Narodni park Kopaonik
| Narodni park Kopaonik | |
|---|---|
IUCN kategorija II (narodni park) | |
 Turistični center Sunčani vrhovi na Kopaoniku | |
  | |
| Lokacija | Srbija |
| Bližnje mesto | Raška |
| Koordinati | 43°19′00″N 20°50′0″E / 43.31667°N 20.83333°E |
| Površina | 118 km2 |
| Ustanovitev | 1981, 2013.[1] |
| Uprava | JP Nacionalni park Kopaonik |
Narodni park Kopaonik je v jugozahodnem delu Republike Srbije. Zaradi svojih naravnih vrednot je bil Kopaonik leta 1981 razglašen za narodni park. Narodni park Kopaonik obsega površino 11.810 hektarjev in glede na število endemičnih vrst predstavlja eno najpomembnejših središč biotske raznovrstnosti endemične flore v Srbiji.
Kopaonik
[uredi | uredi kodo]Kopaonik je največji gorski masiv v Srbiji; razteza se od severozahoda proti jugovzhodu približno 75 kilometrov, na sredini pa doseže širino približno 40 km.
Najvišji del je prostrana površina Ravnega Kopaonika, okoli katerega se dvigajo Suvo Rudište s Pančićevim (Milanovim) vrhom z nadmorsko višino 2017 m, na katerem stoji Pančićev mavzolej, Karaman (1934 m), Gobelja (1834 m) in drugi. Jugovzhodno od Suvega Rudišta se greben Kopaonika zoži in je razdeljen na vrsto plastnatih vzpetin: Čardak (1590 m), Šatorica (1750 m) in Oštro koplje (1789 m), med katerimi so široka sedla.
Kopaonik je najbolj razširjeno razdrobljeno gozdno-pašno območje osrednje Srbije. Višji deli so pokriti z iglastimi smrekovimi in jelkovimi gozdovi, ob straneh pa z bukovimi in hrastovimi gozdovi.
Podnebje
[uredi | uredi kodo]S skoraj 200 sončnimi dnevi na leto si Kopaonik zasluži vzdevek Sončna gora. Njegova južna lega, nadmorska višina in odprt teren preprečujejo, da bi se oblaki zadrževali nad goro. Hladen zrak pada v okoliške ravnice in doline, zato zimske temperature niso prenizke. Povprečna letna temperatura je 3,7 °C. Sneg se začne konec novembra in traja do maja, povprečno 159 dni na leto. Količina padavin presega 1000 mm na leto.
Podnebne spremembe so eden pomembnih dejavnikov, ki spreminjajo goro. Temperature na Kopaoniku, na nadmorski višini 1500 metrov, so bile leta 2017 37–38 stopinj Celzija. Temperaturni ekstremi, ki so jih izmerili v narodnem parku, pa tudi prejšnja večja suša od leta 2011 do 2013, so povzročili izsušitev tal, pa tudi povečanje števila škodljivcev, kot so podlubniki.
Narodni park Kopaonik je leta 2023 doživel najhladnejšo zimo v 19 letih. Od 8. decembra do 17. aprila je bilo na gori zabeleženih le 24 dni snega. Podnebne spremembe izsušujejo tla in spodbujajo razvoj škodljivcev, kot so žuželke, ki ogrožajo tamkajšnje gozdove.[2]
Naravni rezervati
[uredi | uredi kodo]Pod posebnim varstvom narodnega parka je 698 hektarjev - razdeljenih na: 11 naravnih rezervatov in 26 naravnih spomenikov, 12 geomorfoloških, 6 geoloških, 8 hidroloških in 15 objektov, razvrščenih kot nepremična kulturna dobrina.
Naravni rezervati narodnega parka so naslednja območja: Vučak, Mrkonja, Jankova bara, Gobelja, Barska reka, Samokovska reka, Metođe, Jelak, Suvo rudište in Duboka.
Rastlinstvo in živalstvo
[uredi | uredi kodo]Kopaonik je kraj, kjer lahko najdete primerke endemičnih in reliktnih rastlinskih vrst, kot so: kopaonička ščitnica (Sempervirum Kopaonicense), Pančićeva vodna kreša (Cardamine Pancicii) in kopaonička vijolica (Viola kopanicensis), Pančićev vijuk, Blagajev volčin (Daphne blagayana), planika, kochov svišč itd.
Živalstvo Kopaonika je precej raznoliko in se je od časa, ko je Josip Pančić raziskoval Kopaonik (pred 100 leti), bistveno spremenila. V 19. stoletju so bili na Kopaoniku medvedi, risi, gamsi, kotorna, kune, vidre ... Do danes teh živalskih vrst na Kopaoniku ni več. Naslednje živali so preživele in tam živijo: volk, divja svinja, srna (Capreolus Capreolus), Navadna lisica, pravi zajec, mala podlasica, dihur, divja mačka (Felis Silvestris), živorodna kuščarica (Lacerta vivipara), ribe (potočna postrv).
Gozdne združbe
[uredi | uredi kodo]V območjih ustrezne nadmorske višine najdemo gozdne združbe:
- Balkanska bukev
- jelka
- smreka
- gorski javor
- hrast
- bor.
Pomembno območje za ptice
[uredi | uredi kodo]Narodni park Kopaonik je bil razglašen za območje mednarodnega pomena za ptice (Important Bird Areas – IBA). Ornitolog Sergej Matvejev je z dolgoletnimi raziskavami ptic Kopaonika ugotovil, da se je število vrst ptic v zadnjih 100 letih povečalo. Danes na tej gori živi skupno 148 različnih vrst ptic, med katerimi so (pod zaščito): planinski orel (Aquila chrysaetos), sokol selec (Falco peregrinus), kanja (Bubo Bubo), lesna sova (Strich aluco), uhati škrjanec (Eremophila alpestris), krivokljun (Loxia curvirostra), gozdni polh (Dryomys nitedula) in velika uharica (Bubo bubo).[3]
planinski orel (Aquila chrysaetos) - dolžina 1 m, razpon kril več kot 2 m in teža od 2,5 do 7 kg
Sokol selec (Falco peregrinus) - Dolžina od 34 do 58 cm, razpon kril od 80 do 120 cm, samci tehtajo od 440 do 750 g, samice od 910 do 1500 g
velika uharica (Bubo Bubo) - največja evropska sova, samica zraste do 75 cm, z razponom kril do 188 cm, samci pa so nekoliko manjši. Ima izrazita ušesna peresa, veliko, kompaktno telo, močne kremplje in oranžne oči
_2009.jpg)
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ »Uredba Vlade Srbije o NP Kopaonik«. Službeni glasnik RS broj 46/2013. Pridobljeno 7. februarja 2025.
- ↑ »Nacionalni park Kopaonik na udaru klimatskih promena«. Nova ekonomija, 2025. Pridobljeno 7. februarja 2025.
- ↑ »Zakon o Nacionalnim parkovima«. Službeni glasnik RS broj 84/2015. i 95/2018. Pridobljeno 7. februarja 2025.
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]