Mošeja Gurgi
| Mošeja Gurgi | |
|---|---|
arabsko جامع قرجي | |
 Zunanjost mošeje leta 2012 | |
| Religija | |
| Pripadnost | Sunitizem |
| Cerkveni ali organizacijski status | mošeja |
| Status | aktivna |
| Lega | |
| Kraj | Tripolis, Tripolitanija |
| Država | Libija |
  Lega mošeje v Tripolisu | |
| Koordinati | 32°53′58″N 13°10′32″E / 32.89944°N 13.17556°E |
| Arhitektura | |
| Tip | mošeja |
| Vrsta arhitekture | osmanska arhitektura |
| Konec gradnje | 1834 |
| Lastnosti | |
| Št. kupol | 15 |
| Minareti | 1 |
| Višina minaretov | 25 m |
| Materiali | Marmor |
Mošeja Gurgi (arabsko جامع قرجي) je sunitska islamska mošeja, ki stoji v Tripolisu v Libiji. Mošeja leži v središču starega Tripolisa (Medina) kot del kompleksa zgodovinskih stavb. Mošeja je pomembna turistična atrakcija, tako kot celotno območje; v bližini je rimski slavolok Marka Avrelija.[1]
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]Mošejo je naročil Mustafa Gurgi in zgradil leta 1834. Tripolis je bil takrat pod osmanskim vladarjem Pašo Jusufom Karamanlijem, čigar vladavina je trajala od leta 1795 do 1832. Mošejo Gurgi je zgradil poveljnik mornariškega kapitana Mustafe Gurgija. Gurgi je arabska beseda, ki pomeni 'iz Gruzije'.[2] Desno od vhoda je predprostor, v katerem so grobnice Gurgija in njegove družine. Zgodovinski spomenik združuje evropsko in islamsko geometrijo na način, ki združuje arhitekturne sloge iz več civilizacij v eno samo umetniško izjavo.[3] Mošeja Mustafa Gurgija stoji v okrožju Bab al-Bahr, tik ob obali Sredozemskega morja.[4] To mošejo, tako kot mošejo Ahmed paše Karamanlija, sestavljajo trije arhitekturni bloki: mošeja, grobnica in medresa. Ta mošeja ima dva vhoda, enega na zahodu na ulici Al-Akvaš in drugega na kratko ulico na severni strani.[5]
Opis
[uredi | uredi kodo]
Zgodovinska znamenitost združuje evropsko in islamsko geometrijo v eno samo manifestacijo umetnosti in lepote ter združuje številne arhitekturne sloge iz različnih civilizacij. Njene stene in stebri so okrašeni z naravnim marmorjem, tla pa so prekrita z večbarvnimi ploščicami, kar ustvarja čudovito navdihujoče in privlačno zatočišče.[6]
Minaret je bistveni arhitekturni sestavni del mošeje. Visok je približno 25 m in ima dva balkona iz pravega zelenega marmorja.[7] Obokan vhod v mošejo je vgraviran s cvetličnimi motivi, prav tako molitvena dvorana z visokimi marmornimi stebri zagotavlja pomembne ustvarjalne rezultate.[8] Mošeja Gurgi je zgrajena s 15 okrasnimi kupolami.
Obiskovalci lahko raziskujejo kaligrafijo na stenah, kjer so vpisani koranski odlomki v andaluzijski pisavi, kot tudi različne okraske geometrijskih oblik, rastlin in cvetov. Na dvorišču mošeje je, tako kot v drugih značilnih osmanskih mošejah, mavzolej za ustanovitelja in drugi objekti.
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Alharathy, Safa (9. avgust 2020). »Gurgi Mosque«. The Libya Observer (v angleščini). Pridobljeno 13. marca 2022.
- ↑ Al-Ballush, Ali M. (1995). »Preliminary investigations on tile panels in some Libyan religious and secular buildings and on similar tile panels in Tunisia, Algeria and Egypt«. Preliminary Investigations on Tile Panels in Some Libyan Religious and Secular Buildings and on Similar Tile Panels in Tunisia, Algeria and Egypt (v angleščini): 135–161.
- ↑ Andall, Jacqueline; Duncan, Derek (2010). National Belongings: Hybridity in Italian Colonial and Postcolonial Cultures (v angleščini). Peter Lang. ISBN 978-3-03911-965-3.
- ↑ Braun, Ethel (1914). The New Tripoli and what I Saw in the Hinterland (v angleščini). T. Unwin.
- ↑ »Ottoman Mosques of the Tripoli Medina by Brian McMorrow«. PBase (v ameriški angleščini). Pridobljeno 16. maja 2022.
- ↑ Miles, Oliver (2009). Wright, John (ur.). »The Emergence of Libya« (Price: £10.00 to Society members.). Libyan Studies (v angleščini). London: Silphium Press. 40: 195–196. doi:10.1017/S0263718900004611. ISBN 978-1-900971-06-5. ISSN 0263-7189. S2CID 163124340.
- ↑ Al-Ballush, Ali M. (1995). »Preliminary investigations on tile panels in some Libyan religious and secular buildings and on similartile panels in Tunisia, Algeria and Egypt«. Preliminary Investigations on Tile Panels in Some Libyan Religious and Secular Buildings and on Similar Tile Panels in Tunisia, Algeria and Egypt (v angleščini): 135–161.
- ↑ Stanienda, K. (2006). »Obiekty geoturystyczne i zabytki kultury materialnej północno-zachodniej Libii«. Zeszyty Naukowe. Górnictwo / Politechnika Śląska (v poljščini) (z. 273): 367–375. ISSN 0372-9508.
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]