Nubijci

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Nubijci
Nubisches Paar im Sudan.jpg
Nubijci v Sudanu
Število pripadnikov

1,7 milijona govorcev nubijskih jezikov (ocena iz leta 1996)

Regije z večjim številom pripadnikov
Zastava Sudana Sudan
Zastava Egipta Egipt
Jeziki
• nubijski (nobiin, kenzi, dongolavi, midob, hribovska nubijščina)
• arabski (sudanska, egipčanska in saidi arabščina)
Religije
večinoma islam (sunitski islam in sufizem)
Sorodne etnične skupine
sudanski Arabci,[1] Tama, Nara, vzhodnosudanska ljudstva

Nubijci so etnično/jezikovna skupina avtohtonih prebivalcev današnjega Sudana in južnega Egipta, ki izvira iz zgodnjih prebivalcev osrednje doline Nila, za katero velja, da je ena od prvih zibelk civilizacije.[2] Govorijo nubijske jezike, ki so del severovzhodnih sudanskih jezikov.

V osrednji Nubiji so odkrili naselja iz zgodnje kamene dobe, stara približno 9000 let. Vadi Halfa velja za najstarejše naselje ob srednjem Nilu.[3] Deli Nubije, na primer nom Ta-Seti v Gornjem Egiptu, je bil celo dinastično obdobje del Starega Egipta. Drugi deli Nubije, zlasti južna in Gornja Nubija, so bili včasih del faraonskega Egipta, sicer pa del Egiptu sovražne države Meroe ali Kraljestva Kuš. Med vladavino Petindvajsete dinastije je bila Nubija združena z Egiptom, ki se je s tem razširil do sedanjega Kartuma.[4]

Proti koncu dinastičnega obdobja se je Gornja Nubija otresla egipčanske oblasti. Nubijci so ustanovili svojo dinastijo, ki je v 8. stoletju pr. n. št. vladala tudi v Gornjem in Spodnjem Egiptu.[5] Nubijski vojaki so sloveli kot spretni in natančni lokostrelci.[6]

V srednjem veku so se Nubijci spreobrnili v krščanstvo in ustanovili tri kraljestva: Nobatija v severni, Makurija v srednji in Alodija v južni Nubiji.

Potomci Nubijcev živijo večinoma v južnem Egiptu (okolica Asuana in Luksorja) in severnem Sudanu, predvsem v pokrajinah med Vadi Halfo na sudansko-egiptovski meji in Al Dabbahom. Več skupin Nubijcev, znanih kot Hribovski Nubijci, živi v severnem pogorju Nuba in državi Južni Kordofan, Sudan.[7] Glavne skupine Nubijcev od severa proti jugu so Halfavejen, Sikut, Mahas in Dongola.

Etimologija[uredi | uredi kodo]

Nubija je imela v zgodovini zelo različna imena. Stari Egipčani so jo imenovali Ta seti - Dežela loka, Meroiti akin(e) – Spodnja Nubija in kes(a), kos(a) – Kuš, Grki pa Αἰθιοπία - Etiopia.[8]

Izvor imena Nubija je še vedno predmet razprav. Zanesljivo je samo to, da je bolj geografskega kot etničnega izvora. Mnogo znanstvenikov je zaradi kulturnih značilnosti prepričanih, da je ime Nubija nastalo iz staroegipčanskega izraza nbwzlato.[9] V Rimskem cesarstvu se je izraz Nubija nanašal na Gornji Egipt in severni Sudana.[8] Druga etimologija povezuje ime z Nubi, naseljenci na ozemlju, ki se je kasneje po njih imenovalo Nubija.[9] Izraz Nubijec se je povezoval tudi z grškim zgodovinarjem Strabonom, ki je omenjal ljudstvo Nubas.[10]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Shabti of Kushite King Senkamenisken
Marble portrait of Nubia denizen
Ušabti kušitskega kralja Senkamaniskena (okoli 643-623 pr. n. št., levo) in kip Nubijca (okoli 120-100 pr. n. št., desno); na spominski steli aksumskega kralja Ezana je napis, da so v Nubiji živeli afroazijsko govoreči Kušiti, sorodni s sosednjimi Egipčani, in sudansko govoreči prebivalci, sorodni z Niloti.[1]

Prazgodovina Nubije se začenja v kameni dobi pred približno 300.000 leti. Okoli leta 6.000 pr. n. št. so ljudstva v Nubiji razvila poljedelstvo. Pisavo so začela uporabljati relativno pozno, ko so privzela egipčanske hieroglife. Staroveška zgodovina Nubije se lahko razdeli na naslednja obdobja:[11] kultura A (3700-2800 pr. n. št.), kultura C (2300-1600 pr. n. št), kermska kultura (2500-1500 pr. n. št.), Nubija v času egipčanskega Novega kraljestva (1550-1069 pr. n. št.), Petindvajseta dinastija (1000-653 pr. n. št.), Napata (1000-275 pr. n. št.), Meroe (275 pr. n. št.-300/350 n. št.), Makurija (340-1317), Nobatija (350–650) in Alodija (7. stoletje–1504).

