Maximilien Robespierre

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Maximilien Robespierre
Portret
Rojstvo 6. maj 1758({{padleft:1758|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:6|2|0}})[1][2][3][4]
Arras
Smrt 28. julij 1794({{padleft:1794|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:28|2|0}})[1][2][3][4] (36 let)
Pariz
Državljanstvo Flag of France.svg Francija
Poklic politik, odvetnik, novinar, revolucionar
Podpis Signature de Maximilien de Robespierre.jpg

Maximilien François Marie Isidore de Robespierre, francoski filozof, politik in pravnik, * 6. maj 1758, Arras, Grofija Artois, Francija, † 28. julij 1794, Pariz, Francija.

Bil je filozof, politik, novinar, aktivist in pravnik, poleg tega je eden ključnih mož v francoski revoluciji. V svojem življenju se je boril za socialno odgovorno državo, splošno volilno pravico za vse moške, poleg tega pa je bil velik zagovornik terorja v obdobju francoske revolucije.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Rojen je bil 6. maja 1758 v francoskem mestu Arras v grofiji Artois kot najstarejši otrok v družini. Mama mu je umrla pri 6. letih, oče pa jih je kmalu zatem zapustil, zato sta otroke vzgajala stara starša. Mladi Maximilien se je izobraževal v Parizu, kasneje pa je diplomiral iz prava na univerzi Lycée Louis-le-Grand in leta 1781 opravil pravosodni izpit.

Kot član Splošnih stanov (États généraux), kasneje Narodne skupščine ter Jakobinskega kluba, se je zavzemal za odpravo smrtne kazni, odpravo suženjstva, boril se je za splošno volilno pravico, kjer bi imeli volilno pravico vsi moški ne glede na raso, religijo in imetje, poleg tega pa se je boril za odpravo kraljevine in nastanek republike, prav tako je močno nasprotoval vojni s Habsburško monarhijo.

Kot član Komiteja za nacionalno varnost (Comité de salut public) je odigral pomembno vlogo v obdobju jakobinskega Terorja, ki se je končal nekaj mesecev pred njegovim obglavljenjem julija 1794, ki je sledilo Termidorijanski reakciji, med katerim so ga skupaj z najožjimi sodelavci obsodili na smrt brez zakonitega procesa.

Maximilienovo življenje so močno zaznamovale razsvetljenske ideje 18. stoletja, med katerimi sta največje vloge odigrala Montesquieu in Rousseau. Z vdanostjo in z dejanji, pri katerih je stal za svojimi besedami si je prislužil naziv l'Incorruptible (Nepodkupljiv). Njegov sloves se je spreminjal skozi čas, vrh pa je dosegel v 20 letih prejšnjega stoletja, ko ga je francoski zgodovinar Albert Mathiez označil za prepričljivega govornika, ki se je zavzemal za revne in zatirane, za nasprotnika privržencev kraljevine, nasprotnika pokvarjenih politikov, varuha republike, poleg tega naj bi bil neustrašen voditelj francoske revolucije in zagovornik socialno odgovorne države. Kasneje pa je postal poznan predvsem po radikalnih političnih čistkah in pobijanju političnih nasprotnikov.

Politična kariera[uredi | uredi kodo]

Na Robespierrove politične ideje je imel največji vpliv Jean-Jacques Rousseau. Robespierrovo razumevanje revolucionarne vrline in njegov program za gradnjo politične suverenosti iz neposredne demokracije je navdihnil prav Rousseau. Robespierre je verjel, da so ljudje Francije temeljno dobri ljudje in so zato sposobni izboljšati razmere v državi.

Ko je končal s študijem prava, je bil Robespierre kot pravnik potrjen v Arrasu. Škof Arrasa, Louis François Marc Hilaire de Conzié, ga je določil za kazenskega sodnika v škofiji Arras maja 1782. Med sodiščnimi zaslišanji je pogosto zagovarjal človekove pravice in ideje razsvetljenstva. V Arrasu je bil znan kot eden izmed najboljših pisateljev predvsem po zaslugi esejev za katere je prejel kar nekaj nagrad.

Decembra 1783 je bil izvoljen za člana akademije v Arrasu. Redno je obiskoval sestanke te akademije in leta 1784 dobil medaljo akademije Metza za njegov esej, v katerem je govoril, ali naj bi na sorodnike kriminalca vplivale posledice zločina, ki ga je le ta zagrešil. Nagradi si je delil z Pierrom Louisom de Lacretellom, ki je bil branilec in novinar v Parizu. Veliko njegovih nadaljnjih esejev je bilo manj uspešnih, vendar je bil njegov neuspeh kompenziran z njegovo priljubljenostjo v literarnem in glasbenem društvu v Arrasu. To društvo je bilo imenovano "Rosatia" in pri sestankih je Robespierre spoznal Lazara Carnota, ki je kasneje postal njegov sodelavec pri Komiteju za nacionalno varnost.

