Pojdi na vsebino

Noj (rod)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Noj
Časovni razpon: Miocen–holocen, 23–0 Ma
Montaža dveh živih vrst, od leve proti desni: navadnega in somalskega noja
Znanstvena klasifikacija Uredi to klasifikacijo
Domena: Eukaryota (evkarionti)
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Razred: Aves (ptiči)
Infrarazred: Palaeognathae (staročeljustnice)
Red: Struthioniformes (nojevci)
Družina: Struthionidae (noji)
Rod: Struthio (noj)
Linnaeus, 1758[2]
Tipska vrsta
Struthio camelus
Linnaeus, 1758
Vrste
Sinonimi
  • †Autruchon Temminick 1840 fide Gray, 1841 (nomen nudum)
  • †Struthiolithus Brandt 1873
  • †Megaloscelornis Lydekker 1879
  • †Palaeostruthio Burchak-Abramovich 1953
Paritveni ples noja.

Noj (znanstveno ime Struthio) je rod ptičev neletalcev iz reda nojevcev. Je del infrarazreda Palaeognathae, raznolike skupine neletečih ptic, znanih tudi kot staročeljustnice. Obstajata dve danes živeči vrsti noja: navadni noj in somalski noj.[3]

Opis

[uredi | uredi kodo]

Noji so največje in najtežje živeče ptice. Odrasli navadni noji tehtajo med 63,5 in 145 kg in znesejo jajca, ki so največja med vsemi kopenskimi živalmi.[4] Z zmožnostjo teka s hitrostjo do 70 km/h,[5], so hkrati tudi najhitrejše ptice na kopnem. Redijo jih po vsem svetu, predvsem na Filipinih in v Namibiji, največ pa v Južni Afriki, kjer pridelajo približno 70 % vseh nojevih izdelkov.[6] Iz nojev pridobivajo usnje, ki je zelo cenjeno in perje, ki se uporablja kot okras pri svečanih opravah. Nojeva jajca in meso ljudje uporabljajo za prehrano že tisočletja, iz maščobe pa pridobivajo tudi nojevo olje.

Taksonomska zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Rod Struthio je prvi opisal Carl Linnaeus leta 1758. Sprva so Linne in drugi zgodnji taksonomisti v ta rod uvrščali tudi emuja, nanduja in kazuarja, dokler jih niso pozneje uvrstile v lastne rodove. Somalskega noja(Struthio molybdophanes) je večina strokovnjakov nedavno priznala kot ločeno vrsto, medtem ko nekateri še vedno proučujejo dokaze.[7][8]

Evolucija

[uredi | uredi kodo]

Družina Struthionidae spada v red Struthioniformes, skupino ptic staročeljustnic, ki so se prvič pojavile v zgodnjem eocenu. V ta red so sodile različne neletajoče vrste, razširjene po severni polobli (Evropa, Azija in Severna Amerika) v času eocena. Najbližji sorodniki Struthionidae znotraj reda so Ergilornithidae, ki so znani od poznega eocena do zgodnjega pliocena v Aziji. Zato je najverjetneje, da Struthionidae izvirajo iz Azije.[9]

Najstarejši fosili iz tega rodu izvirajo iz zgodnjega miocena in so stari približno 21 milijonov let. Našli so jih v Namibiji, zato se domneva, da izvirajo iz Afrike. Do srednjega in poznega miocena (pred 5–13 milijoni let) so se noji razširili po Evraziji.[10] Fosilne vrste nojev iz Afrike so precej dobro poznane, medtem ko so azijske vrste manj jasne, saj temeljijo večinoma na nepopolnih ostankih. Zato so njihove medsebojne povezave in odnos do afriških nojev ne povsem jasne. V Indiji, Mongoliji in na Kitajskem so noji izumrli šele ob koncu oz. po koncu zadnje ledene dobe. Njihovo nekdanjo prisotnost dokazujejo tudi upodobitve nojev na prazgodovinski kitajski keramiki in petroglifih.[11][12][13][14]

Razširjenost in habitat

[uredi | uredi kodo]

Danes živijo noji v naravi samo v Afriki, kjer se pojavljajo v številnih odprtih sušnih in polsušnih habitatih, kot so savane in Sahel, severno in južno od ekvatorialnega gozdnega območja.[15] Somalski noj je razširjen na območju Afriškega roga, saj se je razvil izolirano od navadnega noja zaradi geografske pregrade Velikega tektonskega jarka. Na nekaterih območjih se poleg somalskega noja pojavlja tudi masajski noj, podvrsta navadnega noja, vendar jima vedenjske in ekološke razlike preprečujejo križanje.[16] Arabske noje v Mali Aziji in Arabiji so do sredine 20. stoletja iztrebili z lovom, v Izraelu pa so poskusi uvedbe severnoafriških nojev, da bi izpolnili njihovo ekološko vlogo, propadli.[17] Pobegli navadni noji v Avstraliji so ustvarili podivjane populacije.[18]

Vrste

[uredi | uredi kodo]
Samec somalskega noja v kenijski savani z modrikastim vratom

