Noj (rod)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Noj
Fosilni razpon: MiocenHolocen, 23–0 Ma
Struthio Diversity.jpg
Montaža dveh živih vrst, od leve proti desni: navadnega in somalskega noja
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Razred: Aves (ptiči)
Red: Struthioniformes (nojevci)
Družina: Struthionidae (noji)
Rod: Struthio
Linnaeus, 1758[1]
Tipska vrsta
Struthio camelus
Vrste
  • ?†S. anderssoni
  • ?†Struthio barbarus
  • ?†S. chersonensis Short-toed ostrich
  • ?†Struthio epoasticus
  • ?†Struthio kakesiensis
  • ?†Struthio karingarabensis
  • S. asiaticus Asian ostrich
  • Struthio brachydactylus
  • Struthio coppensi
  • Struthio oldawayi
  • Struthio orlovi
  • Struthio wimani
  • S. molybdophanes Somalijski noj
  • S. camelus Noj
Sinonimi
  • Autruchon Temminick 1840 fide Gray, 1841 (nomen nudum)
  • Struthiolithus Brandt 1873
  • Megaloscelornis Lydekker 1879
  • Palaeostruthio Burchak-Abramovich 1953

Noj (znanstveno ime Struthio) je rod ptic iz reda Struthioniformes) , katerega člani so noji. Je del infrarazreda Palaeognathae, raznolike skupine neletečih ptic, znanih tudi kot ratite (prvotna ptica), ki vključujejo emuje, nanduje in kivije. Obstajata dve živi vrsti noja: navadni noj in somalski noj.[2] Sta veliki afriški ptici, ki ne letita, ki odložita največja jajca vseh živih kopenskih živali. Z zmožnostjo teka s hitrostjo 70 km/h sta najhitrejši ptici na kopnem. Gojijo ju po vsem svetu, zlasti zaradi perja, saj se uporablja kot okras in pripomoček za brisanje prahu. Njihova koža se uporablja tudi za usnjene izdelke. Noji so znani po tem, da so najtežje žive ptice.

Taksonomska zgodovina[uredi | uredi kodo]

Rod Struthio je prvi opisal Carl Linnaeus leta 1758. Linnaeus in drugi zgodnji taksonomisti so ga uporabljali za vključitev emuja, nanduja in kazuarja, dokler niso bili vsak uvrščeni v svoje rodove. Somalskega noja (Struthio molybdophanes) je večina oblasti nedavno priznala kot ločeno vrsto, medtem ko drugi še vedno pregledujejo dokaze. [3][4]

Evolucija[uredi | uredi kodo]

Najstarejši fosili noju podobnih ptic so paleocenski taksoni iz Evrope.[5] Palaeotis in Remiornis iz srednjega eocena ter neopredeljeni ostanki ratitov so znani iz eocena in oligocena Evrope in Afrike. To so morda bili zgodnji sorodniki nojev, vendar je njihov status vprašljiv in lahko dejansko predstavljajo več rodov neletečih paleognatov.[6]

Najstarejši fosili iz tega rodu so iz zgodnjega miocena (pred 20–25 milijoni let) in so iz Afrike, zato se domneva, da izvirajo od tam. Nato so se v srednjem do poznem miocenu (5–13 mio.) razširili v Evrazijo.[7] Pri približno 12 ma so se razvili v večjo velikost, ki jo poznamo. V tem času so se razširili v Mongolijo in kasneje v južno Afriko.[8] Medtem ko je razmerje med afriškimi fosilnimi vrstami razmeroma preprosto, je bilo veliko azijskih vrst nojev opisanih iz fragmentarnih ostankov, njihovi medsebojni odnosi in njihov odnos z afriškimi noji pa so zmedeni. Na Kitajskem je znano, da so noji izumrli šele okoli ali celo po koncu zadnje ledene dobe; podobe nojev so bile tam najdene na prazgodovinski lončenini in petroglifih.[9][10]]

Noji Struthio so nekoč obstajali z drugo linijo neletečih didaktilnih ptic, eogruidi. Čeprav je Olson 1985 te ptice klasificiral kot vejo nojev, je do nedavnega veljalo, da so povezani z žerjavi, vse podobnosti pa so bile posledica konvergentne evolucije. Novejša analiza pa je ponovno povezala noje z eogruidi.[11] Domneva se, da je konkurenca nojev povzročila izumrtje eogruidov,[12][13] čeprav to ni bilo nikoli preizkušeno in obe skupini na nekaterih območjih obstajata sočasno.[14]

Razširjenost in habitat[uredi | uredi kodo]

