Natrijev selenit

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Natrijev selenit
Natriumseleniet t.png
Identifikatorji
Številka CAS 10102-18-8<brV (pentahidrat: 26970-82-1)
PubChem 24934
EINECS število 233-267-9
UN število 2630
ChEBI 48843
RTECS število VS7350000
Oznaka ATC A12CE02
SMILES
InChI
ChemSpider 23308
Lastnosti
Molekulska formula Na2O3Se
Molska masa 172,94 g mol−1
Videz brezbarvna trdnina
Gostota 3,1 g/cm3
Tališče

pri 710 °C razpade

Topnost (voda) 85 g/100 mL (20 °C)
Topnost netopen v etanolu
Struktura
Kristalna struktura tetragonalna
Nevarnosti
Varnostni list ICSC 0698
EU klasifikacija Hazard T.svg zelo strupeno (T+)
Hazard N.svg okolju nevarno (N)
EU Index 034-003-00-3
NFPA 704
NFPA 704.svg
0
3
0
 
R-stavki R23, R28, R31, R43, R51/53
S-stavki (S1/2), S28, S36/37, (S45), (S61)
Sorodne snovi
Sorodne snovi natrijev sulfit
natrijev selenat
natrijev selenid
Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za
material v standardnem stanju (pri 25 °C, 100 kPa)

Natrijev selenit je anorganska spojina s formulo Na2SeO3. Je brezbarvna trdnina. Pentahidrat (Na2SeO3•5H2O) je najpogostejša selenova vodotopna spojina.

Priprava in osnovne reakcije[uredi | uredi kodo]

Natrijev selenit se običajno pripravlja z reakcijo selenovega dioksida z natrijevim hidroksidom:[1]

SeO2 + 2NaOH → Na2SeO3 + H2O

Iz vode izkristalizira kot pentahidrat, ki po segrevanju na 40 °C. preide v brezvodno sol.

Natrijev selenit se obnaša podobno kot sorodni natrijev sulfit. Anion SeO2−
3
ima obliko tristrane piramide.[2] Z oksidacijo preide v natrijev selenat.

Uporaba[uredi | uredi kodo]

Natrijev selenit in sorodna barijev in cinkov selenit se uporablja predvsem v proizvodnji brezbarvnega stekla, ker z rožnato barvo izniči zeleno barvo, ki jo povzročajo železove nečistoče.[3]

Selen je esencialni element, zato je natrijev selenit sestavina nekaterih prehranskih dopolnil.

Varnost[uredi | uredi kodo]

Selen v večjih odmerkih je strupen. Kronični toksični odmerek za človeka je približno 2,4 do 3 miligrame na dan.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. F. Féher (1963). Sodium Selenite. Handbook of Preparative Inorganic Chemistry. 2. izdaja. Academic Press, NY. 1. del, str. 432.
  2. M.S. Wickleder (2002). Sodium selenite, Na2SeO3. Acta Crystallographica (Section E Structure Reports Online) 58 (11): i103–i104. doi:10.1107/S1600536802019384. ISSN 1600-5368.
  3. B.E. Langner (2002). Selenium and Selenium Compounds. Ullmann's Encyclopedia of Industrial Chemistry. Wiley-VCH, Weinheim. doi: 10.1002/14356007.a23_525.