Pojdi na vsebino

Menih Hawkeye

Dodaj povezave
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Menih Hawkeye
Monah Hokaj (Menih Hawkeye)naslovnica iz 2023
Prva izdaja knjige je bila v Srbiji 2023
AvtorVuk Drašković
Naslov izvirnikaМонах Хокај/Monah Hokaj
Prevajalecrazni prevajalci v raznih jezikih
DržavaSrbija
Jeziksrbščina
Žanrzgodovinski roman
biografski roman
vojni roman
ZaložnikLaguna
Datum izida
5. september 2023[1]
Vrsta medijaknjiga, 13 x 20 cm
mehka vezava
Št. strani152
ISBN9788652148738
PredhodnikOžiljci života („Brazgotine življenja“ 2022) 
NaslednikSuđenje („Sojenje“ 2025)[2][3] 

Menih Hawkeye (v izvirniku Monah Hokaj srbsko Монах Хокај/Monah Hokaj) je življenjepisno-zgodovinsko-vojaški roman največjega živečega srbskega pisatelja Vuka Draškovića napisan po resnični življenjski zgodbi lažnega meniha Serafima – sicer profesorja zgodovine Simona Olujića in pisateljevega znanca, ki pa je postal nesvojevoljno ostrostrelec poimenovan Hokaj (angleško Hawkeye – srbsko Sokolje oko) zaradi nezmotljivega opravljanja svoje "rabote" — ubijanja nedolžnih civilov pri srbskem Obleganju Sarajeva (1992-1995) med Razpadanjem Jugoslavije (1989-2006).

'Menih Hawkeye' (srbsko Monah Hokaj) je sestavljenka iz „menih“ (srbsko monah) in „hawkeye“ (angleško hawkeye - ostrostrelec, v izgovoru (srbsko hokaj).

  1. „Menih“ oziroma „Monah“ je srbska ali hrvaška beseda (srbsko монах/monah), ki pomeni meniha a izhaja iz (latinsko monachus) ter se uporablja na celotnem srbohrvaškem govornem področju; je istoznačnica besede „kaluđer“, ki pa se uporablja le na svetosavskem oziroma srbskem področju in izhaja iz grško καλόγερος/kalógeros v pomenu redovnik, tj. Bogu posvečena oseba z zaobljubami uboštva, čistosti in pokorščine« - kot je starodavna praksa tudi v katolištvu na Zahodu.
  2. „Hawkeye“ - v izgovoru „Hokaj“ - je angleška beseda (angleško hawkeye) v fonetičnem izgovoru hokaj, ki pomeni sokolje oko, ostrostrelec (hawk=sokol; eye=oko). Tako ime nosi tudi priljubljeni nadjunak Marvelovih risank „Hokaj“ ali „Hawkeye“, ki se med drugimi spretnostmi odlikuje tudi v streljanju z lokom; te svoje nadčloveške — vendar ne nadnaravne — spretnosti si ni pridobil na kak čudežen način ali s čarovništvom, ampak z vztrajno vajo; tako na pimer njegovega loka navadni ljudje kljub največjim naporom ne morejo sprožiti - medtem ko on to dela igraje in brez težave.[4]

Drašković kot pisatelj

[uredi | uredi kodo]

Sporni „Nož“

[uredi | uredi kodo]

Leta 1981 je Drašković objavil svoj prvi roman „Sudije“ („Sodniki“), v katerem je opisal sodnika, ki se upira političnim pritiskom. Tukaj je ubesedil svojo izkušnjo, saj je on sam po diplomiranju na Pravni fakulteti v Beogradu začel službo kot sodnik v tem istem mestu. Na ta prvi roman ni bilo kakih posebnih odmevov.[5]

Ko pa je že naslednje leto objavil svoj drugi roman „Nož“[6], so se usule reakcije od vrha navzdol in so ga napadali "na nož" ter ga končno vrgli iz partije. Roman pripoveduje zgodbo o dečku, čigar družino so pobili med Drugo svetovno vojno bosanski muslimani (pripadniki ustašev), medtem ko so njega pustili pri življenju in ga nato vzgajali po muslimansko; v isti vasi pa so naslednjo noč uprizorili pogrom nad muslimani tudi Srbi (pripadniki četnikov), ki so pri življenju prav tako pustili le enega dečka in ga nato vzgajali po pravoslavno. Ko odrasteta, oba zvesta za svoje poreklo in usodo. Knjiga je sprožila hrupno razpravo, češ da vzbuja versko in narodnostno sovraštvo in da je „protimuslimanska in protihrvaška“ – kakor jo je srbsko bralstvo tudi razumelo. Komunistična partija je za časa Tita poskušala omejevati mednarodnostna trenja z „bratstvom in enotnostjo“[7] — medtem ko istočasno ni poznala nobene milosti do idejno drugače mislečih "razrednih sovražnikov", zlasti tistih pri drugem narodu.[8][9] Po Titovi smrti (1892-1980) pa je širjenje verskega in rasnega sovraštva začelo dobivati krila zlasti v Srbski akademiji znanosti in umetnosti (Srpska akademija nauka i umetnosti — SANU)[10]. Tam so se zbirali tudi pisatelji, ki so "nove-stare" ideje nacionalizma pretakali v članke in spise, kjer so poudarjali stoletno idejo o ogroženosti srbskega naroda[11]. Med njimi sta bila tudi Dobrica Ćosić, Vuk Drašković in nenazadnje v slovenskem Bohinju bivajoči Titov življenjepisec Vladimir Dedijer. Prek Memoranduma SANU 1986[12], romanov s tozadevno vsebino ter iskanja ali ustvarjanja mednacionalističnih sporov podprtimi s tisočerimi pismi, ki so potovala tudi iz Vojvodine v BiH, so "prepričljivo dokazovali vsepovsod pričujočo ogroženost srbskega ljudstva", kar je kmalu privedlo do Razpadanja Jugoslavije.

