Obleganje Sevastopola (1854–1855)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Obleganje Sevastopola
Del krimske vojne

Franc Roubaud: Obleganje Sevastopola (detajl)
Datum17. oktober 1854 – 11. september 1855
(50000000000000000000 let in 7002329000000000000329 dni)
Prizorišče
Sevastopol, Gubernija Tavrida, Ruski imperij
44°37′01″N 33°31′01″E / 44.6170°N 33.5170°E / 44.6170; 33.5170
Izid zmaga zaveznikov
Udeleženci
 Rusija Ruski imperij
Poveljniki in vodje
  • Francija Armand-Jacques Leroy de Saint-Arnaud
  • Francija François Canrobert
  • Francija Aimable Pélissier
  • Združeno kraljestvo FitzRoy Somerset, lord Raglan
  • Združeno kraljestvo Edmund Lyons, lord Lyonski
  • Združeno kraljestvo James Simpson
  • Združeno kraljestvo William Codrington
  • Združeno kraljestvo John Campbell  †
  • Združeno kraljestvo Charles George Gordon
  • Združeno kraljestvo Henry William Barnard
  • Osmansko cesarstvo Omer paša Latas
  • Osmansko cesarstvo Anton Aleksander Iliński/İskender paša
  • Osmansko cesarstvo Abdulah Marzioğlu
  • Osmansko cesarstvo Halil paša
  • Osmansko cesarstvo Selim paša
  • Alfonso La Marmora
Moč
  • Oktober 1854: 67.000[1]
  • Julij 1855 skupaj: 175.000,[2] od tega:
  • Francozi: 75.000
  • Britanci: 35.000
  • Turki: 60.000[3]
  • Piemontezi: 15.000
  • Prišli v avgustu:
  • Britanski osmanski kontingent: 22.000
  • Nemška legija: 9.000
  • Švicarska legija: 3.000
  • Poljska legija: 1.500
  • Italijanska legija: 2.000[4][5]
  • Francoska rezervna armada v Konstantinoplu: 30.000
  • Britanska rezervna armana na Malti: 15.000+
  • Oktober 1854 (garnizija): 36.600[6]
  • Maj 1855 (garnizija): 43.000 in 42.000 na Krimu,[2] 8.886 mornariških topničarjev
  • Legija grških prostovoljcev: 823[7]
Žrtve in izgube
  • Francozi: 10.240 ubitih v bojih, 20.000 umrlih zaradi ran, 50.000 umrlih zaradi bolezni
  • Britanci: 2.755 ubitih v bojih, 2.019 umrlih zaradi ran, 16.323 umrlih zaradi bolezni
  • Piemontezi: 2.050 zaradi vseh vzrokov[8]
  • Skupaj mrtvih: 128.387
 Skupaj žrtev: 102.000 ubitih, ranjenih in umrlih zaradi bolezni [9]

Obleganje Sevastopola (rusko Оборона Севастополя) je bilo obleganje krimskega glavnega mesta Sevastopola v krimski vojni, ki je trajalo od oktobra 1854 do septembra 1855.

Zavezniki (Francija, Kraljevina Sardinija, Osmansko cesarstvo in Velika Britanija) so se 14. septembra 1854 izkrcali v Evpatoriji in nameravali s 50.000 možmi izvesti zmagovit pohod na Sevastopol, glavno mesto Krima. V tem času so se dogajale bitke pri Almi (september 1854), Balaklavi (oktober 1854), Inkermanu (november 1854), Črni reki (avgust 1855), Velikem Redanu (september 1855) in končno Malahovskem kurganu (september 1855). Med obleganjem je zavezniška mornarica 17. oktobra 1854 šestkrat s topovi obstreljevala Sevastopol: 17. oktobra 1854 in 9. aprila, 6. junija, 17. junija, 17. avgusta in 5. septembra 1855.