Leta 1788 je Robespierre sodeloval pri razpravi, kjer naj bi izvoliti francosko podeželsko vlado oziroma predstavnike tretjega stanu v Splošne stanove. Kralj Ludvik XVI. je razglasil nove volitve za vse stanove in s tem omogočil Robespierru, da kandidira za poslanca tretjega stanu, ki je bil potem izvoljen s podporo državnih volivcev, kljub veliki konkurenci. Ko je Robespierre prispel na Versailles, je bil dokaj nepoznan, vendar je v kritičnem letu 1789 postal predstavnik Narodne skupščine. Robespierre se je velikokrat obračal na ljudi in je bil pogosti govornik Narodne skupščine, kjer je spregovoril o različnih idejah za Deklaracijo o pravicah človeka in državljana, pogosto z velikim uspehom.

Jakobinski vzpon[uredi | uredi kodo]

Robespierre se je že zgodaj spoznal z Društvom prijateljev ustave, ki so bili kasneje poznani kot Jakobinci, kateri so prvotno prihajali iz Bretanije. Ko se je društvo preselilo v Pariz je začelo hitro naraščati število članov, društvu so se pridružili predvsem mladi izobraženi meščani in mali trgovci. Med temi ljudmi je Robespierre našel naklonjeno občinstvo. Leta 1789 so Jakobince zapustili številni desno usmerjeni bogati meščani in s tem se je zmanjšal vpliv starih voditeljev Jakobincev kot so Bernave, Duport in Alexandre de Lameth in z začetkom revolucije so pobudo prevzeli levo usmerjeni člani, med katerimi je bil tudi Robesspiere. Robesspiere je ohranil skromen način življenja v Versaiju kot tudi kasneje v Parizu. Oktobra 1790 je bil imenovan za vrhovnega sodnika v Versaillesu.

Robespierre pa je svoj čas in trud vseeno posvetil Narodni skupščini, kjer se je začela oblikovati ustava. Njegova borba za svobodo in enakost pa mu je prinesla več sovražnikov kot prijateljev. Po aretaciji Ludvika XVI. (med 20. in 21. junijem 1791), za katerega je Robespierre zahteval sojenje, so nasprotovanja revoluciji postajala čedalje glasnejša.

Junija 1791 je bil izvoljen za pariškega javnega tožilca. V Jakobinskem klubu je močno nasprotoval ideji vojne z ostalo reakcionarno Evropo, ki naj bi jo njegovi nasprotniki smatrali kot širjenje revolucije. Ko so Brissotovi privrženci začeli širiti nasprotovanje Robespierru, je Robesspiere ustanovil časopis Le Défenseur de la Constitution (Obramba Ustave), s tem pa še povečal svoj politični vpliv. Kmalu za tem je besedno napadel La Fayetta, ki je postal poveljnik francoske vojske in katerega je sumil, da pripravlja vojaški udar, kar mu je Robespierre tudi očital, a mu tega ni moral dokazati. Robespierre je že pred vojno napovedal velike izgube v vojni proti Avstriji in Prusiji in ko je grozila invazija teh dveh držav so ljudje podprli Robespierrja. Robesspiere je oprostil morilce zaprtih plemičev, ki so v septembrskem masakru vdrli v zapore in pobili številne plemiče in kmalu zatem je bil v Parizu izvoljen za predsednika Nacionalnega konventa. Na sojenju kralja Ludvika XVI. decembra 1792, je Robespierre zahteval usmrtitev kot kazen za kraljeve zločine.

Vloga v Nacionalnem konventu[uredi | uredi kodo]

Robespierre se je že zgodaj zapletel z žirondisti, neformalno politično skupino, ki je bila deloma v Jakobinskem klubu. Žirondisti so v nasprotju z bolj radikalnimi jakobinski, katerih pomemben glas je bil Robespierre, v nasprotju z njimi podpirali politično demokracijo, ne pa tudi socialne. Poleg tega so žirondisti kontrolirali vlado in državno upravo. Po tem ko je postal predsednik Konventa, so Robespierre in njegovi sodelavci zavzeli zadnje in višje klopi parlamenta, kar jim je dalo vzdevek montagardi (iz. fra. La Montagne, gora), pod njimi so sedeli Žirondinci, še nižje pa neodločeni člani Konventa. 26. septembra je žirondist Marc-David Lasource obtožil Robesspiera, da želi vzpostaviti diktaturo, ta pa je to v svojem naslednjem govoru močno zanikal. Ta govor je močno razklal odnos med žirondisti in montagardi v Jakobinskem klubu, prednost pa so uveljavili montagardi.