„Menih Hawkeye“

[uredi | uredi kodo]

V poznejših letih — ko se je srečeval z novimi zgodovinskimi spoznanji — je začel obravnavati v svojih delih enakovredno tudi srbske "negativce", kar pa mu je "pridobilo" celo krdelo sovražnikov "doma", zlasti v vodstvu države Srbije in SPC. Ta pogumna resnicoljubnost je prižuborela do vrhunca v romanu "Monah Hokaj" ("Menih Hawkeye"; 2023). Drašković razlaga, da je menjal svoje poglede z razlogom zaradi novih spoznanj, ki so ga med krvoločno bratomorno vojno vodila do sklepanja, da niso krivi le "njihovi", ampak tudi "naši". V času „množične blaznosti nacionalizma“ ("masovno nacionalističko ludilo")[13] osemdesetih let je "zbolel" za takorekoč nalezljivo iredentistično histerijo tudi med drugimi sicer odličnimi akademiki tudi on sam; grabila ga je „jeza nad ustaši, ki so morili popolnoma nedolžne Srbe v Drugi svetovni vojni“ („Nož“); med bratomorno vojno devetdesetih pa se je že začel „hudovati tudi nad Srbi, ki so po 'njegovem' Gacku in drugod po Bosni in Hercegovini izvajali strahovito ’etnično čiščenje’ ter preganjali in morili nedolžne muslimane“ („Ožiljci života“). Vrhunec obsodbe neusmiljenega in nesmiselnega divjaštva pa je predstavljalo večletno obleganje Sarajeva, kar je skoraj v obliki dnevnika opisano v pretresljivem življenjepisnem romanu – vrednem Solženicinovega peresa – „Menih Hawkeye“ - v izvirniku "Monah Hokaj".

Glede drugih vzrornikov pri pisanju (tega) romana pa našteva sam pisatelj celo verigo nam bolj ali manj znanih imen:

Uzori su mu[14] Vzorniki so mu

Za ovaj roman su Vas inspirisali Dostojevski, Tolstoj, Saramago. Kako su ovi pisci uticali na Vaš pristup pisanju i istraživanju dubokih društvenih i moralnih pitanja?

„Inspirisale su me sudbine i postradanje stotina hiljada ljudi u državi u kojoj sam rođen, ljudi koji su, rekao bi Simon Olujić, bili žrtve i plijen „zlih okolnosti“. Uzori su mi i Dostojevski, i Tolstoj, i Saramago, i Njegoš, i Crnjanski, i Margaret Mičel, i Kafka, da ne nabrajam.“

»Za ta roman so vas navdihnili Dostojevski, Tolstoj in Saramago. Kako so ti pisatelji vplivali na vaš pristop k pisanju in raziskovanju globokih družbenih in nravnih vprašanj?«

»Navdihnila me je usoda in trpljenje sto tisoč ljudi v državi, v kateri sem se rodil; ljudi, ki so bili, kot bi rekel Simon Olujić, žrtve in plen "hudih okoliščin". Vzorniki so mi tudi Dostojevski, Tolstoj, Saramago, Njegoš, Crnjanski, Mitchell in Kafka… da ne naštevam.«