Danes so noji v naravi samo v Afriki, kjer se pojavljajo v številnih odprtih sušnih in polsušnih habitatih, kot so savane in Sahel, severno in južno od ekvatorialnega gozdnega območja.[15] Somalski noj se pojavlja na Afriškem rogu, saj se je razvil izoliran od navadnega noja zaradi geografske pregrade Velikega tektonskega jarka. Na nekaterih območjih se poleg somalskega noja pojavlja tudi podvrsta navadnega masajskega noja, vendar jim vedenjske in ekološke razlike preprečujejo križanje.[16] Arabske noje v Mali Aziji in Arabiji so do sredine 20. stoletja lovili do izumrtja, v Izraelu pa so poskusi uvedbe severnoafriških nojev, da bi izpolnili njihovo ekološko vlogo, propadli.[17] Pobegli navadni noji v Avstraliji so ustvarili divje populacije.[18]

Vrste[uredi | uredi kodo]

Samec somalskega noja v kenijski savani z modrikastim vratom

V tem rodu je znanih devet vrst, od katerih jih je sedem izumrlo. Leta 2008 je bil S. linxiaensis prenesen v rod Orientornis.[19] Tri dodatne vrste, S. pannonicus, S. dmanisensis in S. transcaucasicus, so bile leta 2019 prenesene v rod Pachystruthio.[20] Več dodatnih fosilnih oblik je ihnotakse (to je razvrščenih glede na fosile v sledovih organizma, kot so odtisi stopal in ne njegovo telo) in njihova povezava s tistimi, ki so opisani iz značilnih kosti, je sporna in zahteva revizijo, dokler ni več dobrega materiala.[21]

Vrste so:

  • Prazgodovina
    • Struthio barbarus Arambourg 1979
    • Struthio brachydactylus Burchak-Abramovich 1939 (Pliocen Ukrajina)
    • Struthio chersonensis (Brandt 1873) Lambrecht 1921 (Pliocen SV Evropa do ZC Azija) – oospecies
    • Struthio coppensi Mourer-Chauviré et al. 1996 (zgodnji miocen Elizabethfeld, Namibija)
    • Struthio daberasensis Pickford, Senut & Dauphin 1995 (zgodnji – srednji pliocen Namibija) – oospecies
    • Struthio epoasticus Bonaparte 1856
    • Struthio kakesiensis Harrison & Msuya 2005 (zgodnji pliocen Laetoli, Tanzanija) – oospecies
    • Struthio karingarabensis Senut, Dauphin & Pickford 1998 (pozni miocen – zgodnji pliocen JZ in centralna Afrika) – oospecies(?)
    • Struthio oldawayi Lowe 1933 (pozni pleistocen Tanzanija) – morda podvrsta S. amelus[22]
    • Struthio orlovi Kuročkin & Lungo 1970 (pozni miocen Moldavija)
    • Struthio wimani Lowe 1931 (zgodnji pliocen Kitajska in Mongolija)
  • Pozni pleistocenholocen
    • Struthio anderssoni Lowe 1931, vzhodnoazijski noj (pozni pleistocen na Kitajskem do Mongolije) [23][24] – oospecies(?)
    • Struthio asiaticus Brodkorb 1863, azijski noj (zgodnji pliocen – zgodnji holocen Centralne Azije do Kitajske? in Moroko)
    • Struthio camelus, navadni noj
    • Struthio molybdophanes, Somalski noj

