Pojdi na vsebino

Ojrati

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Ojrati
Өөрд
Öörd
ᡆᡕᡅᠷᠠᡑ
Zastava Ojratov
Kalmiki so bili podskupina Ojratov
Skupno število pripadnikov
749.846
Regije z večjim številom pripadnikov
 Kitajska
(večinoma Šindžjang in Činghaj)		272.000 (2010)
 Mongolija264.346 (2020)
 Rusija179.547 (2021)
 ∟ Kemerovska oblast500 (2021)
 Tadžikistan43.078 (2009)
 Kirgizistan12.000 (2018)
 Uzbekistan1.000
Drugje5.000
Jeziki
Večinoma: ojratščina, ruščina, drugi mongolski jeziki
Regionalno: kitajščina
Religija
tibetanski budizem, mongolski šamanizem
Manjšina: sunitski islam[1]
Sorodne etnične skupine
Kalmiki in druga nongolska ljudstva

Ojrati (/ˈɔɪ.ræt/; mongolsko Ойрад [ˈɞe̯ɾə̆t]) ali Oirdi (mongolsko Ойрд [ˈɞe̯ɾə̆t]; ojraško Өөрд [ˈøːɾə̆t]), prej znani kot Eluti in Elevti (/ɪ.ˈluːt/ ali /ɪ.ˈljuːθ/; kitajsko: 厄魯特, Èlǔtè)[2][3] so bili najzahodnejša skupina Mongolov, katerih domovina je bila v Altaju v Sibiriji, Šindžjangu in zahodni Mongoliji.[4]

Prva dokumentirana omemba Elutov/Elevtov je v Onginskem "runskem" napisu iz 6. stoletja.[5] Datiranje Ojratov v 13. stoletje temelji na Tajni zgodovini Mongolov.[4] Zgodovinsko gledano so Ojrate sestavljala štiri glavna plemena: Džungar (Čoros ali Olot), Torgut, Dörbet in Hošut.

Politična elita Rouranskega kaganata so bili mongolsko govoreči pripadniki klana Jelu. Prebivalstvo kaganata je bilo večjezično, jezik diplomacije, trgovine in kulture pa je bilo jelujsko narečje starodavnega mongolskega porekla.[5] Ko so Tabgači uničili Rouranski kanat, so mongolsko govoreči prebivalci pobegnili v Kaspijske stepe.[5]

Sodobni Kalmiki iz Kalmikije ob Kaspijskem jezeru v jugovzhodni Evropi so Ojrati.[4]

Etimologija

[uredi | uredi kodo]
Mongolsko cesarstvo okoli leta 1207
Fragment srednjeveškega zemljevida Džungarskega kanata

Ime izhaja iz mongolskih besed oi [stenj] < *hoi [gozd, gozdovi] ali ard [stenj] < *harad [ljudje],[6] ker so jih v 13. stoletju prištevali k "gozdnim ljudstvom".[7] Po mnenju nekaterih ime izvira iz mongolske besede oirt, ki pomeni 'blizu/bližnji/bližji'.

Ime Ojrati morda izvira iz popačenega prvotnega imena skupine Dörben Öörd, kar pomeni "zavezniška četverica". V številnih mongolskih plemenih je le redkokje vladala tako velika stopnja enotnosti kot med Ojrati.

Pisava

[uredi | uredi kodo]

V 17. stoletju je Zaja Pandita,[8] geluški menih iz plemena Hošut, za Ojrate zasnoval novo pisavo, imenovano 'jasna pisava'. Pisava je temeljila na starejši mongolski pisavi, vendar je preprečevale napačno branje.[9]

Jasna pisava je bila v Kalmikiji v rabi do sredine 20. let 20. stoletja, ko jo je nadomestila latinica in kasneje cirilica. Še vedno jo je mogoče videti na nekaterih javnih napisih v kalmiški prestolnici Elisti in se površno poučuje v šolah. Nekateri Ojrati na Kitajskem še vedno uporabljajo jasno pisavo kot svojo primarno pisavo, uporabljajo pa tudi mongolsko pisavo.

