Pojdi na vsebino

Mohamed Šajbani

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Mohamed Šajbani
محمد شیبانی
Kamal ud-Din Behzad (okoli 1507): Mohamed Šajbani
Kan Buharskega kanata
Vladanje1500 – 2. december 1510
PredhodnikŠejk Hajdar (kot kan Uzbeškega kanata)
NaslednikDžan Vafa Mirza
Rojstvo1451({{padleft:1451|4|0}})
Srednja Azija
Smrt2. december 1510 (58–59  let)
Merv, zdaj v Turkmenistanu
ZakonecMihr Nigar Kanum
Kanzada Begum
Ajša Sultan Kanum
Kanzada Kanum
hčerka Mohameda Mazidbega
Sevinč Kutlug Aga
mati sultana Mohammeda Timurja
PotomciMohamed Timur Sultan
Hurem Šah Sultan
Sevinč Mohamed Sultan
Imena
Abu'I-Fath Muhammad Shaybani Khan bin Shahbudak Sultan
RodbinaBordžigini
Vladarska rodbinaŠajbanidi
OčeŠah Budag Sultan
MatiAk Kuzi Begum
Religijasunitski islam
Poklicpesnik
Vojaška kariera
Oboroženi konflikti
  • Timuridske vojne
    • bitka pri reki Čircik (1488)
    • obleganje Samarkanda (1497)
    • obleganje Samarkanda (1501)
    • bitka pri Sar-e-Pulu (1501)
    • bitka pri Aksi (1503)
  • Kazaške vojne
    • tretja invazija na Kazaški kanat (1509—1510)
  • Safavidske vojne
    • bitka za Marv (1510)  †

Mohamed Šajbani Kan (čagatajsko in perzijsko محمد شیبانی) je bil uzbeški voditelj, ki je združil različna uzbeška plemena in postavil temelje za njihov vzpon na oblast v Transoksaniji in ustanovitev Buharskega kanata, * okoli 1451, † 2. december 1510.

Bil je Šajbanid (ali Šibanid), sin Šah-Budaka in vnuk uzbeškega osvajalca Abu'l-Hajr Kana.[1]

Življenje

[uredi | uredi kodo]

Vladar uzbeškega ulusa Abu'l-Hajr Kan (1428–1468) je imel enajst sinov. Eden od njih je bil Budak Sultan, oče Šajbani Kana. Šajbanijeva mati je bila Ak Kuzi Begum. Po materi je bil Mohamed Šajbani bratranec Džanibekovega sina Kasima Kana, ki je nazadnje osvojil večino Šajbanijevega ozemlja, da bi razširil svoj Kazaški kanat.[2] Po pričevanju zgodovinarju Kamala ad-Dina Binaija je Budak Sultan svojega najstarejšega sina poimenoval Sultan Mohamed Šajbani in mu dal vzdevek Šibägh - Pelin.[3]

Po podatkih v sodobnih virih je bil Mohamed Šajbani daljni potomec Džingiskanovaga sina Džočija.[4]

V Izbranih kronikah iz Knjige zmag (čagatajsko تواریخ گزیده نصرت‌نامه, latinizirano Tavārīkh-i Guzīda-yi Nuṣratnāma[5]) je omenjeno, da je bila žena Šajbanijevega prednika Munka Timurja hči Jandibeka, potomca Ismaila Samanija.[6] Šajbanijev oče Budak Sultan je bil izobražen človek. Po njegovem naročilu so bila številna perzijska dela prevedana v turške jezike.[7] Šajbani sam je tekoče govoril perzijsko in turško.[8]

Vzpon na oblast

[uredi | uredi kodo]

Šajbani je bil sprva uzbeški bojevnik, ki je vodil kontingent 3000 mož v vojski sultana Ahmeda Mirze, timuridskega vladarja Samarkanda. Ko se je Ahmed Mirza odpravil v vojno proti sultanu Mahmudu Kanu, kanu Mogulistana, da bi osvojil izgubljeni Taškent, ga je Šajbani izdal in prestopil na nasprotno stran. V bitki pri reki Čirkik je Mogulistan odločilno zmagal in sultan Mahmud Kan je Šajbaniju kot nagrado dal Turkistan. Šajbanijevo zatiranje lokalnih Kazahov je povzročilo vojno med Mogulistanom in Kazaškim kanatom. Mogulistan je bil v tej vojni poražen, Šajbani pa je pridobil oblast nad Uzbeki in se odločil, da bo od Ahmeda Mirze osvojil Samarkand in Buharo. Emirji sultana Mahmuda so sultana prepričali, naj se mu pridruži, in skupaj sta se odpravila na pohod proti Samarkandu.[9]

