Narcistična osebnostna motnja

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Narcistična osebnostna motnja (tudi narcisistična osebnostna motnja) je osebnostna motnja, za katero so značilni trajni vzorci pretiranega občutka lastne pomembnosti, zmanjšana zmožnost ali nepripravljenost empatije, ter izkoriščevalsko vedenje. Motnja je pogosto sočasna z drugimi duševnimi motnjami in povezana z znatnimi funkcijskimi okvarami ter psihosocialno prizadetostjo.[1]

Za narcisistično osebnostno motnjo ne obstaja standardno zdravljenje. Visoka sopojavnosti z drugimi duševnimi motnjami močno vpliva na izbiro in rezultate zdravljenja. Malo je tudi študij o učinkovitosti zdravljenja.[2]

Znaki in simptomi[uredi | uredi kodo]

Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj določa, da narcisistična osebnostna motnja vsebuje vsaj pet od naštetih kriterijevː

  • poveličevanje lastne pomembnosti
  • fantazije o neomejenem uspehu, moči, lepoti ali idealni ljubezni
  • prepričanje, da je oseba posebna in edinstvena ter da jo lahko razumejo le drugi posebni ljudje ali da bi se morala povezovati z drugimi posebnimi ljudmi z visokim statusom
  • zahteva po pretiranem občudovanju s strani drugih
  • občutek upravičenosti - nerazumna pričakovanja glede posebno ugodne obravnave ali avtomatičnega izpolnjevanja pričakovanj s strani drugih ljudi
  • izkoriščanje drugih za doseganje lastnih ciljev
  • pomanjkanje empatije - nepripravljenost prepoznati ali se poistovetiti s čustvi in potrebami drugih
  • pogosto zavidanje drugim ali prepričanje, da osebi drugi zavidajo
  • arogantno, vzvišeno vedenje oziroma odnos do drugih

Povezane poteze[uredi | uredi kodo]

Osebe z narcisistično osebnostno motnjo pretiravajo s svojimi sposobnostmi, dosežki in stopnjo intimnosti z ljudmi, ki jih imajo za pomembne. Zaradi občutka osebne superiornosti lahko monopolizirajo pogovore, gledajo na druge zviška ali postanejo nestrpni in prezirljivi, ko drugi govorijo o njih. To vedenje je povezano s slabšim delovanjem na področjih življenja, kot sta delo in intimni romantični odnosi.

Takšne osebe pogosto uporabljajo psihosocialne strategije, kot so težnja k razvrednotenju in omalovaževanju ter žaljenju in obtoževanju drugih ljudi, običajno z jezo in sovražnostjo do odzivov ljudi na njihovo antisocialno vedenje. Narcisistične osebnosti se ob zavrnitvi pogosteje odzivajo z jezo ali agresivnostjo. Ker so ti ljudje pretirano občutljive na zaznano kritiko ali poraz, so nagnjeni k občutkom sramu, ponižanja in ničvrednosti zaradi manjših dogodkov iz vsakdanjega življenja ali namišljenih osebnih žalitev. Te občutke običajno prikrivajo pred drugimi, tako da se pretvarjajo, da so ponižni, se odzivajo z izbruhi jeze in kljubovanja ali so maščevalni.

Čeprav so ljudje z narcistično osebnostno motnjo zaradi pretirane samozavesti običajno zelo ambiciozni, ne vodi nujno do visokih poklicnih dosežkov in uspeha, saj nočejo tvegati in se hočejo za vsako ceno izognili videzu neuspeha. Poleg tega osebe zaradi psihološke nezmožnosti prenašanja nesoglasij, nasprotij in kritike težko sodelujejo ali vzdržujejo dolgoročne poklicne odnose z nadrejenimi in kolegi.

Vrste[uredi | uredi kodo]

Obstajaj več klasifikacij tipov narcistične osebnostne motnje. Ameriški psiholog Theodore Millon je predlagal pet podtipov te motnjeː [3]

Subtype Features
Brezobzirni narcisist Brez vesti; brezobziren, nemoralen, nelojalen, goljufiv, zavajajoč, aroganten, izkoriščevalski; prevarant in šarlatan; dominanten, prezirljiv, maščevalen.
Ljubezenski narcisist Seksualno zapeljiv; zgovoren in spreten; ni naklonjen resnični intimnosti; zadovoljuje hedonistične želje; očara in zapeljuje druge; patološko laže in goljufa; ima veliko ljubezenskih afer, pogosto z eksotičnimi partnerji.
Kompenzacijski narcisist Poskuša izničiti globoke občutke lastne manjvrednosti in pomanjkanje samospoštovanja; primanjkljaje kompenzira z ustvarjanjem iluzij, da je boljši, izjemen, občudovanja vreden, omembe vreden; občutek samospoštovanja ustvarja s samopoveličevanjem.
Elitistični narcisist Čuti se privilegiranega in upravičenega zaradi posebnega statusa iz otroštva in navideznih dosežkov; to ima malo zveze z resničnostjo; išče ugodno in dobro življenje; stremi k napredovanju po družbeni lestvici; poseben status in privilegije goji preko povezav.
Običajen narcisist Najblažji in najbolj sočuten med navedenimi vrstami, še vedno se čuti upravičen do posebnega statusa in ima pomanjkjiv čut za vzajemnost; drzen v okolju, samozavesten, tekmovalen, išče visoke cilje, počuti se edinstvenega; talent na vodilnih položajih; pričakuje priznanje od drugih.

