Nova Francija

Zemljevid Severne Amerike iz leta 1702, ki prikazuje utrdbe, mesta in (v polnih barvah) območja, ki so jih zasedala evropska naselja

Nova Francija (francosko Nouvelle-France) je bilo območje v Severni ameriki, ko je Jacques Cartier raziskoval reko Sveta Lovrenaca do predaje celotne kolonije Veliki Britaniji in Španiji. Na svojem ozemeljskem vrhuncu 1712. pred Utrechtsko pogodbo se je ozemlje raztezalo od Nove Fundlandije do Skalnega gorovja in od Hudsonovega zaliva do Mehiškega zaliva. Ozemlje je bilo razdeljeno na pet kolonij, vsaka s svojo upravo: Kanada, Akadija, Hudsonov zaliv, Nova Fundlandija (Placentia) in Louisiana (Nova Francija). Z Utrechtsko pogodbo (Vojna kraljice Ane ali druga francosko-indijanska vojna) je Francija izgubila kolonije Akadijo, Hudsonov zaliv in Novo Fundlandijo, medtem ko je bila na mestu Akadije ustanovljena nova kolonija Île Royale.

V četrti francosko-indijanski vojni je Francija leta 1763 izgubila še preostala ozemlja na račun Velike Britanije in Španije. Današnja ozemlja bivše Nove Francije so razdeljene med Kanado in ZDA, francosko prebivalstvo pa se je obdržalo kot večina v Quebecu in v manjšem številu tudi po drugih predelih bivših kolonij.

Zemljevid teritorialnih zahtev v Severne Amerike do leta 1750, pred francosko-indijansko vojno, ki je bila del večjega svetovnega konflikta, znanega kot sedemletna vojna (1756 do 1763). Posesti Velike Britanije (rožnata), Francije (modra) in Španije (oranžna). (Bele obrobe označujejo poznejše kanadske province in ameriške zvezne države)

Glej tudi: Francoske in indijanske vojne