Metulj (Marjan Rožanc)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Metulj  
Naslovnica knjige Metulj.jpeg
AvtorMarjan Rožanc
DržavaSlovenija
Jezikslovenščina
ZaložnikLjubljana: Cankarjeva založba
Datum izida1981
Subjektslovenska književnost
Žanravtobiografski roman, erotični roman
Vrsta medijatisk
Št. strani194
Klasifikacija
COBISS ID12123905

Metulj (1981) je roman Marjana Rožanca.

Vsebina[uredi | uredi kodo]

Roman pričuje o prvem desetletju po drugi svetovni vojni v Ljubljani. Tomaž Pesek pride leta 1957 iz zapora, kjer je bil zaradi politične sovražne propagande. Zaljubljen je bil v Štefanijo, ki pa je že nosila otroka Hermana Volka. S pomočjo starega prijatelja Lukeža se zaposli v uredništvu mestnega dnevnika. Sodišče od njega terja vrnitev dolga Kazensko popravnemu domu v Sremski Mitrovici. Preživlja se s honorarji, s pisanjem literature pa se tudi umika pred pritiski.

Za razliko od Lukeža, ki je rad menjaval ženske, Tomažev prijatelj Berto z ženskami ni imel sreče. Evelina je bila najprej v razmerju z Lukežem, nato pa je začela s Tomažem zahajati na košarkarske tekme in v kavarne, tudi v nočni bar hotela Slon. Tomaž se je zagledal v Evelinino prijateljico Tino, ki je že v zvezi z Matevžem, vendar se ta do nje grdo obnaša. Ker pa je tudi Tina nesramna do Tomaža, se Tomaž od nje distancira. Nekega dne se spet srečata v kavarni in se odpravita na sprehod do Moderne galerije, do železniške proge in med meščanske hiše pred Tivolijem, kjer Tina stanuje. V njeni sobici mu postane mučno in odide. Šele čez čas se spet srečata po obisku gledališča in tokrat zares postaneta par.

Kritike[uredi | uredi kodo]

Rožancev roman Metulj je lep primer vzpostavljanja erotičnega vzdušja in hkrati prikazovanja temne strani socialistične oblasti. To nam učinkovito kažejo prigode ter dejanja poglavitne literarne osebe, Tomaža Peska, literarnega umetnika, ki mimo moralnih pravil in svobodno sledi svojim željam ter ciljem. Pripisali bi mu lahko lastnosti, kot sta hrepenenje po nedostopnem in občasna melanholija, tudi naveličanost. Na idejni ravni je skupek teh lastnosti povezan z uporništvom. (Režonja 2020)
V zadnjih nekaj letih je pisatelj Marjan Rožanc izdal nekaj proznih knjig, med njimi je največ pozornosti in priznanj dobila avtobiografska Lju­bezen, spričo svoje otroške perspektive dojemanja velikih navzkrižij in iracio­nalne krutosti vojnega časa, neposred­nosti in odkritosti. Metulj* bi na neki način smeli razumeti kot pozno nada­ljevanje življenjske reportaže, kot vstop v novo obdobje povojnega funkcionira­nja svobode v njenih pojavnih različi­cah, odsekih in temah. Rožanc je tu izpostavil drugo in drugačno obliko osebnostnega zorenja; v Ljubezni je bil to še otroški svet v prvih dojema­njih in skustvih odraslosti, vendar še brez spremne refleksije, v Metulju je avtobiografski časovni premik sicer ob­čuten, ni pa take praznine v stopnji razvoja osrednjega lika, da bi jo spreje­mali kot pomanjkljivost. Naj imamo tedaj Metulj za drugi del Ljubezni?

Tu so pozna petdeseta in zgodnja šestdeseta leta v Ljubljani, tu pomen in veličina, zanos pisateljskega ustvar­janja, gradnja nove kulture; tu nostal­gija o avtonomnosti in poslanstvu pisa­teljevanja — življenja od peresa; tu spori z ozkimi družbenimi normami; tu spopadi do sodnih procesov; tu bohemščina v odkrivanju prvih močnih dimenzij mesta, rušenju konvencij v družabnih odnosih, zlasti med moškim in žensko; tu iluzije o odkrivanju av­tentičnosti sveta skozi literarni medij. V tem je Rožančeva knjiga zanimiva in za bralca privlačna, čeprav ne razkriva česa bistveno novega; najpomembnejši je, se zdi, scenarij nekaterih dogodkov, s konkretnimi osebnostmi, ta reportaž­ni pričevanjski nivo, ki hoče biti tudi izsek zgodovine, njen prikriti dokument morda. V tem svetu prepoznavamo spopad družbenih norm, ne sicer v ka­kršnikoli gibljivi razsežnosti, kajti pri­povedovalec ga ne aktualizira in problematizira, marveč živi.