Ustanovitev dinastije Šajbanidov

[uredi | uredi kodo]
Mohamed Šajbani Kan pred svojo jurto okoli leta 1507; Taškent, Biruni Institute, ms. N° 5369

Šajbani je nadaljeval politiko svojega starega očeta Abu'l-Hajr kana in leta 1500 izgnal Timuride iz njihove prestolnice Samarkand. Uspešno se je boril proti timuridskemu voditelju Baburju, ustanovitelju Mogulskega cesarstva.[10] Leta 1501 je ponovno zavzel Samarkand in leta 1507 še Herat, južno prestolnico Timuridov. Leta 1501 osvojil Buharo in ustanovil Buharski kanat in Šajbanidsko dinastijo. V letih 1508–1509 je večkrat napadel in plenil na ozemlju Kazaškega kanata. Leta 1510 je njegovo vojsko težko porazila vojska kazaškega kana Kasima.

Zunanja politika

[uredi | uredi kodo]

Šajbani kan je vzdrževal stike z osmanskim sultanom Bajazidom II. (1481–1512) in kitajsko dinastijo Ming. Na kitajski dvor je poslal svojo delegacijo leta 1503.[11] Bil je nasprotnik šiitskega safavidskega šaha Ismaila I.[12]

Verska politika

[uredi | uredi kodo]
Hor-Bakrov spominski kompleks v Buhari, zgrajen pod Mohamedom Šajbanijem okoli leta 1510

Šajbani kan ni delal nobenih razlik med Iranci in Turki na podlagi etnične pripadnosti, temveč je sledil Mohamedovemu hadisu: "Vsi muslimani so bratje".[13]

Ena od verskih avtoritet, doma iz Jemna, je bil emir Sajid Šams ad-Din Abdalah al-Arabi al-Jamani al Hadramauti, znan kot Mir-i Arab. Užival je pokroviteljstvo Šajbani kana in se stalno udeleževal zasedanj divana (vlade) ter spremljal kana na njegovih pohodih.[14]

Šajbani je leta 1507 kmalu po zavzetju Horasana napisal prozni esej z naslovom Risale-ji maarif-i Šajbani. Esej je bil napisan v čagatajščini in bil posvečen njegovemu sinu Mohamedu Timurju. Rokopis se hrani v Carigradu.[15]

Rokopis njegovega filozofsko-verskega dela Bahr ul-Khudo, napisanega v srednjeazijskem turškem knjižnem jeziku leta 1508, se nahaja v Londonu.[16]

Kasnejša leta

[uredi | uredi kodo]

Zadnja leta Šajbani kana niso bila lahka. Spomladi 1509 mu je umrla mati. Po njenem pogrebu v Samarkandu se je odpravil v Karši, kjer se je srečal s sorodniki in jim dovolil, da se razidejo po svojih ulusih (majhnih državah). Ubajdulahov nečak je odšel v Buharo, Mohamed Timur v Samarkand, Hamza Sultan pa v Gisar. Šajbani Kan se je z majhnim odredom odpravil v Merv (danes Mari, Turkmenistan).[17]

Smrt

[uredi | uredi kodo]
Čehel Sotun (okoli 1647): Bitka med Ismailom I. (desno) in Mohamedom Šajbanijem leta 1510

Leta 1510 je Šajbani kan živel v Heratu. V tem času je safavidski cesar Ismail I. izvedel za Šajbanijeve neuspehe in jezen zaradi njegove neomajne podpore sunitskemu islamu napadel zahodni Horasan ter hitro napredoval proti Heratu. Šajbani ni imel na voljo močne vojske, ker je med vojaškim pohodom proti Hazarom izgubil večino svoje konjenice.[18] Glavnina njegove vojske je bila nameščena v Transoksaniji, zato se je po posvetovanju s svojimi emirji umaknil za obzidje Merva. Safavidska vojska je zavzela Astrabad, Mašhad in Sarahs. Vsi Šajbanijevi emirji iz Horasana so pred napadalci pobegnili v Merv. Šajbani kan je prosil za pomoč Ubajdulaha kana iz Buharskega kanata in Timuride. Ismail je medtem obkolil Merv in ga cel mesec neuspešno oblegal. Da bi kana zvabil iz mesta, je izvedel hlinjeni umik.

