Pojdi na vsebino

Mednarodno geofizikalno leto

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Logotip

Mednarodno geofizikalno leto (francosko Année géophysique internationale, angleško International Geophysical Year, kratica IGY) je bil mednarodni raziskovalni program, ki je potekal med 1. julijem 1957 in 31. decembrom 1958. Cilj programa je bil izvesti vrsto globalno koordiniranih opazovanj Zemlje, s katerimi bi pomagali odgovoriti na najpomembnejša odprta znanstvena vprašanja na področju ved o Zemlji – t.i. »napad na neznano«.

V obdobju kmalu po drugi svetovni vojni, ko so velesile šele dobro pričele z demilitarizacijo in uporabo novih tehnologij v civilne namene, je kljub zapletenim odnosom v času hladne vojne aktivnost združila več deset tisoč znanstvenikov, tehnikov in prostovoljcev ter desetine akademij in znanstvenih združenj iz 67 držav vsega sveta, vključno z največjima rivaloma Sovjetsko zvezo in ZDA.[1] Od večjih držav je sodelovanje zavrnila le Ljudska republika Kitajska zaradi udeležbe Republike Kitajske (Tajvana).[2]

Koordinirana opazovanja in meritve na globalni ravni so omogočila prelomna odkritja, kot sta obstoj Van Allenovih sevalnih pasov okoli Zemlje in povezanost oceanskih grebenov v globalni sistem.[3] Najvidnejši rezultat je bila izstrelitev prvih satelitov v Zemljino orbito, sovjetskih Sputnika 1 in 2 ter ameriškega Explorerja 1, s katerim sta državi začeli vesoljsko tekmo. To je bilo sicer edino področje, kjer zaradi vojaških interesov sodelovanje in izmenjava podatkov nista zaživela.[4]

Drugje so bile posledice daljnosežne. Številni raziskovalni programi na ožjih področjih so se nadaljevali tudi po koncu programa, med njimi programi antarktičnih odprav, dolgoročnega opazovanja ledenikov in dolgoročnih meritev atmosferske koncentracije ogljikovega dioksida. Za mnoge sodelujoče države v razvoju je predstavljalo začetek nacionalnih programov spremljanja stanja okolja. Sodelovanje je dalo tudi osnovo za vzpostavitev sistema Pogodbe o Antarktiki, ki zagotavlja izkoriščanje južne celine za miroljubne namene.[1][4]

Aktivnosti

[uredi | uredi kodo]
Japonska spominska znamka za 10 jenov s podobo raziskovalne ladje Sōya in pingvina
Ena od približno 100 ekip prostovoljcev v sklopu operacije Moonwatch, zadolžena za spremljanje prvih satelitov pred vzpostavitvijo namenskih sledilnih postaj

V programu so sodelovala znanstvena združenja in nacionalne akademije, skupno več deset tisoč znanstvenikov, tehnikov in prostovoljcev pod okriljem Mednarodnega sveta znanstvenih združenj (ICSU; danes Mednarodni znanstveni svet). Ta je ustanovil posebni komite (Comité Speciale de l'Année Géophysique Internationale, CSAGI) pod vodstvom britanskega fizika in matematika Sydneyja Chapmana za koordinacijo, generalni sekretar pa je postal belgijski fizik in meteorolog Marcel Nicolet.[5]

Program je obsegal 11 strokovnih področij:

Dodatno področje je bilo posvečeno razvoju raket in satelitov ter še eno za vzpostavitev navadnih in posebnih »svetovnih dni« za usklajeno opazovanje.[6]

Leto 1957/1958 je bilo izbrano zaradi takrat predvidenega viška Sončeve aktivnosti, ki naj bi po predvidevanjih povečala intenzivnost dogajanja v zgornjih plasteh ozračja, kar je spadalo v sklop zanimanja več področij.[4] Tako je bil med drugim vzpostavljen niz opazovalnih postaj z radijskimi povezavami s centralo, ki je omogočil neprekinjeno 24-urno opazovanje Sonca.[1]

Aktivnosti stalnih in začasnih raziskovalnih postaj so bile koncentrirane na polarnih območjih (Arktika in Antarktika) ter ob ekvatorju, ob poldnevnikih 70–80ºW (Amerika), 10ºE (Evropa in Afrika) in 140ºE (Vzhodna Azija in Oceanija). Osemnajstmesečno obdobje je bilo izbrano, da je omogočilo eno leto opazovanja na polarnih območjih, do katerih je možno priti le poleti in s tem pokriti oba tečaja. Znotraj tega obdobja so določili redne svetovne dneve, okvirno tri dni ob vsakem mlaju, in posebne svetovne dneve ob večjih Sončevih izbruhih, ko so potekale koordinirane meritve elektromagnetnih pojavov v ozračju. Izdelali so priročnike s standardiziranimi metodami, da bi bili rezultati meritev primerljivi.[1] Za zbiranje, arhiviranje in deljenje pridobljenih podatkov je bilo ustanovljenih več podatkovnih centrov.[5]

