Na stekleni strehi
 | Ta članek, Na stekleni strehi, je bil pred kratkim ustvarjen v postopku člankov za ustvaritev. Prosimo, preverite, ali je pregledovalec to predlogo naključno pustil po sprejemu osnutka, in jo po potrebi odstranite.
Orodja za pregledovalce: prednaložen pogovor Obvestite avtorja |
| Avtor | Janez J. Švajncer |
|---|---|
| Naslov izvirnika | Na stekleni strehi |
| Država | Slovenija |
| Jezik | slovenščina |
| Žanr | zgodovinski roman |
| Založnik | Prešernova družba |
Datum izida | 1991 |
| Št. strani | 162 |
Na stekleni strehi je zgodovinski roman slovenskega pisatelja in publicista, Janeza J. Švajncerja, ki je izšel v Prešernovi družbi leta 1991. Roman vsebuje 162 strani, ki so razčlenjene na več poglavij. Zgodba se odvija na podlagi članka Janeza S., ki raziskuje sumljivega ginekologa, doktorja T. Roman vsebuje veliko vmesnih zgodb, ki se nanašajo na zgodovino pisateljevega časa. V knjigi so označeni z nadnaslovi.
Vsebina
[uredi | uredi kodo]Roman se začne s predstavitvijo Janeza, pisca člankov pri časopisu. Predstavi nam ginekologa doktorja T., ki ga je spoznal ne vedoč, da bo del njegovega življenja. V neki študijski knjižnici je Janez prebiral časopise, ter zasledil članek o doktorju T., ki ga je označeval kot moralnega pokvarjenca. Doktorju so sodili, ker je po osvoboditvi imel pet asistentk in štiri kuharice, katere je spolno zlorabljal in jih izkoriščal za prostitucijo. Doktor se je zagovarjal s tem, da je prezaposlen, neuravnovešen psihopat. Sodišče ga je prepoznalo za krivega. Janez si je s povezavami pridobil naslov doktorjeve hčerke, ki mu je ob srečanju povedala resnico o svojem očetu. Leta 1942 je bil izgnan v Nemčijo, kasneje od tam pobegnil in deloval v ordinaciji v svojem stanovanju. Z očetom ni imela veliko stikov, vedela je, da je zaljubljen v svojo mlado asistentko Emico. Dodala je še, da je kot ginekolog vedel, kako je treba z ženskami. V zaporu so ga psihično mučili, po izpustitvi se ni več ukvarjal s politiko (Švajncer 1991: 7–24).
Zgodba se nato osredotoči na doktorjevo pismo, ki ga je v roke prvi dobil urednik notranje politične rubrike. Ob branju je zardel in se razburil. Mislil je, da je pismo provokacija ali preizkušnja. Razvedelo se je, da je pisec doktor T., ki je bil znan po sovražnih izpadih. Medtem je doktor tudi v zaporu hrepenel po Emici. Tudi operativec je najprej pomislil nanjo. K njemu sta jo pripeljala dva miličnika, za tem pa jo je izpraševal o njenem delu pri doktorju ter ji grozil z zaprtjem in celo usmrtitvijo. Emica mu je razkrila vse podrobnosti, kasneje je tudi šel k njej domov, da vse razišče (Švajncer 1991: 25–40).
Roman preide na zgodovinsko dogajanje v obdobju Titove Jugoslavije. Avtor nam govori, da so namesto plače najprej dobivali listke za hrano. Govori o tedenskih ali celo mesečnih kazenskih obravnavah ter o svojih primerih, ki jih je zagovarjal kot odvetnik. Za primer doktorja T. odmisli policijski arhiv in ministrstvo za notranje zadeve. Tudi sodišče mu je dejalo, da s tem primerom nimajo nič. Predsednik sodišča je Janezu zaupal s staro mapo z informacijami o doktorju T., ki jih je eno uro prepisoval. Med njimi je bilo zasliševanje doktorja o takrat šestnajstletni Emici. Priznal je, da je hodil k njej sredi noči, se je dotikal, ter ji kupoval zlate prstane in verižice (Švajncer 1991: 44–63).
