Morača

Morača
Dolina Morače severno od Podgorice
Izvir Izliv
Domače ime	Морача (črnogorsko)
Lokacija
Država	Črna gora
Fizične značilnosti
Izvir	gorovje Rzača
• koordinati	42.8654°N 19.2481°E / 42.8654; 19.2481
• nadm. višina	1374 m
Izliv	Skadrsko jezero
• lokacija	Lake Skadar
• koordinati	42°16′35″N 19°07′16″E
• nadm. višina	1 m
Dolžina	99,5 km
Površina porečja	3257 km2
Značilnosti porečja
Pritoki
• levi	Ribnica, Cijevna
• desni	Zeta, [Sitnica

Morača (črnogorsko Морача, izgovorjava [mǒrat͡ʃa]) je večja reka v Črni gori, ki izvira v severni regiji občine Kolašin pod gorovjem Rzača. Preden se izlije v Skadrsko jezero, se vije proti jugu 99,5 km. Njeno porečje pokriva 3257 km².

Potek

Kanjon reke Morače

Med gorami, polnimi visokih in ostrih vrhov, pod Vragodolom, ob vznožju Velikega Zebaoca in planine Lola, izvira reka Morača. Svojo pot začne vijugasto skozi grobe skale in ostre apnence, ki jih večinoma drobi. V svojem severnem delu je Morača hitra gorska reka, ki jo severno od Podgorice prereže kanjon. Po združitvi s svojim največjim pritokom Zeto severno od Podgorice Morača vstopi v dolino Zete. Teče skozi to črnogorsko ravnico, dokler se ne izlije v Skadrsko jezero.

Na začetku je divja in z bučanjem pada po pobočjih Rzače, nato pa počasi, pod rtom Moračka, začne poglabljati svojo kamnito strugo. Za Ljevištem se izliva v dolino in prereže cesto, ki ločuje Moračke gore od visoke Sinjajevine, polne pašnikov, sončnih travnatih pobočij in bujnih gozdov, ki ustvarjajo kontrast s strmimi pečinami in kraškimi polji. Nadaljuje se ob vznožju Babinega zoba, najvišjega vrha Sinjajevine, nato pa v bližini Crkvina vstopi v kanjon, eno najbolj fascinantnih regij Črne gore.

Že na prvem postanku se tako globoko zareže v ozke reže med skalami, da je njeno modro sled mogoče le bežno videti v grapah. Nekatere so globoke do 1000 metrov. To je šele začetek veličastne pokrajine, v kateri se izmenjujeta tema in svetloba, kamen in nebo. Zdi se, da boj med kruto lepo naravo in človekom, ki jo želi ukrotiti in podrediti, tukaj traja večno. Odraža se v 32 rovih, od katerih nekateri potekajo kilometre skozi kamnita drobovje gora, drugi pa so le loki, vrezani skozi skale.

Opis

Morača je relativno majhna reka, Redko je širša od 50 m in večinoma plitva, zato njen tok ni bil spremenjen in običajno ni plovna. Skozi kanjon poteka del glavne ceste, ki vodi do črnogorske obale in Podgorice ter severnega dela Črne gore in Srbije. Ta cesta velja za zelo nevarno in jo bodo v prihodnosti verjetno obšli. Ko je bila v 1930-ih skozi kanjone speljana cesta Podgorica - Kolašin, je bilo treba to storiti s splavi; odsek Bioče - Međuriječje naj bi bil najtežji v državi.

Morača velja za enega od simbolov Podgorice in je največja reka, ki teče skozi to mesto. Morača je upodobljena tudi na nekaterih državnih simbolih in zastavah.

V masivu, v katerega se reka zareže, na samem robu kanjona, se gnezdi planota, v bujnem zelenju katere izstopa samostan Morača. Zgradil ga je v 13. stoletju Štefan Nemanja, sin kralja Vukana. Stolnica je posvečena Marijinemu vnebovzetju, samostan, zgrajen v raškem slogu, pa je znan po freskah iz življenja preroka Elije in kot prizorišče številnih zgodovinskih koncilov.

Mostovi in ​​bučni slapovi spremljajo Moračo na poti do Maganika, gore z nedostopnim obročem vrhov, ki se strmo vzpenjajo proti nebu. Tu je tudi reka Mrtvica, znana po Mrtviških gredah, poti, ki jo je skozi skalo izdolbel general Danilo Janković, da bi povezal obe vasi. V tem kontrastu strmih pečin, v igri sončne svetlobe in teme, zelenih gozdov in modre reke, se odpira pogled proti belim vrhovom Bjelasice. Kanjon se pod visoko Prekornico, ki obale omejuje z nazobčanimi grebeni in globokimi vrtačami, nekoliko zoži in konča v bližini vasi Dromira. Tam se Morača umiri.

Ko se pod ruševinami Docleje združi s svojim največjim pritokom Zeto, vstopi v Zetsko dolino in postane prava nižinska reka, široka in počasna. Skozi Podgorico teče polna mostov, starih kamnitih, a tudi najsodobnejših, ki se zdijo.

Zunanje povezave

• Poročilo o vožnji www.kajaktour.de