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Gray, G.R. (1855)
  2. "Seagull Publishers:: K-8 segment | Books | Practice manuals" (angleščina). Pridobljeno dne 2020-11-11.
  3. Gil, F. & Donsker D. (2012)
  4. Birdlife International (2012)
  5. Buffetaut, E.; Angst, D. (2014). "Stratigraphic distribution of large flightless birds in the Palaeogene of Europe and its palaeobiological and palaeogeographical implications". Earth-Science Reviews. 138: 394–408. Bibcode:2014ESRv..138..394B. doi:10.1016/j.earscirev.2014.07.001.
  6. Agnolin et al, Unexpected diversity of ratites (Aves, Palaeognathae) in the early Cenozoic of South America: palaeobiogeographical implications. Alcheringa An Australasian Journal of Palaeontology · July 2016 DOI: 10.1080/03115518.2016.1184898
  7. Hou, L. et al. (2005)
  8. Davies, S.J.J.F. (2003)
  9. Doar, B.G. (2007) "Genitalia, Totems and Painted Pottery: New Ceramic Discoveries in Gansu and Surrounding Areas". China Heritage Quarterly
  10. Andersson, J. G. (1923). "Essays on the cenozoic of northern China". Memoirs of the Geological Survey of China (Peking), Series A. 3: 1–152 (53–77).
  11. Mayr, G. & Zelenkov, N. (2021) Extinct crane-like birds (Eogruidae and Ergilornithidae) from the Cenozoic of Central Asia are indeed ostrich precursors. Ornithology, https://doi.org/10.1093/ornithology/ukab048
  12. Kurochkin, E.N. (1976). "A survey of the Paleogene birds of Asia". Smithsonian Contributions to Paleobiology. 27: 75–86.
  13. Kurochkin, E.N. (1981). "New representatives and evolution of two archaic gruiform families in Eurasia". Transactions of the Soviet-Mongolian Paleontological Expedition. 15: 59–85.
  14. Zelenkov, Nikita; Boev, Zlatozar; Lazaridis, Georgios (2015). "A large ergilornithine (Aves, Gruiformes) from the Late Miocene of the Balkan Peninsula". Paläontologische Zeitschrift. 90: 145–151. doi:10.1007/s12542-015-0279-z.
  15. Donegan, Keenan (2002). "Struthio camelus". Animal Diversity Web. University of Michigan Museum of Zoology.
  16. Freitag, Stephanie; Robinson, Terence J. (1993). "Phylogeographic patterns in mitochondrial DNA of the Ostrich (Struthio camelus)" (PDF). The Auk. 110 (3): 614–622. doi:10.2307/4088425. JSTOR 4088425.
  17. Rinat, Zafrir (25 December 2007). "The Bitter Fate of Ostriches in the Wild". Haaretz. Tel Aviv. Pridobljeno dne 10 January 2017.
  18. Ostriches in Australia – and near my home. trevorsbirding.com (13 September 2007)
  19. Wang, S. (2008). "Rediscussion in the taxonomic assignment of Struthio linxiaensis Hou, et al., 2005". Acta Paleotologica Sinica. 47: 362–368.
  20. Zelenkov, N. V.; Lavrov, A. V.; Startsev, D. B.; Vislobokova, I. A.; Lopatin, A. V. (2019). "A giant early Pleistocene bird from eastern Europe: unexpected component of terrestrial faunas at the time of early Homo arrival". Journal of Vertebrate Paleontology. 39 (2): e1605521. doi:10.1080/02724634.2019.1605521.
  21. Bibi, Faysal; Shabel, Alan B.; Kraatz, Brian P.; Stidham, Thomas A. (2006). "New Fossil Ratite (Aves: Palaeognathae) Eggshell Discoveries from the Late Miocene Baynunah Foramation of the United Arab Emirates, Arabian Peninsula" (PDF). Palaeontologia Electronica. 9 (1): 2A. ISSN 1094-8074.
  22. "OVPP-Struthio 8".
  23. Janz, Lisa; et al. (2009). "Dating North Asian surface assemblages with ostrich eggshell: Implications for palaeoecology and extirpation". Journal of Archaeological Science. 36 (9): 1982–1989. doi:10.1016/j.jas.2009.05.012.
  24. J. G. Andersson, Essays on the cenozoic of northern China. Memoirs of the Geological Survey of China (Peking), Series A, No. 3 (1923), pp. 1–152, especially pp. 53–77: "On the occurrence of fossil remains of Struthionidae in China."; and J. G. Andersson, Research into the prehistory of the Chinese. Bulletin of the Museum of Far Eastern Antiquities 15 (1943), 1–300, plus 200 plates.

Splošne reference[uredi | uredi kodo]

  • Andersson, Johan Gunnar (1923). On the occurrence of fossil remains of Struthionidae in China. In: Essays on the cenozoic of northern China. Memoirs of the Geological Survey of China (Peking), Series A, No. 3, pp. 53–77. Peking, China: Geological Survey of China.
  • Andersson, Johan Gunnar (1943). "Researches into the prehistory of the Chinese". Bulletin of the Museum of Far Eastern Antiquities. 15: 1–300, plus 200 plates.
  • BirdLife International (2012). "The BirdLife checklist of the birds of the world, with conservation status and taxonomic sources". Archived from the original (xls) on 25 December 2011. Retrieved 16 Jun 2012.
  • Brands, Sheila (14 Aug 2008). "Taxon: Genus Struthio". Project: The Taxonomicon. Retrieved 12 Jun 2012.
  • Davies, S. J. J. F. (2003). "Ostriches". In Hutchins, Michael (ed.). Birds I Tinamous and Ratites to Hoatzins. Grzimek's Animal Life Encyclopedia. Vol. 8 (2nd ed.). Farmington Hills, MI: Gale Group. p. 99. ISBN 978-0-7876-5784-0.
  • Gill, F.; Donsker, D (2012). "Ratites". IOC World Bird List. WorldBirdNames.org. Retrieved 13 Jun 2012.
  • Gray, George Robert (1855). Catalogue of the Genera and Subgenera of Birds contained in the British Museum. London, UK: Taylor and Francis. p. 109.
  • Hou, L.; Zhou, Z.; Zhang, F.; Wang, Z. (Aug 2005). "A Miocene ostrich fossil from Gansu Province, northwest China". Chinese Science Bulletin. 50 (16): 1808–1810. Bibcode:2005ChSBu..50.1808H. doi:10.1360/982005-575. ISSN 1861-9541. S2CID 129449364.
  • Janz, Lisa; et al. (2009). "Dating North Asian surface assemblages with ostrich eggshell: Implications for palaeoecology and extirpation". Journal of Archaeological Science. 36 (9): 1982–1989. doi:10.1016/j.jas.2009.05.012.
  • "Seagull Publishers:: K-8 segment | Books | Practice manuals". Seagull Learning – A Unit of Seagull Publishers Private Limited. 7.