Mongolska Armenija

Mongolska Armenija
1236–1335
Gruzija in Armenija po mongolski invaziji (1220–1245)
Status	med vladavino Hulegu kana vazalna država Ilkanata
Glavno mesto	Ani
Skupni jeziki	armenščina (materni jezik) oguška turščina mongolščina
Religija	Armenska apostolska cerkev sunitski islam budizem
Vlada	monarhija
Zgodovinska doba	srednji vek
• ustanovitev	1236
• ukinitev	1335
Predhodnice Naslednice Zakaridska Armenija Gruzijsko kraljestvo Kara Kojunlu Gruzijsko kraljestvo Hačenska kneževina

Mongolska Armenija ali Ilkanidska Armenija je zgodovinsko obdobje Armenije, ki se je začelo malo pred sredino 13. stoletja, ko sta Zakaridska Armenija in Armensko kraljestvo Kilikija postali vazala Mongolskega cesarstva in njegovega naslednika Ilkanata. Armenija in Kilikija sta ostali pod mongolsko oblastjo približno do leta 1335.

V poznem obdobju križarskih vojn (1250–1260) je obstajala kratkotrajna armensko-mongolska zveza, ki je sodelovala v nekaterih skupnih vojaških operacijah proti skupnemu sovražniku, Mameluškemu sultanatu. Zaveznika sta leta 1258 po trinajstih dneh oblaganja osvojila Bagdad in bila osem let pozneje poražena.

Armenske pozive k širši krščansko-mongolski zvezi proti Mameluškemu sultanatu, ki jo je zagovarjal predvsem Hetum Patmič, so latinski mogotci v Levantu prezrli, kar je privedlo do propada evropskih križarskih držav in neizbežnega neuspeha križarskih vojn kot celote.

Ozadje

Armensko ozadje

Armensko kraljestvo Kilikija ali Malo Armenijo so konec 11. stoletja ustanovili begunci iz Velike Armenije. Kraljestvo je bilo trdno krščansko, saj je bila Armenija prva država, ki je v 4. stoletju sprejela krščanstvo kot svojo uradno vero. Armenci so bili zato zelo prijazni do evropskih križarjev, ki so začeli prihajati v začetku 12. stoletja. Med napredovanjem križarskih vojn so bili armenski voditelji redni akterji v politiki regije in so se povezovali s križarskimi državami proti muslimanom.

Mongolsko ozadje

Po Džingiskanovi smrti leta 1227 se je njegov imperij do leta 1241 razdelil na štiri manjše neodvisne kanate, ki so še naprej širili Mongolsko cesarstvo. Jugozahodni kanat, znan kot Ilkanat, je pod vodstvom Džingiskanovega vnuka Huleguja prodiral proti Perziji in Sveti deželi. V roke Mongolov je padalo mesto za mestom, na njihovi poti pa se je znašlo tudi nekaj krščanskih kraljestev. Do leta 1220 je bila večkrat napadena krščanska Gruzija. Leta 1243 se je gruzijska kraljica Rusudan uradno podredila Mongolom, s čimer je Gruzija postala vazalna država in nato stalna zaveznica v mongolskih vojaških osvajanjih. Vkjučevanje podjarmljenih ljudstev v mongolsko vojsko je bilo običajna praksa v rastočem Mongolskem cesarstvu.

Armensko vazalstvo Mongolom

Kopija pisma Smbata Sparapeta ciprskemu kralju Henriku I. in Ivanu Ibelinskemu, grofu Jafe in Aškelona, z dne 7. februarja 1248, v katerem piše: Če Bog ne bi pripeljal Tatarov, ki bi nato pobili pogane, bi oni [Mameluki] lahko napadli vso deželo vse do morja ; pismo je bilo pokazano tudi francoskemu kralju Ludviku IX.

Ko so Mongoli prodrli do Kavkaza in osvojili Veliko/Bagratidsko Armenijo, so se različni armenski baroni odločili priseči zvestobo Mongolskemu cesarstvu. Leta 1236 se je Mongolom podredil veliki knez Karabaha Hasan Džalal in v zameno dobil nazaj nekaj ozemelj, ki so jih osvojili Mongoli. Hasan Džalal je dvakrat odpotoval v mongolsko prestolnico Karakorum, kjer se je s kanom pogajal o podrobnostih medsebojnih odnosov.