Po nekaterih virih se je v Mervu pojavilo vprašanje ali naj napadejo umikajočo se Ismailovo vojsko ali počakajo nekaj dni do prihoda okrepitev iz Transoksanije. Po Mogul Kanovi izjavi v vojaškem svetu, da se bojijo nasrotnika, so se vsi zdeli osramočeni in kanova vojska je šla v napad in bila popolnoma poražena. Šajbani kan je bil v borbi ubit.[19] Ostanke njegove vojske so pokončali nasprotnikovi lokostrelci.[20][21][22]

Baburjeva poročila, znana kot Baburnama, navajajo, da je cesar Ismail obglavil Šajbanijevo truplo in dal njegovo lobanjo predelati v čašo,[23] iz katere so pili na zabavah.[10] Čašo je kasneje poslal Baburju kot gesto dobre volje. Preostale dele Šajbanijevega telesa so bodisi nabodena na kol razstavili pri glavnih vratih Samarkanda bodisi poslali na razstavo v različne dele cesarstva.[10]

V času Šajbanijeve smrti so Uzbeki obvladovali vso Transoksanijo, ozemlje med Sir Darjo in Amu Darjo. Šajbani se je potem, ko je zavzel Baburjev Samarkand, poročil z Baburjevo sestro, Kanzado Begum. Pogoj za Baburjev neoviran odhod iz Samarkanda je bilo njegovo soglasje za sestrino poroko. Po Šajbanijevi smrti je Ismail I. podelil svobodo Kanzadi Begum in njenemu sinu ter ju na Baburjevo prošnjo poslal na njegov dvor. Šajbanija zato ni nasledil sin, temveč stric, bratranec in nazadnje brat, čigar potomci so vladali Buhari do leta 1598 in Horezmu, kasneje preimenovanemu v Hivo, do leta 1687.

Osebnost

[uredi | uredi kodo]

Šajbani Kan je bil v mladosti navdušen nad zgodovino. Leta 1475 so mu podarili knjigo o življenju Aleksandra Velikega, uvoženo iz Osmanskega cesarstva.[24] Srednjeveški avtor Nisari je Šajbanija opisal kot dobrega poznavalca Korana.[25]

Rokopis njegovega filozofsko-religioznega dela Bahru'l-Huda, napisanega v srednjeazijskem čagatajskem knjižnem jeziku leta 1508, je shranjen v Londonu.[26] Šajbani Kan je pri pisanju svojega eseja uporabil različna teološka dela in vanj vnesel svoje poglede na verska vprašanja. Avtor je predstavil svojo idejo o osnovah islama, predvsem kesanje za grehe in izkazovanje usmiljenja. Šajbani Kan je očitno odlično poznal obrede in vsakodnevnih dolžnosti pobožnih muslimanov.[27]

Družina

[uredi | uredi kodo]

