Nicolas Trigault

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Nicolas Trigault
Portret
Nicolas Trigault v kitajski obleki, Peter Paul Rubens, Metropolitan Museum of Art
Rojstvo1577[1][2][…] ali 3. marec 1577({{padleft:1577|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:3|2|0}})[4]
Douai
Smrt14. november 1628({{padleft:1628|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:14|2|0}})[4][5]
Hangdžov[d]
NarodnostZastava Belgije Flamec
Področjaastronomija, teologija, matematika, geografija, lingvistika
Poznan poKitajsko-portugalski zvočni besednjak
Kitajsko ime
Tradicionalno kitajsko 金尼閣
Poenostavljeno kitajsko 金尼

Nicolas Trigault, (latinsko Nicolaus Trigautius; slovensko Nikolaj Trigault; kitajsko: 金尼閣 / 金尼阁); (* 3. marec 1577 Douai; † 14. november 1628 Hangdžov), je bil flamski jezuit, duhovnik, znanstvenik in misijonar.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Nicolas Trigault v kitajski noši (Anthony van Dyck)

Skrb za kitajske misijone[uredi | uredi kodo]

De Christiana expeditione apud Sinas, napisala Nicolas Trigault in Matteo Ricci, izšla v Augsburgu 1615.

Rojen v Douaiu v Grofiji Flandriji v takratni Španski Nizozemski, danes je to Francija. V Družbo Jezusovo je vstopil leta 1594. Trigault je odšel iz Evrope na misijonsko delo v Aziji okrog leta 1610, ter prispel v Nandžing na Kitajskem leta 1611. Pozneje ga je povabil kitajski katoličan Li Džidzao na svoj dom v Hangdžovu, kjer je deloval kot eden prvih misijonarjev na Kitajskem.

Konec 1612 je Trigaulta imenoval predstojnik za kitajske misijone Niccolo Longobardi za skrbnika (=prokuratorja) le-teh v Evropi. Tako je odšel iz Macaa 9. februarja 1613, ter prispel v Rim 11. oktobra 1614 potujoč čez Indijo, Perzijski zaliv in Egipt.[6]

Širjenje misijonske ideje[uredi | uredi kodo]

Francoski prevod iz latinščine je leta 1617 oskrbel Trigaultov nečak David

Med njegove prvenstvene naloge je spadalo poročanje o napredku kitajskih misijonov papežu Pavlu V.[7] Uspešno se je pogajal z generalom jezuitov Claudijem Acquavivom, da bi kitajski misijoni postopoma postajali neodvisni od japonskih, kakor tudi, da bi mogel potovati po Evropi zaradi zbiranja denarne pomoči in tolmačenja obsežnega jezuitskega misijonskega delovanja.[6] Rubens je ob tej priložnosti narisal Trigaultov portret 17. januarja 1617, ko se je Nikolaj mudil ali v Antwerpnu ali v Bruslju.[8][9]

Med tem potovanjem po Evropi je Trigault prevedel iz italijanščine v latinščino ter izdal Riccijev "Kitajski dnevnik", oziroma De Christiana expeditione apud Sinas. Prevajanje je pravzaprav začel že po vkrcanju na ladjo, ki je plula iz Macaa v Indijo, in ga objavil 1615 v Augsburgu; zanimivo delo so pozneje prevajali v veliko evropskih jezikov in se je splošno razširilo.[6] Francoski prevod iz latinščine, ki je izšel 1616, je oskrbel Trigaultov nečak David.[10]

Aprila 1618 je Trigault odplul iz Lizbone z dvanajstimi novimi jezuitskimi misijonarji; v Macau so prispeli leto dni pozneje.[6][11]

Dela[uredi | uredi kodo]

Part 1 of 西儒耳目資, "Aid to the Eyes and Ears of Western Literati" (Nicolas Trigault) 
Part 2 of 西儒耳目資, "Aid to the Eyes and Ears of Western Literati" (Nicolas Trigault) 
Part 3 of 西儒耳目資, "Aid to the Eyes and Ears of Western Literati" (Nicolas Trigault) 

Učenje kitajščine[uredi | uredi kodo]

Portret Nikolaja Trigaulta, Rubensova šola (Musée de la Chartreuse de Douai)

Trigault je ustvaril enega od prvih načinov za polatinjenje kitajščine, ki se je temeljil največ na Riccijevem delu in ga je izdal 1626 pod naslovom Širu Ermu Dzi (poenostavljena kitajščina: 西儒耳目资; tradicionalna kitajščina: 西儒耳目資; pinjin: Xīrú ěrmù zī; pomen "Aid to the Eyes and Ears of Western Literati" = Pomoč očem in ušesom zahodnih učenjakov).[12][13][14] Trigault je svojo knjigo pisal v pokrajini Šanši.[15]

S pomočjo spreobrnjenega Kitajca je leta 1625 sestavil in izdal tudi prvo kitajsko različico Ezopovih basni (Aesop's Fables; 況義 "Analogy").

