Numus

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Anastazijev folis, vreden 40 numisov (levo), in kovanec za pet numisov (pentanumij)

Numus (grško νουμμίον [noummion]) je latinska beseda, ki pomeni kovanec, in se sedaj uporablja za poimenovanje poznoantičnih rimskih in bizantinskih bakrenih kovancev majhnih vrednosti. Beseda izvira iz grškega izraza nomos,[1] ki je v nekaterih delih južne Italije pomenil kovan denar. V pozni Rimski republiki in zgodnjem cesarstvu je numus lahko pomenil kovanec kot tak ali sesterc, ki je bil standardna denarna enota.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

V Rimskem cesarstvu se je v obdobju tetrarhije okoli leta 294 pojavil nov velik bronast novec s premerom približno 30 mm in maso približno 10 g, ki se je očitno imenoval numus, čeprav so ga numizmatiki do nedavnega imenovali folis.[2]

Izraz numus se sedaj uporablja izključno za bizantinske kovance iz 5. do 7. stoletja. Kovanci so bili majhni in slabo izdelani in so tehtali manj kot 1 g. Bili so najmanjši apoen bizantinskih kovancev. Uradno so bili ovrednoteni kot 1/7200 zlatega solidusa, vendar so bili najpogosteje vredni 1/6000 ali 1/12000 solidusa.[2] Na numusih je bil na prednji strani praviloma profil vladajočega cesarja, na hrbtni strani pa cesarski monogram. Na nekaterih kovancih cesarja Justinijana I. (vladal 527-565) je namesto monograma izpisana številčna vrednost kovanca "A", se pravi ena.[2]

Leta 498 je cesar Anastazij I. (vladal 491-518) reformiral denarni sistem. Reformo je izpeljal comes sacrarum largitionum Ivan Paflagonec.[3] V obtok so prišli kovanci z večkratnimi vrednosti numusa: folis (40 numusov), semifolis (20 numusov) in dekanumis (10 numusov). Njihove vrednosti so bile izpisane z grškimi številkami: M (folis), K (semifolis) in I (dekanumij). Zgleda, da so numus z vrednostjo ena prenehali kovati.[4]

Leta 513 so maso kovancev podvojili, uvedli kovanec za pet numusov (pentanumis) z oznako E, in pobnovno začeli kovati numuse.[5]

Leta 538/539 je cesar Justinijan povečal maso folisa na 25 g in jo leta 541/542 znižal na 22,5 g. Proti koncu 6. stoletja so uvedli nov kovanec za 30 numisov z oznako Λ ali XXX. Kovanec za en numus so v Konstantinoplu prenehali kovati, v Kartažanskem eksarhatu pa so ga kovali še v poznem 7. stoletju.[2][6]

V 7. stoletju so stalne vojaške in finančne krize privedle do nadaljnjega zmanjševanja mase in slabšanja kakovosti bronastih kovancev. V času cesarja Konstansa II. (vladal 641–668) je folis tehtal samo še 3 grame. Kovanca za pol folisa (semifolis) se zato sploh ni splačalo kovati in so ga opustili.[7] Izraz mumus se začel uporabljati samo kot obračunska enota z vrednostjo 1/6000 solidusa in v pogovornem jeziku kot izraz za »drobiž«.[2]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Klose, Dietrich. Nummus. Brill’s New Pauly. Urednika Hubert Cancik in Helmuth Schneider. Brill Online, 2015. Pridobljeno 2. junija 2015.
  2. ^ 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 Kazhdan 1991, str. 1504.
  3. ^ Hendy 1989, str. 89.
  4. ^ Grierson 1999, str. 17–18.
  5. ^ Grierson 1999, str. 18.
  6. ^ Grierson 1999, str. 18–19.
  7. ^ Grierson 1999, str. 19.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Grierson, Philip (1999). Byzantine Coinage (PDF). Washington, District of Columbia: Dumbarton Oaks. ISBN 978-0-88402-274-9.
  • Hendy, Michael F. (1989). The Economy, Fiscal Administration and Coinage of Byzantium. London, United Kingdom: Variorum Reprints. ISBN 0-86078-253-0.
  • Kazhdan, Alexander, ur. (1991). Oxford Dictionary of Byzantium. New York ; Oxford : Oxford University Press. ISBN 978-0-19-504652-6.