Nagrada Saharova

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Nagrada Saharova za svobodo misli, krajše nagrada Saharova, je najpomembnejše priznanje, ki ga Evropska unija vsako leto, od 1988, podeljuje posameznikom ali organizacijam za delo na področju človekovih pravic.[1][2] Nagrada je poimenovana po ruskem znanstveniku in političnem odpadniku Andreju Saharovu.[2] Podeljuje jo Evropski parlament, in sicer o nagradi odloča konferenca predsednikov (predsednik Evropskega parlamenta in vodje političnih skupin).[3] Nagrajenec prejme tudi denarno nagrado v vrednosti 50.000 evrov.[4]

Prejemniki[uredi | uredi kodo]

Legenda
Posthumous award Označuje posthumno razglasitev.
Leto Slika Dobitnik Narodnost Opombe Sklici
1988 Nelson Mandela was the inaugural winner of the prize, skupaj z Anatolijem Marčenkom Mandela, NelsonNelson Mandela  Južna Afrika Aktivist proti apartheidu in kasnejši predsednik Južne Afrike. [5]
-
 Marčenko, AnatolijAnatolij Marčenko Posthumna nagrada  Sovjetska zveza Sovjetski disident, pisatelj in borec za človekove pravice. [5]
1989 Dubček leta 1989 Dubček, AleksanderAleksander Dubček  Češkoslovaška Slovaški politik, ki je med praško pomladjo poskušal reformirati komunistični režim. [5]
1990 Suu Kyi in 2013 Aung San Su Či  Burma V času prejetja nagrade je bila mjanmarska opozicijska političarka in bivša generalna sekretarka Narodne lige za demokracijo, znana po svojem miroljubnem boju proti vojaški oblasti v državi. Nagrado je osebno prevzela leta 2013, ko je bila po 15 letih spuščena iz hišnega zapora. Leta 2020 je Konferenca predsednikov Evropskega parlamenta Su Čijevi uradno začasno odvzela nagrado, zaradi njenega sodelovanja pri zločinih proti Rohingam. [6][7][8][9]
1991
-
 Demaçi, AdemAdem Demaçi  Jugoslavija Kosovsko-albanski politik, dolgo časa politični zapornik. [5]
1992 The white shawl of the Mothers of the Plaza de Mayo, painted on the floor in Buenos Aires, Argentina Matere z Majskega trga
(Las Madres de Plaza de Mayo) 		 Argentina Argentinsko združenje mater, katerih otroci so izginili med argentinsko »umazano vojno« (1976–1983). [6]
1993 The Oslobođenje logo, 2019 Oslobođenje  Bosna in Hercegovina Priljubljeni časopis, ki se je zavzemal za večetničnost Bosne in Hercegovine. [6]
1994 Nasrin in 2013 Nasrin, TaslimaTaslima Nasrin  Bangladeš Bivša zdravnica, feministična pisateljica. [6]
1995 Zana leta 2007 Zana, LejlaLejla Zana  Turčija Političarka kurdskega porekla iz jugovzhodne Turčije, ki je preživela 15 let v zaporu zaradi članstva Kurdski delavski stranki. [5]
1996 Jingsheng in 2010 Jingsheng, WeiWei Jingsheng  Kitajska Aktivist kitajskega demokratičnega gibanja. [6]
1997 Ghezali leta 2013 Ghezali, SalimaSalima Ghezali  Alžirija Novinarka in pisateljica, aktivistka za pravice žensk, človekove pravice in demokratičnost v Alžiriji. [6]
1998 Rugova in 2004 Rugova, IbrahimIbrahim Rugova  FR Jugoslavija Kosovsko-albanski politik, prvi predsednik Kosova. [5]
1999 Gusmão leta 2011 Gusmão, XananaXanana Gusmão  Vzhodni Timor Voditelj vzhodnotimorskega boja za svobodo in samoodločbo, prvi predsednik Vzhodnega Timorja. [10][11]
2000
-
 ¡Basta Ya!  Španija Organizacija, ki združuje posameznike različnih političnih prepričanj v boju proti korupciji, terorizmu in političnemu nasilju v španski Baskiji. [12]
2001 Peled-Elhanan in 2001 Peled-Elhanan, NuritNurit Peled-Elhanan  Izrael Mirovna aktivistka. [5]
-
 Ghazavi, IzatIzat Ghazavi  Palestina Pisatelj, profesor.
Zacarias Kamwenho in 2013 Kamwenho, Dom ZacariasDom Zacarias Kamwenho  Angola Nadškof, mirovni aktivist.