Ko so v 1240. letih Mongoli nadaljevali prodirati proti Kilikiji, se je kralj Hetum I. odločil slediti zgledu velikoarmenskih baronov in se podredil Ilkanatu.

Da bi formaliziral svoj odnos z Mongoli, je Hetum I. leta 1247 poslal svojega starejšega polbrata Smbata Sparapeta na mongolski dvor v Karakorum. Smbad se je srečal s kanom Gujukom in njegovim naslednikom Möngkejem ter sklenil sporazum o sodelovanju proti njunemu skupnemu sovražniku muslimanom. Narava tega odnosa je za zgodovinarje sporna. Nekateri ga imenujejo zavezništvo, drugi pa pravijo, da kaže na popolno podrejenost mongolski oblasti.

Smbat je bil navdušen nad svojim potovanjem v mongolsko kraljestvo, ki je trajalo do leta 1250. V mongolskih deželah je odkril veliko kristjanov, tudi med samimi Mongoli. 7. februarja 1248 je iz Samarkanda poslal pismo svojemu svaku, ciprskemu kralju Henriku I., v katerem je opisal srednjeazijsko kraljestvo oaz s številnimi kristjani, večinoma nestorijanskega obreda:

"Po vsej deželi Orienta smo našli veliko kristjanov in veliko cerkva, velikih in lepih ... Kristjani Orienta so šli h kanu Tatarov, ki zdaj vlada [Gujuk], in ta jih je sprejel z veliko častjo in jim dal svobodo ter povsod dal vedeti, da si nihče ne sme drzniti jih sovražiti, bodisi z dejanji bodisi z besedami."

— Pismo Smbata Sparapeta Henriku I.

Med svojim obiskom mongolskega dvora je Smbat za nevesto dobil sorodnico velikega kana. Z njo je imel sina Vasila Tatara, ki so ga kasneje v bitki pri Mariju leta 1266 ujeli Mameluki.

Mongolska ofenziva na Levant leta 1260

Leta 1254 je na mongolski dvor odpotoval sam Hetum I., da bi obnovil sporazum. Möngke kanu je prinesel veliko razkošnih daril. Na dvor je prišel spontano in kot vazal in bil zato lepo sprejet. 13. septembra 1254 je imel avdienco pri Möngkeju, kanu svetoval, kako postopati v krščanskih zadevah v zahodni Aziji in od kana pridobil dokumente, ki so zagotavljali nedotakljivost njegove osebe in kraljestva. Möngke ga je tudi obvestil, da se pripravlja na napad na Bagdad in da bo kristjanom izročil Jeruzalem, če bodo z njim sodelovali.

Armenci so imeli zelo prijateljske odnose tudi s križarskimi državami, zlasti od leta 1254, ko se je Hetumova hči, princesa Sibila Armenska, na priporočilo francoskega kralja Ludvika IX. poročila z Bohemondom VI., vladarjem Kneževine Antiohije in Grofije Tripoli. Hetum je močno spodbujal druge frankovske vladarje, naj sledijo njegovemu zgledu in se podredijo mongolski oblasti, vendar je prepričal le svojega zeta Bohemonda, ki se je podredil nekje v 1250. letih.

Vojaško sodelovanje med Armenci in Mongoli se je začelo v letih 1258–1260, ko so Hetum I., Bohemond VI. in Gruzijci združili moči s Hulegujevimi Mongoli v mongolski invaziji na Sirijo in Mezopotamijo. Leta 1258 so združene sile po obleganju Bagdada osvojile središče takrat najmočnejše islamske dinastije, Abasidov. Od tam so mongolske sile in njihovi krščanski zavezniki osvojili muslimansko Sirijo, ozemlje dinastije Ajubidov. S pomočjo Frankov iz Antiohije so zaveznice zavzele Alep, in 1. marca 1260 pod krščanskim generalom Kitbuko tudi Damask. Zgodovinski zapisi, ki citirajo spise srednjeveškega zgodovinarja Templarja iz Tira, opisujejo tri krščanske vladarje. Hetuma, Bohemonda in Kitbuko, ki so skupaj zmagoslavno vstopili v Damask. Sodobni zgodovinarji to zgodbo štejejo za apokrifno

Mameluki

Mongolska širitev na Bližnji vzhod se je ustavila leta 1260, ko so Franki v Akri sklenili pasivno zavezništvo z egiptovskimi Mameluki. Dovolili so jim neoviran prehod preko svojega ozemlja, kar je Mamelukom omogočilo odločilno zmago proti Mongolom v bitki pri Ajn Džalutu. V bitki se je na stani Mongolov (morda) borilo 500 vitezov iz Armenije.