Obleganje Sevastopola je bilo eno zadnjih klasičnih obleganj v zgodovini vojskovanja.[10] Mesto Sevastopol je bilo matična luka carske črnomorske flote, ki je ogrožala Sredozemlje. Ruska kopenska vojska se je pred obleganjem umaknila in je zavezniki niso uspeli obkoliti. Obleganje je bilo vrhunec boja za strateško rusko pristanišče in zadnje dejanje krimske vojne.

Obleganje Sevastopola je bilo tema Sevastopolskih skic, treh kratkih zgodb krimskega vojaka Leva Nikolajeviča Tolstoja in tema prvega ruskega igranega filma Obleganje Sevastopola. Bitka pri Balaklavi je postala znana po pesnitvi Napad lahke brigade lorda Tennysona in sliki Tanka rdeča črta Roberta Gibba. Panoramo samega obleganja je naslikal ruski slikar Franc Aleksejevič Rubo.

Potek[uredi | uredi kodo]

September 1854[uredi | uredi kodo]

Zavezniki (Francozi, Osmani in Britanci) so se 14. septembra 1854 izkrcali v Jevpatoriji.[11]

Bitka pri Almi (20. september 1854), ki se običajno šteje za prvo bitko krimske vojne (1853–1856), je potekala tik južno od reke Alme. Anglo-francoske sile pod vodstvom Jacquesa Leroya de Saint Arnauda in FitzRoya Somerseta, 1. barona Raglana, so premagale rusko vojsko generala Aleksandra Sergejeviča Menšikova, ki je izgubila okoli 6.000 vojakov.[12]

Francoski in britanski inženirji iz oporišča v Balaklavi so v začetku oktobra začeli graditi oblegovalne linije vzdolž Hersonskega pogorja južno od Sevastopola. Vojaki so pripravili redute, topovske baterije in jarke.[13]

Po odhodu ruske vojske in njenega poveljnika princ Menšikova sta obrambo Sevastopola vodila viceadmirala Vladimir Aleksejevič Kornilov in Pavel Nahimov, ki jima je pomagal Menšikov glavni inženir, podpolkovnik Eduard Totleben.[14] Za obrambo mesta so imeli na voljo 4.500 pripadnikov milice, 2.700 strelcev, 4.400 marincev, 18.500 mornarjev in 5.000 delavcev, skupaj nekaj več kot 35.000 mož.

Pomorska obramba Sevastopola je vključevala 8 topniških baterij: 3 na severni obali (Konstantinska baterija ali Fort Konstantin, Mihajlovska baterija ali Fort Mihael in baterija št. 4) in 5 na severni obali (Pavlovska baterija ali Fort Pavel, baterija št. 8, Aleksandrovska baterija ali Fort Alexander in baterija št.8).

Rusi so s potopili nekaj svojih ladij, da bi zaščitili pristanišče. Ladijske topove so uporabili kot dodatno topništvo in ladijske posadke kot marince.[15] Med ladjami, namerno potopljenimi do konca leta 1855, so bili Veliki vojvoda Konstantin, Mesto Pariz, obe s 120 topovi, Hrabri, Cesarica Marija, Česma, Rostislav in Jagondeid, vse s 84 topovi, Kavarna s 60 topovi, Konlefij (54 topv), parna fregata Vladimir, parniki Tunderer, Besarabija, Donava, Odesa, Elbrose in Krein.

Oktober 1854[uredi | uredi kodo]

Do sredine oktobra so imeli zavezniki za obstreljevanje Sevastopola pripravljenih približno 120 topov. Rusi so jih imeli približno trikrat toliko.[16]