Jezikovne analize kažejo, da so prvotni prebivalci Nubije v obdobju kulture C in kermske kulture govorili jezike, ki so spadali v berbersko in kušitsko vejo afroazijske družine jezikov. Prvotne prebivalce so nasledili prvi Nubijci, katerih jeziki so spadali v poseben nilosaharski filum.[12][13]

Na steli kralja Aksuma Ezana je zapis, da sta v staroveški Nubiji živeli dve skupini prebivalcev: »rdeči« Kasuji, za katere velja, da so govorili kušitsko in bili sorodni sosednjim starim Egipčanom, in »črni« vzhodnosudansko govoreči prebivalci, sorodni Nilotom.[14] Trditev so potrdile sodobne genske analize.[15]

Egipt in Nubija sta imela v predinastičnem in faraonskem obdobju veliko skupne zgodovine, po Aleksandrovi osvojitvi Egipta leta 332 pr. n. št. pa sta se njuni zgodovini popolnoma razšli.[5] Po tem letu je Nubija postala ozemlje med prvim in šestim Nilovim kataraktom. Takšna je ostala tudi v rimske obdobju. Kušiti so ustanovili svojo državo Meroe, v kateri je vladal niz slavnih kandak - kraljic mater.[16] Mit pravi, da je ena od njih z vojsko slonov prestrašila Aleksandra Velikega in ga prisilila k umiku. Zgodovinski dokumenti kažejo, da so Nubijci porazili rimskega cesarja Avgusta in nato sklenili ugoden mirovni sporazum.[17] Kraljestvo Meroe je kasneje porazilo tudi Perzijce. Krščanska Nubija je trikrat porazila arabsko vojsko in v Baqtu sklenila šeststoleten mirovni sporazum, najdaljši v zgodovini.[18] Krščansko kraljestvo Nubija je v zgodnjem 16. stoletju propadlo. Sledila je popolna islamizacija države in ponovna združitev z Egiptom v okviru Osmanskega cesarstva. Sledila je vladavina dinastije Mohameda Alija in nato britanska kolonialna oblast. Leta 1956 je Sudan postal neodvisen on Egipta, Nubija in Nubijci pa so postali razdeljeni med Egiptom in Sudanom.

Sodobni Nubijci govorijo nubijske jezike, vzhodnosudanske jezike, ki so del nilosaharske družine jezikov. Izumrli staronubijski jezik je dokazan od 8. stoletja in je najstarejši pisan afriški jezik izven afroazijske družine jezikov. Bil je jezik nomadskih Nobov, ki so po propadu kraljestva Kuš približno v 4. stoletju zasedli ozemlje ob Nilu med prvim in tretjim kataraktom, in nomadskih Makorov na ozemlju med tretjim in četrtim kataraktom. Makori so kasneje zasedli ali nasledili ozemlje Nobov. Ustanovili so državo Makurijo, ki je bila pod bizantinskim vplivom. Ozemlje Nobov je imelo status eparhije z imenom Nobatija. Nobatijo sta ortodoksni pridigar Julijan in škof Longin Konstantinopelski spreobrnila v miafizitizem in od takrat je dobivala škofe od papeža Koptske pravoslavne cerkve v Aleksandriji.

Nubijo so sestavljale štiri regije z različno geografijo in poljedelstvom. Severni in osrednji del je tvorila dolina Nila, v kateri je bilo mogoče namakanje, v zahodnem Sudanu sta se prepletala stalno in nomadsko pašništvo, v vzhodnem Sudanu je prevladovalo nomadstvo z nekaj namakanimi področji, na jugu pa so bili bogati pašniki z največjimi poljedelskimi skupnostmi v Nubiji.[19]

V Nubiji so vladali večinoma kralji iz klanov, ki so obvladovali rudnike zlata. Razen z zlatom so trgovali tudi z eksotičnim blagom iz drugih delov Afrike, med drugim s slonovino in živalskimi kožami, ki je preko Nubije potovalo v Egipt.