V tem rodu je znanih devet vrst, od katerih jih je sedem izumrlo. Leta 2008 je bil S. linxiaensis prenesen v rod Orientornis.[19] Tri dodatne vrste, S. pannonicus, S. dmanisensis in S. transcaucasicus, so bile leta 2019 prenesene v rod Pachystruthio.[20]

Prepoznanih je še nekaj dodatnih izumrlih oblik, ki so opisane samo kot ihnotaksoni (klasificirani glede na fosilne sledove, kot so odtisi stopal, in ne dele telesa) in njihova povezava s tistimi, ki so opisani po značilnih kosteh, je sporna.[21]

Vrste so:

  • Prazgodovina
    • †Struthio barbarus Arambourg 1979
    • †Struthio brachydactylus Burchak-Abramovich 1939 (pliocen, Ukrajina)
    • †Struthio chersonensis (Brandt 1873) Lambrecht 1921 (pliocen SV Evropa do ZC Azija) – oospecies
    • †Struthio coppensi Mourer-Chauviré et al. 1996 (zgodnji miocen, Elizabethfeld, Namibija)
    • †Struthio daberasensis Pickford, Senut & Dauphin 1995 (zgodnji do srednji pliocen, Namibija) – oospecies
    • †Struthio epoasticus Bonaparte 1856
    • †Struthio kakesiensis Harrison & Msuya 2005 (zgodnji pliocen, Laetoli, Tanzanija) – oospecies
    • †Struthio karingarabensis Senut, Dauphin & Pickford 1998 (pozni miocen do zgodnji pliocen, JZ in osrednja Afrika) – oospecies(?)
    • †Struthio oldawayi Lowe 1933 (pozni pleistocen, Tanzanija) – morda podvrsta S. amelus[22]
    • †Struthio orlovi Kuročkin & Lungo 1970 (pozni miocen, Moldavija)
    • †Struthio wimani Lowe 1931 (zgodnji pliocen Kitajska in Mongolija)

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ BirdLife International (2018). »Struthio camelus«. Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst. 2018: e.T45020636A132189458. doi:10.2305/IUCN.UK.2018-2.RLTS.T45020636A132189458.en. Pridobljeno 29. februarja 2024.
  2. ↑ Gray, George Robert (1855). Catalogue of the Genera and Subgenera of Birds contained in the British Museum. London, UK: Taylor and Francis. str. 109.
  3. ↑ »Seagull Publishers:: K-8 segment | Books | Practice manuals« (v ameriški angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. septembra 2022. Pridobljeno 11. novembra 2020.
  4. ↑ Del Hoyo, Josep, et al. Handbook of the birds of the world. Vol. 1. No. 8. Barcelona: Lynx edicions, 1992.
  5. ↑ Doherty, James G. (Marec 1974). »Speed of animals«. Natural History.
  6. ↑ Western Cape Department of Agriculture (Julij 2020). »The South African Ostrich Industry Footprint« (PDF). Pridobljeno 20. maja 2024.
  7. ↑ Gill, F.; Donsker, D (2012). »Ratites«. IOC World Bird List. WorldBirdNames.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. decembra 2013. Pridobljeno 13. junija 2012.
  8. ↑ BirdLife International (2012). »The BirdLife checklist of the birds of the world, with conservation status and taxonomic sources«. Arhivirano iz prvotnega spletišča (xls) dne 25. decembra 2011. Pridobljeno 16. junija 2012.
  9. ↑ Mayr, Gerald; Zelenkov, Nikita (13. november 2021). »Extinct crane-like birds (Eogruidae and Ergilornithidae) from the Cenozoic of Central Asia are indeed ostrich precursors«. Ornithology (v angleščini). 138 (4): ukab048. doi:10.1093/ornithology/ukab048. ISSN 0004-8038.
  10. ↑ Mikhailov, Konstantin E.; Zelenkov, Nikita (september 2020). »The late Cenozoic history of the ostriches (Aves: Struthionidae), as revealed by fossil eggshell and bone remains«. Earth-Science Reviews (v angleščini). 208 103270. Bibcode:2020ESRv..20803270M. doi:10.1016/j.earscirev.2020.103270. S2CID 225275210.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  11. ↑ Doar, B.G. (2007) "Genitalia, Totems and Painted Pottery: New Ceramic Discoveries in Gansu and Surrounding Areas" Arhivirano 2020-09-23 na Wayback Machine.. China Heritage Quarterly
  12. 1 2 Janz, Lisa; in sod. (2009). »Dating North Asian surface assemblages with ostrich eggshell: Implications for palaeoecology and extirpation«. Journal of Archaeological Science. 36 (9): 1982–1989. Bibcode:2009JArSc..36.1982J. doi:10.1016/j.jas.2009.05.012.
  13. 1 2 Andersson, Johan Gunnar (1923). On the occurrence of fossil remains of Struthionidae in China. In: Essays on the cenozoic of northern China. Memoirs of the Geological Survey of China (Peking), Series A, No. 3, pp. 53–77. Peking, China: Geological Survey of China.
  14. ↑ Jain, Sonal; Rai, Niraj; Kumar, Giriraj; Pruthi, Parul Aggarwal; Thangaraj, Kumarasamy; Bajpai, Sunil; Pruthi, Vikas (8. marec 2017). Calafell, Francesc (ur.). »Ancient DNA Reveals Late Pleistocene Existence of Ostriches in Indian Sub-Continent«. PLOS ONE (v angleščini). 12 (3): e0164823. Bibcode:2017PLoSO..1264823J. doi:10.1371/journal.pone.0164823. ISSN 1932-6203. PMC 5342186. PMID 28273082.
  15. ↑ Donegan, Keenan (2002). »Struthio camelus«. Animal Diversity Web. University of Michigan Museum of Zoology.
  16. ↑ Freitag, Stephanie; Robinson, Terence J. (1993). »Phylogeographic patterns in mitochondrial DNA of the Ostrich (Struthio camelus)« (PDF). The Auk. 110 (3): 614–622. doi:10.2307/4088425. JSTOR 4088425.
  17. ↑ Rinat, Zafrir (25. december 2007). »The Bitter Fate of Ostriches in the Wild«. Haaretz. Tel Aviv. Pridobljeno 10. januarja 2017.
  18. ↑ Lysaght, Gary-Jon (1. september 2018). »The outback ostriches — Australia's loneliest birds«. ABC News (v angleščini). Pridobljeno 10. februarja 2021.
  19. ↑ Wang, S. (2008). »Rediscussion in the taxonomic assignment of Struthio linxiaensis Hou, et al., 2005«. Acta Paleotologica Sinica. 47: 362–368.
  20. ↑ Zelenkov, N. V.; Lavrov, A. V.; Startsev, D. B.; Vislobokova, I. A.; Lopatin, A. V. (2019). »A giant early Pleistocene bird from eastern Europe: unexpected component of terrestrial faunas at the time of early Homo arrival«. Journal of Vertebrate Paleontology. 39 (2): e1605521. doi:10.1080/02724634.2019.1605521. S2CID 198384367.
  21. ↑ Bibi, Faysal; Shabel, Alan B.; Kraatz, Brian P.; Stidham, Thomas A. (2006). »New Fossil Ratite (Aves: Palaeognathae) Eggshell Discoveries from the Late Miocene Baynunah Foramation of the United Arab Emirates, Arabian Peninsula« (PDF). Palaeontologia Electronica. 9 (1): 2A. ISSN 1094-8074.
  22. ↑ »OVPP-Struthio 8«.
  23. ↑ Andersson, Johan Gunnar (1943). »Research into the prehistory of the Chinese«. Bulletin of the Museum of Far Eastern Antiquities. 15: 1–300.