Obredni spor[uredi | uredi kodo]

Spor o kitajskih obredih (poenostavljena kitajščina: 中国 礼仪 之 争; tradicionalna kitajščina: 中國 禮儀 之 爭; pinjin: Zhōngguó Lǐyí Zhī Zhēng) je bil spor med katoliškimi misijonarji glede zveze med versko vsebino v konfucijanstvu in kitajskimi obredi v 17. in 18. stoletju. V sporu ali prepiru so razpravljali o vprašanju, ali kitajska ljudska vera in kitajske obredne prakse – kot so: spoštovanje družinskih prednikov in drugi konfucijanski obredi, – spadajo med posvetne ali verske obrede. V drugem primeru bi bili nezdružljivi s katoliškim verovanjem. Jezuiti so trdili, da so ti kitajski obredi posvetni rituali, ki so v določenih mejah združljivi s krščanstvom in jih je zato treba dopuščati; dominikanci in frančiškani pa se s tem niso strinjali in so o tem poročali v Rim, češ da jezuiti uvajajo v bogoslužje poganske obrede.

Rimska Družba za širjenje vere (Congregatio de propaganda fide; danes se imenuje Družba za oznanjevanje evangelija) se je leta 1645 postavila na stran dominikancev in na podlagi njihovega kratkega poročila obsodila kitajske obrede; vendar pa je ista združba leta 1656 stopila na stran jezuitov s tem, ko je odpravila prepoved. To je bil eden izmed številnih sporov med jezuiti in dominikanci na Kitajskem in drugod po Aziji, vključno z Japonsko in Indijo.

Spor glede Božjega imena in kitajskih obredov[uredi | uredi kodo]

Ta spor pa je izbruhnil že v Trigaultovem času. Ni potihnil niti po njegovi smrti, ampak se je še bolj razplamtel, vse dokler ni papež prepovedal kakršnokoli razpravljanje. Sveti sedež so namreč večkrat obveščali o spornem vprašanju kitajskih obredov.

Prvi odlok zoper „kitajske obrede“ je bil objavljen za časa Inocenca X. 1645. Za časa Aleksandra VII. so bili 1656 ti obredi zopet dovoljeni.

1693 je apostolski vikar Fujiana Maigrot izdal v previdni obliki natančne smernice, ki prepovedujejo prilagajanje.

Papež Klemen XI. pa je s tremi zaporednimi listinami odkrito in brezobzirno prepovedal kakršnokoli tozadevno prilagajanje in je kitajske obrede obsodil:

  1. apostolska določba Cum Deus optimus z dne 20. novembra 1704;
  2. apostolska določba 1710;
  3. bula Ex Illa Die 1715.[16]

Začetni spori in Trigaultova smrt[uredi | uredi kodo]

Vprašanje glede načina delovanja v Kitajskih misijonih je prišlo na dan v začetku 17. stoletja. Trigault je bil vsestranska osebnost in je marsikaj napravil za širjenje krščanstva zlasti na Kitajskem, potem pa tudi za podporo temu gibanju v Evropi, in za pridobivanje novih misijonarjev. V tem so si bili kristjani edini. Niso se pa vsi strinjali glede načina, kako oznanjati evangelij in kako se odnositi glede kitajskih navad. Najbrž je nepričakovano hudo nasprotovanje z najvišjega mesta presenetilo in razočaralo ter užalostilo tako njega kot druge zagovornike korenite prilagoditve vzhodnemu načinu življenja: v obleki, jeziku, noši in tudi obredih.

Po letu 1620 se je torej tudi Trigault zapletel v spor glede pravilnega kitajskega izraza za krščanskega Boga in je zagovarjal uporabo izraza "Šangdi", ki ga je pa 1625 prepovedal jezuitski predstojnik Muzio Vitelleschi.