V njem glavni junak "Hokaj" — po materi sicer Črnogorec — iz obetavnega profesorja zgodovine Simona Olujića postaja brezčuten vojaški stroj: ostrosrelec, ki samo po enkrat strelja v svoje "tarče". Udba mu je namreč preprečila odhod v "sovražno Ameriko" za predavatelja ter ga prek nečloveških metod in pritiskov v zaporu "prevzgojila" v fanatičnega srbskega nacionalista — ki nezmotljivo strelja izza svojega varnega skalnatega zavetja na "Špičasti steni" (vidikovac "Špičasta stijena" nad Sarajevom)[15]niti ne vedoč ali strelja na muslimane, na pravoslavce ali na katoličane vse do tistega trenutka, ko zve, da je usmrtil tudi svojo nesojeno ženo, ko je z vrčem šla po vodo na Sebilj česmo — simbol Sarajeva ter jugoslovanskega "bratstva in enotnosti".[16][17][18]. Ko je smrtno zadeta mati padla na tla, se je sin jokajoč zgrudil nanjo, Hokaj pa je neusmiljeno ustrelil še njega. Šele naslednji dan je iz TV-dnevnika zvedel, da je med drugimi nedolžnimi žrtvami umoril tudi svojo simpatijo Amro in njenega in svojega lastnega šestletnega sina Jugoslava, ki se je rodil v njegovi odsotnosti in je zanj zvedel šele sedaj.[19][20]

Odgovornosti za tragične dogodke med jugoslovansko državljansko vojno ta roman ne vali na Tistega, ki je na samem kraju slepo izvrševal nemoralne ukaze poveljnikov v smislu JLA kot: »mrziti na neprijatelja, naređenje izvršenje, izvrši pa se žali«[21] ampak krivi Tisto ozadje in sovražno miselnost, ki je ustvarjala mitsko ozračje, v katerm je stalno ogroženemu srbskemu narodu in njegovim »svetim vojakom maščevalcem« - podobno kot filmskemu Hokaju (Hawkeye-u) – vse dovoljeno. Tisto zajema »veliko srbskih škofov in duhovnikov, udbašev, poveljnikov smrti, veliko akademikov, pesnikov in časnikarjev, ki so ostrostrelca Hokaja kovali v zvezde in hujskali, ko je ubijal kot najboljši rostrostrelec na sarajevskem razbojništvu«.

Njega su okolnosti učinile monstrumom[22] Okoliščine so ga naredile za pošast

Snajperista Hokaj, srpsko Oko sokolovo, svoje žrtve rastavljao je od života samo jednim hicem. Nikada nije pucao dva puta u istu „metu“. Kad se osvijestio i pokajao, on u svojoj ispovesti, u optužnici protiv sebe, ne spominje i ne optužuje nikakve „institucije“. Njega su, ubijeđen je, monstrumom i serijskim ubicom učinile „okolnosti“. Književna sijela i guslanja na Palama, crkvena odlikovanja i pohvale, pijane terevenke, skandiranje njegovog imena... Neprimjetno i nimalo voljno, te „okolnosti“ pretvorile su ga u čudovište.

Ostrostrelec Hokaj, srbsko Oko sokolovo, je svoje žrtve ločeval od življenja z enim samim strelom; nikoli ni dvakrat ustrelil iste "tarče". Ko se je ovedel in se pokesal, v svoji izpovedi, v svoji obtožnici proti sebi, ne omenja in ne obtožuje nikakršne "ustanove". Prepričan je, da so ga za pošast in serijskega morilca naredile "okoliščine": književni večeri in guslanja na Palah, cerkvena odlikovanja in hvalopojke, pijane terevenke, skandiranje njegovega imena ... Neopazno in sploh nehote so ga te "okoliščine" spreminjale v pošast.

Dogajanje

[uredi | uredi kodo]

Osrednji del romana predstavlja trenutek, ko ostrostrelec kot z gromom zadet v globino duše spozna nemoralnost takega poboja. Ta preobrat se zgodi šele, ko slučajno med dnevnimi poročili zve za imena žrtev včerajšnjega pokola. Med njimi je bilo ime tudi njegove izvoljenke, kakor tudi njenega otroka. Kot blisk ga je prešinilo, da sta se tisto edino noč v kavarni hotela „Bristol“ in potem pri njej doma — ko sta "vodila ljubav" — pogovarjala, da bosta dala svojemu otroku ime Jugoslav. In sedaj je zvedel, da je sad njune ljuezni on sam umoril — že šestletnega, a da ni niti slutil, da obstaja – in s tem zatrl za vedno tudi svojo prihodnost. V tem romanu se pokaže nesmiselnost in blaznost vojne, ki navadno ne pokaže, kdo ima prav, ampak bolj „ko je jači taj kvači“ („kdor je močnejši, ta dobiva“) — medtem ko "gor plačajo" nedolžni in nezaščiteni; sledi tudi kesanje, ki pa mu manjka katarza — očiščevanje ter zadoščevanje. Le-to preprečijo ravno tisti, torej najvišji predstavniki SPC, ki bi jo morali spodbujati, če bi seveda bili na višini svojega duhovnega poklica in ne pod vplivom dnevne nacionalistine politike, čeprav prikrite s "Svetosavjem".