2002
-
 Payá, OswaldoOswaldo Payá  Kuba Politični aktivist in disident. [13]
2003 Annan in 2012 Anan, KofiKofi Anan  Gana Dobitnik Nobelove nagrade in sedmi generalni sekretar Združenih narodov. [5]
The UN-flag since its inception in 1946 Združeni narodi / (mednarodno)
2004
-
 Belorusko združenje novinarjev  Belorusija Nevladna organizacija, ustanovljena 1995, ki si prizadeva zaščititi novinarje ter se zavzema za svobodo govora ter pravico do obveščenosti. [14]
2005 Members of Ladies in White demonstrating in Havana, Cuba, in 2012 Dame v belem (Damas de Blanco)  Kuba Opozicijsko gibanje sorodnic političnih zapornikov. [15]
The Reporters Without Borders logo since 2012 Novinarji brez meja / (mednarodno) Mednarodna nevladna organiozacija s sedežem v Franciji, ki se bori za svobodo tiska. [15]
Ibrahim in 2018 Ibrahim, HauwaHauwa Ibrahim  Nigerija Pravnica, borka za človekove pravice. [15]
2006 Milinkevich in 2009 Milinkevič, AlaksandarAlaksandar Milinkevič  Belorusija Vodja demokratičnega opozicijskega Gibanja za svobodo v Belorusiji. [16]
2007 Osman in 2013 Mahmud Osman, SalihSalih Mahmud Osman  Sudan Pravnik, borec za človekove pravice. [6]
2008 Hu Jia Jia, HuHu Jia  Kitajska Aktivist, politični disident. [17]
2009 Monument commemorating the victims of the political oppression in the USSR: a stone from Solovki concentration camp installed in front of the former KGB headquarters at Lubyanka Square in Moscow on October 30, 1990 Memorial  Rusija Mednarodna organizacija, sprva ustanovljena za ohranjanje spomina na množično represijo Stalinovih časov, danes pa se zavzema za spoštovanje človekovih pravic. [18]
2010 Fariñas in 2014 Fariñas, GuillermoGuillermo Fariñas  Kuba Doktor psihologije, novinar in politični disident. [19]
2011[a] Mahfouz in 2011 Asma Mahfuz  Egipt Pet arabskih posameznikov, ki se zavzemajo za svobodo in človekove pravice. [20]
al-Senussi in 2011 Ahmed El Zenusi  Libija
Zaitouneh from an unknown date Razan Zajtuneh  Sirija
Ferzat from Michael Netzer's Portraits of the Creators Sketchbook, 2011 Ali Farzat
-
 Mohamed Buazizi Posthumous award  Tunizija
2012 Panahi in 2007 Džafar Panahi  Iran Iranska aktivista; Sotoudehova je pravnica, borka za človekove pravice, Panahi pa režiser, ki se zavzema se za umetniško svobodo in obsoja smrtno kazen. [21][22][23]
Sotoudeh in 2012 Nasrin Sotudeh
2013 Jusafzajeva leta 2019 Malala Jusafzaj  Pakistan Borka za človekove pravice ter pravico pakistanskih deklet do izobraževanja. Bojuje se proti talibanskemu ekstremizmu. [24]
2014 Mukwege in 2014 Denis Mukwege  Demokratična republika Kongo Ginekolog, ki se je med drugim posvetil oskrbi žrtev posilstev tolp. [25]
2015 Badawi in 2012 Raif Badavi  Saudova Arabija Savdskoarabski bloger in aktivist, ustanovitelj spletišča Free Saudi Liberals. [26][b]
2016 Murad in 2016 Nadia Murad Basee  Irak Jazidski aktivistki za človekove pravice in nekdanji žrtvi spolnega suženjstva Islamske države. [27]
Aji Bashar in 2017 Lamija Hadži Bašar
2017 Lorent Saleh inaugurated at the Sakharov Walk of Freedom Demokratična opozicija v Venezueli  Venezuela Prejemniki nagrade so bili politični nasprotniki venezuelske vlade – poslanci narodne skupščine in vsi politični zaporniki. Odlikovani so bili za izkazani pogum in prizadevanja za svobodo in blaginjo svoje države.[28] [29]
2018 Sencov leta 2018 Oleg Sencov  Ukrajina Režiser, simbol boja za izpustitev političnih zapornikov v ruskih zaporih in drugod po svetu. [30]
2019 Tohti leta 2011 Ilham Tohti  Kitajska Ujgurski ekonomist in aktivist za človekove pravice. Leta 2014 je bil obsojen na doživljenjsko zaporno kazen zaradi separatističnih teženj. [31][32]
