Mejna osebnostna motnja

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Mejna osebnostna motnja
Edvard Munch - The Brooch. Eva Mudocci - Google Art Project.jpg
Idealization is seen in Edvard Munch's The Brooch. Eva Mudocci (1903)[1]
Specializacijapsihiatrija
Simptominestabilni medosebnimi odnosi, slaba samopodoba, labilno čustvovanje,[2] impulzivnost, ponavljajoče samomorilsko vedenje in samopoškodbe, strah pred zavrnitvijo, občutek praznine, neustrezno izražanje jeze, odcepljenost od realnosti[3][4]
Zapletisamomor[3]
Običajni začetekzgodnja odraslost[4]
Trajanjedolgotrajna motnja[3]
Vzrokinepojasnjen[5]
Dejavniki tveganjapojavljanje v družini, travma, zloraba[3][6]
Diagnostični postopkina osnovi poročanih simptomov[3]
Diferencialne diagnozemotnja identitite, motnje razpoloženja, potravmatska stresna motnja, cptsd, bolezen odvisnosti, druge osebnostne motnje skupine B (histrionična, narcistična ali antisocialna osebnostna motnja)[4][7]
Zdravljenjevedenjska terapija[3]
Prognozaizboljšanje s časom[4]
Pogostost1,6 % ljudi v določenem letu[3]

Mejna osebnostna motnja je osebnostna motnja z izraženim labilnim, močnim čustvovanjem, slabo, izkrivljeno samopodobo, nestabilnimi medosebnimi odnosi.[2][3][4][8] Osebe z mejno osebnostno motnjo se pogosto samopoškodujejo in poslužujejo nevarnih oblik vedenja.[3] Občutijo lahko praznino, strah pred zavrnitvijo in odcepljenost od realnosti.[3] Simptome lahko sprožijo dogodki, ki za ostale pomenijo nekaj povsem običajnega. [3] mejna osebnostna motnja se začne običajno kazati v zgodnji odraslosti in se javlja v različnih situacijah.[4] Z mejno osebnostno motnjo so pogosto povezane zloraba substanc, depresija in motnje hranjenja.[3] Okoli 10 % ljudi z mejno osebnostno motnjo umre zaradi samomora.[3][4] Gre za motnjo, ki je pogosto stigmatizirana, tudi med strokovnjaki.[9]

Vzroki mejne osebnostne motnje niso pojasnjeni, kaže pa, da so vključeni dedni, nevrološki, okolijski in družbeni dejavniki.[3][5] Okoli petkrat pogosteje se pojavi pri osebah z bližnjim sorodnikom z isto motnjo.[3] Najverjetneje imajo pomembno vlogo tudi pomembni življenjski dogodki.[6] Mehanizem, ki privede do motnje, verjetno zajema živčne celice v frontolimbičnem predelu.[6] Mejno osebnostno motnjo je treba ločiti od drugih sorodnih motenj, kot so motnja osebnosti ali bolezni odvisnosti.[4]

mejna osebnostna motnja se pogosto zdravi s terapijo, kot sta kognitivno-vedenjska terapija (KVT) ali dialektična vedenjska terapija (DVT).[3] DVT lahko zmanjša tveganje za samomor.[3] Psihoterapija lahko poteka tudi v skupini.[3] Ne obstaja zdravilo, ki bi pozdravilo mejno osebnostno motnjo, lahko pa so zdravila v pomoč pri blaženju določenih simptomov.[3] Hudi primeri motnje zahtevajo bolnišnično oskrbo.[3]

V obdobju določenega leta ima po neki oceni 1,6 % ljudi mejno osebnostno motnjo, nekatere ocene govorijo celo o 6-% razširjenosti.[3][4] Ženske so diagnosticirane okoli trikrat pogosteje kot moški.[4] Kaže, da pri starejši populaciji motnja postane manj pogosta.[4] Pri okoli polovici oseb z mejno osebnostnjo motnjo pride v desetih letih do izboljšanja.[4]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Edvard Munch : the life of a person with borderline personality as seen through his art. [Danmark]: Lundbeck Pharma A/S. 1990. str. 34–35. ISBN 978-8798352419.
  2. 2,0 2,1 https://www.termania.net/slovarji/slovenski-medicinski-slovar/5527860/motnja?query=motnja&SearchIn=All, Slovenski medicinski e-slovar, vogled: 27. 10. 2020.
  3. 3,00 3,01 3,02 3,03 3,04 3,05 3,06 3,07 3,08 3,09 3,10 3,11 3,12 3,13 3,14 3,15 3,16 3,17 3,18 3,19 3,20 "Borderline Personality Disorder". NIMH. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. 3. 2016. Pridobljeno dne 16. 3. 2016.
  4. 4,00 4,01 4,02 4,03 4,04 4,05 4,06 4,07 4,08 4,09 4,10 4,11 Diagnostic and statistical manual of mental disorders : DSM-5 (5th izd.). Washington, D.C.: American Psychiatric Publishing. 2013. str. 645, 663–6. ISBN 978-0-89042-555-8.
  5. 5,0 5,1 Clinical Practice Guideline for the Management of Borderline Personality Disorder. Melbourne: National Health and Medical Research Council. 2013. str. 40–41. ISBN 978-1-86496-564-3. In addition to the evidence identified by the systematic review, the Committee also considered a recent narrative review of studies that have evaluated biological and environmental factors as potential risk factors for BPD (including prospective studies of children and adolescents, and studies of young people with BPD)
  6. 6,0 6,1 6,2 Leichsenring F, Leibing E, Kruse J, New AS, Leweke F (January 2011). "Borderline personality disorder". Lancet. 377 (9759): 74–84. doi:10.1016/s0140-6736(10)61422-5. PMID 21195251.
  7. "Borderline Personality Disorder Differential Diagnoses". emedicine.medscape.com. Pridobljeno dne 10 March 2020.
  8. Chapman, Alexander L. (avgust 2019). "Borderline personality disorder and emotion dysregulation". Development and Psychopathology (angleščina). Cambridge, England: Cambridge University Press. 31 (3): 1143–1156. doi:10.1017/S0954579419000658. ISSN 0954-5794. PMID 31169118. Neznan parameter |name-list-style= ni upoštevan (pomoč)
  9. Aviram RB, Brodsky BS, Stanley B (2006). "Borderline personality disorder, stigma, and treatment implications". Harvard Review of Psychiatry. 14 (5): 249–56. doi:10.1080/10673220600975121. PMID 16990170.