Jezuitski nadzornik (=inšpektor) André Palmeiro je na podlagi pripovedovanja Trigaultovega spovednika Cattanea izjavil, da se je duševno nestalnega Trigaulta polotila huda potrtost. Preiskal je okoliščine njegove smrti in zvedel, da je iz razočaranja, ker je brezuspešno zagovarjal uporabo predloženega izraza za Boga, napravil samomor.[17][9]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. International Standard Name Identifier — 2012.
  2. Swartz A. Open Library — 2007.
  3. Biblioteca Virtual Miguel de Cervantes — 1999.
  4. 4,0 4,1 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  5. SNAC — 2010.
  6. 6,0 6,1 6,2 6,3 Mungello, David E. (1989). Curious Land: Jesuit Accommodation and the Origins of Sinology. University of Hawaii Press. str. 46–48. ISBN 0-8248-1219-0..
  7. Nicolas Trigault (1577-1628 A.D.)
  8. Peter Paul Rubens: Portrait of Nicolas Trigault in Chinese Costume | Work of Art | Timeline of Art History | The Metropolitan Museum of Art
  9. 9,0 9,1 Logan, Anne-Marie; Brockey, Liam M (2003). "Nicolas Trigault SJ: A Portrait by Peter Paul Rubens". Metropolitan Museum of Art. Pridobljeno dne 24 November 2016.
  10. Histoire de l'expédition chrestienne au royaume de la Chine entreprise par les PP. de la Compagnie de Jésus: comprise en cinq livres esquels est traicté fort exactement et fidelelement des moeurs, loix et coustumes du pays, et des commencemens très-difficiles de l'Eglise naissante en ce royaume (1616) - French translation of De Christiana expeditione by D.F. de Riquebourg-Trigault. Full text available on Google Books. The translator mentions his relation to N. Trigault on p. 4 of the Dedication ("Epistre Dedicatoire")
  11. Biography in Chinese Arhivirano 2007-07-27 na Wayback Machine. at the National Digital Library of China
  12. "Xiru ermu zi" (西儒耳目資) bibliographic information and links Arhivirano 2006-09-08 na Wayback Machine.
  13. "Dicionário Português-Chinês : 葡汉辞典 (Pu-Han cidian): Portuguese-Chinese dictionary", by Michele Ruggieri, Matteo Ricci; edited by John W. Witek. Published 2001, Biblioteca Nacional. ISBN 972-565-298-3. Partial preview available on Google Books. Page 184.
  14. Heming Yong; Jing Peng (14 August 2008). Chinese Lexicography : A History from 1046 BC to AD 1911: A History from 1046 BC to AD 1911. OUP Oxford. str. 385–. ISBN 978-0-19-156167-2.
  15. 何大安 (2002). 第三屆國際漢學會議論文集: 語言組. 南北是非 : 漢語方言的差異與變化 (kitajščina). Volume 7 of 第三屆國際漢學會議論文集: 語言組 Zhong yang yan jiu yuan di san jie guo ji han xue hui yi lun wen ji. Yu yan zu. 中央硏究院語言學硏究所. str. 23. ISBN 957-671-936-4. Pridobljeno dne 23 September 2011.
  16. "La controversia dei Riti Cinesi". Teodorico Pedrini. Pridobljeno dne 25. april 2021.
  17. Brockey, p. 87.

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

  • Liam M. Brockey: Journey to the East: The Jesuit mission to China, 1579-1724, Harvard University Press, 2007.
  • C. Dehaisnes: Vie du Père Nicolas Trigault, Tournai, 1861.
  • P.M. D’Elia: "Daniele Bartoli e Nicola Trigault", Rivista Storica Italiana', ser. V, III, 1938, pp. 77–92.
  • G.H. Dunne: Generation of Giants, Notre Dame (Indiana), 1962, pp. 162–182.
  • L. Fezzi: "Osservazioni sul De Christiana Expeditione apud Sinas Suscepta ab Societate Iesu di Nicolas Trigault", v: Rivista di Storia e Letteratura Religiosa 1999, pp. 541–566.
  • T.N. Foss: "Nicholas Trigault, S.J. – Amanuensis or Propagandist? The Rôle of the Editor of Della entrata della Compagnia di Giesù e Christianità nella Cina", in Lo Kuang (ed.), International Symposium on Chinese-Western Cultural Interchange in Commemoration of the 400th Anniversary of the Arrival of Matteo Ricci, S.J. in China. Taipei, Taiwan, Republic of China. September 11–16, 1983, II, Taipei, 1983, pp. 1–94.
  • J. Gernet: "Della Entrata della Compagnia di Giesù e Cristianità nella Cina de Matteo Ricci (1609) et les remaniements de sa traduction latine (1615)", Académie des Inscriptions & Belles Lettres. Comptes Rendus 2003, pp. 61–84.
  • E. Lamalle: "La propagande du P. Nicolas Trigault en faveur des missions de Chine (1616)", Archivum Historicum Societatis Iesu IX, 1940, pp. 49–120.
  • Liam M. Brockey: “The Death and Disappearance of Nicolas Trigault, S.J.,” The Journal of the Metropolitan Museum of Art, vol. 38 (2003): pp. 161–167.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Več gradiva o temi Category:Nicolas Trigault v Wikimedijini zbirki


(angleško)
(italijansko)