Ob 400. onletnici rojstva in 350. obletnici nastanka jasne pisave je bil v Kalmikiji postavljen spomenik Zaje Pandite.[10]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Ojrati si delijo nekaj zgodovine, geografije, kulture in jezika z Vzhodnimi Mongoli. V različnih obdobjih so bili združeni pod istim voditeljem, ki je bil ali ojratskega porekla ali Džingisid.

Sestavljali so jih Hošuti, Čorosi, Olodi, Torgudi in Durbedi. Njihovi zahodni turški sosedje so jih imenovali Kalmiki ali Kalmak, kar pomeni 'ostanek' ali 'ostati'. Različni viri kot del Durbenske horde navajajo tudi plemena Barguti, Buzave in Tumedi. Nekatera plemena so se prvotnim štirim morda pridružila šele kasneje. Kalmiki so ostali budisti in se niso spreobrnili v islam, kot so se tisti, ki so ostali v Altaju.

Po padcu dinastije Juan so Ojrati in Vzhodni Mongoli razvili ločene identitete do te mere, da so se Ojrati imenovali 'štirje Ojrati', medtem ko so za tiste pod kagani na vzhodu uporabljali izraz 'Mongoli'.[11]

Zgodnja zgodovina

[uredi | uredi kodo]
Ojratski vladar Argun Aka (obraz je izbrisan) v knjigi Tārīkh-i Jahān-Gushā (Zgodovina osvajalca sveta) iz leta 1290; Francoska narodna knjižnica[12][13]

Ena najzgodnejših omemb ljudstva Ojrati je v Tajni zgodovini Mongolov, kroniki Džingiskanovega vzpona na oblast iz 13. stoletja.[4][1]

V Tajni zgodovini so Ojrati prišteti med 'gozdna ljudstva' in naj bi živeli pod vladavino šamanskega poglavarja, znanega kot beki. Živeli so v Tuvi in mongolski provinci Huvsgel. V 14. stoletju so se preselili proti jugu.[14]

V Tajni zgodovini je pripoved, v kateri je ojratski poglavar Kutuka Beki uporabil jado ali 'gromoglasen kamen', da bi sprožil močno nevihto nad mongolsko vojsko. Čarobna zvijača se je izjalovila, ko je nepričakovan veter nevihto odpihnil proti njemu. V zgodnjih fazah Džingiskanovega vzpona na oblast so se Ojrati borili proti Džingisidom, a so bili poraženi. Potem ko je bil ubit njihov zaveznik Džamuka, Džingiskanov prijatelj iz otroštva in kasneje tekmec, so se Ojrati popolnoma podredili mongolski oblasti.

Podrejeni kanu so se Ojrati spremenili v zvesto in mogočno frakcijo mongolskega vojnega stroja. Leta 1207 je Džoči, najstarejši Džingisov sin, podjarmil gozdna plemena, vključno z Ojrati in jenisejskimi Kirgizi. Veliki kan je ta ljudstva prepustil svojemu sinu Džočiju in eno od svojih hčera, Čečejgen, poročil s poglavarjem Huduh Bekijem ali njegovim sinom. Med pomembnimi Ojrati v Mongolskem cesarstvu sta bila Argun Aga in njegov sin Navruz.

Leta 1256 se je skupina Ojratov pod poveljstvom Buha Timurja pridružila Hulegujevi odpravi proti Abasidom in sodelovala v mongolskem pohodu proti Nizaridom v Iranu. Kasneje so sodelovali v drugi bitki pri Homsu, v kateri so bili Mongoli poraženi.[15] Večina Ojratov, ki so ostali tam, je v tolujski državljanski vojni podprla Arigbeka proti Kublaju. V vojni je Kublaj premagal svojega mlajšega brata in Ojrati so vstopili v službo zmagovalca.

