Novi klošter

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Neukloster)
Jump to navigation Jump to search
Novi klošter
(Konferenčni center Polzela)
Novi klošter v 17. stoletju
Novi klošter v 17. stoletju
Novi klošter se nahaja v Slovenija
Novi klošter
Geografska lega: Novi klošter
(Konferenčni center Polzela), Slovenija
LegaZalože
Občina Polzela
Koordinati46°17′13″N 15°6′14″E / 46.28694°N 15.10389°E / 46.28694; 15.10389Koordinati: 46°17′13″N 15°6′14″E / 46.28694°N 15.10389°E / 46.28694; 15.10389
Razglasitev7. 1. 1999
evid. št.10412

Novi klošter (nemško Neukloster) je nekdanji dominikanski samostan v Založah pri Polzeli, ki ga je sredi 15. stoletja dal zgraditi Friderik II. Celjski.

Samostan je imel pestro zgodovino, saj so ga kmalu po ustanovitvi zavzeli Turki, napadli kmetje, služil je kot utrdba in noviciat, velik del poslopja pa je poškodoval požar.

S cesarskim dekretom Jožefa II. 1787 je bil samostan razpuščen. Kasnejši lastniki so ga večkrat prezidali in mu prvotno podobo precej spremenili. Današnji novogotski in graščinski videz je iz prve polovice 19. stoletja.

V zasebni lasti je ostal do časa med obema vojnama, ko je bil njegov lastnik Oto Parin. Njegov sin Paul (Paul Parin), ki je na dvorcu preživel mlada leta, se je v Švici uveljavil kot kirurg, psihoanalitik in pisatelj. Svoje spomine nanje je opisal v knjigah Karakul in Zanesljiva znamenja spreminjanja.

Po drugi svetovni vojni je del poslopja služil stanovanjskim namenom, sicer pa je bila zgradba prepuščena propadanju. Od leta 2010 ga postopoma obnavlja novi lastnik, Zavod Tromostovje. Kot konferenčni center služi družabnim, kulturno izobraževalnim in duhovnim dejavnostim.[1]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Zgodovina Novega kloštra je tesno povezana s Celjani, saj ga je leta 1453 dal postaviti Friderik II. Celjski, ki je samostan in cerkev skupaj z bližnjimi posestmi podaril dominikanskemu redu.

Novi klošter so 1479 napadli in zavzeli Turki. Pri tem so bili trije menihi, vključno s priorjem, zasužnjeni in eden ubit. Bogoslužne prostore so oskrunili, številne svete podobe in kipe pa razbili. Samostan je bil nekaj let nato opuščen. Konec 15. stoletja je oglejski generalni vikar onečaščen oltar znova posvetil in pozval vernike, naj pomagajo pri utrditvi samostana in varovanju pred novim napadom.[2]

Po obnovi je v 16. stoletju z obrambnim zidom in jarkom služil kot utrdba, a se je zaradi ponovnih napadov in visokih dajatev znašel v gmotni stiski, ki jih je kasneje rešila podpora deželnih stanov. Na samostansko življenje in disciplino je protestantizem vplival negativno, čeprav do večjih odpadov ni prišlo.[3] Vizitacija iz 1593 poroča, da samostan »bratje in njihovi služabniki varujejo kot utrdbo« in da »bratje živijo hudo svobodno.«[4]

Leta 1635 so ga zasedli in izropali sosednji kmetje, ki so se dominikancem uprli zaradi dajatev in tlake.[5] V začetku 17. stoletja in času katoliške prenove je imela dominikanska redovna provinca v Novem kloštru svoj noviciat. Redovniki so obnavljali ljudsko pobožnost in ustanavljali rožnovenske bratovščine. Sredi 18. stoletja ga je po streli močno poškodoval požar, ki je uničil zvonik in del cerkve Naše ljube Gospe in večji del samostanskega poslopja.[6]

Latinski napis v Novem kloštru (Konferenčni center Polzela)

Z dvornim odlokom je bil 1789 samostan razpuščen, njegovo imetje, ki je po odbitju dolgov znašalo 90.736 goldinarjev, pa zaplenjeno. Nekateri redovniki in prior so odšli v Gradec, drugi v Breže na Koroškem. Ohranil se je gotski kip Marije z Jezusom oz. sedeče Madone, ki se sedaj nahaja v cerkvi sv. Petra v Savinjski dolini, in orgle, ki se bile prenesene v Stranice. Številne knjige in umetniški predmeti so šli v tujino, zlasti v Gradec in na Dunaj, ali bili izgubljeni.[7] Po razpustitvi je izobraževanje okoliškega prebivalstva v samostanskih prostorih potekalo še naprej, vse do 1794, ko se je osnovna šola (trivialka) preselila na Polzelo.[8]

Leta 1803 je prišel dekret, naj odpeljejo tri zvonove samostanske cerkve v Celje. Toda okoliški kmetje so se uprli in odvzem zvonov preprečili. Odpeljani so bili šele po tem, ko je okrožni komisar poslal 60 vojakov. Na več sto upornih kmetov, ki so vojake začeli obmetavati s kamni, so začeli streljati in en kmečki fant je pri tem umrl.[9]

Poslopje je bilo 1805 prodano civilnemu kupcu, Jakobu Brezicu. Naslednji lastnik, Josef Oesterlein, je dal 1826 samostansko cerkev podreti in namesto nje postaviti grajsko kapelo oz. cerkvico, ki pred samostanom stoji še danes. Z različnimi rušitvami in zidavami je samostanski kompleks spremenil v graščinskega.[10]

K samostanu je spadala tudi manjša cerkev sv. Dominika iz sredine 17. stoletja, ki se je nahajala severovzhodno od samostana na manjšem griču, a je bila po razpustitvi samostana prepuščena propadanju. Sliko svetnika hranijo v šempetrski župniji. Večjo obnovo je v graščino spremenjeni samostan doživel v drugi polovici 19. stoletja v lastništvu Ignacija Kurza, ko je poslopje dobilo nadstropno povezavo s cerkvijo in neogotski vogalni stolp.[11]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklic[uredi | uredi kodo]

  1. "Novo življenje za Novi klošter pri Polzeli". 6. 11. 2011. Pridobljeno dne 11. 1. 2020.
  2. Kovačič, Franc (1928), Zgodovina Lavantinske škofije, str. 133–34.
  3. Kovačič, Franc (1928), Zgodovina Lavantinske škofije, str. 260.
  4. "Kronološki pregled". Župnija Polzela. Pridobljeno dne 13. 1. 2021.
  5. Orožen, Ignacij (1880), Das Bisthum und die Diözese Lavant, str. 514.
  6. Orožen, Ignacij (1880), Das Bisthum und die Diözese Lavant, str. 525.
  7. Kovačič, Franc (1928), Zgodovina Lavantinske škofije, str. 329.
  8. "110 let šole – časovni trak" (PDF). Osnovna šola Polzela. Pridobljeno dne 13. 1. 2021.
  9. Orožen, Ignacij (1880), Das Bisthum und die Diözese Lavant, str. 525–26.
  10. Orožen, Ignacij (1880), Das Bisthum und die Diözese Lavant, str. 537.
  11. Curk, Jože, Gradbeni oris Novega kloštra in njegovega gospostva, str. 222.

Viri in literatura[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]