Pojdi na vsebino

Miyakejin dogodek

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Časovni profil koncentracije izotopa 14C, izmerjene v letnicah japonske cedre (sugi) in nemškega hrasta, ki kažeta pik med Miyakejevim dogodkom leta 774[1]

Miyakejin dogodek je opazno močno povečanje tvorjenja kozmogenih izotopov zaradi kozmičnih žarkov. Zanj je značilen skok v koncentraciji radioaktivnega izotopa ogljika 14C v drevesnih letnicah, pa tudi 10Be in 36Cl v ledenih jedrih, ki sta bila datirana neodvisno. Trenutno je znanih pet pomembnih Miyakejinih dogodkov: leta 7176 pr. n. št., 5259 pr. n. št., 664–663 pr. n. št.[2] 774 n. št. in 993 n. št. V teh dogodkih je količina izotopa 14C v obdobju dveh let porasla za 1 %, kar je precej izjemno. Štirje drugi dogodki (12.350 pr. n. št.,[3] 5410 pr. n. št., 1052 n. št. in 1279 n. št.) potrebujejo neodvisno potrditev. Kako pogosto se pojavlja Miyakejin dogodek, ni znano. Na podlagi razpoložljivih podatkov je ocenjeno, da se zgodi vsakih 400 do 2.400 let.[4] Če bi se Miyakejin dogodek zgodil v sodobnih razmerah, bi povzročil hudo škodo globalni tehnološki infrastrukturi, kot so sateliti, telekomunikacije in električna omrežja.[5][6][7]

Trdni dokazi kažejo, da Miyakejine dogodke povzročajo ekstremni izbruhi sončevih delcev,[1][8] in so verjetno povezani s superizbruhi, odkritimi na zvezdah, podobnih Soncu.[8][9] Univerzalni vzrok in izvor teh dogodkov še nista določena. Nekatere dogodke lahko povzročijo tudi pojavi, ki prihajajo izven Osončja, na primer izbruhi žarkov gama.[10]

Študija iz leta 2023 je datirala največji znani Miyakejin dogodek v obdobje med letoma 12.350 in 12.349 pr. n. št. Dogodek je odkrila mednarodna ekipa znanstvenikov, ki je merila raven radioaktivnega ogljika v starodavnih drevesih, najdenih na erodiranih bregovih reke Drouzet blizu Gapa v južnih francoskih Alpah.[11][12][13] Ta dogodek še ni bil neodvisno potrjen v lesu iz drugih regij, niti ga zanesljivo ne podpira jasen ustrezen porast drugih izotopov, kot je 10Be, potrebnih za rekonstrukcijo spektra sončevih energijskih delcev.[14]

Odkritje

[uredi | uredi kodo]

Dogodki so poimenovani po japonski fizičarki Fusi Miyake, ki je kot doktorska študentka prva odkrila te konice radioaktivnega 14C, in rezultate s soavtorji objavila leta 2012 v reviji Nature.[15] Takratna raziskava je odkrila močno povečanje vsebnosti izotopa 14C v letnicah japonskih ceder v letihi 774/775. Dogodek 775 je bil neodvisno odkrit z nizkoločljivostno radiokarbonsko kalibracijo.[16]

Leta 2013 sta Miyake in soavtorja objavila odkritje še ene podobne konice 14C v letih 993/994.[17] Decembra 2013 je Fusi Miyake doktorirala iz znanosti na Univerzi v Nagoji.[18]

Referenčni datum

[uredi | uredi kodo]