Leta 1295 je več kot 10.000 Ojratov pod vodstvom Targaja Kurgena, zeta Bordžigidov, pobegnilo iz Sirije, ki je bila takrat pod oblastjo Mamelukov, ker so jih tako muslimanski Mongoli kot lokalni Turki prezirali. Egiptovski sultan Al-Adil Kitbuga, ki je bil sam ojratskega porekla, jih je lepo sprejel.[16] Ali Paša, guverner Bagdada in glava ojratske vladarske družine, je nato umoril ilkana Arpo Keuna, kar je povzročilo razpad perzijskega Ilkanata. Ker so Ojrati živeli blizu Čagatajskega kanata in Zlate horde, so imeli z njimi tesne vezi. Več mongolskih kanov je bilo poročenih z Ojratkami.

Po izgonu dinastije Juan iz Kitajske so se Ojrati ponovno združili kot ohlapna zveza štirih glavnih zahodnomongolskih plemen. Zavezništvo se je krepilo in prevzelo oblast v oddaljenem območju Altajskega gorovja, severozahodno od oaze Hami. Postopoma so se širili proti vzhodu in si priključevali ozemlja, ki so bila takrat pod nadzorom Vzhodnih Mongolov. Upali so, da bodo ponovno vzpostavili enotno oblast pod svojo zastavo Štirih Ojratov.[17][18]

Ojratska vojščaka v 17. stoletju

Edino pleme, ki je ostalo pod vodstvom Džingisidov, so bili Hošuti, vsem drugim pa so vladali drugi vladarji. Kitajska dinastija Ming je pomagala Ojratom, da so se med vladavino cesarja Jungleja po letu 1410 povzpeli nad Mongole. Mingi so takrat premagali Kublajida Oldžeja Timurja in oslabili moč Bordžiginov.[19] Ojrati so s pomočjo Mingov odstavili bordžiginske kane in vladali kot marionetni kani Mingov. Ko se je njihovo zavezništvo z Mingi končalo, so se slednji odpravili na pohod proti njim.[20]

Največji vladar Ojratske konfederacije je bil Esen Taiši. Ojrate je vodil od leta 1438 do 1454, ko je združil Notranjo in Zunanjo Mongolijo pod svojim marionetnim Tajsun kanom. Leta 1449 sta Esen Taiši in Tajsun Kan mobilizirala svojo konjenico vzdolž kitajske meje in napadla Kitajsko dinastije Ming. Med napadom sta premagala in uničila obrambo dinastije Ming na Velikem zidu in okrepitve, poslane njim na pomoč. Cesar Džengtong je bil ujet. Naslednje leto je Esen po neuspešnem poskusu pridobitve odkupnine cesarja osvobodil. Potem ko je Esen zahteval zase naziv kana, ki je bil rezerviran izključno za Džingiskanove potomce, je bil ubit in moč Ojratov je kmalu zatem upadla.

Od 14. do sredine 18. stoletja so bili Ojrati pogosto v vojni z Vzhodnimi Mongoli, potem pa so se med vladavinama Dajan Kana in Tumen Zasagt Kana ponovno združili z njimi.

Hošuški kanat

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Hošudski kanat.
Tajdži (knez) Torgutov, enega od glavnih ojratskih plemen, in njegova žena; Huang Čing Džigong Tu, 1769

Ojrati so se okoli leta 1615 spreobrnili v tibetanski budizem in se kmalu zatem vključili v konflikt med geluško in karmakagjuško budistično šolo. V verski vojni je Guši Kan iz geluške šole leta 1637 premagal halhaškega kneza Čogtuja Hong Tajdžija, ki je podpiral karmakagjuško šolo, in osvojil Amdo (današnji Činghaj). V začetku 1640. let je sledila združitev Tibeta, ko je peti dalajlama razglasil Guši Kana za tibetanskega kana in ustanovil Hošudski kanat. Naziv 'dalajlama' je tretjemu lami podelil Altan Kan. Dalajlama v mongolščini pomeni 'ocean modrosti'.

Leta 1717 so Tibet napadli Džungarji, ubili četrtega tibetanskega kana ter osvojili Hošudski kanat.

Cesarstvo Čing je v 50. letih 18. stoletja premagalo Džungarje in razglasilo oblast nad Ojrati in Tibetom, ki je bil pod hodsko oblastjo.

