Napoli (pokrajina)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Provincia di Napoli
Italijanska pokrajina Napoli
Grb
Glavno mesto Neapelj
Občine Seznam 92 občin
Površina 1.171 km²
Prebivalstvo 3.080.027 (2008)
Gostota 2.630
Napoli posizione.png

Pokrajina Napoli (v italijanskem izvirniku Provincia di Napoli [provìnča di nàpoli]), je ena od petih pokrajin, ki sestavljajo italijansko deželo Kampanija. Zavzema tudi Flegrejsko otočje ter otok Capri. Meji na severu s pokrajinama Caserta in Benevento, na vzhodu s pokrajinama Avellino in Salerno, na jugu in na zahodu s Tirenskim morjem.

Večje občine[uredi | uredi kodo]

Glavno mesto je Neapelj, ostale večje občine so (podatki 31.12.2008):

Občina Prebivalcev
Neapelj 1.004.500
Giugliano in Campania 113.704
Torre del Greco 88.056
Pozzuoli 83.242
Casoria 80.134
Castellammare di Stabia 65.057
Afragola 63.625
Marano di Napoli 59.097
Ercolano 55.221
Portici 55.183
Acerra 54.270
Casalnuovo di Napoli 50.538
San Giorgio a Cremano 47.281
Torre Annunziata 45.678
Pomigliano d'Arco 39.331

Naravne zanimivosti[uredi | uredi kodo]

Pokrajina je znana po izrazito vulkanskem terenu. Splošno razširjene so slike Neaplja, kjer povsod izstopa značilna oblika Vezuva. Prav tako si vsi turisti obvezno ogledajo izkopanine mest Pompeji in Herkulaneum, ki jih je bil Vezuv zasul v prvem stoletju. Toda ta gora ni edini vulkan pokrajine. Samo v neposredni bližini mesta je okoli trideset ugaslih žrel ali plinskih izbruhov (solfatare in fumarole). Področje se imenuje Campi Flegrei, kar bi lahko prevedli z Goreča polja (latinsko campus = polje, flego = gorim) in je od leta 1993 zaščiteno.

Seznam zaščitenih področij v pokrajini:

Zgodovinske zanimivosti[uredi | uredi kodo]

V zgodovini Neaplja se omenjajo "sedili" (= sedeži), ki so bili posebna vrsta oblasti med leti 1200 in 1845. To so bila združenja predstavnikov najuplivnejših meščanskih družin, ki so skrbela za upravo mesta in za sodstvo. V nekaterih listinah, ki so se ohranile, je večkrat poudarjeno, da so sedili odločali izključno "za blagor mesta in njegovega obstanka". Sprva so se delili v "večje" in "manjše", a leta 1420 je kraljica Ivana II. Anjou (ali Angiò [andžò]) slednje ukinila in njihove predstavnike priključila "večjim sedilom". Istočasno je ustanovila "ljudski sedile", kar je zgovoren znak njenih reform: namesto več ali manj bogatih družin, ki so gospodovale ljudstvu, je bilo neapeljsko ljudstvo razdeljeno na "bogate" in "revne" družine. Šele leta 1800 je kralj Ferdinand IV. z zakonom prepovedal vse sedile, a ti so se skušali ohraniti s tem, da so se leta 1806 večji sedili združili z ljudskim sedilom in ustanovili občino v današnjem pomenu besede. Stvar je imela le kratkotrajen uspeh, saj je postal kraljevi zakon dokončno veljaven že leta 1845 in o sedilih ni bilo več govora.

Viri[uredi | uredi kodo]