„Sarajevo Safari”[23] „Sarajevski Safari”

Početkom decembra 1993. godine, granatiranje grada se primirilo, a sumaglica je pritisnula sarajevsku kotlinu. Pomjerio sam se sa Špicaste stijene, da budem bliže svojim metama. U sumaglici sam ugledao odraslu osobu s povejom kantom u ruci kako žuri ka Sebilj česmi, obučenu u bundu, sa šubarom na glavi. Nisam mogao razaznati da li je žena ili muškarac, niti je li s njom dijete.“Meni je to, ionako, bilo svejedno…” (Ova rečenica ilustrira hladnoću i otuđenost snajperiste, te njegovu dehumanizaciju žrtava pod uticajem ideologije i ratne propagande.)

Meta je pala na leđa. Na malom trgu oko Sebilja, kotrljala se kanta koja neće biti napojena vodom, a dijete je leglo na nepomično tijelo. Pucao sam još jednom. Sutradan je u lovačkom domu, nedaleko od Pala, priređena velika gozba za ratne glavešine, vladike i akademike. Pozvali su i nas snajperiste. Pred sumrak, kad su najvažnije zvanice počele odlaziti, neko je uključio tranzistor da čujemo šta javlja Radio Sarajevo: “…Iako juče grad nije bombardovan, srpski snajperisti poubijali su dvadeset i osam Sarajlija, među njima i osmoro djece. Objavljujemo imena žrtava…” (Ovaj izvještaj pokazuje stvarne razmjere stradanja civila tokom opsade i simbolizuje kontrast između javnog priznanja i privatnog moralnog lomljenja izvršioca.)
“Malo je to, malo, vaš sudnji dan tek dolazi”, povikao je jedan vladika. (Ova izjava odražava glorifikaciju nasilja od strane nekih autoriteta u ratu, što dodatno produbljuje psihološki teret protagonistu.)
“…Kraj Sebilj česme usmrćeni su arheolog Amra Fejzović i njen šestogodišnji sin Jugoslav!” — “Moja Amra i moj… to je moj sin, ničiji drugo nego moj!” – planulo je sjećanje u mome mozgu. (Dramatičan trenutak kada lični gubitak protagonistu otvara oči o moralnoj dimenziji svojih djela.)
Sjetio sam se noći u oktobru ‘86., kada sam joj rekao: Kad bih sina imao, bio bi Jugoslav. “Proklet da sam! Prokleti vi svi, i vaša Udba, i vaša razbojnička država, i vaše Svetosavlje!” – urlao sam, grizući sebe po rukama... (Izjava naglašava unutrašnju katastrofu protagonista i prikazuje kako rat i ideologija mogu razarati i unutrašnji život počinioca.)

V začetku decembra 1993 se je obstreljevanje mesta poleglo in nad sarajevsko dolino je legala someglica. Premaknil sem se s Špičaste stene, da bi bil bližje svojim tarčam. V someglici sem zagledal odraslo osebo z velikim vedrom v roki, ki je hitela proti vodnjaku Sebilj, oblečena v krznen plašč in s kučmo na glavi. Nisem mogel ugotoviti, ali je ženska ali moški, ali pa je nosila otroka. »Saj mi je bilo vseeno...« (Ta stavek ponazarja hladnost in odtujenost ostrostrelca ter njegovo razčlovečenje žrtev pod vplivom ideologije in vojne propagande.)

Tarča je padla na hrbet. Na majhnem trgu okoli Sebilja se je kotalilo vedro, ki ne bo napolnjeno z vodo, otrok pa je legel na negibno telo. Ponovno sem ustrelil. Naslednji dan je bila v lovski koči nedaleč od Pal velika pojedina za vojaške glavešine, vladike in akademike. Povabili so tudi nas ostrostrelce. Proti mraku, ko so najpomembnejši gostje začeli odhajati, je nekdo prižgal tranzistor, da smo lahko slišali, kaj poroča Radio Sarajevo: »... Čeprav mesto včeraj ni bilo bombardirano, so srbski ostrostrelci ubili osemindvajset Sarajevčanov, vključno z osmimi otroki. Objavljamo imena žrtev...« (To poročilo prikazuje resnični obseg trpljenja civilov med obleganjem in simbolizira nasprotje med javno objavo in zasebnim moralnim zlomom storilca.)
»Malo je to, malo je to, vaš sodni dan šele prihaja,« je zavpil neki vladika. (Ta izjava odraža poveličevanje nasilja s strani nekaterih nosilcev vojne, kar še poglablja psihološko breme protagonista.)
»... Arheologinja Amra Fejzović in njen šestletni sin Jugoslav sta bila ubita v bližini vodnjaka Sebilj!« »Moja Amra in moj ... to je moj sin, nihče drugi kot moj sin!« – spomin mi je švignil skozi možgane. (Dramatični trenutek, ko osebna izguba odpre protagonistu oči za moralno razsežnost njegovih dejanj.)
Spomnil sem se noči oktobra '86, ko sem ji rekel: Če bi imel sina, bi bil Jugoslav. »Preklet naj bom jaz! Prekleti vsi vi, vaša Udba in vaša razbojniška država, in vaše Svetosavje!« – sem zarjovel in si grizel roke. (Izjava poudarja notranjo katastrofo glavnega lika in kaže, kako lahko vojna in napačna ideologija uničujeta tudi notranje življenje storilca.)