2020 Tihanovska leta 2020 Demokratična opozicija Belorusije  Belorusija Koordinacijski svet, v katerem so se združile beloruske ženske in drugi predstavniki civilne družbe in političnih osebnosti, za borbo za demokracijo v Belorusiji. [33][c]
2021 Navalni leta 2011 Aleksej Navalni  Rusija Ruski opozicijski politik in aktivist proti korupciji. [34]
2022 ukrajinsko ljudstvo  Ukrajina Nagrado so prejeli Ukrajinci, ki se v ruski invaziji na njihovo državo borijo ne se le za to, da bi zaščitili svoje domove, suverenost, neodvisnost in ozemeljsko celovitost, ampak na bojiščih tudi branijo svobodo, demokracijo, vladavino prava in evropske vrednote pred okrutnim režimom, ki skuša spodkopati demokracijo ter oslabiti in razdeliti Evropsko unijo.[35][36]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Prejemniki so bili pobudniki arabske pomladi
  2. ↑ Badawi je ustanovil in upravljal dva foruma za razprave o religiji in politiki v svoji konzervativni državi, Saudi Liberals in Free Saudi Liberals
  3. ↑ Ena od njih je Svetlana Tihanovska, aktivistka za človekove pravice in političarka, ki je kandidirala na beloruskih predsedniških volitvah leta 2020 kot glavna kandidatka opozicije.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ »Nagrada Saharova za svobodo misli«. Evropski parlament (spletišče). Pridobljeno 20. oktobra 2021.
  2. ↑ 2,0 2,1 »1986: Sakharov comes in from the cold«. BBC News. 23. december 1986. Arhivirano iz spletišča dne 26. decembra 2010. Pridobljeno 21. oktobra 2010.
  3. ↑ »Nagrado Saharova prejme beloruska opozicija; Tihanovska: Nagrada narodu«. Rtvslo.si. 22. oktober 2020. Pridobljeno 21. oktobra 2021.
  4. ↑ »Nagrada Saharova za največjega Putinovega kritika«. Delo.si. 20. oktober 2021. Pridobljeno 20. oktobra 2021.
  5. ↑ 5,0 5,1 5,2 5,3 5,4 5,5 5,6 5,7 »20 years of the Sakharov Prize: Human rights and reconciliation«. European Parliament. 28. oktober 2008. Arhivirano iz spletišča dne 12. decembra 2010. Pridobljeno 22. oktobra 2010.
  6. ↑ 6,0 6,1 6,2 6,3 6,4 6,5 6,6 »Sakharov Network calls for immediate release of Aung San Suu Kyi, Sakharov Prize laureate 1990«. Reporters Without Borders. 15. maj 2009. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. oktobra 2012. Pridobljeno 23. oktobra 2010.
  7. ↑ Merlin Sugue, EU Parliament suspends Aung San Suu Kyi from Sakharov Prize Community, Politico (September 10, 2020).
  8. ↑ Press release, Aung San Suu Kyi suspended from the Sakharov Prize Community, European Parliament (10. 9. 2020).
  9. ↑ Myanmar's Aung San Suu Kyi suspended from rights prize community, Deutsche Welle (10. 9. 2020).
  10. ↑ »Gusmão receives EU Sakharov prize«. BBC News. 15. december 1999. Pridobljeno 21. oktobra 2010.
  11. ↑ »Nagrada Saharova, Evropski parlament in človekove pravice v svetu; Nagrajenci 1988–1999«. Evropski parlament. Pridobljeno 21. oktobra 2021.
  12. ↑ »Basque group wins peace prize«. BBC News. 26. oktober 2000. Arhivirano iz spletišča dne 1. aprila 2007. Pridobljeno 21. oktobra 2010.
  13. ↑ »Cuban dissident collects EU prize«. BBC News. 17. december 2002. Arhivirano iz spletišča dne 7. maja 2004. Pridobljeno 21. oktobra 2010.
  14. ↑ »The Belarusian Association of Journalists - 2004, Belarus«. European Parliament. 9. november 2004. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. februarja 2015. Pridobljeno 18. februarja 2015.
  15. ↑ 15,0 15,1 15,2 Gibbs, Stephen (14. december 2005). »Cuba 'bars women from prize trip'«. BBC News. Arhivirano iz spletišča dne 17. novembra 2006. Pridobljeno 21. oktobra 2010.