Rožančeva izpoved v prvi osebi, je dragoceno sporočilo o neki generaciji. Po tem zarisu je morda sorodna Zu­pančičevi Sedmini, kasneje Rupel-Dolenčevemu Petemu nadstropju trinadstropne hiše. Znala je upodobiti čas, ne da bi sicer globlje posegla v njegove ontološke in gnoseološke korenine; os­tala je na nivoju dobre literarne reporta­že. Tudi ni hotela biti velika literatura, zlasti ne v smislu esteticizma. Spreje­mamo jo kot dragoceno dopolnitev do­sedanjih literarnih podob teh let (Smiljan Rozman, Dominik Smole ...). Ker je nastala v časovni odmaknjenosti, se ni mogla izogniti pričevanjski distanci, linearnosti; nikjer ni tiste vznemirje­nosti, ki bi ob izpostavljenih mestih vzdramila pisateljev pristop; ves zapis teče v istem ritmu, kot ga omogoča spominjanje; zapozneli odziv na nekaj, kar ni moglo biti, že po temi, zgolj pa­sivna observacija. S tem pa je delo izgubilo tisto elementarno moč, ki jo morda pogojuje neposredna refleksija doživetega. A nedvomno, distanca je že odmiranje, umiritev, selekcija, rahla arhaičnost in konvencionalnost. (M. Z. 1981)

Metulj je vsekakor vredno branje. Predvsem zaradi svojega pričevanjskega zanosa, ki je brez sentimentalne nostalgije, a tudi brez vzvišene ironije; zlasti pa zaradi svojskega, nedvomno dobro uravnoteženega in spretno vodenega glavnega junaka. (Inkret 1981)
Pa da se ta junak kot me­tulj spušča v ljubezni od rože do rože in išče svoj smisel, tudi ni mogoče prezreti. Toda prikaz osrednje teme, o vlogi literature, z mislijo na nekdanji čas, pa morda rahlo nostalgijo za lepimi, čeprav hkrati bolj ostrimi razmerami kot so današnje, je osrednja tematika tega teksta. Pri tem ni odveč omeniti, da je Rožančeva pripoved lahkotno igriva, zanimiva, da se ne obotavlja zapisati kritične misli na račun nekaterih takratnih razmer in ukrepov oblasti, in da vse to bežno prikazovanje drob­nih dogodkov daje bralcu impresivno podobo, stvarno in kritično gledena čas in razmere minulih dni in nekaterih problemov lite­rarnega ustvarjanja v njih. (Rupel 1981)
Pripoved Marjana Rožanca, naslovljena slikovito dvoumno Metulj, je zanimiva z dveh vidikov. Prvi je tematski v ož­jem pomenu te besede. Pisatelj obuja spomin na pozna pet­deseta in prva šestdeseta leta. obnavlja duha tedanje Ljub­ljane, njenih pesnikov in bohemov, žurnalistov in lahkotnih fičfiričev, a tudi zamišljenih iskalcev nekakšnih polnih člo­veških in medčloveških mož­nosti, velikih ljubezni in ne­srečnih samomorilcev. Metulj pripoveduje o tedanji kulturi, a tudi o radoživem, do kraja sproščenem uživanju. Odpirajo se vrata v stare ka­varne, ki jih zdaj ni več, v vroče razgovore in napete pre­pire, v spalnice osamljenih žensk ... (1981)
Pripoved je oblikovana v prvi osebi in — kot je tipično za Rožančevo pisanje — vsebuje izreden in v slovenski prozi redek občutek za drobne zgodbe, za detajl v opisu človeka in dogodka. Pomembno raven pripovednih motivov predstavlja junakov ambivalentni odnos do žensk, ki vsebuje tudi velik delež v njegovem razmišljanju o čustvovanju kot osrednjem in zelo zapletenem intimnem dogajanju. (Glušič 2002)
Rožančev Metulj je potemtakem besedilo, ki se opira na življenjsko filozofijo glavnega junaka (v marsičem biografijo samega avtorja). Tomaž Pesek je značilni Rožančev junak, nekdanji izvrženec, ki znova osvaja svet kakor Malrauxovi junaki. Popis njegovega zmagovitega pohoda v življenje je tudi poglavitna pisateljeva naloga. Pri tem se Rožanc ogiblje ideologije in stilizmov stare realistične proze in pogosto prozaizira razčustvovanost preprostega humanizma ter lažno resničnost stare klasike razbija z naturalistično rabo dejstev. Slej ko prej pa bralca priteguje predvsem junakov položaj v precepu med telesno potrebo in duhovno avanturo, manj pa je deležen užitka ob jezikovnem mojstrstvu, katerega Rožanc — v skladu z motivacijo svoje novorealistične proze — skoraj nikdar ne doseže. (Bajt 1981)
Ko vas poslušam, s kakšnim navdušenjem govorite o Fjodorju Mihajloviču, se čudim, da pišete tako literaturo, kot jo pišete. Ljubezen, Vstajenje mesa, Hudodelci, Metulj ... Kje je tu eksistencialna odprtost?