5. oktobra[a] se je začela topniška bitka.[16] Ruska artilerija je najprej uničila francosko skladišče topniškegs streliva in utišala francosko topništvo. Britanski ogenj se je nato usmeril proti reduti Malakov, ubil admirala Kornilova, utišal večino tamkajšnjih topov in pustil vrzel v obrambi mesta. Britanska in francoska pehota nista napadli in zavezniki so izgubili priložnost za morebitno zmago. Ruske obrambne položaje in obalne baterije so začeli obstreljevati z ladij. V napadu je sodelovalo šest linijskih ladij s parnim pogonom in 21 lesenih ladij z jadri (11 britanskih, 14 francoske in dve osmanski). Po več kot šest ur trajajočem obstreljevanju je zavezniška flota povzročila malo škode ruski obrambi in obalnim topniškim baterijam, medtem ko je sama utrpela 340 žrtev. Dve britanski ladji sta bili tako hudo poškodovani, da so ju odvlekli na popravilo v arzenal v Carigrad in sta tam ostali do konca obleganja. Resno škodo zaradi številnih neposrednih ruskih zadetkov so utrpele tudi druge ladje. Obstreljevanje se je nadaljevalo še naslednji dan. Rusi so celo noč popravljali nastalo škodo. Ta vzorec se je ponavljal ves čas obleganja.

November 1854[uredi | uredi kodo]

Konec oktobra in v začetku novembra sta bili bitki pri Balaklavi[17] in Inkermanu[18] onkraj oblegovalnih črt. Britanska pirova zmaga v Balaklavi je Rusom dvignila moralo in jih prepričala, da so zavezniške črte razpršene in premalo številčne,[11] po njihovem porazu pri Inkermanu[19] pa so uvideli, da obleganja Sevastopola ne bo mogoče odpraviti z bitko na polju, in so vojake premestili v mesto na pomoč branilcem. Proti koncu novembra je zimska nevihta uničila zavezniške tabore in oskrbovalne poti. Možje in konji so v slabih razmerah zbolevali in stradali.[20]

Medtem ko je Totleben razširil utrdbe okoli bastiona Redan in redute Malakov, si je britanski glavni inženir John Fox Burgoyne prizadeval zavzeti Malakov, v katerem je videl ključ do Sevastopola. Začelo se je obleganje, značilno za pozicijsko vojskovanja v prvi svetovni vojni.[21]

Leto 1855[uredi | uredi kodo]

Obleganje Sevastopola

Zavezniki so spomladi uspeli obnoviti številne oskrbovalne poti. Konec marca 1855 je bila zgrajena glavna krimska železniška proga, ki sta jo gradila izvajalca Thomas Brassey in Samuel Morton Peto.[22] Po njej so lahko iz Balaklave oskrbovali oblegovalce Sevastopola. Zavezniki so obstreljevanje Sevastopola nadaljevali 8. aprila 1855. 28. junija je zaradi rane na glavi, ki jo je povzročil zavezniški ostrostrelec, umrl admiral Nahimov.[23]

24. avgusta so zavezniki začeli s šestim in najhujšim obstreljevanjem Sevastopola. Tristo sedem topov je izstrelilo 150.000 granat, pri čemer so imeli Rusi dnevno od 2.000 do 3.000 žrtev. 27. avgusta je trinajst zavezniških divizij in ena zavezniška brigada s skupaj 60.000 možmi začelo zadnji napad. Britanski napad na Veliki Redan ni uspel, Francozom pod poveljstvom generala MacMahona pa je uspelo zavzeti reduto Malakov in Mali Redan, zaradi česar je postal ruski obrambni položaj nevzdržen. Do jutra 28. avgusta so ruske sile zapustile južno stran Sevastopola.[9][24]

Grobnica admiralov v Sevastopolu

Padec Sevastopola je kljub junaški borbi branilcev in za ceno velikih zavezniških izgub privedel do ruskega poraza v krimski vojni.[1] Večina ruskih žrtev je bila pokopana na Bratskem pokopališču v več kot 400 skupnih grobovih. Trije glavni poveljniki (Nahimov, Kornilov in Istomin) so bili pokopani v Grobnici admiralov v stolnici sv. Vladimirja v Sevastopolu, namensko zgrajeni po krimski vojni.