Po porazu pri Ajn Džalutu se je preostanek mongolske vojske pod poveljnikom Ilkom umaknil v Kilikijsko Armenijo, kjer jo je Hetum I. ponovno opremil. Hulegu je nato sprožil protinapad in za kratek čas zasedel Alep, vendar sta ga nato pregnala sultanova podložnika, kneza Hame oziroma Homsa.

Leta 1262 je mameluški voditelj Bajbars začel ogrožati Antiohijo, ki je kot vazal armenskega kralja podpirala Mongole. Tisto poletje se je Hetum I. ponovno odpravil k Mongolom, da bi dosegel njihovo posredovanje in rešil mesto pred muslimansko grožnjo. Posredovanje Mongolov ni bilo mogoče, saj je bila mongolska vojska leta 1264/1265 sposobna napasti samo obmejno trdnjavo Al-Bira.

Po smrti mongolskega ilkana Huleguja leta 1265 je Bajbars ponovno grozil Kilikijski Armeniji. Leta 1266 je pozval Hetuma I., naj odpove zvestobo Mongolom, sprejme mameluško suverenost in Mamelukom izroči ozemlja in trdnjave, ki jih je pridobil s svojo podreditvijo Mongolom. Po teh grožnjah se je Hetum I. ponovno odpravil na ilkanov dvor s prošnjo za vojaško podporo. Med njegovo odsotnostjo so Mameluki pod vodstvom Alija ibn Ajbaka in Kalavuna vkorakali na Armenijo ter v bitki pri Mariju premagali Armence in zatem opustošili kraljestvo.

Leta 1269 je Hetum I. odstopil v korist svojega sina Leona II., ki je bil prisiljen plačevati velike letne davke Mamelukom. Mameluki so kljub davkom še naprej vsakih nekaj let napadli Kilikijo.

Skupna invazija na Sirijo (1280–1281)

Po Bajbarsovi smrti leta 1277 in posledični zmedi v Mameluškem sultanatu so Mongoli izkoristili priložnost in organizirali novo invazijo na sirsko ozemlje. Septembra 1280 so zasedli Bagras in Darbsak ter 20. oktobra Alep. Abaka in Leon III. Kilikijski sta Franke pozvala k novi križarski vojni, vendar so se na poziv ugodno odzvali le hospitalci in Edvard I. Angleški, ki pa zaradi pomanjkanja sredstev ni mogel priti. Hospitalci iz Margata so vdrli v dolino Beka in v več spopadih premagali Mameluke. Oktobra 1280 so prodrli vse do Krak des Chevaliersa in februarja 1281 pregnali mameluško vojsko iz trdnjave. Mongoli so se zatem umaknili in obljubili, da se bodo pozimi 1281 vrnili.

Jesenska kampanja leta 1281

30. oktobra 1281 se je 50.000 mongolskih vojakov skupaj s 30.000 Armenci, Gruzijci, Grki in približno 200 vitezi hospitalci iz Margata borilo proti muslimanskemu voditelju Kalavunu v drugi bitki pri Homsu. Zmagali so Mameluki z velikimi izgubami na obeh straneh.

Nadaljevanje armensko-mongolskih odnosov

Kilikijski nadškof Janez na sliki iz leta 1287; na njegovi obleki je upodobljen kitajski zmaj, kar kaže na cvetočo kulturno izmenjavo z Mongoli v tistem času

Leta 1284 je dominikanec Burchard s Siona obiskal Kilikijsko Armenijo in napisal poročilo o svojem obisku. Bival je na kraljevem dvoru v Sisu in na katoliškem sedežu Rumkale Hromgla. Armenijo je opisal kot državo, podrejeno mongolski oblasti, in omenil, da so bili na armenskem dvoru prisotni Mongoli:

"Pravzaprav sem tri tedne preživel s kraljem Armenije in Kilikije, ki je imel s seboj nekaj Tatarov. Ostali spremljevalci so bili kristjani, približno 200. Videl sem jih, kako so se zbirali, da bi šli v cerkev, poslušali bogoslužje, pokleknili in pobožno molili."