Silite me v primerjavo z Dostojevskim. To je vendar nevzdržno. Vendar to, da pišem v prvi osebi, praviloma ne izključuje odprtosti. Moji junaki niso subjekti, temveč le odsevi svojih bližnjih. Sprejemajo jih vase in nosijo skozi življenje kot sestavni del samega sebe, ne da bi se pred komer koli zaprli ali s komerkoli do kraja poistovetili. Tako so pluralizem oseb v eni osebi. Tak je vsaj glavni junak v Ljubezni. Živi med partizani in domobranci in je sredi njihovega konflikta ljubezensko navezan na ene in druge, ne da bi koga tematiziral ali preklel. In njegova nesreča nastopi v trenutku, ko se odloči za partizane. Zgubil je drugo polovico sebe samega, obenem pa tudi sebe kot svobodno bitje. Opredelil se je. (Košir 1963)

To so tri zelo različne knjige, ki pa so,vsaka zase, pomenile zame poseben problem,« je pojasnil Marjan Rožanc. »Če naj najprej govorim o Metulju, ki je tekst odružbenih, kulturnih in političnih dogajanjih v šestdesetih letih, bi kot značilnost omenil istočasno prisotnost inodsotnost glavnega junaka v teh dogodkih. Pomembnost dogajanja samega je tako v Metulju bistveno zmanjšana, saj ni v ospredju družbenopolitična opredelitev glavnega jundka, ampak sla po življenju, temeljna človeška radovednost, ki junaka žene iz dogodka v dogodek od tod tudi naslov knjige Metulj − ne da bi imeli dogodki sami pri tem kak poseben pomen.« (Duvan 1982)
Pisatelja, ki sicer ni napisal avtobiografije, a lahko kljub temu govorimo o njegovem avtobiografskem opusu, kajti junaki njegove Pravljice, Ljubezni, Hudodelcev , Metulja in Sentimentalnih časov so - četudi pod drugimi imeni - v bistvu avtor sam v različnih obdobjih svojega življenja. (Kamin 1993)
Marjan Rožanc, kakor kaže, dohiteva zamujeno: v zadnjih treh letih je izdal najmanj pet knjig. Prebral sem od njih le prvo (Ljubezen) in zadnjo, ki je naslovljena Metulj. Zlasti žal mi je, da mi ni prišla v roke knjiga Hudodelci, nekako vmesno delo med Ljubeznijo in Metuljem. Ostati torej mi je pri Metulju. Roman Ljubezen sem predlanskim pozdravil prav z na­vdušenjem. Metulj pa me navdaja z mešanimi občutki. Seveda je privlačno branje, že tematsko: upodablja bohemsko Ljubljano izpred dvajsetih let, z odločujočim poudarkom na tokrat že nedvomno avtobiografični osnovi, in tudi stilno ni Metulj kaj daleč od Ljubezni; vsaj na prvi pogled ne. Natan­čnejši ogled pa nas prepriča, da je nova Rožančeva knjiga v primerjavi z Lju­beznijo bistveno prikrajšana za svojevrsten lirično spominski fluid. Namesto njega je prišla do besede bolj hlastna govorica, nekoliko obremenjena s funk­cionalnostjo poldokumentarne narave,katera že sama po sebi sili k bolj površinskemu obravnavanju življenjske resnice. Kar naj ne bo razumljivo kot vrednotenje. Saj tudi ves nastop glavnega junaka in pripovedovalca »zgodbe« izzveneva bolj površinsko, enostransko, »pokrivljeno«, ne vseskozi pravično do sveta naokrog. Tudi temu se ni kaj čuditi: ta Tomaž se je vrnil iz ječe in si želi dvojega, hitre literarne uveljavitve in ljubezni, ker obojega mu dolgih pet let niso privoščili. Z ljubeznijo gre vsekakor bolj preprosto. Ka­mor koli pride, povsod takoj prepozna, da mu »je spet namenjena običajna moška vloga«, povsod največje lepotice puščajo svoje frajerje in se mečejo k njegovim nogam, če že ne kar omedlevajo. Tomaž pa beži iz naročja, prevročega, v drugo, ki je za spremembo spet prehladno, prenasičen, utrujen, pa išče (tudi uspešno) zatočišče v pisanju, dokler ne doživi, taprave ljubezni s Tino, falirano študentko in trenutno kar znajdljivo kozmetičarko: da je ne bi pustil v postelji same, se odreče celo premieri svoje prve gledališke igre (za katere nastanek bi se moral zahvaliti policiji, ker mu je ukazala, da teden dni, ko bo trajal partijski kongres, ne sme zapustiti stanovanja). Takšna naj bi bila ta ljubezen: tipična happvendovska (verjeti, ne verjeti, vseeno). Rožančev Metulj, prej nekaka kronika kot roman, se bere lahkotno, brez dolgočasja, celo tam, kjer je v resnici dolgočasen (pač kakor za koga), zlasti na potepih iz kavarne v kavarno. »Oštarizacija« sodobne slovenske literature je vsekakor, kot imamo tu »ad oculos«, vendarle starejšega da­tuma kot njena »arestizacija«. In še priljubljeni izrazi te knjige: zajeban, na vsake toliko, mehanično. (Benhart 1982)