Leta 1723 je Lobzang Dandžin, še en potomec Guši kana, prevzel oblast nad Amdom in poskušal prevzeti oblast tudi nad Hošudskim kanatom. Boril se je proti Čingom in bil naslednje leto poražen, ko je mandžurska vojska zaradi njegovega 'poskusa upora' pobila 80.000 ljudi iz njegovega plemena.[21] Število prebivalcev Zgornje Mongolije se je do takrat povzpelo na 200.000 ljudi, večinoma pod oblastjo halških mongolskih knezov, z zakonskimi zvezami povezanih z mandžurskimi kraljevimi in plemiškimi družinami. Amdo je padel pod mandžursko oblast.

Džungarski kanat

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Džungarski kanat.
Džungarski kanat leta (svetlo modra obroba)
Ozemlje Džungarskega kanata leta 1706; Kongresna knjižnica

V 17. stoletju se je na vzhodu pojavilo še eno ojratsko cesarstvo, znano kot Džungarski kanat, ki se je raztezalo od Kitajskega zidu do današnjega osrednjega Kazahstana in od današnjega severnega Kirgizistana do južne Sibirije. Bil je zadnji imperij mongolskih nomadov. Vladali so mu čoroški plemiči.

Prehod iz dinastije Ming v dinastijo Čing na Kitajskem se je zgodil sredi 17. stoletja. Čingi so nameravali zaščititi svojo severno mejo z nadaljevanjem politike deli in vladaj, ki so jo proti Mongolom uspešno uvedli njihovi predhodniki Mingi. Mandžuri so najprej utrdili svojo oblast nad Vzhodnimi Mongoli v Mandžuriji in nato prepričali Vzhodne Mongole iz Notranje Mongolije, da so se jim podredili kot vazali. Nazadnje so zaščito Mandžurov pred Džungarji iskali še Vzhodni Mongoli iz Zunanje Mongolije.

Kazaško-džungarske vojne (1643–1756) so bile vrsta dolgih spopadov med kazaškimi Žuzi in Džungarskim kanatom. Strateški cilj Džungarjev je bil povečati svoje ozemlje z zavzetjem ozemelj Kazahov. Kazahi pod vodstvom Abulhair Kana so dosegli velike zmage nad Džungarji pri reki Bulanti leta 1726 in v anirankajski bitki leta 1729.[22]

Džungarsko-činska vojna (1688-1757)

V 17. stoletju so Džungarji po izpopolnitvi procesa izdelave svojega strelnega orožja postali pionirji vojaške revolucije v osrednji Evraziji. Ustvarili so mešano kmetijsko-pašniško gospodarstvo, dopolnjeno z rudarstvom in predelovalno industrijo. Poleg tega jim je uspelo vzpostaviti sistem zakonov in politike na ravni celotnega cesarstva, da bi spodbudili rabo ojratskega jezika v regiji.[23]

Nekateri znanstveniki ocenjujejo, da je bilo med osvajanjem Džungarije s strani mandžurskih Čingov v letih 1755–1757 ubitih približno 80 % Džungarjev.[24] Leta 1755 je število Džungarjev doseglo številko 600.000. Večino Ojratov Čorosov, Olotov, Hoidov, Batudov in Zahčinov, ki so se borili proti Čingom, so po padcu Džungarskega kanata pobili mandžurski vojaki in jih pretvorili v majhne etnične skupine.

Kalmiki

[uredi | uredi kodo]
Glavni članki: Kalmiki, Kalmiški kanat in Kalmikija.
Kalmiški kanat (1630–1771), Džungarski kanat (1634–1758) in Hošudski kanat (1642–1717)

