades et du royaume franc de Jérusalem. Plon, Paris.
• Grousset, René (1970). The Empire of the Steppes: A History of Central Asia. Translated by Naomi Walford. Rutgers University Press. ISBN 978-0813513041.
• Hardwicke, Mary Nickerson (1969). The Crusader States, 1192–1243 (PDF). A History of the Crusades (Setton), Volume II. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 28. marca 2024. Pridobljeno 18. junija 2022.
• Holt, Peter Malcom (1995). Early Mamluk Diplomacy, 1260–1290: Treaties of Baybars and Qalāwūn with Christian Rulers. E. J. Brill, New York. ISBN 978-9004102460.
• Humphreys, R. Stephen (1977). From Saladin to the Mongols: The Ayyubids of Damascus, 1193–1260. State University of New York. ISBN 978-0873952637.
• Irwin, Robert (1986). The Middle East in the Middle Ages: The Early Mamluk Sultanate, 1250–1382. Southern Illinois University Press. ISBN 978-1597400480.
• Jordan, William (1979). Louis IX and the Challenge of the Crusade: A Study in Rulership. Princeton University Press. ISBN 978-0691635453.
• Kitchin, George W. (1892). A History of France. Clarendon Press series. Clarendon Press, Oxford.
• Lane-Poole, Stanley (1901). History of Egypt in the Middle Ages. A History of Egypt; v. 6. Methuen, London. ISBN 978-0790532042.
• Lapina, Elizabeth (2017). »Crusades, Memory and Visual Culture: Representations of the Miracle of Intervention of Saints in Battle«. V Megan Cassidy-Welch (ur.). Remembering the Crusades and Crusading. Routledge. str. 49–72.
• Lock, Peter (2006). The Routledge Companion to the Crusades. Routledge. doi:10.4324/9780203389638. ISBN 0-415-39312-4.
• Lower, Michael (2018). The Tunis Crusade of 1270: A Mediterranean History. Oxford University Press. ISBN 978-0198744320.
• Maalouf, Amin (2006). The Crusades through Arab Eyes. Saqi Books. ISBN 978-0863560231.
• Madden, Thomas F. (2005). The New Concise History of the Crusades. Rowman & Littlefield. ISBN 978-0742538221.
• Madden, Thomas F. (2010). Crusades: Medieval Worlds in Conflict. Ashgate Publishing, Ltd. ISBN 978-1138383937.
• Maier, Christoph T. (1998). Preaching the Crusades: Mendicant Friars and the Cross in the Thirteenth Century. Cambridge University Press. ISBN 978-0521638739.
• Marshall, Christopher (1994). Warfare in the Latin East, 1192–1291. Cambridge University Press. ISBN 978-0521477420.
• Murray, Alan V. (2006). The Crusades – An Encyclopedia. ABC-CLIO. ISBN 978-1576078624. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. marca 2023. Pridobljeno 25. septembra 2025.
• Norwich, J.J. (1995). Byzantium: The Decline and Fall. Penguin, London. ISBN 978-0670823772.
• Oman, Charles (1924). A History of the Art of War in the Middle Ages. Metheun.
• Pahlitzsch, Johannes (2006). Baybars I (d. 1277). The Crusades – An Encyclopedia.
• Paterson, Linda (2003). Lyric allusions to the Crusades and the Holy Land. Colston Symposium.
• Perry, Guy (2018). The Briennes: The Rise and Fall of a Champenois Dynasty in the Age of the Crusades, c. 950–1356. Cambridge University Press. ISBN 978-1107196902.
• Phillips, Jonathan (2009). Holy Warriors: A Modern History of the Crusades. Random House. ISBN 978-0224079372.
• Richard, Jean C. (1979). The Latin Kingdom of Jerusalem. Amsterdam, North Holland. ISBN 978-0444852625.
• Richard, Jean C. (1992). Saint Louis, Crusader King of France. Cambridge University Press. ISBN 978-0521381567.
• Richard, Jean C. (1999). The Crusades, c. 1071 – c. 1291. Cambridge University Press. ISBN 978-0521625661.
• Riley-Smith, Jonathan (1973). The Feudal Nobility and the Kingdom of Jerusalem, 1174–1277. Macmillan. ISBN 978-0333063798.
• Riley-Smith, Jonathan (2005). The Crusades: A History. Yale University Press. ISBN 978-0300101287.
• Roux, Jean-Paul (1993). Histoire de l'Empire mongol. Fayard. ISBN 978-2213031644.
• Runciman, Steven (1954). A History of the Crusades, Volume Three: The Kingdom of Acre and the Later Crusades. Cambridge University Press. ISBN 978-0521347723.
• Runciman, Steven (1958). The Sicilian Vespers: A History of the Mediterranean World in the Later Thirteenth Century. Cambridge University Press. ISBN 978-1107604742.
• Runciman, Steven (1969). The Crusader States, 1243–11291 (PDF). A History of the Crusades (Setton), Volume II. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 18. oktobra 2021. Pridobljeno 18. junija 2022.
• Setton, Kenneth M. (1969). A History of the Crusades. University of Wisconsin Press.
• Smith, Caroline (2006). Crusading in the Age of Joinville. Ashgate Publishing. ISBN 978-0754653639.
• Stewart, Angus Donal (2001). The Armenian Kingdom and the Mamluks. Brill. ISBN 978-9004122925.
• Strayer, Joseph (1969). The Crusades of Louis IX (PDF). A History of the Crusades (Setton), Volume II. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 7. decembra 2021. Pridobljeno 18. junija 2022.
• Tyerman, Christopher (1996). England and the Crusades, 1095–1588. University of Chicago Press. ISBN 0226820122.
• Tyerman, Christopher (2006). God's War: A New History of the Crusades. Belknap Press. ISBN 978-0674023871.
• Whalen, Brett Edward (2019). The Two Powers: The Papacy, the Empire, and the Struggle for Sovereignty in the Thirteenth Century. University of Pennsylvania Press. ISBN 978-0812250862.
• Wolff, Robert Lee (1969). The Latin Empire of Constantinople, 1204–1312 (PDF). A History of the Crusades (Setton), Volume II. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 26. marca 2023. Pridobljeno 18. junija 2022.
• Ziyādaẗ, Muḥammad Muṣṭafā (1969). The Mamluk Sultans to 1293 (PDF). A History of the Crusades (Setton), Volume II. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 14. junija 2020. Pridobljeno 18. junija 2022.