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Andrej Inkret. [Spremno besedilo na zavihkih ščitnega ovitka]. Marjan Rožanc. Metulj. Ljubljana: Cankarjeva založba v Ljubljani, 1981. (COBISS)
  • Darja Juvan. Metulj, Hudodelci, iz krvi in mesa Naša skupnost 30/6–7 (1982). dLib
  • Denis Režonja. Z uporom do svobode. Subskop (2020).
  • Drago Bajt. Zapisi na robovih. Maribor: Obzorja, 1986. (COBISS)
  • Drago Bajt. Zapisi na robovih. Maribor: Obzorja, 1986. 74–75 (COBISS)
  • František Benhart. Bralnica 81. Sodobnost 30/3 (1982). dLib
  • Helga Glušič. Slovenska pripovedna proza v drugi polovici dvajsetega stoletja. Ljubljana: Slovenska matica, 2002. (COBISS)
  • Jasna Kamin. Interpretacije: Marjan Rožanc. Časopis za kritiko znanosti Aleksander Zorn (ur.) 21/160–161 (1993). 215–216. dLib
  • Karmen Bizjak-Merzel. Ženski liki v Rožančevi pripovedni prozi [:Diplomsko delo]. Mentorica Helga Glušič. Ljubljana 1992. Knjižnica Oddelka za slovenistiko, FF UL. (COBISS)
  • M. Z. [Marjan Zorec?] Marjan Rožanc, Metulj. Sodobnost 29/8–9 (1981). 876–877 dLib
  • Manca Košir. Intervju Sodobnost: Marjan Rožanc. Sodobnost 30/6–7 (1963). dLib
  • Marjan Rožanc: Metulj. Tržiški tekstilec 22/12 (1981). 9 dLib
  • Petra Kmet. Ljubezen v delih Marjana Rožanca [:Diplomsko delo]. Mentorja Aleksander Bjelčevič in Edvard Kovač. Ljubljana, 2008. Knjižnica Oddelka za slovenistiko, FF UL. (COBISS)
  • Sanja Pirc. Avtobiografski romani Marjana Rožanca [:Diplomsko delo]. Mentor Igor Grdina. Ljubljana, 1998. Knjižnica Oddelka za slovenistiko, FF UL. (COBISS)
  • Slavko Rupel. Marjan Rožanc: Metulj. Primorski dnevnik 37/11004 (1981). 5 dLib
  • Tomo Virk. [Spremno besedilo na zavihkih ščitnega ovitka]. Marjan Rožanc. Ljubezen. Ljubljana: Mihelač, 1995. (COBISS)