— Burchard s Siona, 1282

Leta 1292 so Mameluki izropali Hromklo in katoliški sedež se je moral preseliti v Sis.

Leta 1293 je med vladavino ilkana Gajhatuja v Kilikijski Armeniji vladal kralj Hetum II., vnuk Hetuma I. Kilikijsko Armenijo so napadli Mameluki. Ker Mongoli niso mogli pomagati, so Mameluki osvojili precejšnje armensko ozemlje na vzhodu kraljestva. Hetum II. je abdiciral in vstopil v frančiškanski samostan pod imenom Janez. Oblast je za dve leti prepustil svojemu bratu Torosu III. in se nato vrnil na prestol.

Z vzponom mongolskega ilkana Gazana leta 1295 je Hetum II. ponovno okrepil odnose z Mongoli. Obiskal je Gazana na njegovem dvoru in mu ostal zvest med nenehnimi boji z Mameluki. Gazan je bil krščen in vzgojen kot kristjan, po prihodu na prestol pa je postal musliman. Močno sovraštvo do egiptovskih Mamelukov je kljub temu ohranil in razen z Armenci poskušal sodelovati tudi s ciprskimi Franki.

Leta 1296 je Hetum II. obiskal Konstantinopel, da bi okrepil stike z Bizantinci, in svojo sestro Rito poročil s cesarjem Mihaelom VIII. Paleologom. Med njegovo odsotnostjo je armenski prestol zasedel Smbat I., ki je poskušal pridobiti podporo Mongolov in se poročil z Gazanovo sorodnico. Leta 1298 je Hetum II. ponovno zasedel armenski prestol in nadaljeval prijateljske odnose z Mongoli.

Poskus ponovnega zavzetja Levanta (1297–1303)

Leta 1297 je Gazan nadaljeval ofenzivo proti Mamelukom in ponovno poskušal skleniti frankovsko-mongolsko zavezništvo. V načrtu je imel združitev sil krščanskih vojaških redov, ciprskega kralja, ciprske in kilikijske aristokracije ter Mongolov iz Ilkanata. Kristjani v Levantu so imeli le malo podpore iz Evrope in nobenega načrta za novo križarsko vojno, ki bi jim pomagala pri njihovih dejanjih.

Zimska kampanja 1299–1300

Mongolska ofenziva v Levantu leta 1299–1300

Poleti 1299 je kralj Hetum II. zaradi bližajoče se invazije Mamelukov poskušal pridobiti Gazanovo podporo. Gazan se je s svojo vojsko odpravil proti Siriji in povabil ciprske Franke in vojaške redove, naj se mu pridružijo.

Mongoli so zavzeli Alep, kjer se jim je pridružil Hetum II. V njegovi vojski je bilo tudi nekaj templjarjev in hospitalcev iz Armenije. Mongoli in njihovi zavezniki so premagali Mameluke v bitki pri Vadi al-Hazandarju 23. ali 24. decembra 1299 in nadaljevali pohod proti Damasku, ki se je predal nekje med 30. decembrom 1299 in 6. januarjem 1300. Damaščanska citadela se je še naprej upirala. Gazan je nato februarja umaknil večino svojih sil, verjetno zaradi pomanjkanja krme za konje. Obljubil je, da se bo pozimi 1300/1301 vrnil in napadel Egipt. V Siriji je ostala relativno majhna mongolska vojska približno 10.000 konjenikov pod poveljstvom mongolskega generala Mulaja. Vojska je sodelovala v napadih vse do Jeruzalema in Gaze na jugu, ko so se Mameluki maja 1300 vrnili, pa se je morala umakniti.