Sodobni Nubijci[uredi | uredi kodo]

Nubijska poroka pri Asuanu

Potomci starih Nubijcev še vedno živijo na ozemlju, imenovanem Stara Nubija. Večina njenega ozemlja je v sodobnem Egiptu. Ocenjuje se, da se je od 1960. let, ko je bil zgrajen Asuanski jez na Nilu in poplavil veliko nubijskega ozemlja, z juga Egipta odselilo okoli 50.000 Nubijcev.[20] Nekateri še naprej kmetujejo kot zakupniki opuščenih kmetij, večina pa se je preselila v mesta. V preteklosti so se arabščine učili samo moški, ki so odhajali na delo, zdaj pa se je uči vedno večje število žensk, ki imajo dostop do šole, radia in televizije. Vedno več Nubijk je tudi zaposlenih.[20]

V arabsko-izraelski vojni leta 1973 so Nubijce zaradi nepoznavanja njihovega jezika v egiptovski vojski zaposlili kot codetalkerje.[21][22][23]

Kultura[uredi | uredi kodo]

Star nubijski rokopis

Nubijci so razvili lastno identiteto, izraženo v poeziji, romanih, glasbi in pripovedništvu.[24]

K Nubijcem v sodobnem Sudanu spadajo Danakli v okolici Dongole, Mahi med Vadi Halfo in tretjim kataraktom in Sikurti v okolici Asuana. Ti Nubijci imajo svojo pisavo in prakticirajo skarifikacijo: Mahi, moški in ženske, imajo na vsakem licu tri brazgotine, medtem ko imajo Danakli brazgotine na sencih. Mlade generacije to navado opuščajo.[25]

Na nubijsko kulturo je imela velik vpliv geografija, ker je bila Nubija občasno razdeljena na Gornjo in Spodnjo Nubijo. V Gornjo Nubijo je spadal njen južni del, kjer je bilo staroveško kraljestvo Napata (Kuš). Spodnja Nubija se je imenovala »koridor v Afriko«, kjer so se dogajali kulturni stiki in izmenjave med Nubijci, Egipčani, Grki, Asirci, Rimljani in Arabci. V Spodnji Nubiji je cvetelo kraljestvo Meroe.

Jeziki, ki jih govorijo sodobni Nubijci, temeljijo na starih sudanskih narečjih. Od severa proti jugu si sledijo narečja kenzi, fadiha (matoki), sukot, mahas in dongolavi.[26]

Najpomembnejša nubijska središča moči so bila Kerma, Nepata in Meroe z bogatim kmetijskim zaledjem. Staroegipčanski vladarji so si stalno prizadevali dobiti nadzor nad nubijskimi bogastvi, vključno z zlatom, in pomembnimi trgovskimi potmi preko nubijskega ozemlja.[27] Nubijske trgovske vezi z Egiptom so v Novem kraljestvu privedle do dominacije Egipta nad Nubijo. Po ustanovitve kraljestva Meroe v 8. stoletju pr. n. št. sta se vlogi zamenjali. Oblast v Egiptu so za skoraj celo stoletje prevzeli nubijski vladarji, vendar so ohranili veliko egipčanskega kulturnega izročila.[28] Nubijske kralje se šteje za pobožne učenjake in pokrovitelje umetnosti, ki so prepisovali egipčanska besedila in celo obnovili nekaj kulturnih običajev.[10] Po teh dogajanjih je vpliv Egipta močno upadel. V Nubiji je postalo središče moči kraljestvo Meroe, v katerem so pomembno vlogo dobili kulturni stiki s podsaharsko Afriko.[28]

Religija[uredi | uredi kodo]

Džebel Barkal je majhen, 98 m visok hrib

Sodobni Nubijci prakticirajo islam s primesmi tradicionalnih ljudskih verovanj.[29] Pred islamom je veliko Nubijcev prakticiralo krščanstvo,[25] pred njim pa zmes svojih in egipčanskih tradicionalnih verovanj. Pomembno nubijsko versko središče je bila Napata. V njej je bil Džebel Barkal, hrib iz masivnega peščenjaka, v katerem so prebivalci videli kobro z dvignjeno glavo. Egipčanski svečeniki so hrib razglasili za dom boga Amona, kar je tako pri Egipčanih kot pri Nubijcih še povečalo njegov verski pomen. Nubijci so 2.500 let častili svoje in egipčanske bogove tudi v času Novega kraljestva, ko so bili pod egipčansko okupacijo.[10]

