Pojdi na vsebino

Nacionalni zbor

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Nacionalni zbor
OkrajšanoRN
PredsednikJordan Bardella
Ustanovitelj
Ustanovljena5. oktober 1972 (1972-10-05) (FN); 2018 (2018) (RN)
PredhodnikOrdre Nouveau
Sedež114 bis rue Michel-Ange
75016 Pariz
PodmladekRassemblement national de la jeunesse
Članstvo (2025)160,000 [4][5]
Ideologija
Politična pozicijaskrajna desnica[nb 1][12]
Evropska pripadnostDomoljubi za Evropo
AENM (2009–2011)
Evropska parlamentarna skupinaDomoljubi za Evropo
(since 2024)[nb 2]

Nacionalni zbor (francosko Rassemblement national, [ʁasɑ̃bləmɑ̃ nɑsjɔnal], RN), med letoma 1972 in 2018 znana tudi kot Nacionalna fronta (francosko Front national, FN), je francoska skrajno desna politična stranka, označena tudi kot desno populistična in nacionalistična.

Nasprotuje priseljevanju in se zavzema za znatno zmanjšanje zakonitega priseljevanja, zaščito "francoske identitete"[13] in strožji nadzor nad nezakonitim priseljevanjem. Na evropski ravni je povezana v stranko Domoljubi za Evropo.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Stranko je leta 1972 ustanovil red Ordre Nouveau, med drugim Jean-Marie Le Pen; nekdanja člana nacističnih enot (Waffen-SS) Pierre Bousquet in Léon Gaultier; neonacistični simpatizerji, kot je François Duprat, in podporniki francoske Alžirije, kot je Roger Holeindre, član Organization armée secrète. Red Ordre Nouveau si je prizadeval, da bi stranka postala legitimno politično sredstvo za skrajno desničarsko gibanje. Jean-Marie Le Pen je bil njen vodja do svojega odstopa leta 2011. Čeprav je bil njen vpliv do leta 1984 marginalen, se je vloga stranke kot nacionalistične volilne sile znatno povečala.[14] Na vseh predsedniških volitvah razen enih od leta 1974 je imela svojega kandidata. Na predsedniških volitvah leta 2002 se je Jean-Marie Le Pen uvrstil v drugi krog, a je nato izgubil proti Jacquesu Chiracu.[15] Njegova hči Marine Le Pen je leta 2012 postala vodja stranke, leta 2022 pa politik mlajše generacije Jordan Bardella.[16]

Jean-Marie Le Pen, vodja Nacionalne fronte od leta 1972 do 2011

Stranka je v zadnjih letih v francoski družbi doživela porast priljubljenosti in sprejemanja. Obtožena je bila spodbujanja ksenofobije in antisemitizma.[17] Medtem ko so njenega očeta v medijih poimenovali "Hudič republike" in je sprožil ogorčenje zaradi sovražnega govora, vključno z zanikanjem holokavsta in islamofobijo, je Marine Le Pen vodila politiko "dedemonizacije ", s katero je poskušala stranko prikazati kot ne desničarsko ne levo. Prizadevala si je, da bi jo iztrgala iz njenih skrajno desničarskih korenin, hkrati pa je obsojala kontroverzne člane, kot je bil njen oče, ki je bil leta 2015 suspendiran in nato izključen iz stranke. Po njeni izvolitvi za vodjo stranke leta 2011 je priljubljenost FN rasla.[18] Do leta 2015 se je uveljavila kot pomembna politična stranka v Franciji.[19][20] Stranka je pogosto označena kot skrajno desna, čeprav nekateri mediji trdijo, da se je pod vodstvom Marine Le Pen precej umirila, da bi jo lahko uvrstili med "desničarsko populistično" ali "nacionalistično desnico".[21]

Na kongresu FN leta 2018 se je stranka na predlog Marine Le Pen preimenovala v Rassemblement National (Nacionalni zbor).[22][23] Nacionalni zbor, ki je bil prej močno evroskeptičen, je leta 2019 spremenil politiko in se odločil, da se bo zavzemal za reformo EU, namesto da bi podpiral Francosko izščanitev, ter da bo evro ohranil kot glavno valuto Francije (skupaj s skupnim frankom za nekatere skupnosti).[24] Leta 2021 je Le Penova napovedala, da želi ostati v schengenskem območju, vendar prosto gibanje ohraniti za državljane Evropskega gospodarskega prostora, z izjemo prebivalcev in obiskovalcev iz druge schengenske države.[25][26]

