Naser Kosrov
| Naser Kosrov | |
|---|---|
.jpg) Abbas Rassam Arjangi (1961): Naser Kosrov | |
| Rojstvo | نَاصِر بْنُ خُسْرُو بْنِ حَارِث القُبَادیَانِي البَلِْخي 1004 Kubodijon, Veliki Horasan, Gaznavidsko cesarstvo (zdaj Tadžikistan) |
| Smrt | 1072–1088 Jamgan, Badahšan (zdaj Afganistan) |
Grob | Grobnica Naserja Kosrova Balhija, Balh, Afganistan |
| Državljanstvo | gaznavidski imperij[d] Seldžuški imperij |
| Poklic | pesnik, pisatelj, filozof, matematik, esejist, popotnik, dai, strokovnjak |
| Naziv | Hudža Horasana |
Verska opredelitev | ismailski šiitski islam |
Naser Kosrov (perzijsko ناصرخسرو, latinizirano: Naser Kosrov) je bil ismailski pesnik, filozof, popotnik in misijonar, * 1004, † 1088.
Bil je eden najvidnejših ismailskih filozofov in teologov Fatimidskega kalifata ter avtor številnih filozofskih del, namenjenih le ožjemu krogu ismailske skupnosti. Širši javnosti je najbolj znan kot pesnik in pisatelj, ki je goreče podpiral svoj materni perzijski jezik kot umetniški in znanstveni jezik. Vsa Naserjeva filozofska ismailska dela so napisana v perzijščini, kar je redkost v ismailski književnosti Fatimidov, napisani predvsem v arabščini.
Naser je bil ključna osebnost pri širjenju ismailizma v Srednji Aziji. Ismailska skupnost Badahšana, razdeljena med Afganistanom in Tadžikistanom, in njene veje v severnem Pakistanu ga z velikim spoštovanjem imenujejo "Pir" ali "Šah Sadžid Nasir". Vsi ga imajo za svojega ustanovitelja.
Ime
[uredi | uredi kodo]Polno ime Naserje Kosrova je bilo Abu Muin Hamid al-Din Nasir ibn Husrov ibn Harit al-Kubadijani al-Marvazi. S tem imenom se je običajno poimenoval v svojih proznih filozofskih delih.[1] V svoji knjigi Safarname se večinoma imenuje Naser, v svoji poeziji pa je večinoma uporabljal psevdonim Hudžat, ki dobesedno pomeni "dokaz", in ga je prejel od misijonarske organizacije Ismail v Kairu.[2][3] V svoji poeziji včasih uporablja tudi imeni Naser in Kosrov. Slednje ime je perzijsko.
Življenje
[uredi | uredi kodo]Naser je oseba iz številnih zgodb, vključno s ponarejeno avtobiografijo. Naserjevi spisi, ki so se ohranili, ponujajo pronicljive informacije o njegovem življenju in filozofiji. Zdi se, da je bila večina teh rokopisov cenzurirana, da bi odstranili vse omembe ismailizma. Cenzuro so opravili ismailizmu sovražni sunitski prepisovalci. Naser, po rodu Perzijec,[4][5][6] je izhajal iz družine vladnih birokratov in zemljiških posestnikov.[7][8] Pred spreobrnitvijo v ismailizem se je verjetno držal dvanajsteriške šiitske oblike islama.[3] Rojen je bil v Kubodijonu, soseski mesta Balh v Velikem Horasanu. Območje je bilo takrat pod oblastjo Gaznavidov, kulturno perzijske dinastije turškega suženjskega porekla.[9][10]
Naser naj bi svojo kariero začel kot pisar in se nato preselil v Marv, kjer je delal kot finančni upravitelj. Na dvor v Balhu je imel dostop do leta 1040, ko so Horasan osvojili Seldžuki.[7] Svojo funkcijo je obdržal tudi pod seldžuškim vladarjem Horasana Čagri Begom.[11] Okoli 41. leta starosti je doživel ogromno in nenadno spremembo v svoji duhovnosti, ki je drastično spremenila smer njegovega življenja. Po Naserjevih besedah je imel dogodek značilnosti sanj.[7] Odstopil je s svojega položaja in se spreobrnil v ismailizem.[3]
Decembra 1045 se je odločil za daljše potovanje s končnim ciljem v Meki. Marca 1046 se je skupaj z bratom Abu Saidom in indijskim spremljevalcem podal na potovanje, dolgo skoraj sedem let.[7] Iz Horasana je potoval proti zahodu skozi severni in zahodni Iran, Armenijo in Anatolijo. Od tam je odšel v Sirijo, Palestino in nato v Arabijo, kjer je opravil romanje v Meko.[7][12] Avgusta 1047 je odšel v Kairo,[7] prestolnico ismailitskega Fatimidskega kalifata.[3]