Pripovedovalec je omenil miličnika Rina, mladega in lepega oficirja, ki je nek večer po pogovoru z Generalom izginil. Našli so ga mrtvega, v parku pod drevesom. Rino je bil z UDBE, zato niso delali nobene preiskave o njegovi smrti. Omenil je še oficirja Kijeva, ki ga označuje kot svojevrstno mestno partizansko in popartizansko znamenitost. Kijev se je rad popival in razgrajal, imel je svojo delavnico, ob pogovoru z Janezom ni želel govoriti nič slabega o svoji domovini, zaporih in zasliševanjih (Švajncer 1991: 64–78).
Pripovedovalec se je odpravil raziskovat doktorjevo stanovanje, kjer sta z Emico delala splave. Trdila je, da se doktor ni »slinil« po njej, temveč jo je pač imel rad. Janez jo je vprašal, če ga je tudi ona imela rada, na kar mu ni odgovorila z jasnim odgovorom (Švajncer 1991: 81–82).
O Emici izvemo več še s perspektive grbavca, s katerim je bila poročena. Emica je službo pri doktorju dobila s pomočjo svoje tete. Hodila sta naokoli in delala splave. Po njegovem zaprtju se je poročila z bratom moža svoje tete. Osemnajst mesecev je bila v zaporu zaradi tatvine. Po izpustitvi je delala v ambulanti v Slovenske Bistrice. Potem je postala ljubica Tramškovega šoferja, nato pa je prišla delat h grbavcu kot gospodinja. Kasneje se je začela soočati z napetostjo, ki jo je en mesec držala na nevrološki kliniki. Nato je zanosila z nekim avtoprevoznikom, kasneje pa je umrla (Švajncer 1991: 83–86).
Zgodba nas nato popelje nazaj v čas, v doktorjevo ljubezen z mladim dekletom, ki je k njem hodilo na preglede. Vanjo se je zaljubil, dobivala sta se v ordinaciji. K njemu je hodila popoldne, saj je dopoldne bila v šoli. Predajala se mu je z radovednostjo in začudenjem. Doktor je bil vanjo zelo zaljubljen. Tako zaljubljen, da ni opazil, da je dekle prenehalo dobivati menstruacijo. Potem je moral nekam oditi za dva meseca, in ko se je vrnil, je opazil Emičin štrleč trebuh in podočnjake. Dekle mu je dejalo, da ji je že nekaj časa vsako jutro zelo slabo. Doktor jo je zgrožen privezal na mizo v ordinaciji ter jo uspaval. S kleščami je iz nje potegnil umirajoče telesce. Trupelce je za tem vrgel v umivalnik (Švajncer 1991: 99–108).
Hči doktorja je sodišče (Visoki naslov) prosila za pomilostitev, češ da je njen oče vse življenje požrtvovalno in neprestano delal, da je zaradi živčne bolezni in nespečnosti včasih malo čudaško razpoložen, kar naj bi bil razlog za storjeno napako. Hči ga je želela rešiti teh muk proti večeru njegovega življenja. Prošnja za pomilostitev je bila deloma sprejeta, kazen so mu znižali na dve leti in šest mesecev. Po izpustitvi se je takoj zaposlil na socialnem zavarovanju, bil pa je še bolj čuden kot prej. Zaljubljal se je v dekleta ter jim sledil do doma, kjer so starši hči zaklenili v sobo, on pa je brez besed sedel v kuhinji (Švajncer 1991: 109–111).
Janez je s tem zaključil svoj članek, napisal je 50 strani. Zdelo se mu je, da je vključenim osebam odvzel življenje, s tem da jih je omenil na papirju, vendar si je rekel, da je to pač zgodovina, in da mora biti neživljenjski. Bil je skoraj prepričan, da bodo članek objavili, saj je pisal o zelo vročih temah, dodal je tudi dovolj politično pravilno naravnanega. Janez omeni še njegovi dve protezi; imel je eno običajno in eno elektronsko. Besedilo nadaljuje z govorom o presaditvi organov ter odvečnih delih teles vojakov po vojni. Za novo roko je pripravljen dati veliko denarja. Za potrjeno objavo članka o doktorju T. je najprej slišal od sestre, saj je bil profesor na njeni fakulteti tudi urednik časopisa. Profesor ji je še razkril, da si želi eno od značk, ki jih ima pripovedovalec, izključno zaradi nostalgije. Janez je v to privolil, saj je bil prepričan, da bo posledično brez dvoma ta urednik objavil njegov članek, na koncu pa profesor značke ni potreboval, ter tudi zavrnil Janezov članek. Kasneje sta se sestala, da ga je Janez zopet poskusil prepričati v objavo, a je urednik to dokončno zavrnil (Švajncer 1991: 112–120).