Ocena

[uredi | uredi kodo]
"Monah Hokaj" v srbščini ima spremno besedilo
"Najpregnantniji Draškovićev roman"[24] "Draškovičev najbolj dodelani roman"

„Najpregnantniji Draškovićev roman Monah Hokaj maestralno zatvara krug "od Noža do Snajpera". Njegovo čitanje nalik je posmatranju erupcije vulkana u čijoj lavi, nadomak apokalipse, gore ljudi, ideje, ideologije, politike, istorije, države i narodi.Ovo je Draškovićevo beskompromisno traganje za opasnim, bogohulnim istinama i kužnim lažima istorije u našem vremenu i prostoru. U auri romana su Dostojevski, Tolstoj, Kazancakis, Saramago…
Višedecenijska žrtva satanizovanja i pokušaja ubistva, sve uvereniji da otvaranja arhiva i obelodanjivanja istina o zločinima i počiniocima na ovom tlu nikada neće biti, Vuk Drašković je odlučio da književnosti još jednom dodeli ulogu nosioca istorijske istine, a istoriji oduzme drevni kompliment da je učiteljica života.Neumoljivi rendgenski zraci osvetljavaju sramnu i kriminalnu ulogu crkvene, državno bezbednosne i vojne vrhuške u ratovima devedesetih, ali i najmračnije kutke ljudskog bića koje izgubi kompas a potom i identitet u mengelama institucija koje dresiraju ubice… Monah Hokaj je urlik do neba i nazad, uključno sa prvim nedvosmislenim određenjem prema ratu u Ukrajini u našoj današnjoj književnosti.“
Ljiljana Šop

„Draškovićev najbolj dodelani roman 'Monah Hokaj'[25] mojstrsko sklepa krog 'od Noža do Ostrostrelca'. Branje je kot opazovanje izbruha vulkana, v lavi katerega na robu apokalipse gorijo ljudje, ideje, ideologije, politika, zgodovina, države in ljudstva. To je Draškovićevo nepopustljivo iskanje nevarnih, bogokletnih resnic in kužnih laži zgodovine v našem času in prostoru. Avra romana vključuje Dostojevskega, Tolstoja, Kazantzakisa, Saramaga ... Vuk Drašković, večdesetletna žrtev demonizacije in poskusa umora, vse bolj prepričan, da se odprtje arhivov in razkritje resnice o zločinih in storilcih na teh tleh nikoli ne bo zgodilo, se je odločil, da književnosti ponovno dodeli vlogo nosilke zgodovinske resnice in zgodovini odvzame starodavni poklon, da je učiteljica življenja. Neusmiljeni rentgenski žarki osvetljujejo sramotno in zločinsko vlogo cerkvenega, državno-varnostnega in vojaškega vrhovništva v vojnah devetdesetih let prejšnjega stoletja, pa tudi najtemnejše kotičke človeškega bitja, ki izgubi kompas, nato pa še svojo istovetnost v zmešnjavi ustanov, ki usposabljajo morilce… Monah Hokaj (=Menih Hawkeye) je krik do nebes in nazaj, vključno s prvim nedvoumnim stališčem do vojne v Ukrajini v naši današnji književnosti."
Ljiljana Šop

Prevod v albanščino "Murgu Hokaj" spremlja razlaga
„Murgu Hokaj“[26] „Menih Hawkeye“ („Monah Hokaj“)

Rrëfimi i Drashkoviçit është i drejtpërdrejtë, si një rrëfim kronikani lufte, ku gjithçka ka marrë rrokullimën e njerëzores, duke kërkuar justifikim, gënjeshtër e mohim. Personazhit Simon, i konvertuar nën kujdesin e peshkopit si “Murgu Hokaj”, i bëhet një varrim i rremë në Jelenovë, ashtu siç edhe i është bërë varrimi i rremë asaj që ndodhi në Sarajevë a Prishtinë. Madje dhe firma e ndërtimit të rrëfimit mban shënimin “Jelenovë”, duke e kthyer rrëfimin në një ceremoni zhvarrimi shpirtëror nga autori të asaj që shoqëria dhe kisha serbe kërkoi ta varroste bashkë me gënjeshtrën e saj. E nëse, në thelb, personazhet romaneske duhet të jenë portrete njerëzish të veprimit të tyre të sotëm apo të së shkuarës, atëherë Simon Ollujiq, personazhi kryesor i romanit “Murgu Hokaj” i Vuk Drashkoviçit e bart këtë mision. Madje ky personazh e bart të djeshmen dhe të sotmen e vet duke u përballuar me një shoqëri që nuk do të pranojë të vërtetën, që do ta shohë vetën në pasqyre jo me shenjat që lënë krimet mbi fytyrën e vrasësit, por me një bukuri të sajuar përballë botës.