Fatimidski kalifat je bil prva in zadnja pomembna šiitska država do nastanka iranske Safavidske dinastije Safavidov leta 1501, ki je razglasila dvanajsteriški šiitizem za svojo uradno religijo.[13] Večina drugega islamskaga sveta je bila pretežno sunitska, vključno z gaznavidskimi in seldžuškimi vladarji. V Kairu so Naserja ugledni učenjaki učili ismailskih naukov, prava in uprave.[13] V Kairu je spoznal je al-Muajada fil-Dina al-Širazija (umrl 1087), ismailskega učenjaka iz Širaza v jugozahodnem Iranu, ki je prav tako pred kratkim prišel v Kairo.[3][14] Postal je Naserjev učitelj in ga poučeval o skrivnostnih ismailskih konceptih in filozofiji.[3]
Naser je bil povišan na položaj "misijonarja" (dā‘īja) in imenovan za hudžata Horasana. Po vrnitvi v Horasan so njegove verske ideje v sunitskem okolju naletele na odpor in ga prisilile k begu. Po potepanju iz kraja v kraj je okoli leta 1060 našel zatočišče v gorah Badahšana, kjer je kot puščavnik preživel zadnja desetletja svojega življenja. V tem času je zbral precejšnje število predanih privržencev, ki so njegove doktrine prenesli na naslednje generacije.[15]
Umrl je v Jamaganu v današnjem severnem Afganistanu. Pokopan je bil v majhni grobnici v vasi Hadrat-i Sajid v današnjem Afganistanu.[16] Vgraviran napis na grobnici kaže, da je bila obnovljena leta 1697.[17]
Dela
[uredi | uredi kodo]- Safarname (Knjiga potovanj, perzijsko سفرنامه) je njegovo najbolj znano delo. V njem je opisano njegovo potovanje od 6. marca 1046 do 23. oktobra 1052. Po 1000 letih je njegova Safarname za perzijsko govoreče ljudi še vedno berljiva.
- Divan (perzijsko دیوان) je zbirka večinoma liričnih pesmi, napisana med njegovo upokojitvijo.
- Ghajiš in Rajš (perzijsko گشایش و رهایش) je filozofsko delo, ki obravnava stvaritev, dušo, epistemologijo in ismailske islamske doktrine. Z jezikovnega vidika je delo primer zgodnjega filozofskega spisa v novi perzijščini.
- Vajeh din (perzijsko وجه دین, latinizirano: Vera) je delo, v katerem Naser Kosrov pojasnjuje duhovno razlago izročila o šestdnevnem stvarjenju fizičnega vesolja.
- Gharajeb elhasab ve ajajb elhasab (perzijsko غرایب الحساب و عجایب الحساب, latinizirano: Kvote izračuna) je izgubljena knjiga o matematiki. V nekem drugem svojem delu trdi, da v celem Horasanu in vzhodnih deželah ni našel niti enega samega učenjaka, kot je bil on sam, ki bi se lahko spopadel z rešitvami teh problemov. Čutil se je odgovornega, da prevzame nalogo za bralce, ki jih ne bo nikoli videl, 'tiste, ki šele prihajajo, v času, ki šele prihaja'.
- Džami al-Hikamtain (perzijsko جامع الحکمتین, latinizirano: Velika mošeja)
Zapuščina in ocena
[uredi | uredi kodo]Čeprav je bil Naser eden najvidnejših ismailskih filozofov in teologov fatimidske dobe in avtor številnih filozofskih del, namenjenih le ožjemu krogu ismailske skupnosti, je širši javnosti bolj znan kot pesnik in pisatelj, ki je goreče podpiral perzijščino kot umetniški in znanstveni jezik. Vsa Naserjeva filozofska ismailska dela so v perzijščini, kar je redkost v ismailski književnosti Fatimidov, ki je napisana predvsem v arabščini.[3]
Nasir je bil ključna osebnost pri širjenju ismailizma v Srednji Aziji. Ismailska skupnost Badahšana, razdeljena med Afganistanom in Tadžikistanom, in njene veje v severnem Pakistanu ga z velikim spoštovanjem imenujejo "pir" ali "šah Sajid Nasir", vse pa ga imajo za svojega ustanovitelja.[18] Verniki, ki obiščejo njegov mavzolej, ga imenujejo tudi "šah" (kralj) "šah-i-buzurgva" (veliki kralj), "mavla" (varuh), "šid-i Jumgan" (sonce Jumgana) in "ukab-i Jumgan" (orel Jumgana). Slednje ime se nanaša na eno od njegovih pesmi, napisani kot moralni nasvet. Pripoved, ki temelji na starodavni basni, opisuje orla, ki kroži na nebu, "polnega sebičnega ponosa", preden ga puščica z orlovim peresom zbije na tla.[19]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Hunsberger 2003, str. ;3–4.
- ↑ Hunsberger 2003, str. 4.
- 1 2 3 4 5 6 7 de Smet 2021.
