Mentuhotep V.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Sevadžare Mentuhotep, Mentuhotep V. ali Mentuhotep VI. je slabo dokazan faraon iz pozne Trinajste egipčanske dinastije, ki je vladal zelo malo časa okoli leta 1655 pr. n. št. v drugem vmesnem obdobju Egipta.[2] Egiptologa Kim Ryholt in Darrell Baker domnevata, da je bil petnajsti in ne 49. vladar Trinajste dinastije, se pravi da je bil Mentuhotep V.[2][3] Mentuhotep V. je vladal malo časa v okolici Memfisa malo pred prihodom Hiksov in bi lahko bil tudi eden od zadnjih vladajev Štirinajste dinastije.

Ime[uredi | uredi kodo]

Ryholt, Baker in Jacques Kinnaer imajo Sevadžare Mentuhotepa za Mentuhotepa V., ker so prepričani, da je živel čisto na koncu Trinajste dinastije. Na drugi strani pušča Jürgen von Beckerath v svojih študijah drugega vmesnega obdobja Egipta položaj Sevadžare Mentuhotepa v Trinajsti dinastiji popolnoma odprt, vendar ga kljub temu imenuje Mentuhotep VI.[4][5][6]

Dokazi[uredi | uredi kodo]

Sevadžare Mentuhotep je slabo dokazan faraon. Torinski seznam kraljev je za Sobekhotepom VII. zelo poškodovan, zato je identiteto in kronološki položaj zadnjih 19 faraonov Trinajste dinastije nemogoče natančno razbrati.[2] Po Nobertu Dautzenbergu in Ryholtu je Mentuhotepov priimek Seadžare vendarle delno ohranjen v 20. vrstici 8. kolone seznama, ki se bere [...]dj[are].[2][7]

Edini primarni dokaz, ki se lahko varno pripiše Mentuhotepu V., je fragment reliefa z njegovo kartušo.[3] Relief v pogrebnem templju Mentuhotepa II. je na začetku 20. stoletje odkril Édouard Naville.[1]

Heruneferjeva krsta[uredi | uredi kodo]

Drug mogoč dokaz Mentuhotepa V. je fragment lesene krste, ki je zdaj v Britanskem muzeju (kataloška številka BM EA 29997). Na krsti je naslednji napis:[2]

Patricij, kraljev predstavnik, najstarejši kraljev sin, glavni poveljnik Herunefer, ki mu je bilo dano, prvorojenec kralja Mentuhotepa, ki mu je bilo dano, in rojeni (sin) glavne kraljice Sitmut.

Priimek faraona Mentuhotepa v besedilu manjka, zato je prepoznavanje tega Mentuhotepa problematično. Kim Ryholt opozarja, da je na krsti tudi ena od zgodnjih različic Knjige mrtvih, ena od dveh iz obdobja pred Novim kraljestvom. Ryholt iz tega sklepa, da je ta Mentuhotep vladal v poznem drugem vmesnem obdobju Egipta. Na krsti bi torej lahko bili omenjeni kar trije faraoni: Seankenre Mentuhotepi, Merankre Mentuhotep VI. In Sevadžare Mentuhotep. Ryholt je dokazal, da sta imeni Mentuhotep in Mentuhotepi kljub podobnost različni, zato je Mentuhopepija izločil. Da bi se odločil med dvema preostalima faraonom, je Ryholt primerjal Knjigo mrtvih s tisto, ki jo je odkril na krsti kraljice Mentuhotep, žene faraona Džehutija iz Šestnajste dinastije, in zaključil, da je na krsti omenjen Sevadžare Mentuhotep, da je bila Sitmut njegova kraljica in Herunefer njegov sin.

Prepoznavanje je zelo nezanesljivo. Aidan Dodson in Dyan Hilton sta krsto datirala na konec Šestnajste dinastije in Heruneferja prepoznala kot sina Merankre Mentuhotepa VI.[8]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 Édouard Naville. The XI Dynasty Temple at Deir el-Bahri, Part I, 1907, available copyright-free online, str. 68 in pl. XII [i]
  2. 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 2,5 K.S.B. Ryholt. The Political Situation in Egypt during the Second Intermediate Period, c.1800–1550 BC. Carsten Niebuhr Institute Publications, vol. 20. Copenhagen: Museum Tusculanum Press, 1997.
  3. 3,0 3,1 Darrell D. Baker. The Encyclopedia of the Pharaohs: Volume I - Predynastic to the Twentieth Dynasty 3300–1069 BC. Stacey International, 2008. Str. 231-232. ISBN 978-1-905299-37-9.
  4. Jürgen von Beckerath. Untersuchungen zur politischen Geschichte der Zweiten Zwischenzeit in Ägypten. Glückstadt, 1964.
  5. Jürgen von Beckerath. Chronologie des pharaonischen Ägyptens. Münchner Ägyptologische Studien 46. Mainz am Rhein, 1997.
  6. Jürgen von Beckerath. Handbuch der Ägyptischen Königsnamen. MÄS 49. Philip Von Zabern. 1999.
  7. Norbert Dautzenberg. Plazierungvorshläge zu zwei Königen der 13. Dynastie. GM 127 (1992): 17-19.
  8. Aidan Dodson, Dyan Hilton. The Complete Royal Families of Ancient Egypt, Thames and Hudson, 2004.