Maligni narcisizem[uredi | uredi kodo]

Maligni narcisizem je sindrom, sestavljen iz kombinacije narcistične osebnostne motnje, antisocialne osebnostne motnje in paranoidnih osebnostnih lastnosti.

Oseba z malignim narcisizmom, ki sčasoma zaradi dosežkov pridobi večjo stopnjo psihološkega zadovoljstva, kar poslabša narcistično motnjo. Ker je takšna oseba tesneje povezana s psihološkim zadovoljstvom ob uresničevanju narcističnih nagnjenj, je to dejavnik tveganja za razvoj antisocialne, paranoidne in shizoidne osebnostne motnje. Izraz maligni je pri tem tipu dodan izrazu narcistični, ker imajo osebe s to motnjo hudo obliko narcistične motnje, za katero so značilne tudi poteze paranoja, psihopatije (antisocialno vedenje), agresije in sadizma. [4]

Grandiozen/odkrit in ranljiv/skriti tip[uredi | uredi kodo]

Grandiozni narcisizem je opredeljen z napihnjenim občutkom lastne vrednosti in visokim samospoštovanjem, medosebnim izkoriščanjem, družbeno prevlado in asertivnostjo, brezsramnostjo in občutkom upravičenosti, ki izhaja iz občutka nadrejenosti ali prestiža.

Nasprotje grandioznemu narcisizmu je ranljivi narcisizem, za katerega so značilne osebnostne lastnosti, kot so obrambnost, krhkost, socialni umik in občutljivost na kritiko.

Nečuječen in pretirano čuječen tip[uredi | uredi kodo]

"Nečuječen" podtip je podoben grandioznemu podtipu narcisista. Je bil kot grandiozen, aroganten in z debelo kožo, hkrati pa je izkazuje osebnostne lastnosti nemoči in čustvene praznine, nizkega samospoštovanja in sramu. Te lastnosti se izražajo kot socialno izogibajoče vedenje v situacijah, ko je samoprezentacija težka ali nemogoča, kar vodi v umik iz situacij, v katerih družbeno odobravanje ni zagotovljeno.

Pretirano čuječen tip je podoben ranljivemu podtipu. Osebe s tem podtipom imajo zlahka ranjena čustva, imajo preobčutljiv temperament in vztrajne občutke sramu.

Ekshibicionistični tip[uredi | uredi kodo]

Ta tip označuje osebe, ki so grandiozne, tekmovalne, iščejo pozornost in so spolno provokativni; ponavadi izkazujejo prilagodljivo delovanje in uporabljajo svoje narcistične lastnosti za doseganje uspehov.

Skupnostni tip[uredi | uredi kodo]

Ta tip narcisista ima enako aroganco in samopodobo ter občutek upravičenosti in grandioznosti kot grandiozni narcis, vendar išče moč in občudovanje ter priznanje preko delovanja v skupnosti. Drugi jih pogosto vidijo kot altruiste, zgledne člane skupnosti, skrbne, koristne in tople. Hvalijo se z dobrimi dejanji za druge, vendar v tem pogosto pretiravajo in so njihove trditve brez prave osnove in si pogosto prilaščajo zasluge drugih. Njihov resnični cilj ni pomagati drugim, temveč to, da jih drugi vitijo kot takšne, saj to krepi njihovo samozavest.


Vzroki[uredi | uredi kodo]

Čeprav ni posebnih vzrokov za narcistično osebnostno motnjo, obstajajo kombinacije dejavnikov tveganja sestavljene iz bioloških, psiholoških in socialno-okoljskih dejavnikov. Ti med drugim vključujejo genetiko, nevrobiologijo, travmo, zlorabo in starševstvo.