Nubijske kralje in kraljice so pokopavali blizu Džebel Barkala v piramidah, podobno kot egipčanske faraone. Nubijske piramide so gradili v Džebel Barkalu, Nuri na nasprotni obali Nila, El Kerru in Merou južno od Džebel Barkala.[10]

Arhitektura[uredi | uredi kodo]

Sodobna nubijska arhitektura v Sudanu je prepoznavna po velikem dvorišču, obdanem z visokim zidom. Vhod je velik in okrašen in praviloma obrnjen proti Nilu. Svetlo pobarvane štukature so pogosto okrašene s simboli, povezanimi z družino, ali s priljubljenimi motivi, kot so geometrijski vzorci, palme in vražje oči, ki odvračajo nesrečo.

Nubijci so iznašli nubijski obok, ki ima obliko navzgor obrnjene verižnice.

Nubijci in Nubi[uredi | uredi kodo]

Nubijci se včasih zamenjujejo z Nubi in obratno. Nubi so ljudstvo v Keniji in Ugandi, ki šteje 100.000-200.000 pripadnikov.[30] Nubi so potomci vojakov, ki so jih vpoklicale britanske kolonialne oblasti. Po poreklu so iz sodobnega južnega Sudana in Darfurja.[31]

Slavni Nubijci[uredi | uredi kodo]

Notable Nubians[edit source]

  • Alara Nubijski, kušitski kralj, ustanovitelj Petindvajsete egipčanske dinastije
  • Taharka, faraon Petindvajsete dinastije
  • Amanitore, kandake (kraljica) Kraljestva Kuš s središčem Meroë
  • Gaafar Nimeiry, bivši sudanski predsednik
  • Anvar Sadat, tretji predsednik Egipta, prvi uslimanski Nobelov nagrajenec
  • Mohammed Wardi, sudanski nubijski pevec, ki se šteje za največjega sudanskega umetnika vseh časov
  • Mohamed Mounir, pevec
  • Mo Ibrahim, sudansko-britanski podjetnik
  • Hamza El Din, pevec in muzikolog
  • Ramey Dawoud, hiphop umetnik in igralec
  • Khalil Kalfat, literarni kritik, politični in gospodarski komentator in pisec
  • Abdallah Khalil, bivši sudanski predsednik vlade, soustanovitelj Zveze bele zastave in Partije Umma
  • Mohamed Hussein Tantawi Soliman, egipčanski feldmaršal in vrhovni poveljnik egiptovskih oboroženih sil
  • Muhammad Ahmad, sufistični šejk iz 19. stoletja, samooklicani mahdi
  • Osama Abdul Latif, sudaski poslovnež
  • Idris Ali, egipčanski novelist
  • Shikabala, egipčanski nogometaš
  • Fathi Hassan, slikar