Vetë autori, kontroversi Vuk Drashkoviç, i njohur jo vetëm si gazetar por edhe si ultranacionalist, duket se e ka zhvarrosur përmes këtij rrëfimi atë qëndrim publik të tijin kur dikur i kërkonte me letër publike Ismail Kadaresë ( 1987) që të dënonte “irredentizmin kosovar” dhe “krimet historike” që, sipas tij u ishin bërë serbëve nga shqiptarët atje. E megjithatë, si një leksion mbi pendesën njerëzore, Drashkoviç ka mundur të sjellë jo thjesht një rrëfim artistik, por një rrëfim të nevojës së fortë njerëzore për reflektim përballë këmbënguljes së çmendur për të mohuar të shkuarën që vijon të jetë ende mbi qiellin e shqiptarëve të Kosovës, boshnjakëve apo edhe kroatëve. Duke parë ndryshe të shkuarën e tij, Drashkoviç ka fshikulluar elitën fetare dhe kulturore të bashkëqytetarëve të tij, të cilët enden ende mes mitit se ajo çfarë kanë bërë ka qenë thjesht një vetëmbrojtje ndaj dëshirës së fqinjëve për t’i shkatërruar. “Aktgjykimin e shqiptuar ndaj vetes do ta bëj përpara oborrit të peshkopit që mbante jakë gjipsi rreth qafës e që foli me lëvizje në varrimin tim. Në zarfin e dërguar në adresë të peshkopit, do të jetë edhe certifikata e pagëzimit të Simon Ollujiqit... Do të kthehem në Jelenovë”[27]
Më shumë se sa një befasi artistike, i gjithë romani i Drashkoviçit të mposht në leximin e fuqisë së pendesës dhe thirrjes njerëzore për të pohuar fabrikimet e gënjeshtrave ndaj tjetrit dhe të vërtetën e krimeve, pavarësisht murit të fortë të mohimit të atyre që janë gjaku yt, bashkëqytetarët e gjuhës tënde. Në Serbi ky roman vijon të injorohet, duke na treguar rrugën e vështirë që ka e vërteta. Një leksion edhe për pafuqinë e pranimit e të vërtetave tona nën diktaturën çnjerëzore...

Draškovićeva pripoved je neposredna, kot zgodba vojnega kronista, kjer je vse dobilo človeški pridih, iskanje opravičila, laži in zanikanja. Lik Simona, ki se je pod skrbništvom vladika[28] „spreobrnil“ v "meniha Serafima", je lažno pokopan v Jelenovem 2006, tako kot je bil lažno pokopan dogodek v Sarajevu in Prištini. Celo gradbeno podjetje v zgodbi nosi oznako "Jelenovo", s čimer se zgodba spremeni v obred izkopa tistega, kar sta družba in srbska pravoslavna Cerkev želeli pokopati skupaj z njegovo lažjo. In če bi morali biti liki v romanih v bistvu portreti ljudi njihovih sedanjih ali preteklih dejanj, potem Simon Olujić, glavni lik romana "Murgu Hokaj" Vuka Draškovića, nosi to poslanstvo. Ta lik nosi celo svojo preteklost in sedanjost, medtem ko se sooča z družbo, ki ne bo sprejela resnice, ki se bo v ogledalu videla ne z sledmi, ki jih zločini pustijo na obrazu morilca, temveč z izmišljeno lepoto pred svetom.

Zdi se, da je avtor sam, sporni Vuk Drašković, znan ne le kot časnikar, ampak tudi kot ultranacionalist, skozi to pripoved izbrskal tisto svoje javno stališče, ko je nekoč v odprtem pismu Ismaila Kadareja (1987) prosil, naj obsodi »kosovski iredentizem« in »zgodovinske zločine«, ki so jih po njegovem mnenju tamkajšnji Albanci zagrešili nad Srbi. Pa vendar je Drašković kot poduk o človeškem kesanju znal podati ne le umetniško pripoved, temveč pripoved o močni človeški potrebi po razmisleku ob norem vztrajanju pri zanikanju preteklosti, ki je še vedno nad nebom Albancev s Kosova, Bošnjakov ali celo Hrvatov. Z drugačnim pogledom na svojo preteklost je Drašković bičal versko in kulturno elito svojih rojakov, ki še vedno tavajo sredi mita, da je bilo to, kar so storili, zgolj samoobramba pred željo njihovih sosedov, da bi jih uničili. »Sodbo nad seboj bom izrekel pred sodiščem škofa, ki je nosil kolar okoli vratu in je mahal s kadilnico na mojem pogrebu. V ovojnici, poslani na škofov naslov, bo tudi krstni list Simona Olujića ... Vrnil se bom v Jelenovo«.[29]
Branje Draškovićevega celotnega romana vas bolj kot z umetniškim presenečenjem prevzema v poudarjanju, kakšno moč ima kesanje in človeški klic k potrditvi izmišljenih laži o drugih in razodevanju resnice o zločinih, kljub močnemu zidu zanikanja tistih, ki so vaše krvi, vaši sodržavljani po jeziku vaši rojaki. V Srbiji ta roman še naprej ostaja prezrt in nam kaže težko pot, ki jo ima resnica. Zato je to nauk o nemoči sprejemanja naših resnic pod nečloveškim samodrštvom ...