Splošne reference

[uredi | uredi kodo]
  • Andersson, Johan Gunnar (1923). On the occurrence of fossil remains of Struthionidae in China. In: Essays on the cenozoic of northern China. Memoirs of the Geological Survey of China (Peking), Series A, No. 3, pp. 53–77. Peking, China: Geological Survey of China.
  • Andersson, Johan Gunnar (1943). "Researches into the prehistory of the Chinese". Bulletin of the Museum of Far Eastern Antiquities. 15: 1–300, plus 200 plates.
  • BirdLife International (2012). "The BirdLife checklist of the birds of the world, with conservation status and taxonomic sources". Archived from the original (xls) on 25 December 2011. Retrieved 16 Jun 2012.
  • Brands, Sheila (14 Aug 2008). "Taxon: Genus Struthio". Project: The Taxonomicon. Retrieved 12 Jun 2012.
  • Davies, S. J. J. F. (2003). "Ostriches". In Hutchins, Michael (ed.). Birds I Tinamous and Ratites to Hoatzins. Grzimek's Animal Life Encyclopedia. Vol. 8 (2nd ed.). Farmington Hills, MI: Gale Group. p. 99. ISBN 978-0-7876-5784-0.
  • Gill, F.; Donsker, D (2012). "Ratites". IOC World Bird List. WorldBirdNames.org. Retrieved 13 Jun 2012.
  • Gray, George Robert (1855). Catalogue of the Genera and Subgenera of Birds contained in the British Museum. London, UK: Taylor and Francis. p. 109.
  • Hou, L.; Zhou, Z.; Zhang, F.; Wang, Z. (Aug 2005). "A Miocene ostrich fossil from Gansu Province, northwest China". Chinese Science Bulletin. 50 (16): 1808–1810. Bibcode:2005ChSBu..50.1808H. doi:10.1360/982005-575. ISSN 1861-9541. S2CID 129449364.
  • Janz, Lisa; et al. (2009). "Dating North Asian surface assemblages with ostrich eggshell: Implications for palaeoecology and extirpation". Journal of Archaeological Science. 36 (9): 1982–1989. doi:10.1016/j.jas.2009.05.012.
  • "Seagull Publishers:: K-8 segment | Books | Practice manuals". Seagull Learning – A Unit of Seagull Publishers Private Limited. 7.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Noj_(rod)&oldid=6518729«