Neprofitna organizacija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Neprofitna organizacija je organizacija, katere primarni cilj je zagotavljanje storitev, ki so v širšem družbenem interesu. Glavna značilnost neprofitne organizacije je, da ustvarjeni dobiček nameni za razširitev, rast in razvoj svoje registrirane dejavnosti, ne sme pa ga razdeliti med svoje člane. Druge značilnosti neprofitne organizacije so odgovornost, zanesljivost, poštenost in odprtost do vsakega posameznika, ki je vložil čas, denar in zaupanje v organizacijo.

Poimenovanja[uredi | uredi kodo]

Zanje se pojavlja cela vrsta različnih poimenovanj. V angleščini so običajno označene kot nonprofit organizations, včasih pa kot not-for-profit organizations. Slovenski prevodi zajemajo različne sopomenke, ki se uporabljajo v ekonomskem jeziku: nedobičkonosne, neprofitne, nepridobitne, neodvisne, dobrodelne, volonterske, iz davkov izvzete in druge organizacije. Glede na pravno ureditev teh organizacij, pa bi jih lahko imenovali še bolj natančno, kot organizacije, ki ne delijo dobička – not profit distributing organizations.[1]

Vsem pojmom je skupno to, da so to organizacije, ki niso ustanovljene izključno z namenom pridobivanja dobička ter premoženja ne delijo, prav tako ne delijo ustvarjenega dobička ali presežkov prihodkov nad odhodki oziroma jih delijo v omejenem obsegu, v skladu z zakonom.[2] V tem pogledu so neprofitne organizacije enake socialnemu podjetništvu, katerega osnovni namen pa je zaposlovanje ranljivih skupin na trgu dela, s čimer dosegajo javni interes.

Neprofitne organizacije v Sloveniji[uredi | uredi kodo]

Kot povzema Šiftar[1], so neprofitne organizacije nastale ker sta sodobno gospodarstvo in država nezmožna zadovoljevati potrebe posameznikov po določenih storitvah. V Sloveniji je število neprofitnih organizacij začelo rasti v 90. Letih, ko so bile odpravljene nekatere formalne ovire in spremenjena organiziranost na nekaterih področjih in zunanjih vplivov, ki so povezani predvsem z upravljanjem podružnic mednarodnih organizacij.

Vrste neprofitnih organizacij[uredi | uredi kodo]

Neprofitne organizacije v Sloveniji se delijo na državne, poldržavne in zasebne.[1] V Sloveniji na podlagi naslednjih zakonov: Zakon o zavodih[3], Zakon o društvih[4], Zakon o ustanovah[5], in še nekaterih drugih zakonov, ki urejajo različna področja gospodarske infrastrukture, spadajo v neprofitni sektor:

  • vzgoja in izobraževanje,
  • znanost,
  • kultura,
  • šport,
  • zdravstvo,
  • socialno varstvo,
  • otroško varstvo,
  • varstvo invalidov,
  • socialno zavarovanje,
  • določena področja pridobivanja javnih dobrin – energetika, promet in zveze, komunala, vodno gospodarstvo, gospodarjenje z drugimi vrstami naravnega bogastva, varstvo okolja: kjer je pridobivanje dobička podrejeno zadovoljevanju javnih potreb,
  • druge dejavnosti, če cilj opravljanja dejavnosti ni pridobivanje dobička.

Kultura v neprofitnih organizacijah[uredi | uredi kodo]

Organizacijska kultura je skupek vrednot, prepričanj in bazičnih predpostavk, ki pomagajo voditi in koordinirati vedenje članov organizacije. So vsi naučeni vzorci nezavednega načina razmišljanja, ki se odsevajo in utrjujejo z vedenjem. Organizacijska kultura zagotavlja stabilnost, spodbuja gotovost, ustvarja predvidljivost, saj je skupek rešitev za različne probleme, ki so konsistentno delovali; in nove člane pripravi in nauči »pravega« načina dojemanja, razmišljanja in doživljanja. Razvija se skozi čas, odvisna je tudi od preteklih izkušenj, ne samo od trenutnih vrednot, zaznav in prepričanj. Lahko bi rekli, da je organizacijska kultura vsota vsega, za kar ljudje v organizaciji verjamejo, da deluje, in za kar verjamejo, da ne deluje.[6] Za neprofitne organizacije je zelo pomembno, kako ustvariti tako kulturo, ki bo spodbudila posameznike, da se bodo raje zaposlovali v takih organizacijah, v njih ostali in uspešno delali. Velikokrat imajo v neprofitnih organizacijah vlogo tudi prostovoljci, ki v organizaciji ostanejo, če imajo občutek, da je njihovo delo vredno in pomembno za druge, in če se v sami organizaciji dobro počutijo, so korektno obravnavani in se strinjajo z vrednotami, cilji, strategijami in prepričanji organizacije.

V organizacijah, ki se ukvarjajo z zagotavljanjem storitev, pomoči in podpore v dobro družbi, so pomembni elementi kulture, ki jih je L. Marais opredelila v svoji dizertaciji (1998), in se kažejo skozi organizacijsko klimo:

  • organizacijska struktura (vključuje, kako so zasnovana oz. opredeljena delovna mesta, kako potekajo procesi znotraj delovnih skupin, povezovanje znotraj same organizacije),
  • vodenje (odprtost za spremembe, prepoznavanje prispevkov zaposlenih, samozaupanje vodje)
  • človeški odnosi in funkcioniranje v skupini (konflikti, pritisk s strani nadrejenih in sodelavcev, izobraževanje in razvoj, izbira kadra, zadovoljstvo na delovnem mestu, predanost, zaupanje)
  • vizija (jasnost vizije)
  • načrtovanje (jasen, obširen in temeljit proces načrtovanja)
  • komunikacija (odprtost, komunikacija med skupinami, povratna informacija)
  • odločanje (dobijo primerne in ustrezne informacije pri odločanju)
  • motivacija (nagrade, ugodnosti)
  • rezultati (kvaliteta proizvodov oz. storitev, zadovoljstvo strank)[7]

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 1,2 Šiftar, V. (2002). Trženje v neprofitnih organizacijah: Primer Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta.
  2. ^ Zakon o socialnem podjetništvu (Uradni list RS, št. 20/2011)
  3. ^ Zakon o zavodih (Uradni list RS, št. 12/91)
  4. ^ Zakon o društvih (Uradni list RS, št. 60/95)
  5. ^ Zakon o ustanovah (Uradni list RS, št. 60/95)
  6. ^ MacIntosh, Eric W.; Doherty, Alison (2010). »The influence of organizational culture on job satisfation and intention to leave«. Sport Managment Review 13, 106-117. DOI: 10.1016/j.smr.2009.04.006
  7. ^ Marais, Lorraine (1998). "The Relationship between Organizational Culture and the Practice of Program Evaluation in Human Service Organizations". Dissertations. Paper 1586.