Pisatelj sam presoja svoj roman

Ne čudi, da ljudje posvetne usmeritve in omajanih načel ne moreje razumeti Hokaja in njegove duševne stiske, saj niso več zmožni presojati perečih duhovnih tem, pa najsi gre za človekove pravice, kanonizacijo ali ekumenizem. Nedvoumen odgovor daje sam roman, ki ne obsoja le akademikov in politikov, ampak tudi cerkvenjake, ki so pod vplivom dnevne politike pozabili na svoje duhovno poslanstvo:

Drašković napisao ispovest bez milosti[30] Draškovič je napisal izpoved brez milosti

»On (Hokaj) sudi sebi tri decenije posle svojih prvih snajperskih hitaca. Nema, međutim, nikoga na svetu koji će da sudi i presudi današnjim srpskim Luciferima, koji milione ljudi, svakodnevno, ubeđuju da devedesetih, kad je Hokaj ubijao, ništa nije bilo kako je bilo, i da ništa nije ni kako danas jeste. U njihovim gejzirima laži davi se istina. U njihovim nacionalnim ’pobedama’ začinju se novi porazi i novo Zlo.«

»Tri desetletja po svojih prvih ostrostrelskih zadetkih sodi (Hokaj – Hawkeye) samemu sebi. Na svetu pa ni nikogar, ki bi sodil in izrekel sodbo današnjim srbskim Luciferjem, ki vsak dan prepričujejo milijone ljudi, da v devetdesetih letih, ko je Hokaj ubijal, ni bilo nič tako, kot je bilo, in da nič ni tako, kot je danes. V njihovih gejzirjih laži se utaplja resnica. V njihovih nacionalnih 'zmagah' se rojevajo novi porazi in novo Zlo.«