Bitke med obleganjem[uredi | uredi kodo]

  • prvo obstreljevanje Sevastopola (17. oktober 1854)
  • bitka pri Balaklavi (25. oktober 1854)
  • btka za Mali Inkerman (26. oktober 1854)
  • bitka za Inkerman (5. november 1854)
  • prekinjen ruski napad na Balaklavo (10. januar 1855)
  • bitka za Jevpatorijo (17. februar 1855)
  • prekinjen zavezniški napad na Černajo (20. februar 1855)
  • ruski napad in osvojitev Mamelona (22. februar 1855)
  • odbit francoski napad na Bela dela (24. februar 1855)
  • drugo obstreljevanje Sevastopola (9. april 1855)
  • uspešen britanski napad na strelske jarke (19.april 1855)
  • bitka na Karantenskem pokopališču (1. maj 1855)
  • tretje obstreljevanje Sevastopola (6. junij 1855)
  • uspešni zavezniški napad na Bela dela, Mamelon in Kamnolome (8.-9. junij 1855)
  • četrto obstreljevanje Sevastopola (17. junij 1855)
  • odbiti napad na Malakov in Veliki Redan (18. junij 1855)
  • bitka pri Černaji (16. avgust 1855)
  • peto obstreljevanje Sevastopola (17. avgust 1855)
  • šesto obstreljevanje Sevastopola (7. september 1855)
  • zavezniški napad na Malakov, Mali Redan, Bastijon du Mat in Veliki Redan (8. september 1855)
  • ruski umik iz Sevastopola (9. september 1855)

Usoda sevastopolskih topov[uredi | uredi kodo]

Britanci so topove, zasežene v Sevastopolu, poslali v številna mesta v Veliki Britaniji in več pomembnih mest po imperiju.[25] Nekaj so jih poslali tudi v Kraljevo vojaško akademijo v Sandhurstu in Kraljevo vojaško akademijo v Woolwichu. Vsi ti topovi so zdaj shranjeni na Kraljevi vojaški akademiji Sandhurst in razstavljeni ob topovih iz Waterlooja in drugih bitk. Veliko topov, poslanih v britanska mesta, je bilo med drugo svetovno vojno pretaljenih in kasneje zamenjanih z replikami.[26]

Kaskabeli (velik glavič na zadnji strani topa) več topov, zaplenjenih med obleganjen Sevastopola, naj bi se porabili za izdelavo Viktorijinih križcev, najvišjega priznanja za hrabrost v britanskih oboroženih silah. Proizvajalec križcev Hancocks je kasneje ugotovil, da gre za kitajski in ne ruski bron. Topovi v muzeju Firepower v Woolwichu so bili očitno uliti na Kitajskem in britanske trofeje iz kitajske vojne v 1840. letih.

Deli gardističnega krimskega vojnega spomenika iz leta 1861, delo Johna Bella na Waterloo Placeu v St Jamesu v Londonu, so bili uliti iz sevastopolskih topov.[27]

Sevastopolski zvonovi[uredi | uredi kodo]

Trije cerkveni zvonovi iz 17. stoletja v gradu Arundel, Združeno kraljestvo; zvonovi so bili kot trofeje odneseni iz Sevastopolu

Po zasedbi mesta so Britanci kot vojni trofeji odnesle dva velika zvonova iz cerkve Dvanajstih apostolov.[28] Dva manjša zvonova si je prisvojil in odpeljal podpolkovnik John St George, poveljnik oblegovalnega vlaka britanskega kraljevega topništva.[29] Velika zvonova sta bila razstavljena v kraljevem arzenalu v Woolwichu, preden so večjega odpeljali v Aldershot Garrison, kjer so ga namestili na lesen okvir na Gun Hillu. Leta 1879 so ga preselili v zvonik vojaške bolnišnice v Cambridgeu, zdravstvene ustanove garnizije. Leta 1978 so ga preselili v častniško menzo na Hospital Roadu in pred kratkim v vojašnico St Omer. Drugi zvon je bil odpeljan na grad Windsor in nameščen v Okroglem stolpu in po tradiciji zazvoni samo ob smrti kralja ali kraljice.[28]