31. marca 2025 je bilo 25 članov Nacionalnega zborovanja (vključno z Le Penovo, nekdanjimi poslanci Evropskega parlamenta in njihovimi pomočniki) obsojenih zaradi poneverbe sredstev Evropskega parlamenta za financiranje osebja Nacionalne fronte med letoma 2004 in 2016. Kazni za več poslancev Evropskega parlamenta, vključno z Le Penovo, so vključevale prepoved kandidiranja za politične funkcije.[27][28][29]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Gatehouse, Gabriel (5. december 2015). »Vive la difference – has France's Front National changed?«. BBC News. Arhivirano iz spletišča dne 17. julija 2018. Pridobljeno 21. junija 2018.
  2. ↑ Corbet, Sylvie (3. julij 2024). »Renowned Nazi hunter in France advises Jews to choose far right over far left in elections«. AP News. The Associated Press. Arhivirano iz spletišča dne 3. julija 2024. Pridobljeno 8. julija 2024.
  3. ↑ Kirby, Paul (30. junij 2024). »The rise and rise of France's far right«. BBC News. BBC. Arhivirano iz spletišča dne 8. julija 2024. Pridobljeno 8. julija 2024.
  4. ↑ »Il faut trouver une place au RN: à l'Assemblée, les tractions du socle commun pour mieux répartir les postes clés« (v francoščini). 17. september 2025. Arhivirano iz spletišča dne 20. septembra 2025. Pridobljeno 17. septembra 2025.
  5. ↑ »Le RN revendique 20.000 adhésions supplémentaires depuis la condamnation de Marine le Pen«. 4. april 2025. Arhivirano iz spletišča dne 3. aprila 2025.
  6. ↑
  7. ↑
  8. ↑ Ivaldi, Gilles (18. maj 2016). »A new course for the French radical right? The Front National and "de-demonisation"«. V Akkerman, Tjitske; de Lange, Sarah L.; Rooduijn, Matthijs (ur.). Radical Right-Wing Populist Parties in Western Europe: Into the Mainstream?. Routledge. str. 225. ISBN 978-1-317-41978-5. Arhivirano iz spletišča dne 26. septembra 2021. Pridobljeno 6. julija 2021.
  9. ↑ Forchtner, Bernhard (september 2019). »Climate change and the far right«. Wiley Interdisciplinary Reviews: Climate Change. 10 (5) e604. Bibcode:2019WIRCC..10E.604F. doi:10.1002/wcc.604. S2CID 202196807.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  10. ↑ Forchtner, Bernhard (2020). The Far Right and the Environment: Politics, Discourse and Communication. Routledge. ISBN 978-1-351-10402-9. Arhivirano iz spletišča dne 27. septembra 2021. Pridobljeno 6. julija 2021.
  11. ↑ [8][9][10][navedi št.strani]
  12. ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani National Rally far-right, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  13. ↑ Davies 2012, str. ;46–55.
  14. ↑ Shields 2007, str. 229.
  15. ↑ DeClair 1999, str. ;46, 56 and 71.
  16. ↑ »France's far right replaces Le Pen with Jordan Bardella«. dw.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. novembra 2022. Pridobljeno 5. novembra 2022.
  17. ↑ »National Rally«. Encyclopædia Britannica. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. avgusta 2021. Pridobljeno 10. avgusta 2022.
  18. ↑ »VRAI OU FAUX. Pourquoi on ne peut pas nier le passé antisémite de Jean-Marie Le Pen«. Franceinfo (v francoščini). 6. november 2023. Pridobljeno 12. decembra 2025.
  19. ↑ Lebourg, Nicolas; Preda, Jonathan (15. maj 2013). »Ordre Nouveau, fin des illusions droitières et matrice activiste du premier Front national« [New Order, end of illusions and the activist matrix of the first National Front]. Studia Historica. Historia Contemporánea. 30: 205–230. Sa "mémoire" se structure autour de deux motifs: la violence de masse, et l'intégration de l'extrême droite au jeu politique avec la création par Ordre Nouveau du Front National en 1972.
  20. ↑ »France – Poll gives France's far-right National Front party boost ahead of regional vote«. France24.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. junija 2018. Pridobljeno 31. marca 2015.
  21. ↑ Vinocur, Nicholas (12. februar 2024). »How Marine Le Pen turned respectable (and why you shouldn't be fooled)«. POLITICO (v angleščini). Pridobljeno 12. februarja 2024.
  22. ↑ »Marine Le Pen propose de renommer le FN " Rassemblement national "«. Le Monde. 11. marec 2018. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. marca 2018. Pridobljeno 11. marca 2018.
  23. ↑ »Marine Le Pen annonce que le Front national devient Rassemblement national«. Le Monde. 1. junij 2018. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. junija 2018. Pridobljeno 1. junija 2018.
  24. ↑ »French left-wing alliance New Popular Front vows 'total break' with Macron policies«. France 24 (v angleščini). 14. junij 2024. Pridobljeno 12. decembra 2025.
  25. ↑ »Après l'euro et le Frexit, nouveau revirement européen de Marine Le Pen«. Le HuffPost (v francoščini). 29. januar 2021. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. februarja 2021. Pridobljeno 11. februarja 2021.
  26. ↑ »De la marginalité aux portes du pouvoir, le lepénisme à la conquête du territoire«. Le Monde.fr (v francoščini). Pridobljeno 12. decembra 2025.
  27. ↑ Chrisafis, Angelique (31. marec 2025). »Marine Le Pen attacks ban on French presidency run as a 'political decision'«. The Guardian. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 31. marca 2025. Pridobljeno 1. aprila 2025. Le Pen and 24 party members, including nine former members of the European parliament and their 12 parliamentary assistants, were found guilty of a vast scheme over many years to embezzle European parliament funds.
  28. ↑ Samuel, Henry (31. marec 2025). »Marine Le Pen banned from politics«. The Telegraph. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 31. marca 2025.
  29. ↑ »French Court bans far-right leader Marine Le Pen from running for office«. France 24. 31. marec 2025. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 31. marca 2025.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ The RN is considered part of the radical right, a subset of the far-right which does not oppose democracy.[11]
  2. ↑ The party was formerly part of the European Right (1984–1989), the European Right (1989–1994), the Technical Group of Independents (1999–2001), Identity, Tradition, Sovereignty (2007), Europe of Nations and Freedom (2015–2019) and Identity and Democracy (2019–2024).
Napaka pri navajanju: Na tej strani obstajajo oznake <ref group=nb>, toda sklici se ne bodo izpisali brez predloge {{sklici|group=nb}} (glej stran pomoči).
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Nacionalni_zbor&oldid=6612763«