Pojdi na vsebino

Neisseria meningitidis

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Neisseria meningitidis
Mikroskopski posnetek N. meningitidis
Znanstvena klasifikacija Uredi to klasifikacijo
Domena: Bacteria (bakterije)
Deblo: Pseudomonadota
Razred: Betaproteobacteria
Red: Neisseriales (neisseriaceae)
Družina: Neisseriaceae
Rod: Neisseria (neisserija)
Vrsta:
N. meningitidis
Dvočlensko ime
Neisseria meningitidis
Albrecht & Ghon 1901

Neisseria meningitidis ([naisêria meningítidis]), pogosto poimanovana meningokók, je vrsta bakterije iz rodu najserij, gramnegativnih, aerobnih, asporogenih, negibljivih kokov, ki povzročajo meningokokno bolezen (meningokokno sepso ali najpogosteje gnojni meningitis)[1] in druga vnetja (konjunktivitis, uretritis, vnetja dihal ter vnetja malih sklepov).[2][3]

Neisseria meningitidis se pri nekaterih zdravih ljudeh nahaja v sluznici nosno-žrelnega predela in ne povzroča nikakršnih simptomov. Okoli 10 % odraslih je prenašalcev, pri otrocih, mlajših od 5 let, ga najdemo v 2 %, pri mladostnikih med 15 in 19 leti starosti pa v 25 %.[4][5]

Mikrobiologija

[uredi | uredi kodo]
Posnetek z vrstičnim elektronskim mikroskopom, kjer je vidna posamezna bakterijska celica N. meningitidis (obarvana modro) z adhezivnimi pilusi (obarvani rumeno). Merilni trak predstavlja 1 µm.

N. meningitidis je gramnegativni diplokok; ima zunanjo in notranjo ovojnico s tanko plastjo peptidoglikana med njima. Meri 0,6–1,0 mikrometra. Pozitiven je na test za encin citokrom c oksidazo.[6]

Habitat

[uredi | uredi kodo]

N. meningitidis je del normalne nepatogene flore v nosno-žrelnem predelu 8–25 % odraslih posameznikov.[7] Kolonizira in okuži le človeka; doslej je še nisi osamili iz nobene druge živali. To je verjetno posledica nezmožnosti bakterije, da bi pridobila železo iz drugih virov, kot sta človeška transferin in laktoferin.[8]

Podtipi

[uredi | uredi kodo]

Patogeni sevi se razvrščajo v serološke skupine glede na zgradbo njihove polisaharidne kapside.[9] Prisotnost različnih seroloških skupin se močno razlikuje med različnimi predeli sveta.[7] Med 13 prepoznanimi serološkimi skupinami N. meningitidis jih šest (A, B, C, W135, X in Y) povzroča večino primerov bolezni v svetovnem merilu.[10] Sloveniji je najpogostejša serološka skupina B.[11]

Prenos

[uredi | uredi kodo]

Prenos je kapljičen s človeka na človeka; z drobnimi kapljicami, ki se iz ust in nosu sproščajo ob kihanju, kašljanju.[5] Izvor so najpogosteje brezsimptomni prenašalci, vendar tudi le redki okuženi tudi obolijo. Dovzetnost za bolezen je nizka in se zmanjšuje s starostjo. Za okužbo z izraženo meningokokno boleznijo so najbolj dovzetni majhni otroci in mladostniki; največ okužb se pojavi pri otrocih med 6. in 36. mesecem starosti. Posebej so dovzetne osebe z okrnjeno imunostjo.[11]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Kersnik-Levart, Tanja, Plankar Srovin, Tina, Avramoska, Tanja, Berden, Nataša (2022). Meningokokni meningitis. Slovenska pediatrija, letnik 29, suppl., str. 38-43.
  2. ↑ »Neisseria meningitidis«. Termania. Pridobljeno 2. januarja 2026.
  3. ↑ »Neisséria«. Termania. Pridobljeno 2. januarja 2026.
  4. ↑ Hitchcock PJ, Robinson Jr EN, McGee ZA, Koomey JM (1993). »Neisseriae: Gonococcus and Meningococcus«. V Schaechter M, Medoff G, Eisenstein BI (ur.). Mechanisms of Microbial Disease (2nd izd.). Baltimore: Williams & Wilkins. str. 231. ISBN 9780683076066.
  5. 1 2 »Meningokokni meningitis«. Nacionalni inštitut za javno zdravje. 30. september 2025. Pridobljeno 31. decembra 2025.[mrtva povezava]
  6. ↑ »Neisseria meningitidis«. National Center for HIV/AIDS, Viral Hepatitis, STD, and TB Prevention. Characteristics of N. gonorrhoeae and Related Species. Centers for Disease Control and Prevention. 31. marec 2017. Arhivirano iz spletišča dne 20. oktobra 2020.
  7. 1 2 Stephens DS, Greenwood B, Brandtzaeg P (junij 2007). »Epidemic meningitis, meningococcaemia, and Neisseria meningitidis«. Lancet. 369 (9580): 2196–2210. CiteSeerX 10.1.1.324.1736. doi:10.1016/S0140-6736(07)61016-2. PMID 17604802. S2CID 16951072.
  8. ↑ Pollard AJ, Maiden MC, ur. (2001). Meningococcal Vaccines: Methods and Protocols. Totowa, NJ: Humana Press. ISBN 978-0-89603-801-1.
  9. ↑ Hamborsky J, Kroger A, Wolfe S, ur. (2015). »Meningococcal Disease«. Epidemiology and Prevention of Vaccine-Preventable Diseases (13th izd.). Centers for Disease Control and Prevention. Pridobljeno 31. januarja 2021.
  10. ↑ Harrison LH (marec 2010). »Epidemiological profile of meningococcal disease in the United States«. Clinical Infectious Diseases. 50 (Suppl 2): S37–S44. doi:10.1086/648963. PMC 2820831. PMID 20144015.
  11. 1 2 Cokan, Andreja, Vujkovac, Bojan, Slemenik-Pušnik, Cirila, Kotnik, Jožica (2002). Meningokokna sepsa - prikaz primera. Zdravniški vestnik, letnik 71, številka 1, str. 15-18.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Neisseria_meningitidis&oldid=6727215«