Most Hohenzollern

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Most Hohenzollern
Hohenzollernbrücke
Hohenzollernbrücke Köln von oben.jpg
Most Hohenzollern s stolnico in Ludvikovim muzejem v ozadju
Prehod Ren
Lokacija Köln, Severno Porenje-Vestfalija, Nemčija
Lastnik Nemške železnice (Deutsche Bundesbahn)
Arhitekt Franz Heinrich Schwechten (1911)
Tip mostu ločni most z visečim voziščem
Material jeklo, beton
Skupna dolžina 409,19 m
Širina 1987: 26,2 m
Najdaljši lok 167,75 m
Število lokov 3 (118,88 m – 167,75 m – 122,56 m)
Konstruktor Krupp Maschinen- und Stahlbau (jeklo), Grün & Bilfinger and Heinrich Butzer (beton) 1946
August Klönne and Stahlbau Albert Liesegang (jeklo), Philipp Holzmann AG (beton) 1956
Hein, Lehmann & Co. and Krupp Industrietechnik GmbH in Thyssen Engineering GmbH (jeklo)
Začetek gradnje 1907
Konec gradnje 1948, 1959, 1987
Nizvoden most Stolnični most
Zrušitev 6. marec 1945
Nadomešča 1946, 1956, 1986
Koordinati 0°N 0°E / 50,5629°N 6,5756°E / 50,5629; 6,5756Koordinati: 0°N 0°E / 50,5629°N 6,5756°E / 50,5629; 6,5756

Most Hohenzollern (nemško Hohenzollernbrücke) je most čez reko Ren v nemškem mestu Köln. Ren prečka v kilometru 688,5. Prvotno je bil železniški in cestni most, po uničenju leta 1945 in njegovi nadaljnji obnovi je le železniški, za pešce ter kolesarje.

To je najbolj uporabljen železniški most v Nemčiji z več kot 1200 vlaki na dan. Povezuje glavno železniško postajo Köln in Köln Messe/Deutz.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Most je bil zgrajen med letoma 1907 in 1911. Nasledil je star Stolnični most (Dombrücke), ki je bil porušen. Prejšnji most ni več ustrezal naraščajočemu prometu. Nov most je dobil ime po družini Hohenzollern (princi, volilni knezi, kralji in cesarji Brandenburga in Prusije).

Predsednik direktorata za železniški promet v Kölnu Paul von Breitenbach je začel načrtovanje in gradnjo predal svojemu nasledniku Rudolfu Schmidtu leta 1906. Projekt je vodil železniški inženir Fritz Beer in pod njegovim vodstvom Friedrich Dirksen. Most so gradili od leta 1907 do 1911. 22. maja 1911 je most odprl cesar Viljem II. [1]

Most je bil sestavljen iz treh vzporednih mostovnih delov, vsak s tremi jeklenimi paličnimi loki v vzdolžni smeri za vključitev štirih železniških tirov in ceste. Čeprav je bila lokacija mostu in železniške postaje že v prejšnji strukturi sporna, je most Hohenzollern prevzel usmeritev prejšnjega mostu na osrednji osi stolnice.

Štirje konjeniški kipi pruskih kraljev in nemških cesarjev iz družine Hohenzollern stojijo ob boku vsake ploščadi. Že Stolnični most sta krasila kipa pruskega kralja Friderika Viljema IV. kiparja Gustava Blaeserja in cesarja Viljema I. kiparja Friedricha Draka, ki sta zdaj na desnem bregu Rena. Poleg teh kiparjev je Louis Tuaillon izdelal konjeniška kipa cesarja Friderika III. in Viljema II., ki sta bila postavljena na levem bregu Rena. Kipi simbolizirajo obdobje pruske vladavine v Renski provinci.

Most Hohenzollern po miniranju vermahta 1945

Most je bil eden najpomembnejših mostov v Nemčiji med drugo svetovno vojno; tudi med doslednimi dnevnimi zračnimi napadi ni bil močno poškodovan. 6. marca 1945 pa so ga nemški vojaški inženirji razstrelili, preden so zavezniški vojaki začeli svoj napad na Köln.