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 Hale, Sondra (1973): Nubians: A Study in Ethnic Identity, Institute of African and Asian Studies, University of Khartoum, str. 24. Pridobljeno 14. novembra 2017.
  2. Charles Keith Maisels (1993): The Near East: Archaeology in the "Cradle of Civilization". Routledge. ISBN 0-415-04742-0.
  3. Ancient Sudan~ Nubia: Burials: Prehistory. www.ancientsudan.org.
  4. Nubia - ancient region, Africa.
  5. 5,0 5,1 Draper, Robert: Black Pharaohs, National Geographic.
  6. Brier, Bob; Hobbs, A. Hoyt (2008): Daily Life of the Ancient Egyptians, Greenwood Publishing Group. str. 249. ISBN 978-0-313-35306-2.
  7. Sesana, Renato Kizito; Borruso, Silvano (2006): I Am a Nuba. Paulines Publications Africa, str. 26. ISBN 9789966081797.
  8. 8,0 8,1 The History of Ancient Nubia, The Oriental Institute of the University of Chicago, oi.uchicago.edu.
  9. 9,0 9,1 Bianchi, Robert Steven (2004): Daily Life Of The Nubians, Greenwood Publishing Group. str. 2, 5. ISBN 9780313325014.
  10. 10,0 10,1 10,2 10,3 Remier, Pat (2010): Egyptian Mythology, A to Z, Infobase Publishing. str. 135. ISBN 9781438131801.
  11. Bianchi, Robert Steven (2004): Daily Life Of The Nubians, Greenwood Publishing Group, str. 2–3. ISBN 9780313325014.
  12. Marianne Bechaus-Gerst, Roger Blench, Kevin MacDonald, ur. (2014): https://books.google.si/books?id=-t5QAwAAQBAJ&redir_esc=y The Origins and Development of African Livestock: Archaeology, Genetics, Linguistics and Ethnography - "Linguistic evidence for the prehistory of livestock in Sudan (2000), Routledge, str. 453. ISBN 1135434166. Pridobljeno 15. septembra 2014.
  13. Behrens, Peter (1986): Libya Antiqua: Report and Papers of the Symposium Organized by Unesco in Paris, 16 to 18 January 1984 - Language and migrations of the early Saharan cattle herders: the formation of the Berber branch, Unesco, str. 30. ISBN 9231023764. Pridobljeno 14. septembra 2014.
  14. Asiatic Society, Asiatic Society Monograph Series, Volume 15, 1968, str. 43. Pridobljeno 10. oktobra 2017.
  15. Sirak, Kendra; Frenandes, Daniel; Novak, Mario; Van Gerven, Dennis; Pinhasi, Ron (2016): Abstract Book of the IUAES Inter-Congress 2016 - A community divided? Revealing the community genome(s) of Medieval Kulubnarti using next- generation sequencing, IUAES.
  16. Joshua J. Mark (19. marec 2018): The Candaces of Meroe. Pridobljeno 23. septembra 2018.
  17. Meroe, Ancient History Encyclopedia. Pridobljeno 23. septembra 2018.
  18. Jakobielski, S. (1992): Chapter 8: "Christian Nubia at the Height of its Civilization", UNESCO General History of Africa, Volume III. University of California Press.
  19. Lobban, Richard (2004): Historical Dictionary of Ancient and Medieval Nubia, Scarecrow Press, str. liii. ISBN 9780810847842.
  20. 20,0 20,1 Fernea, Robert A. (2005): Nubian Ceremonial Life: Studies in Islamic Syncretism And Cultural Change, American University in Cairo Press. str. ix–xi. ISBN 9789774249556.
  21. Changing Egypt Offers Hope to Long-Marginalized Nubians, 1. februar 2014. Pridobljeno 9. avgusta 2016.
  22. Remembering Nubia: the Land of Gold. Pridobljeno 9. avgusta 2016.
  23. El Nuba, Cairo West Magazine. Pridobljeno 9. avgusta 2016.
  24. Kemp, Graham, Douglas P. Fry (2003): Keeping the Peace: Conflict Resolution and Peaceful Societies Around the World, Psychology Press, str. 99. ISBN 9780415947626.
  25. 25,0 25,1 Clammer, Paul (2010): Sudan, Bradt Travel Guides, str. 138. ISBN 9781841622064.
  26. Lobban, Richard (2004): Historical Dictionary of Ancient and Medieval Nubia, Scarecrow Press, str. liv. ISBN 9780810847842.
  27. Bulliet, Richard W., Pamela Kyle Crossley, Daniel R. Headrick, Lyman L. Johnson, Steven W. Hirsch (2007): The Earth and Its Peoples: A Global History to 1550, Cengage Learning, str. 82. ISBN 9780618771509.
  28. 28,0 28,1 Bulliet 2007, str. 83.
  29. Fernea, Robert A. (2005): Nubian Ceremonial Life: Studies in Islamic Syncretism And Cultural Change, American University in Cairo Press, str. iv–ix. ISBN 9789774249556.
  30. Akcay, Ahmet Sait (2016): Nubians Still Stateless in Kenya after 150 Years, Anadolu Agency. Pridobljeno 24. novembra 2016.
  31. Orville Boyd Jenkin: The Nubi of Kenya and Uganda. Pridobljeno 24. septembra 2018.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Rouchdy, Aleya (1991): Nubians and the Nubian Language in Contemporary Egypt: A Case of Cultural and Linguistic Contact, Leiden: Brill Academic Publishers. ISBN 90-04-09197-1.
  • Spaulding, Jay (2006): Pastoralism, Slavery, Commerce, Culture and the Fate of the Nubians of Northern and Central Kordofan Under Dar Fur Rule, ca. 1750-ca. 1850, The International Journal of African Historical Studies, Boston University African Studies Center. 39, No. 3. ISSN 0361-7882.
  • Valbelle, Dominique; Charles Bonnet (2007): The Nubian Pharaohs: Black Kings on the Nile, Kairo: American University in Cairo Press. ISBN 977-416-010-X.
  • Warnock Fernea, Elizabeth; Robert A. Fernea (1990): Nubian Ethnographies, Chicago: Waveland Press Inc. ISBN 0-88133-480-4.
  • Black Pharaohs, National Geographic, februar 2008.