Poraz pri Šakabu

Leta 1303 so se Mongoli vrnili z veliko vojsko, ki je skupaj z Armenci štela okoli 80.000 mož. Vojska je bila 30. marca 1303 poražena v bitki pri Homsu in 21. aprila 1303 v odločilni bitki pri Šahabu južno od Damaska. Invazija leta 1303 velja za zadnjo veliko mongolsko invazijo na Sirijo. Leta 1304 so egiptovski Mameluki nadaljevali napad na Kilikijsko Armenijo in ponovno osvojili vsa ozemlja, ki so jih Armenci pridobili med mongolsko invazijo. Kilikijska Armenija je bila do svojega dokončnega padca leta 1375 deležna niza napadov Mamelukov, z le nekaj uspehi, kot je bila bitka pri Ajasu leta 1305.

Priporočanje nove križarske vojne skupaj z Mongoli (1307)

Hetum I. (sedi) na mongolskem dvoru v Karakorumu "sprejema poklon Mongolov"; Hajton Korikoški, Zgodovina Tatarov, 1307

Hajton Korikoški predaja svoje poročilo o Mongolih papežu Klemnu V. leta 1307

Leta 1307 je Bilargu, mongolski general Kilikije, zaradi Hetumovim prizadevanj za združitev armenske cerkve z Rimom umoril Hetuma II. in Leona III. skupaj z njunim spremstvom. Ilkan Oldžejtu je Bilarguja zaradi njegovega zločina ukazal usmrtiti.

Leta 1307 je armenski menih Hajton Korikoški v Poitiersu obiskal papeža Klemna V. in mu predstavil svoje slavno delo Flor des Histoires d'Orient (Cvet zgodb iz Orienta), zbirko zgodb iz Svete dežele. Papežu je opisal tudi odnose z Mongoli in priporočil novo križarsko vojno:

"Bog je kristjanom pokazal, da je pravi čas [za vojno] tudi zato, ker so Tatari sami ponudili pomoč kristjanom proti Saracenom. Zaradi tega je Garbanda, kralj Tatarov, poslal svoje glasnike in ponudil, da bo uporabil vso svojo moč, da bi uničil sovražnike krščanske dežele. Tako bi lahko trenutno s pomočjo Tatarov ponovno osvojili Sveto deželo in egiptovsko kraljestvo, zlahka in brez nevarnosti. Zato bi morale krščanske sile brez odlašanja oditi v Sveto deželo."

— Hajton, Flor des Estoires d'Orient, knjiga IV

Zadnja intervencija Mongolov v Kilikijski Armeniji (1322)

Leta 1320 je egiptovski sultan Naser Mohamed ibn Kelaun napadel in opustošil Kilikijsko Armenijo. Papež Janez XXII. je 1. julija 1322 iz Avignona poslal pismo mongolskemu ilkanu Abu Saidu, v katerem ga je spomnil na zavezništvo njegovih prednikov s kristjani in ga prosil za posredovanje. Ilkan je v Kilikijo poslal svoje čete, vendar so prispele tja šele potem, ko sta armenski patriarh in kairski sultan sklenila petnajstletno premirje.

Odnosi z Mongoli so po letu 1320 v bistvu izginili. S prihodom francoske dinastije Lusignan kot vladajoče družine v Kilikijski Armeniji so se okrepili odnosi s Franki, zlasti zaradi politike vzajemnih porok med kraljevima družinama Cipra in Kilikijske Armenije po letu 1254. Po umoru kralja Leona IV. leta 1341 je bil za armenskega kralja izvoljen njegov bratranec Guy Lusignan. Ko so oblast prevzeli katoliški Lusignani, so poskušali Armencem vsiliti katolištvo in evropski način življenja. Armensko vodstvo je to večinoma sprejelo, kmetje pa so spremembam nasprotovali. Nasprotja so sčasoma privedla do državljanskih nemirov.

Po ilkanu Abu Saidu so se odnosi med krščanskimi knezi in Mongoli popolnoma prekinili. Abu Said je umrl brez dediča in naslednika. Po njegovi smrti je Ilkanat, ki je obsegal sedanji Iran, Azerbajdžan, Gruzijo in Armenijo ter dele Iraka, Turčije, Afganistana in Pakistana razpadel na množico majhnih kraljestev.