Naselitev Kalmikov v Kaspijski stepi ima dolgo zgodovino. Leta 1607 so Ho Orlok, Torgut Tajiši in Dorbet Tajiši odpeljali 200.000–250.000 Ojratov, večinoma Torgutov, proti zahodu do reke Volge, kjer so ustanovili Kalmiški kanat. Po nekaterih poročilih je bila selitev posledica notranjih nesoglasij, bolj verjeten vzrok pa je bil iskanje pašnikov, ki jih je bilo v srednjeazijskih višavjih premalo. Nekatera plemena, Hošuti in Oloti, so se izseljencem pridružila skoraj stoletje pozneje. Kalmiki so do leta 1630 dosegli stepe jugovzhodne Evrope, ki so bile v domeni Nogajske horde. Pod pritiskom kalmiških bojevnikov so Nogajci pobegnili na Krim in ob reko Kuban. Številna nomadska ljudstva v Evrazijski stepi so nato postala vazali Kalmiškega kanata. Deli kanata so bili na območju današnje Kalmikije.[25]

Kalmiška plemiča v 18. stoletju

Kalmiki so postali zavezniki Rusije. Med Kalmiškim kanatom in Rusijo je bil podpisan sporazum za zaščito južnih ruskih meja. Kasneje so postali nominalni in nato polnopravni podložniki ruskega carja. Rusija je postopoma zmanjševala avtonomijo Kalmiškega kanata in spodbujala ustanavljanje ruskih in nemških naselij na pašnikih, ki so bili v kalmiški domeni, Ruska pravoslavna cerkev pa je pritiskala na budistične Kalmike, naj sprejmejo pravoslavje.

Januarja 1771 je zatiranje carske uprave prisililo večji del Kalmikov (33.000 gospodinjstev oziroma približno 170.000 posameznikov), da so se preselili v Džungarijo.[26] Selitev je potekala preko ozemlja baškirskih in kazaških sovražnikov. Selitev je vodil zadnji kalmiški kan Ubaši. Z njo je nameraval tudi obnoviti Džungarski kanat in mongolsko neodvisnost.[27] Kan Ubaši je v rusko-turško vojno leta 1768–1769 poslal 30.000 svojih konjenikov, da bi pred selitvijo pridobili orožje. Kalmiki so bili v Džungariji sprejeti kot vazali dinastije Čing. Zaradi napadov Kazahov in Baškircev, žeje, mraza in lakote je selitev v Džungarijo preživelo le 70.000 Kalmikov.[27][28][29] Cesarstvo Čing je Kalmike preselilo na pet različnih območij, da bi preprečilo njihov upor, in kmalu zatem ubilo več kalmiških voditeljev.

Kalmiki v 19. stoletju

Približno 100.000–150.000 Kalmikov, naseljenih zahodno od Volge, ni moglo prečkati reke, ker pozimi leta 1771 ni zamrznila. Katarina Velika je usmrtila njihove vplivne plemiče,[27] velike selitve pa ni uspela ustaviti in je Kalmiški kanat ukinila.

Kalmiški nacionalisti in panmongolisti so se v 20. letih 20. stoletja, ko je Kalmikijo zajela huda lakota, poskušali preseliti iz Kalmikije v Mongolijo. Mongolija je 22. januarja 1922 priseljevanje Kalmikov odobrila, vendar je ruska vlada to zavrnila. Med lakoto je umrlo približno 71.000–72.000 Kalmikov, se pravi približno polovica prebivalstva.[30] Kalmiki so se v letih 1926, 1930 in 1942–1943 uprli Sovjetski Rusiji. Marca 1927 so Sovjeti deportirali 20.000 Kalmikov v Sibirijo in Karelijo.[30] Kalmiki so 22. marca 1930 ustanovili suvereno republiko Ojrat-Kalmik, ki je imela tudi majhno vojsko. 200 kalmiških vojakov je v provinci Durvud v Kalmikiji premagalo silo 1700 sovjetskih vojakov, a je sovjetska vojska ojratsko državo še isto leto uničila. Mongolska vlada je predlagala, da sprejme Mongole iz Sovjetske zveze, vključno s Kalmiki, vendar so Sovjeti predlog zavrnili.[30]