- ↑ Nanji, Azim (24. april 2012), »Nāṣir-i K̲h̲usraw«, Encyclopaedia of Islam, Second Edition (v angleščini), Brill, pridobljeno 3. septembra 2023
- ↑ »Nāṣir-i Khusraw«. Digital PUL (v angleščini). 25. januar 2020. Pridobljeno 3. septembra 2023.
- ↑ »Nasir Khusraw, The Ruby of Badakhshan: A Portrait of the Persian Poet, Traveller and Philosoph | Columbia Alumni Association«. www.alumni.columbia.edu. Pridobljeno 3. septembra 2023.
- 1 2 3 4 5 6 Daftary 2007, str. 205.
- ↑ Hunsberger 2003, str. 3.
- ↑ Bosworth 1988, str. ;587–596.
- ↑ Bosworth 2001, str. ;578–583.
- ↑ Bosworth 1990, str. ;617–618.
- ↑ Dabashi 2012, str. 122.
- 1 2 Hunsberger 2003, str. 6.
- ↑ Qutbuddin 2020.
- ↑ Eden ali več predhodnih stavkov vključuje besedilo iz publikacije, ki je zdaj v javni domeni: Ethé, Karl Hermann (1911). »Nāsir Khosrau«. V Chisholm, Hugh (ur.). Enciklopedija Britannica (v angleščini). Zv. 19 (11. izd.). Cambridge University Press. str. 248.
- ↑ Ludwig W. Adamec (2009), Historical Dictionary of Islam, str. .237. Scarecrow Press. ISBN 0810861615.
- ↑ Daftary 2007, str. 207.
- ↑ Daftary 2017, str. 122.
- ↑ Schadl 2009, str. 77.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Bosworth, C.E. (1988). "Balḵ ii. From the Arab conquest to the Mongols". V Yarshater, Ehsan (ur.). Encyclopædia Iranica. Vol. III/6: Baḵtīārī tribe II–Banān. London and New York: Routledge & Kegan Paul. str. 587–596. ISBN 978-0-71009-118-5.
- Bosworth, C.E. (1990). "Čaḡrī Beg Dāwūd". VYarshater, Ehsan (ur.). Encyclopædia Iranica. Vol. IV/6: Burial II–Calendars II. London and New York: Routledge & Kegan Paul. str. 617–618. ISBN 978-0-71009-129-1.
- Bosworth, C.E. (2001). "Ghaznavids". V Yarshater, Ehsan (ur.). Encyclopædia Iranica. Vol. X/6: Germany VI–Gindaros. London and New York: Routledge & Kegan Paul. str. 578–583. ISBN 978-0-933273-55-9.
- Dabashi, Hamid (2012). Shi'ism: A Religion of Protest. Harvard University Press. ISBN 978-0674049451.
- Daftary, Farhad (2004). Ismaili Literature: A Bibliography of Sources and Studies. London and New York: I.B. Tauris. ISBN 978-0-8577-1386-5.
- Daftary, Farhad (2007). The Ismāʿı̄lı̄s: Their History and Doctrines (Second ed.). Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-61636-2.
- Daftary, Farhad (2017). Ismaili History and Intellectual Traditions. Routledge. ISBN 978-1-138-28810-2.
- Gould, Rebecca Ruth (2022). The Persian Prison Poem. Edinburgh University Press. ISBN 978-1474484015.
- Hunsberger, Dr C. Alice (2003). »Nasir Khusraw: A Portrait of The Persian Poet, Traveller and Philosopher« (PDF). The Institute of Ismaili Studies: 1–14. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 23. novembra 2023. Pridobljeno 14. septembra 2025.
- Mahamid, H. (2017). »Persecutions against Ismaʿili Missionaries in Central Asia: The Case of Nāser Khosrow«. Journal of Persianate Studies. Brill Publishers. 10 (1): 57–72. doi:10.1163/18747167-12341307.
- Qutbuddin, Tahera (2020). "al-Muʾayyad al-Shīrāzī". V Fleet, Kate; Krämer, Gudrun; Matringe, Denis; Nawas, John; Rowson, Everett (ur.). Encyclopaedia of Islam (3rd ed.). Brill Online. ISSN 1873-9830.
- Schadl, Marcus (2009). »The Shrine of Nasir Khusraw: Imprisoned Deep in the Valley of Yumgan«. Muqarnas Online. Brill Publishers. 26 (1): 63–93. doi:10.1163/22118993_02601004.
- de Smet, Daniel (2021). "Nāṣir-i Khusraw". V Fleet, Kate; Krämer, Gudrun; Matringe, Denis; Nawas, John; Rowson, Everett (eds.). Encyclopaedia of Islam (3rd ed.). Brill Online. ISSN 1873-9830.
- Utas, Bo (2021). Persian Prose: A History of Persian Literature, Vol V. I.B. Tauris. ISBN 978-1845119065.