Dedni dejavniki[uredi | uredi kodo]

Obstajajo dokazi, da je dednost pomemben faktor pri narcistični osebnostni motnji. Številni genetski vplivi kažejo na različne stopnje dednosti glede na podtip. [5]

Za dednost narcisistične osebnostne motnje in osebnostnih motenj na splošno, so bile predlagane številne študije dvojčkov. [6][7]

Okoljski dejavniki[uredi | uredi kodo]

Pri nekaterih ljudeh se patološki narcisizem lahko razvije zaradi oslabljene čustvene navezanosti na primarne skrbnike (običajno starše). Pomanjkanje psihološke in čustvene navezanosti na starše lahko povzroči, da se otrok dojema kot nepomembnega in nepovezanega z drugimi ljudmi, družino, skupnostjo in družbo. Običajno otrok verjame, da ima osebnostno napako, zaradi katere je nevreden in nezaželen. Pretirano popustljivo, permisivno starševstvo ali neobčutljivo in preveč nadzorujoče starševstvo so dejavniki tveganja za razvoj narcistične osebnostne motnje pri otroku.

Dejavniki, ki spodbujajo razvoj narcistične osebnostne motnje, so: [8]

  • pretirano občudovanje, ki ni uravnoteženo z realistično kritiko
  • pretirano hvaljenje za dobro vedenje ali pretirano kritiziranje za slabo vedenje v otroštvu
  • pretirano odobravanje in precenjevanje s strani družine ali vrstnikov
  • hvaljenje odraslih zaradi domnevno izjemnega telesnega videza ali sposobnosti
  • travma zaradi psihološke zlorabe, fizične zlorabe ali spolne zlorabe v otroštvu
  • nepredvidljiva ali nezanesljiva starševska skrb
  • učenje vedenja psihološke manipulacije od staršev ali vrstnikov

Raziskave kažejo, da na razširjenost narcistične osebnostne motnje vplivajo tudi kulturni elementi, saj se narcisistične osebnostne lastnosti pogosteje pojavljajo v modernih družbah kot v tradicionalističnih konzervativnih družbah. [9]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. »Narcistična osebnost in narcistična osebnostna motnja«. Univerza Sigmunda Freuda, podružnica Ljubljana. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. aprila 2020. Pridobljeno 17. januarja 2023.
  2. King, Ross M.; Grenyer, Brin F.S.; Gurtman, Clint G.; Younan, Rita (1. marec 2020). »A clinician's quick guide to evidence‐based approaches: Narcissistic personality disorder«. Clinical Psychologist. Melbourne, Australia: Australian Psychological Society. 24 (1): 91–95. doi:10.1111/cp.12214. hdl:10536/DRO/DU:30136767. ISSN 1328-4207. S2CID 216198008.
  3. Theodore Millon; Roger D. Davis (1996). Disorders of Personality: DSM-IV and Beyond. New York City: John Wiley & Sons. str. 226. ISBN 978-0-471-01186-6.
  4. Lenzenweger, Mark F.; Clarkin, John F.; Caligor, Eve; Cain, Nicole M.; Kernberg, Otto F. (september 2018). »Malignant Narcissism in Relation to Clinical Change in Borderline Personality Disorder: An Exploratory Study«. Psychopathology. Basel, Switzerland: Karger Publishers. 51 (5): 318–325. doi:10.1159/000492228. PMID 30184541. S2CID 52160230.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  5. Torgersen, Svenn; Myers, John; Reichborn-Kjennerud, Ted; Røysamb, Espen; Kubarych, Thomas S.; Kendler, Kenneth S. (17. september 2012). »The Heritability of Cluster B Personality Disorders Assessed Both by Personal Interview and Questionnaire«. Journal of Personality Disorders. New York City: Guilford Press. 26 (6): 848–866. doi:10.1521/pedi_2012_26_060. ISSN 0885-579X. PMC 3606922. PMID 23281671.
  6. Livesley WJ, Jang KL, Jackson DN, Vernon PA (december 1993). »Genetic and environmental contributions to dimensions of personality disorder«. Am J Psychiatry. 150 (12): 1826–31. doi:10.1176/ajp.150.12.1826. PMID 8238637.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  7. Torgersen, S.; Lygren, S.; Oien, P. A.; Skre, I.; Onstad, S.; Edvardsen, J.; Tambs, K.; Kringlen, E. (november 2000). »A twin study of personality disorders«. Comprehensive Psychiatry. 41 (6): 416–25. doi:10.1053/comp.2000.16560. ISSN 0010-440X. PMID 11086146.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  8. Gabbard, Glen O. (2014). Gabbard's treatments of psychiatric disorders (Fifth/DSM-5 izd.). Washington, D.C.: American Psychiatric Association. doi:10.1176/appi.books.9781585625048.gg72. ISBN 978-1585624423. OCLC 872383308.
  9. Paris, Joel (april 2014). »Modernity and narcissistic personality disorder«. Personality Disorders. 5 (2): 220–26. doi:10.1037/a0028580. ISSN 1949-2723. PMID 22800179.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)