Leta 1943 je Stalin deportiral vseh 120.000 Kalmikov v Sibirijo pod obtožbo, da podpirajo sile osi. Petina izseljencev naj bi umrla med deportacijo in takoj po njej.[31][32][33] Približno polovica (97.000–98.000) Kalmikov, deportiranih v Sibirijo, je umrla, preden so se leta 1957 lahko vrnili domov.[34] Vlada Sovjetske zveze je med deportacijo prepovedala poučevanje kalmiškega jezika.[35][36][37] Mongolski voditelj Horloogiin Čojbalsan je poskušal urediti selitev deportirancev v Mongolijo in se z njimi srečal v Sibiriji med svojim obiskom Rusije. V skladu z zakonom Ruske federacije "O rehabilitaciji izgnanih ljudstev", sprejetim 26. aprila 1991, so bile represije nad Kalmiki in drugimi ljudstvi opredeljene kot genocid.

Po ruskem popisu prebivalstva iz leta 2010 je bilo v državi 176.800 Kalmikov, od katerih jih je le 80.546 govorilo kalmiški jezik. Število je govorcev je v primerjavi z letom 2002 resno upadlo, saj je bilo takrat 153.602 govorcev od 173.996 prebivalcev. Sovjetski popis prebivalstva iz leta 1989 je pokazal 156.386 govorcev kalmiškega jezika od skupno 173.821 Kalmikov.

Šindžjanski Mongoli

[uredi | uredi kodo]
Ceremonialni klobuk ojratskega aristokrata

Mongoli v Šindžjangu tvorijo manjšino, predvsem v severnem delu regije. Regija je leta 2010 imela 194.500 prebivalcev, od tega približno 50.000 Dongšjangov.[38] Slednji so bili potomci predvsem Torgutov in Hošutov, ki so se vrnili iz Kalmikije, in Čaharjev, ki so bili tam v 18. stoletju nameščeni kot garnizijski vojaki. Cesar je Kalmike prosil, naj se vrnejo, in v podeželski rezidenci mandžurskih cesarjev v Čengdeju postavil manjšo kopijo Potale, da bi obeležil njihov prihod. Nekateri povratniki niso prišli do Kitajske in so obstali na jugozahodnem koncu jezera Isik kul v današnjem Kirgizistanu, kjer še vedno živijo in so muslimani.

Kitajske oblasti so v Šinžjang izganjale svoje kriminalce, da bi bili sužnji tamkajšnjih hanskih garnizij. Izgoni so se dogajali tudi v obratni smeri. Čingi so kriminalce iz notranjosti Azije, predvsem Mongole, Ruse in muslimane, selile v ožjo Kitajsko, kjer so služili kot sužnji v hanskih garnizijah v Guangdžovu. V 80. letih 18. stoletja, po zatrtju muslimanskega upora v Gansuju, ki ga je začel Džang Venčing, so bili muslimani izgnani v garnizijo v Guangdžovu, da bi postali sužnji častnikov.[39] Zakoni dinastije Čing, ki so urejali status Mongolov v Mongoliji, so mongolske zločince obsojali na izgnanstvo in suženjstvo v lasti hanskih častnikov na Kitajskem.[40]

Alški Mongoli

[uredi | uredi kodo]

Regija zahodno od reke Irgaj, ki meji na Gansu, se imenuje Alša ali Alaša, tamkajšnji Mongoli pa Alški Mongoli. Okoli 10.000 družin Mongolov se je tja preselilo po notranjih sporih v Mongoliji in leta 1686 na prošjo petega dalajlame od dinastije Čing dobilo dovoljenje za naselitev v Alši.

Leta 1697 je bila Alša razdeljena na upravne enote, imenovane hošu in sum. Mongoli so živeli v hošuju z osmimi sumi. Za njihovega vodjo (kneza) je bil imenovan Erh Džonon Horoli. Ko je Horoli leta 1707 umrl, ga je nasledil sin Abu, ki je od mladosti v Pekingu služil kot cesarjev telesni stražar in dobil za ženo cesarsko princeso. S poroko je postal hosroj tavnan - cesarjev zet. Leta 1793 se je preimenoval v Jun Vanga. Več tisoč Alških Mongolov je bilo muslimanov.[41]

Edzinski Mongoli

[uredi | uredi kodo]

Mongoli, ki so živeli ob reki Edzin Gol (Ruo Šui), so bili potomci Rabdžurja, vnuka Torguta Ajuka Kana iz porečja Volge.