Opombe

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »Monah Hokaj - Vuk Drašković NOVO!!!« (v srbščini). Beograd: limundo.com. Pridobljeno 2. junija 2026.
  2. ↑ Михаел Антоловић (2024). »ДРАШКОВИЋ, Вук« (v srbščini). Београд: Српска енциклопедија. Pridobljeno 18. maja 2026.
  3. ↑ »Suđenje - Vuk Drašković | Laguna«. laguna.rs (v srbščini). Pridobljeno 8. januarja 2026.
  4. ↑ Disney+. »Watch Hawkeye Full episodes« (v angleščini). disneyplus.com. Pridobljeno 4. junija 2026.
  5. ↑ Roszkowski, Wojciech; Kofman, Jan (2016). Biographical Dictionary of Central and Eastern Europe in the Twentieth Century. Routledge. str. 1995–1998. ISBN 978-1-31747-593-4.
  6. ↑ Erlanger, Steven (23. avgust 1999). »Serbs' Other Political Couple: Vuk and Danica Draskovic«. The New York Times.
  7. ↑ Ivo Goldstein (1. oktober 2024). »Bratstvo i jedinstvo – temelj socijalističke Jugoslavije i Bosne i Hercegovine« (v bosanščini). researchgate.net. Pridobljeno 18. junija 2026.
  8. ↑ »Nož - Vuk Drašković - Knjige o kojima se priča« (v srbščini). laguna.rs. Pridobljeno 14. maja 2026.
  9. ↑ Erlanger, Steven (23. avgust 1999). »Serbs' Other Political Couple: Vuk and Danica Draskovic«. The New York Times.
  10. ↑ Zoran Knežević predsednik (1. januar 2026). »Српска академија наука и уметности« (v srbščini). Beograd: sanu.ac.rc.rs. Pridobljeno 15. junija 2026.
  11. ↑ Mato Artuković (15. december 2019). »Kult 'ugroženog Srbina' traje već 150 godina zahvaljujući hrvatskim Jugoslavenima« (v hrvaščini). Maxportal.hr. Pridobljeno 18. junija 2026.
  12. ↑ Uredništvoa (1986). »Memorandum Srpske akademije nauka i umetnosti : Srpska akademija nauka i umetnosti : Free Download, Borrow, and Streaming : Internet Archive« (v srbščini). Beograd: Srpska akademija nauka i umetnosti. Pridobljeno 18. junija 2026.
  13. ↑ Uredništvo (19. april 2022). »Masovna histerija - Ludilo, opsednutost« (v srbščini). Dnevni Puls. Pridobljeno 18. junija 2026.
  14. ↑ Siniša Bošković (19. september 2023). »Vuk Drašković: intervju - Brda pala, a uzdigle se doline!« (v srbščini). Beograd: Antena M. Pridobljeno 26. maja 2026.
  15. ↑ »Otkriveno spomen obilježje na Špicastoj stijeni« (v bosanščini). Sarajevo: Općina Stari Grad Sarajevo. 11. maj 2015. Pridobljeno 26. maja 2026.
  16. ↑ A. K. (3. avgust 2024). »Sebilj česma spaja tri grada. Simbol neobične arhitekture i dizajna spaja tri grada, Sarajevo, Novi Pazar i Beograd« (v srbščini). Beograd: Kurir.rs. Pridobljeno 2. junija 2026.
  17. ↑ Ivana Vašarević (8. december 2025). »Sebilj u Sarajevu: Najpoznatiji simbol Baščaršije. Turisti obožavaju ovo mjesto u Sarajevu koje izgledom podsjeća na kiosk, ali to nije: kažu da voda s ove česme ima tajanstvenu moć« (v hrvaščini). Sarajevo: putnikofer.hr. Pridobljeno 2. junija 2026.
  18. ↑ »Česma Sebilj« (v bosanščini). Sarajevo: Česma.ba. Pridobljeno 2. junija 2026.
  19. ↑ »ŠOKANTAN INTERVJU VUKA DRAŠKOVIĆA: 'Srpski svet je kopija originala Adolfa Hitlera'« (v bosanščini). Sarajevo: Slobodna Bosna. 19. februar 2024. Pridobljeno 22. maja 2026.
  20. ↑ Veljko Lalić (22. maj 2022). »Memoari Vuka Draškovića: Nisam želeo smrt Jugoslavije, ali nisam ni nevin« (v srbščini). Nedeljnik.rs. Pridobljeno 15. maja 2026.
  21. ↑ »mrziti na neprijatelja, naređenje izvršenje, izvrši pa se žali«- »sovražnike je teba sovražiti, ukaz je treba (vedno) izvršiti, napravi pa se (potem) pritoži«
  22. ↑ Siniša Bošković (19. september 2023). »Vuk Drašković: intervju — Brda pala, a uzdigle se doline!« (v srbščini). Beograd: Antena M. Pridobljeno 26. maja 2026.
  23. ↑ Urednik (4. december 2025). »„SARAJEVO SAFARI". Roman VUKA DRAŠKOVIĆA: Kako je srpski snajperista u Sarajevu ubio svog sina i ženu« (v srbščini). pumpajj.com. Pridobljeno 15. junija 2026.
  24. ↑ Vuk Drašković. »Vuk Drašković: Monah Hokaj« (v srbščini). Beograd: makart.rs. Pridobljeno 27. maja 2026.
  25. ↑ 'Monah Hokaj' je v angleščini 'Monk Hawkeye', v slovenščini pa 'Menih Hawkeye'; v vseh jezikih se nanaša na ameriškega filmskega junaka-maščevalca 'Hokaja' — 'Hawkeye-a'
  26. ↑ Uredništvo (2. junij 2026). »"Murgu Hokaj", një rrëfim për pendesën« (v albanščini). PressReader.com. Pridobljeno 3. junija 2026.
  27. ↑ “Murgu Hokaj”, faqe 156
  28. ↑ ta neimenovani „črnogorsko-primorski vladika“ je nedvomno Amfilohij (1938-2020), ki je tu vladal od 1990 pa do svoje smrti v imenu SPC iz Beograda, ki ima na tem „svojem“ črnogorskem področju le enega škofa. Znan je bil po skrivanju nekaterih udeležencev v vojnih zločinih pri Razpadanju Jugoslavije, za katerimi je Haško sodišče razpisalo tiralico in po vsestranski javni podpori, ki so jo uživali pod njegovim okriljem. Njegov naslednik je za spoznanje manj vpleteni v dnevno politiko Joanikij Mićović
  29. ↑ “Murgu Hokaj”, Vuk Drashkoviç, f. 59, Koliqi, 2024, Prishtinë / »Menih Hokaj«, Vuk Drašković, stran 156, Koliqi, 2024, Priština
  30. ↑ Uredništvo (1. september 2023). »MONAH HOKAJ ZATVARA KRUG ZAPOČET S ROMANOM NOŽ: Vuk Drašković napisao ispovest bez milosti, a evo kad stiže pred publiku« (v srbščini). kurir.rs. Pridobljeno 15. maja 2026.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]

Monah Hokaj

[uredi | uredi kodo]
(srbsko)

Pisatelj

[uredi | uredi kodo]
(srbsko)

Vidniki

[uredi | uredi kodo]
(srbsko)
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Menih_Hawkeye&oldid=6691706«