Ko je bil Miyakejin dogodek dobro preučen in potrjen, je začel služiti kot referenčni datum, "letni žig", ki omogoča natančnejše datiranje zgodovinskih zgradb, predmetov in dogodkov. Miyakejini dogodki so se uporabili kot referenčne točke za datiranje šestih različnih zgodovinskih dogodkov, od arheoloških najdišč do naravnih nesreč.[19] Miyakejin dogodek iz leta 993, na primer, je bil identificiran v lesenih izdelkih z vikinškega arheološkega najdišča L'Anse aux Meadows na Novi Fundlandiji. Kasnejše preučevanje drevesnih letnic je pokazalo, da les izvira iz drevesa, posekanega leta 1021. Datum posredno dokazuje, da so Evropejci prišli v Ameriko vsaj tega leta, če ne prej.[20] Druga študija, opravljena na drevesnih letnicah ostankov lesenih stavb z neolitskega najdišča Dispilio v severozahodni Grčiji, je identificirala Miyakejin dogodek leta 5259 pr. n. št. Najdišče, pred tem datirano v 6. tisočletja pr. n. št., je bilo po študiji datirano na leto natančno.[21]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1 2 Usoskin, I. G.; Kromer, B.; Ludlow, F.; Beer, J.; Friedrich, F.; Kovaltsov, G.; Solanki, S.; Wacker, L. (2013). »The AD775 cosmic event revisited: the Sun is to blame«. Astronomy and Astrophysics Letters. 552: L3. arXiv:1302.6897. Bibcode:2013A&A...552L...3U. doi:10.1051/0004-6361/201321080.
  2. ↑ Panyushkina, Irina P.; Jull, A. J. Timothy; Molnár, Mihaly; Varga, Tamás; Kontul’, Ivan; Hantemirov, Rashit; Kukarskih, Vladymir; Sljusarenko, Igor; Myglan, Vladymir; Livina, Valerie (23. avgust 2024). »The timing of the ca-660 BCE Miyake solar-proton event constrained to between 664 and 663 BCE«. Communications Earth & Environment (v angleščini). 5 (1) 454: 1–9. Bibcode:2024ComEE...5..454P. doi:10.1038/s43247-024-01618-x. ISSN 2662-4435. PMC 11343717. PMID 39185327.
  3. ↑ Kirby, Jane (9. oktober 2023). »Biggest ever solar storm identified using ancient tree rings«. The Independent. Arhivirano iz spletišča dne 10. oktobra 2023. Pridobljeno 9. oktobra 2023.
  4. ↑ Brehm, Nicolas; Christl, Marcus; Knowles, Timothy D. J.; Casanova, Emmanuelle; Evershed, Richard P.; Adolphi, Florian; in sod. (7. marec 2022). »Tree-rings reveal two strong solar proton events in 7176 and 5259 BCE«. Nature Communications. 13 (1): 1196. Bibcode:2022NatCo..13.1196B. doi:10.1038/s41467-022-28804-9. PMC 8901681. PMID 35256613.
  5. ↑ Rozanov, E.; Dyer, C.; Sukhodolov, T.; Feinberg, A. (2019). »Possible Impacts«. V Miyake, Fusa; Usoskin, Ilya; Poluianov, Stepan (ur.). Extreme Solar Particle Storms. doi:10.1088/2514-3433/ab404ach8. ISBN 978-0-7503-2232-4.
  6. ↑ Brehm, Nicolas; Christl, Marcus; Knowles, Timothy D. J.; Casanova, Emmanuelle; Evershed, Richard P.; Adolphi, Florian; Muscheler, Raimund; Synal, Hans-Arno; Mekhaldi, Florian; Paleari, Chiara I.; Leuschner, Hanns-Hubert; Bayliss, Alex; Nicolussi, Kurt; Pichler, Thomas; Schlüchter, Christian; Pearson, Charlotte L.; Salzer, Matthew W.; Fonti, Patrick; Nievergelt, Daniel; Hantemirov, Rashit; Brown, David M.; Usoskin, Ilya; Wacker, Lukas (7. marec 2022). »Tree-rings reveal two strong solar proton events in 7176 and 5259 BCE«. Nature Communications. 13 (1): 1196. Bibcode:2022NatCo..13.1196B. doi:10.1038/s41467-022-28804-9. PMC 8901681. PMID 35256613.
  7. ↑ Cosmic-ray Research Division (17. november 2021). »Radiocarbon (14C)« (v angleščini). Nagoya, Japan: Institute for Space–Earth Environmental Research, Nagoya University. Arhivirano iz spletišča dne 29. maja 2024. Pridobljeno 6. marca 2023.