Sodelujoče države

[uredi | uredi kodo]

Sodelovali so strokovnjaki s podporo vlad 67 držav:[1]


Snovanje

[uredi | uredi kodo]
Infografika Antarktike z načrti aktivnosti IGY (izdana konec leta 1956)

Mednarodno geofizikalno leto je bila zamisel skupine v ZDA delujočih znanstvenikov in članov raznih vladnih odborov za znanost, ki so po vojni iskali načine, kako obnoviti mednarodno sodelovanje na področju geofizike in izkoristiti novo raketno tehniko ter druge novosti za meritve v višjih plasteh ozračja.[1] Ti so sprva sklenili, da bodo predlagali tretjo izvedbo mednarodnega polarnega leta, podobne iniciative, osredotočene na polarna območja, ki je potekala 25 in 75 let prej. To so bili fizik in inženir Lloyd Berkner, geofiziki Sydney Chapman, J. Wallace Joyce in Ernest Vestine ter fizik Fred Singer, ki jih je na večerji pri sebi doma gostil astrofizik James Van Allen. Zamisel so predstavili na več znanstvenih srečanjih in prek združenj, ki so jih organizirala, je prišla do ICSU. Kmalu je na pobudo nekaterih združenj okvir načrtov zaobjel ves svet in dogodek je bil preimenovan v Mednarodno geofizikalno leto.[4]

V ta namen ustanovljeni CSAGI je organiziral več mednarodnih srečanj za pripravo. Zamisel je hitro pridobivala podpornike in že na prvem srečanju spomladi 1953 v Bruslju je svojo pripravljenost izrazilo 26 držav, katerih znanstvena združenja bi pokrivala praktično vsa področja ved o Zemlji. V še vedno napetem ozračju hladne vojne, ki ga je ravno takrat omilila Stalinova smrt, je Sovjetska zveza na srečanja sprva pošiljala le opazovalce, ob ameriški napovedi izstrelitve satelita pa se je sovjetska vlada odločila za aktivno sodelovanje in leta 1955 so delegati predstavili zelo obširen sovjetski program.[4] Edina nerešljiva prepreka je bil spor med vladama Ljudske republike Kitajske in Republike Kitajske. Zaradi vabila CSAGI Republiki Kitajski (Tajvanu) je vplivno vodstvo kitajskega ministrstva za zunanje zadeve prepričalo vodstvo Komunistične partije, da se odpove sodelovanju. Potezo so namreč razumeli kot poskus izenačitve legitimnosti oblasti na Tajvanu, s tem pa zahodnega vpletanja v spor kot odraz ameriškega imperializma.[2]

Poleg krovnih plenarnih srečanj so komiteji za vsako področje organizirali ožja srečanja, nekaj srečanj pa je bilo tudi regionalno usmerjenih (za vsako območje sveta). Sestava področnih komitejev ni bila določena po narodnosti, temveč po stroki, kar je bilo za upravljanje znanstvenih raziskav prelomno. Poleg samih raziskav so snovalci posebno pozornost posvetili tudi promociji odkritij v najširši javnosti, med drugim z izdelavo poljudnoznanstvenega gradiva za učitelje, ter upravljanju z raziskovalnimi podatki, za kar so si zamislili sistem svetovnih podatkovnih centrov.[4]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1 2 3 4 5 6 Nicolet, Marcel. »The International Geophysical Year 1957/58« (PDF). Svetovna meteorološka organizacija. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 28. julija 2013. Pridobljeno 24. avgusta 2025.
  2. 1 2 Wang, Zuoyue; Zhang, Jiuchen (2010). »China and the International Geophysical Year«. Globalizing Polar Science. New York: Palgrave Macmillan US. str. 143–155. doi:10.1057/9780230114654_9. ISBN 978-0-230-10533-1.
  3. ↑ »IGY History«. NOAA Global Monitoring Laboratory. Pridobljeno 24. avgusta 2025.
  4. 1 2 3 4 5 6 Korsmo, Fae L. (1. julij 2007). »The Genesis of the International Geophysical Year«. Physics Today. Zv. 60, št. 7. str. 38–43. doi:10.1063/1.2761801. ISSN 0031-9228.
  5. 1 2 Korsmo, F.L. (2010). »The Origins and Principles of the World Data Center System« (PDF). Data Science Journal. 8: IGY55–IGY65. doi:10.2481/dsj.SS_IGY-011. ISSN 1683-1470. Pridobljeno 24. avgusta 2025.
  6. ↑ »65 Years Ago: The International Geophysical Year Begins«. NASA. 5. julij 2022. Pridobljeno 23. avgusta 2025.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Mednarodno_geofizikalno_leto&oldid=6516308«