Mohamed Šajbani je imel najmanj osem žena, s katerimi je imel tri sinove.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Journal of the Royal Asiatic Society of Great Britain and Ireland. Vol. 33. 1880. str. 365.
  2. ↑ Kamal-ad-Din Binai, Shaybaninameh (in Russian)
  3. ↑ Materials on the history of the Khazakh khans of XV—XVIII centuries. Extracts from the Persian and Turkic writings. Almaty (Nur-Sultan); "Nauka" publishing house; 1969; str. 97
  4. ↑ Materials on the history of the Khazakh khans of XV—XVIII centuries. (Extracts from the Persian and Turkic writings). Almaty (Nur-Sultan); "Nauka" publishing house; 1969; str. 390
  5. ↑ Comstock-Skipp, J. K. (18. oktober 2022). Scions of Turan: Illustrated epic manuscripts of the 16th-century Abū'l-Khairid Uzbeks and their cross-dynastic exchanges. Leiden University Scholarly Publications.
  6. ↑ Materials on the history of the Khazakh khans of XV—XVIII centuries. (Extracts from the Persian and Turkic writings). Almaty (Nur-Sultan); "Nauka" publishing house; 1969; p.35
  7. ↑ History of Kazakhstan in Persian sources. T.5. Almaty: Dyke Press; 2007. str. 376
  8. ↑ Sela, Ron (2022). »The "Sultans of the Turks"«. V Tasar, Eren; Frank, Allen J; Eden, Jeff (ur.). From the Khan's Oven. Leiden & Boston: Brill. str. 95.
  9. ↑ Mirza Muhammad Haidar Dughlat. Tarikh-i-Rashidi, 1546.
  10. 1 2 3 Holden, Edward S. (2004). The Mogul Emperors of Hindustan (1398-1707 A.D). New Delhi, India: Asian Educational Services. str. 74–76. ISBN 81-206-1883-1.
  11. ↑ Chinese documents and materials on the history of East Turkestan, Central Asia and Kazakhstan of the XIV-XIX centuries. Almaty, 1994, str. 52
  12. ↑ Peter B. Golden. "Central Asia in World History", Oxford University Press, 2011. str. 107
  13. ↑ Semenov, A.A. On the Origin and Composition of the Uzbeks od Shaybani Khan; Materials on the History of the Tajiks and Uzbeks of Central Asia; 1st ed., 1954, str. 70
  14. ↑ Fazlallah ibn Ruzbihan Isfahani. Mikhman-nameyi Bukhoro ("Notes of a Bukhara's guest"). Translated by Jalilova, R.P. "Nauka"; 1976. str. 78-79
  15. ↑ Bodrogligeti A.J.E. Muḥammad Shaybānī Khan’s Apology to the Muslim Clergy. Archivum Ottomanicum. 1994a. Vol. 13. (1993/1994), str. 98
  16. ↑ A.J.E.Bodrogligeti, Muhammad Shaybanî’s Bahru’l-huda : An Early Sixteenth Century Didactic Qasida in Chagatay, Ural-Altaische Jahrbücher, vol.54 (1982), str. 1 in 4
  17. ↑ Ahmedov, B. Uzbek ulusi (The Uzbek ulus). Т.; 1992. str. 144
  18. ↑ Materials on the History of Turkmens and Turkmenia. Т. 2; М.; L., 1938.  str. 44
  19. ↑ Turkmenistan and Turkmens in the late 15th-first half of the 16th century, according to "Alam Ara-i Safavi". Ashgabat. Ylym. 1981, str. 101-103
  20. ↑ Mukminova R. G. The Shaybanids in History of civilizations of Central Asia. Volume V. / Editors Chahryar Adle and Irfan Habib. Co-editor Karl M. Baypakov. — UNESCO publishers, 2003.  str. 36.
  21. ↑ The Cambridge history of Inner Asia. / Edited by Nicola di Cosmo, Allen J. Frank and Peter B. Golden. — Cambridge University Press, 2009.  str. 292.
  22. ↑ Dani, Ahmad Hasan; Masson, Vadim Mikhaĭlovich (2003). History of Civilizations of Central Asia: Development in contrast from the sixteenth to the mid-nineteenth century (v angleščini). UNESCO. ISBN 978-92-3-103876-1.
  23. ↑ Morgan, David (19. september 2014). Medieval Persia 1040-1797. Routledge. ISBN 9781317871392. Pridobljeno 1. januarja 2015.
  24. ↑ Allworth E. The modern Uzbeks from the fourteenth century to the present. Stanford: Hoover Institution Press,1990, str. 53-54
  25. ↑ Allworth E. The modern Uzbeks from the fourteenth century to the present. Stanford: Hoover Institution Press, 1990, str. 52
  26. ↑ A.J.E. Bodrogligeti. Muḥammad Shaybānī’s Bahru’l-huda: An Early Sixteenth Century Didactic Qasida in Chagatay. Ural-Altaische Jahrbücher, vol. 54 (1982), str. 1
  27. ↑ Bodrogligeti A.J.E. Muhammed Shaybânî’s Bahru’l- Hudâ: An Early Sixteenth Century Didactic Qasida in Chagatay. Ural-Altaische Jahrbücher. 1982. Vol. 54. str. 2
Mohamed Šajbani
Dinastija Šajbani
Rojen: okoli 1451 Umrl: 2. december 1510
Vladarski nazivi
Predhodnik:
Hajder Sultan		 Kan Uzbekov
Kan Buharskega kanata
1500–1510		 Naslednik:
Kučkundži Kan
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Mohamed_Šajbani&oldid=6663845«