Leta 1698 se je Rabdžur z materjo, mlajšo sestro in 500 ljudmi odpravil v Tibet molit. Ko so se leta 1704 prek Pekinga vračali domov, jim je cesar Kangši iz dinastije Čing dovolil, da tam ostanejo nekaj let. Kasneje je zanje ustanovil hošu v kraju Sertei in Rabdžurja postavil za guvernerja.

Leta 1716 ga je cesar Kangši skupaj z njegovim ljudstvom poslal v Hami, blizu meje med Kitajsko in Džungarskim kanatom, da bi tam zbirali obveščevalne podatke proti Ojratom. Ko je Rabdžur umrl, ga je nasledil njegov najstarejši sin Denzen. Slednji se je bal Džungarjev in prosil cesarja za dovoljenje, da se s svojimi ljudmi odseli z meje. Cesar jim je dovolil naseliti se v Dalan Ul-Altanu. Ko je Denzen leta 1740 umrl, ga je nasledil njegov sin Lubsan Dardža, ki je postal bejl. Njegovi Ojrati so se leta 1753 naselili na bregovih reke Edzin Gol in ustvarili okrožje Torgut hošu.[42]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1 2 Minahan 2014, str. 209.
  2. ↑ Robert de Vaugondy〈亞洲圖〉 國立臺灣歷史博物館典藏網
  3. ↑ Owen Lattimore (1929). The Desert Road to Turkestan, str. 101.
  4. 1 2 3 4 West 2010, str. 606.
  5. 1 2 3 Bougdaeva, Saglar (2024). »The Yelu Language of War and Peace: A Revised Oirad Translation of the Altai Runic Inscriptions (6th–9th centuries)«. Central Asiatic Journal. 66 (1–2): 27–46. doi:10.13173/CAJ.66.1-2.027.
  6. ↑ M.Sanjdorj, History of the Mongolian People's Republic, Volume I, 1966
  7. ↑ 郭蕴华 (1984), »厄鲁特蒙古历史变迁中的一些问题«, Social Sciences in Xinjiang (03): 125–130, Wikipodatki Q114696375
  8. ↑ N. Yakhontova, The Mongolian and Oirat Translations of the Sutra of Golden Light, 2006 Arhivirano May 19, 2011, na Wayback Machine.
  9. ↑ Dani, Ahmad Hasan; Masson, Vadim Mikhaĭlovich (2003). History of Civilizations of Central Asia: Development in contrast: from the sixteenth to the mid-nineteenth century. UNESCO. str. 169. ISBN 978-92-3-103876-1.
  10. ↑ Bassin, Mark; Kelly, Catriona (2012). Soviet and Post-Soviet Identities. Cambridge University Press. str. 202. ISBN 978-1-107-01117-5.
  11. ↑ Crossley 2006, str. 64.
  12. ↑ Jaber, Shady (2021). »The Paintings of al-Āthār al-Bāqiya of al-Bīrūnī: A Turning Point in Islamic Visual Representation« (PDF). Lebanese American University: Figure 5.
  13. ↑ Lane, George (1999). »Arghun Aqa: Mongol Bureaucrat«. Iranian Studies. 32 (4): 459–482. doi:10.1080/00210869908701965. ISSN 0021-0862. JSTOR 4311297.
  14. ↑ History of Mongolia, Volume II, 2003
  15. ↑ Reuven Amitai Press, The Mongols and the Mamluks, str. 94
  16. ↑ James Waterson, John Man. The Knights of Islam, str. 205
  17. ↑ eds. Wezler, Hammerschmidt 1992, p. 194.
  18. ↑ Anglo-Mongolian Society 1983, str. 1
  19. ↑ A Regional Handbook on Northwest China, Volume 1 1956, str. 53
  20. ↑ »Islamic Culture«. Deccan. 1. januar 1971. Pridobljeno 4. decembra 2016 – prek Google Books.
  21. ↑ БУЦАЖ ИРЭЭГҮЙ МОНГОЛ АЙМГУУД Arhivirano 2013-11-15 na Wayback Machine.