Po koncu vojne je bil most najprej zasilno usposobljen, kmalu pa se je začela resna obnova. 8. maja 1948 je bila most spet prehoden za pešce.

Prometne površine za cestni promet (južne) so bile odstranjene, tako da je zdaj most sestavljen samo iz šestih posameznih mostov, zgrajenih delno v svoji stari obliki. Ohranjeni portali in mostni stolpi niso bili popravljeni in so jih leta 1958 porušili. Leta 1959 je bila končana obnova mostu.

Leta 1980 je bil most obnovljen z dvema novima prometnima pasovoma. Zelo majhen del stare cestne zapornice na strani Deutz je bil ohranjen skupaj s tlakovci in tramvajskimi tiri. Preostanek so odstranili zaradi gradnje Kölnskega triangla in spremembe sredine za pešce in kolesarje.

Most zdaj prečka več kot 1200 vlakov redno vsak dan. Je zelo pomemben del Kölna, saj povezuje osrednjo železniško postajo z večjimi evropskimi mesti na drugi strani Rena.

Skupna dolžina je 409,19 metra.

Od leta 2008 ljudje obešajo ljubezenske ključavnice na ograje ob pešpoti in železniški progi. [2] Nizozemska skupina Nits je mostu posvetila pesem Love Locks na albumu Malpensa, 2012.

Kronologija[uredi | uredi kodo]

  • 1946–1948: rekonstrukcija z najprej le po dvema tiroma in pešpotema;
  • 1956–1959: razširitev mostu za dva dodatna tira;
  • 15. marec 1959: na razširjenem mostu sta bila odprta za promet 3. in 4. tir, kar spet omogoča predvojne zmogljivosti proge;
  • 1986–1987: prenovljena razširitev mostu z dvema dodatnima tiroma za mestno železnico. Stebri so bili prav tako razširjeni in povezani z obstoječimi;
  • 1988–1991: obnova starejših delov mostu v vrednosti 50 milijonov nemških mark. Okoli 27 000 delov (največja teža 3,5 tone) je bilo zamenjanih in prebarvanih.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Lothar Hammer: Köln: Die Hohenzollernbrücke und die deutsche Brückenarchitektur der Kaiserzeit. S. 31,90,97. (Abweichende Datumsangaben in Helmut Fußbroich: Gedenktafeln in Köln mit Bezug auf Ulrich Krings: Der Kölner Hauptbahnhof, Landeskonservator Rheinland, Arbeitshefte, Bd. 22, S. 37)
  2. ^ Stolarz, Sarah (February 9, 2009). "Cologne Gets a Lock on Love". Deutsche Welle. 

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Hermann Maertens: Die deutschen Bildsäulen-Denkmale des 19. Jahrhunderts. Stuttgart 1892, S. 59.
  • Ulrich Naumann: Zur innigeren Vereinigung. In: Eisenbahngeschichte, 36, Oktober/November 2009, S. 14–26.
  • Ludwig Rotthowe: Kölner Merkwürdigkeiten. Spezialsignale. In: LOK Magazin. GeraNova Zeitschriftenverlag, München, 33. Jahrgang, Heft 248, 2002, ISSN 0458-1822, S. 100–103.
  • Dagmar Hänel, Mirko Uhlig: Die Liebesschlösser an der Hohenzollernbrücke. In: Alltag im Rheinland 2010. LVR-Institut für Landeskunde und Regionalgeschichte, Bonn 2010, S. 68–75. (Volltext PDF)
  • Lothar Hammer: Köln: Die Hohenzollernbrücke und die deutsche Brückenarchitektur der Kaiserzeit. In: Stadtspuren – Denkmäler in Köln, Bd. 25, J.P. Bachem Verlag, Köln 1997, ISBN 3-7616-1300-8.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(Nemščina)