Konec 14. stoletja so Kilikijo ponovno napadli Mameluki. Padec Sisa aprila 1375 je zaznamoval dokončen propad kraljestva. Zadnjemu kralju, Leonu V., je bil dovoljen varen prehod iz države. Umrl je v izgnanstvu v Parizu leta 1393, potem ko je zaman pozival k novi križarski vojni. Naziv armenskega kralja si je prisvojil njegov bratranec Jakob I. Ciprski in ga združil z naslovi Cipra in Jeruzalema. Po treh stoletjih vazalstva Bizantincem, Mongolom in Frankom se je končala zadnja popolnoma neodvisna armenska entiteta srednjega veka. Odnos z Mongoli ji je omogočil, da je znatno preživela križarske države in kljub muslimanski širitvi živela še celo stoletje.

Viri

Srednjeveški viri

• Le Templier de Tyr (okoli 1300). Chronicle du Templier de Tyr, Online
• Hayton of Corycus (1307). Flowers of the Histories of the East, Online
• Kirakos (okoli 1300). History of the Armenians, Online.

Sodobni viri

• Andrea, Alfred J. (2003). Encyclopedia of the Crusades. Greenwood Press. ISBN 0-313-31659-7.
• Barber, Malcolm (2001). The Trial of the Templars (2nd izd.). University Press, Cambridge. ISBN 978-0-521-67236-8.
• Bayarsaikhan, Dashdondog (2011). The Mongols and the Armenians: 1220-1335 (1st izd.). Brill. ISBN 978-90-04-18635-4.
• Bedrosian, Robert G. (1979). The Turco-Mongol Invasions and the Lords of Armenia in the 13-14th Centuries. Columbia University Ph.D. dissertation.
• Bournoutian, George A. (2002). A Concise History of the Armenian People: From Ancient Times to the Present. Mazda Publishers. ISBN 1-56859-141-1.
• Demurger, Alain (2007). Les Templiers (v francoščini). Editions Jean-Paul Gisserot. ISBN 978-2-87747-955-4.
• Demurger, Alain (2007). Jacques de Molay (v francoščini). Editions Payot&Rivages. ISBN 978-2-228-90235-9.
• Grousset, René (1935). Histoire des Croisades III, 1188-1291 (v francoščini). Editions Perrin. ISBN 2-262-02569-X. {{navedi knjigo}}: ISBN / Date nekompatibilen (pomoč)
• Richard Foltz, Religions of the Silk Road, New York: Palgrave Macmillan, 2010, ISBN 978-0-230-62125-1
• Jackson, Peter (2005). The Mongols and the West: 1221-1410. Longman. ISBN 978-0-582-36896-5.
• Luisetto, Frédéric (2007). Arméniens & autres Chrétiens d'Orient sous la domination Mongole (in French). Librairie Orientaliste Paul Geuthner S.A. ISBN 978-2-7053-3791-9
• Maalouf, Amin (1984). The Crusades Through Arab Eyes. New York: Schocken Books. ISBN 0-8052-0898-4.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: lokacija založnika (povezava)
• Mutafian, Claude (2001) [1993]. Le Royaume Armenien de Cilicie (v francoščini). CNRS Editions. ISBN 2-271-05105-3.
• Nicolle, David (2001). The Crusades. Essential Histories. Osprey Publishing. ISBN 978-1-84176-179-4.
• Richard, Jean (1996). Histoire des Croisades. Fayard. ISBN 2-213-59787-1.
• Runciman, Steven (1987) [1952–1954]. A History of the Crusades 3. Penguin Books. ISBN 978-0-14-013705-7.
• Schein, Sylvia (oktober 1979). »Gesta Dei per Mongolos 1300. The Genesis of a Non-Event«. The English Historical Review. 94 (373): 805–819. doi:10.1093/ehr/XCIV.CCCLXXIII.805. JSTOR 565554.
• Stewart, Angus Donal (2001). The Armenian Kingdom and the Mamluks: War and Diplomacy During the Reigns of Het'Um II (1289-1307). BRILL. ISBN 90-04-12292-3.
• Stewart, Angus (2005), »The Assassination of King Het'um II: The Conversion of The Ilkhans and the Armenians«, Journal of the Royal Asiatic Society, 15: 45–61, doi:10.1017/S1356186304004687, hdl:10023/1563, S2CID 55809524
• Tyerman, Christopher (2006). God's War: A New History of the Crusades. Harvard University Press. ISBN 0-674-02387-0.
• Weatherford, Jack (2004). Genghis Khan and the Making of the Modern World. Three Rivers Press. ISBN 0-609-80964-4.