Opomba[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ V tem članku so vsi datumi po starem (julijanskem) koledarju, ki se za 12 dni razlikuje od sodobnega gregorijanskega koledarja.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ 1,0 1,1 Bellamy, Christopher (2001). Richard Holmes (ur.). The Oxford Companion to Military History: Crimean War. Oxford University Press. ISBN 0-19-866209-2.
  2. ↑ 2,0 2,1 Советская Военная Энциклопедия, М., Воениздат 1979, т.7, стр.279
  3. ↑ Maule, Fox (1908). »July 1885«. V George Douglas; George Dalhousie Ramsay (ur.). The Panmure Papers. London: Hodder and Stoughton. hdl:2027/uc1.b4008335.
  4. ↑ David G. Chandler, Atlas of Military Strategy, Lionel Levental Ltd 1980, ISBN 0-85368-134-1, str. 146
  5. ↑ Blake, The Crimean War, Pen and Sword 1971, str. 114
  6. ↑ ali 38.000: David G. Chandler, Atlas of Military Strategy, Lionel Levental Ltd 1980, ISBN 0-85368-134-1, str. 145
  7. ↑ Maria N. Todorova, The Greek Volunteers in the Crimean War", Balkan Studies, 25(2), 1984, str. 558
  8. ↑ John Sweetman, Crimean War, Essential Histories 2, Osprey Publishing, 2001, ISBN 1-84176-186-9, str. 89
  9. ↑ 9,0 9,1 Советская Военная Энциклопедия, М., Воениздат 1979, т.7, str. 280
  10. ↑ Elphinstone, H.C (2003). Siege of Sebastopol 1854–55: Journal of the Operations Conducted by the Corps of Royal Engineers.
  11. ↑ 11,0 11,1 Figes, Orlando (2010). The Crimean War: a history. New York: Metropolitan Books. str. 254, 230. ISBN 9780805074604.
  12. ↑ Figes (2010), str. 208-220.
  13. ↑ Figes (2010), str. 236.
  14. ↑ Figes (2010), str. 233.
  15. ↑ Figes (2010), str. 224.
  16. ↑ 16,0 16,1 Figes (2010), str. 238.
  17. ↑ Engels, Frederick. The War in the East. The Collected Works of Karl Marx and Frederick Engels. Zv. 13. str. 521–527.
  18. ↑ Engels, Frederick. The Battle of Inkerman. The Collected Works of Karl Marx and Frederick Engels. Zv. 13. str. 528–535.
  19. ↑ Frederick Engels. "The Battle of Inkerman". New York Herald, 27. november 1854.
  20. ↑ Woodford, Alexander (1856), Report of the Board of General Officers Appointed to Inquire into the Statements Contained in the Reports of Sir John McNeill and Colonel Tulloch, London: Eyre and Spottiswoode, str. 26–30, OCLC 62431432
  21. ↑ Black, Jeremy (2001). Western warfare, 1775-1882 (2014 izd.). Abingdon England: Routledge. str. 126. ISBN 9781315710761.
  22. ↑ Figes (2010), str. 356.
  23. ↑ Figes (2010), str. 378.
  24. ↑ Troubetzkoy, Alexis S. (2006). The Crimean War: The Causes and Consequences of a Medieval Conflict Fought in a Modern Age. London: Constable & Robinson. str. 288.
  25. ↑ "The Russian SBML 18-pr at Waiouru". Arhivirano 5. junija 2010 na Wayback Machine. Royal New Zealand Artillery Association.
  26. ↑ "Crimean Cannon International Database: Index of Locations". The Spas Research Fellowship.>Thorsheim, Peter (2015). Waste into Weapons: Recycling in Britain during the Second World War. Cambridge University Press. str. 160. ISBN 978-1316395509.
  27. ↑ »Guards Crimea Memorial«. The London Encyclopaedia (3. izd.). Pan Macmillan. 2011. str. 541. ISBN 9780230738782.
  28. ↑ 28,0 28,1 The Sebastapol Bell.
  29. ↑ Reilly, W Edmund M (1859). An Account of the Artillery Operations conducted by the Royal Artillery and Royal Naval Brigade before Sebastopol in 1854 and 1855. London: Her Majesty's Stationery Office. str. 251.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Obleganje_Sevastopola_(1854–1855)&oldid=6080991«