Nekega dne je Janez na križišču pred semaforjem srečal dekle iz mladosti, Marino. Dogovorila sta se, da se bosta srečala. Marina ga je prosila, da nikomur ne pove, da sta se slišala. Janez pa je vedel, da bo celoten pogovor posnel z magnetofonom. Prvo izkušnjo z magnetofonom je imel ob pogovoru z gestapovcem, ki ga je cel čas snemal, Janez pa za to ni vedel. Nato je z enakim magnetofonom posnel nekoga, ki ga je premagal in ponižal, kar je to osebo zelo razjezilo. Zato se je odločil, da bo posnel tudi Marino. Z Marino se je poznal že v študentskih letih, ko sta skupaj preživljala večere in noči. Do nje ni nikoli čutil prave ljubezni, ona pa ga je imela zares rada. Mama ga je takrat spraševala, kaj je z njegovim dekletom, dodala pa je, da ni lepo, da ji ne pove, da je nima rad. Janez je Marini naposled povedal resnico, ona pa mu je odgovorila, da enkrat pa še bosta. Ko je mama to slišala je planila v jok, njegova sestra pa se je začela smejati. Marina je hodila na srednjo medicinsko. Znala je italijansko ter vodila izlete. Bila pa je tudi v cerkvenem krožku. Janez se je kasneje spet želel vrniti v ta jezuitski krožek. Za pomoč je prosil Marino, če bi lahko spet prišla v to tajno skupino. Marina niti s tem niti z Janezom ni želela več imeti opravkov. Enkrat pa je v časopisu zasledil članek o zaprtju slovenske državljanke, ki je imela bombo in dva potna lista. Na koncu se je izkazalo, da je bila to Marina. Marino je pričakoval v svojem stanovanju, saj sta se dogovorila za srečanje. Čakal je več ur, a Marine ni bilo. Čez nekaj dni pa je stopil v prodajalnico z usnjenimi plašči, kjer je Marina delala po izpustitvi iz zapora. Rekla mu je, da na njuno srečanje ni smela priti (Švajncer 1991: 121–142).
Nekoč se je Janez sestal z Marininim možem, Mirom. Govorila sta o njegovem članku o doktorju T. Miro mu je rekel, da če članka ne umakne, ga bo uredniška služba odpustila. Janez je že sprejel, da članka ne bo objavil, saj ni želel ponovno ostati brez službe. Kar takoj je uredništvu napisal pismo, da članek umika. Pisatelj se je v vročih julijskih dneh odpravil na počitnice s svojo družino, in sicer v prikolico na otoku Pagu. Sosedje so mu vsak dan večkrat sporočali, da ga išče milica. Mislil je, da so se le zmotili, dokler mu niso trkali na vrata prikolice v zgodnjih jutranjih urah. Odpeljali so ga na postajo, da odpošlje telegram o umiku članka. Sklepamo lahko, da se roman zaključi s Janezovim samomorom, saj na koncu stoji na železnici med zapornicami in porine svojo desno roko pod kolesa (Švajncer 1991: 143–162).
Kritika
[uredi | uredi kodo]"Resda je Primer doktorja T. obdelan na vseh možnih nivojih, vendar primanjkuje več akcije, kot nam ga tovrstno pisanje skozi romaneskno optiko skuša predstaviti." (Krstić 1989: 79)
"Mislim, da se je Švajncer poigral z nekaterimi dogodki in ljudmi, ki so krojili takratno zgodovino, kolikor mu uspe priklicati spomine na tisti čas, so to zgolj nejasne iluzije in slutnje, kljub vsemu pa premore toliko poguma, da tudi sebe uvrsti med izbrance in pometa pred svojim in tujim pragom. Vsekakor dovolj obetavno, da se mu roman izide na čisto preprost način, obstaja pa vprašanje beročega občinstva, kaj smo pravzaprav prebrali: politično grotesko, agitko, romanisirano pripoved, tragedijo?" (Krstić 1989: 79–80)
Viri
[uredi | uredi kodo]- Janez J. Švajncer. Na stekleni strehi. Ljubljana: Prešernova družba, 1991.
- Rade Krstič. Janez J. Švajncer: Na stekleni strehi. Literatura. 3/14 (1989) 79-80.