  8. 1 2 Cliver, Edward W.; Schrijver, Carolus; Shibata, Kazunari; Usoskin, Ilya G. (2022). »Extreme solar events«. Living Reviews in Solar Physics. 19 (1): 2. arXiv:2205.09265. Bibcode:2022LRSP...19....2C. doi:10.1007/s41116-022-00033-8.
  9. ↑ Maehara, Hiroyuki; Shibayama, Takuya; Notsu, Shota; Notsu, Yuta; Nagao, Takashi; Kusaba, Satoshi; Honda, Satoshi; Nogami, Daisaku; Shibata, Kazunari (maj 2012). »Superflares on solar-type stars«. Nature. 485 (7399): 478–481. Bibcode:2012Natur.485..478M. doi:10.1038/nature11063. PMID 22622572.
  10. ↑ Kornei, Katherine (6. marec 2023). »Mystery of Ancient Space Superstorms Deepens«. Scientific American.
  11. ↑ Alex Wilkins (9. oktober 2023). »Largest known solar storm struck Earth 14,300 years ago«. New Scientist. 260 (3460): 9. Bibcode:2023NewSc.260Q...9W. doi:10.1016/S0262-4079(23)01892-4.
  12. ↑ Bard, Edouard; in sod. (9. oktober 2023). »A radiocarbon spike at 14 300 cal yr BP in subfossil trees provides the impulse response function of the global carbon cycle during the Late Glacial«. Philosophical Transactions of the Royal Society A. 381 (2261) 20220206. Bibcode:2023RSPTA.38120206B. doi:10.1098/rsta.2022.0206. PMC 10586540. PMID 37807686.
  13. ↑ »Largest Ever Solar Storm Identified in Ancient Tree Rings – Could Devastate Modern Technology and Cost Billions«. SciTechDaily. 9. oktober 2023. Arhivirano iz spletišča dne 11. oktobra 2023. Pridobljeno 9. oktobra 2023.
  14. ↑ Miyake, Fusa; Usoskin, Ilya; Poluianov, Stepan, ur. (2019). Extreme Solar Particle Storms. doi:10.1088/2514-3433/ab404a. ISBN 978-0-7503-2232-4.
  15. ↑ Miyake, Fusa; Nagaya, Kentaro; Masuda, Kimiaki; Nakamura, Toshio (14. junij 2012). »A signature of cosmic-ray increase in ad 774–775 from tree rings in Japan«. Nature. 486 (7402): 240–242. Bibcode:2012Natur.486..240M. doi:10.1038/nature11123. PMID 22699615.
  16. ↑ Usoskin, Ilya; Kovaltsov, Gennady (2012). »Occurrence of Extreme Solar Particle Events: Assessment from Historical Proxy Data«. Astrophysical Journal. 757 (1): 92. arXiv:1207.5932. Bibcode:2012ApJ...757...92U. doi:10.1088/0004-637X/757/1/92.
  17. ↑ Miyake, Fusa; Masuda, Kimiaki; Nakamura, Toshio (2013). »Another rapid event in the carbon-14 content of tree rings«. Nature Communications. 4 1748. Bibcode:2013NatCo...4.1748M. doi:10.1038/ncomms2783. PMID 23612289. S2CID 256624509.
  18. ↑ »Faculty Profiles: MIYAKE Fusa«. Nagoya University. Arhivirano iz spletišča dne 14. oktobra 2023. Pridobljeno 17. oktobra 2023. Degree: 博士（理学）（2013.12 名古屋大学 ）
  19. ↑ Price, Michael (13. april 2023). »Marking time: Cosmic ray storms can pin precise dates on history from ancient Egypt to the Vikings«. Science. doi:10.1126/science.adi2040.
  20. ↑ Kuitems, Margot; Wallace, Birgitta L.; Lindsay, Charles; Scifo, Andrea; Doeve, Petra; Jenkins, Kevin; Lindauer, Susanne; Erdil, Pınar; Ledger, Paul M.; Forbes, Véronique; Vermeeren, Caroline; Friedrich, Ronny; Dee, Michael W. (20. januar 2022). »Evidence for European presence in the Americas in ad 1021«. Nature. 601 (7893): 388–391. Bibcode:2022Natur.601..388K. doi:10.1038/s41586-021-03972-8. PMC 8770119. PMID 34671168. S2CID 239051036.
  21. ↑ Maczkowski, Andrej; Pearson, Charlotte; Francuz, John; Giagkoulis, Tryfon; Szidat, Sönke; Wacker, Lukas; Bolliger, Matthias; Kotsakis, Kostas; Hafner, Albert (20. maj 2024). »Absolute dating of the European Neolithic using the 5259 BC rapid 14C excursion«. Nature Communications. 15 (1): 4263. doi:10.1038/s41467-024-48402-1. PMC 11106086. PMID 38769301.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Miyakejin_dogodek&oldid=6756675«