  16. ↑ »Belarussian takes EU rights award«. BBC News. 26. oktober 2006. Pridobljeno 21. oktobra 2010.[mrtva povezava]
  17. ↑ »China dissident wins rights prize«. BBC News. 17. december 2008. Arhivirano iz spletišča dne 30. decembra 2008. Pridobljeno 21. oktobra 2010.
  18. ↑ »Russia rights group wins EU prize«. BBC News. 22. oktober 2009. Pridobljeno 21. oktobra 2010.[mrtva povezava]
  19. ↑ »Cuba dissident Farinas awarded Sakharov Prize by EU«. BBC News. 21. oktober 2010. Arhivirano iz spletišča dne 22. oktobra 2010. Pridobljeno 21. oktobra 2010.
  20. ↑ »Sakharov Prize for Freedom of Thought 2011«. European Parliament. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. oktobra 2011. Pridobljeno 27. oktobra 2011.
  21. ↑ Dehghan, Saeed Kamali (26. oktober 2012). »Nasrin Sotoudeh and director Jafar Panahi share top human rights prize«. The Guardian. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. oktobra 2012. Pridobljeno 26. oktobra 2012.
  22. ↑ »Nasrin Sotoudeh and Jafar Panahi – winners of the 2012 Sakharov Prize« (PDF). European Parliament. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 22. decembra 2015. Pridobljeno 27. oktobra 2012.
  23. ↑ »Nagrada Saharova, Evropski parlament in človekove pravice v svetu; Nagrajenci 2012–2020«. Evropski parlament. Pridobljeno 21. oktobra 2021.
  24. ↑ Jordan, Carol (10. oktober 2013). »Malala wins Sakharov Prize for freedom of thought«. CNN. Arhivirano iz spletišča dne 15. oktobra 2013. Pridobljeno 10. oktobra 2013.
  25. ↑ »DR Congo doctor Denis Mukwege wins Sakharov prize«. BBC News. 21. oktober 2014. Arhivirano iz spletišča dne 22. oktobra 2014. Pridobljeno 22. oktobra 2014.
  26. ↑ »Raif Badawi wins Sakharov human rights prize«. The Guardian. Brussels. Associated Press in. Arhivirano iz spletišča dne 29. oktobra 2015. Pridobljeno 29. oktobra 2015.
  27. ↑ »Sakharov prize: Yazidi women win EU freedom prize«. BBC News. 27. oktober 2016. Arhivirano iz spletišča dne 27. oktobra 2016. Pridobljeno 27. oktobra 2016.
  28. ↑ »Venezuela's opposition awarded Sakharov Prize for championing human rights«. The Independent. 26. oktober 2017. Arhivirano iz spletišča dne 28. oktobra 2017. Pridobljeno 28. oktobra 2017.
  29. ↑ »Parliament awards Sakharov Prize 2017 to Democratic Opposition in Venezuela«. European Parliament. 26. oktober 2017. Arhivirano iz spletišča dne 28. oktobra 2017. Pridobljeno 27. oktobra 2017.
  30. ↑ »Sakharov Prize 2018 goes to Oleg Sentsov«. European Parliament. Pridobljeno 25. oktobra 2018.
  31. ↑ »Ilham Tohti awarded the 2019 Sakharov Prize«. Evropski parlament. 24. oktober 2019. Pridobljeno 24. oktobra 2019.
  32. ↑ »Ilham Tohti je prejemnik nagrade Saharova 2019«. Evropski parlament. 24. oktober 2019. Pridobljeno 20. oktobra 2021.
  33. ↑ »The 2020 Sakharov Prize awarded to the democratic opposition in Belarus«. europarl.europa.eu. 22. oktober 2020. Pridobljeno 15. novembra 2020.
  34. ↑ »Alexei Navalny awarded the European Parliament's 2021 Sakharov Prize«. europarl.europa.eu. 20. oktober 2021. Pridobljeno 20. oktobra 2021.
  35. ↑ https://www.24ur.com/novice/tujina/nagrada-evropskega-parlamenta-saharov-letos-ukrajinskemu-ljudstvu.html, vpogled: 20. 10. 2022.
  36. ↑ https://www.europarl.europa.eu/news/sl/press-room/20221017IPR43706/nagrado-saharova-za-leto-2022-evropski-parlament-podeljuje-ukrajincem, vpogled: 20. 10. 2022.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Nagrada_Saharova&oldid=6127776«