  22. ↑ »Country Briefings: Kazakhstan«. The Economist. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. decembra 2015. Pridobljeno 1. junija 2010.
  23. ↑ Haines, Spencer (2017). »The 'Military Revolution' Arrives on the Central Eurasian Steppe: The Unique Case of the Zunghar (1676–1745)«. Mongolica: An International Journal of Mongolian Studies. 51: 170–185.
  24. ↑ Michael Edmund Clarke, In the Eye of Power (doctoral thesis), Brisbane 2004, p37 Arhivirano July 6, 2011, na Wayback Machine.
  25. ↑ René Grousset The Empire of the Steppes, str. 521
  26. ↑ Perdue, Peter C. (30. junij 2009). China Marches West: The Qing Conquest of Central Eurasia. Harvard University Press. ISBN 978-0-674-04202-5. Pridobljeno 4. decembra 2016 – prek Google Books.
  27. 1 2 3 ТИВ ДАМНАСАН НҮҮДЭЛ (Mongolian)
  28. ↑ Maksimov, Konstantin Nikolaevich (1. januar 2008). Kalmykia in Russia's Past and Present National Policies and Administrative System. Central European University Press. ISBN 978-963-9776-17-3. Pridobljeno 4. decembra 2016 – prek Google Books.
  29. ↑ К вопросу о бегстве волжских калмыков в Джунгарию в 1771 году Arhivirano 2012-07-25 na Wayback Machine. (Russian)
  30. 1 2 3 XX зууны 20, 30-аад онд халимагуудын 98 хувь аймшигт өлсгөлөнд автсан Arhivirano 2013-10-31 na Wayback Machine. (Mongolian)
  31. ↑ Minorityrights.org Arhivirano 2014-01-18 na Wayback Machine.
  32. ↑ »rohan.sdsu.edu«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. februarja 2014. Pridobljeno 20. januarja 2014.
  33. ↑ »Central and Inner Asia Studies (CIAS) – Overview«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. januarja 2014. Pridobljeno 7. septembra 2017.
  34. ↑ »Regions and territories: Kalmykia«. BBC News. 29. november 2011. Pridobljeno 4. decembra 2016.
  35. ↑ »Kalmyk: An ostracized language in Russia – Language webzine by Freelang«. 17. april 2013. Pridobljeno 4. decembra 2016.
  36. ↑ ling.hawaii.edu Arhivirano 2015-06-15 na Wayback Machine.
  37. ↑ Deportation of the Kalmyks (1943–1956): Stigmatized Ethnicity
  38. ↑ James A. Millward Eurasian crossroads: a history of Xinjiang, str. 89
  39. ↑ Šande 善德, MWLFZZ, FHA 03-0193-3238-046, QL 54.5.6 (May 30, 1789) and Šande, MWLFZZ, FHA 03-0193-3248-028, QL 54.6.30 (August 20, 1789).
  40. ↑ 1789 Mongol Code (Ch. 蒙履 Menggu lüli, Mo. Mongγol čaγaǰin-u bičig), (Ch. 南省，給駐防爲, Mo. emün-e-tü muji-dur čölegüljü sergeyilen sakiγči quyaγ-ud-tur boγul bolγ-a). Mongol Code 蒙例 (Beijing: Lifan yuan, 1789; reprinted Taipei: Chengwen chubanshe, 1968), str. 124. Batsukhin Bayarsaikhan, Mongol Code (Mongγol čaγaǰin – u bičig), Monumenta Mongolia IV (Ulaanbaatar: Centre for Mongol Studies, National University of Mongolia, 2004), str. 142.
  41. ↑ James Stuart Olson An ethnohistorical dictionary of China, str. 242
  42. ↑ Xiaoyuan Liu Reins of liberation, str. 36

Vira

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Ojrati&oldid=6644946«