Vladavina Terorja[uredi | uredi kodo]

Po propadu monarhije se je Francija soočala s težavami kot so vojna, suša in posledično slabe letine, prav tako je še vedno trajala državljanska vojna in nenehna nevarnost invazij od evropske reakcije. Robespierre je bil 27. julija 1793 izvoljen za poslanca Odbora splošne varnosti, čeprav si tega položaja ni želel. Čeprav naj bi bili vsi člani odbora enakovredni, so ljudje opisovali Robespierra kot bolj pomembnega in vodilnega. Nekateri so pretiravali pri tem in so to govorili samo zato, da so ga kasneje lahko uporabili za grešnega kozla, ko so se položaji zalomili in so Robespierra usmrtili.

Kot govornik je hvalil revolucionarno stranko in zagovarjal, da je teror, vsaj tako kot ga je on definiral, nujen, hvalevreden in neizogiben. Prepričan je bil, da lahko republiko reši samo čistost državljanov in da je bil njegov teror nujen, ker je poskusil ohraniti revolucijo in republiko.

Njegovi govori so bili izjemni - imel je moč, da spremeni stališče katerega koli občinstva. Njegove tehnike govora so vsebovale pozivanje morale in pogosta uporaba retoričnih vprašanj z namenom, da se poveže z občinstvom. Uporabljal je veliko gest in idej ter osebne izkušnje v življenju, da je obdržal pozornost občinstva. Na koncu govorov je poudaril, da je bil vedno pripravljen umreti za zmago revolucije.

Ker je verjel, da revolucija še vedno poteka in da obstaja nevarnost sabotaže, je vcepil v ljudstvo misel, da je teror nujno pomemben. V svojem terorju ni videl prostora za usmiljenje. Pravil je, da je počasna razsodba enaka kot nekaznovanje in da negotovost kaznovanja opogumi krivce. Kot privrženec Rousseaujevih naukih je verjel, da je njegova dolžnost kot služabnik družbe, da pospeši revolucijo in da mu lahko to uspe, le če jo brani na vseh področjih.

Aretacija in smrt[uredi | uredi kodo]

Maja 1794 je bil predstavljen 22. dekret, ki naj bi odboru za narodno varnost dodelil še več dovoljenj za usmrčevanje. Ta naj bi dovoljeval usmrtitev že na podlagi sumov kakršnega koli mnenja proti republiki. S tem so člani Konventa dooumeli, da bi Robespierre s tem zakonom lahko začel preganjati tudi člane Konventa in Odbora za nacionalno varnost. 26. julija 1794 se je Robespierre pojavil na zboru Konventa in se branil obtožb glede diktatorstva in tiranije. Nato je začel opozarjati na zarote proti republiki. Poleg tega je namignil, da so med zarotniki tudi člani Konventa, kljub temu pa ni podal nobenih specifičnih imen. Konvent je kmalu za temi dogodki izdal nalog o aretaciji Robespierra in njegovih sodelavcev. Pri aretaciji pa se je zapletlo. Vojska pod generalom Cofinnhalom je osvobodila Robespierra in njegove sodelavce in se nato odpravila nad Konvent, ta pa jih je pričakal s številčnejšo vojsko zato je vojska pod Cofinnhalom začela razpadati in preostanek se je umaknil v Hotel de Ville. Konvent jih je nato razglasil za kriminalce, s tem pa jim je grozila smrtna kazen, zato je večina vojske dezertirala. Robespierre in sodelavci so poizkusili s samomori, vendar jih večina ni uspela, Robesspiere si je s strelom v glavo poškodoval le spodnjo čeljust. Naslednjega dne 28. julija, je bil Robespierre usmrčen z giljotino brez sojenja na Trgu revolucije, poleg njega pa so bili usmrčeni še njegov mlajši brat Augustin, Couthon, Saint-Just, Hanriot in še dvanajst Robespierrovih privržencev.

Zapuščina[uredi | uredi kodo]

Maximilien Robespierre ostaja sporna osebnost do danes. V Franciji danes ni spomenika oziroma kipa v njegovo čast, po njem je poimenovana le železniška postaja, nekaj mest in nekaj ulic. Med Oktobrsko revolucijo je Robespierre v Rusiji doživel številna občudovanja, zato so mu postavili kipa v Moskvi in Sankt Petersburgu.

Znane misli[uredi | uredi kodo]

  • »Kaznovati zatiralce človeštva je milost, odpustiti jim je krutost
  • »Vsak zakon, ki krši človekove neodtujljive pravice, je nepravičen in tiranski; to sploh ni več zakon.«
  • »Skrivnost svobode je v tem, da ljudi izobražujemo, medtem ko je skrivnost tiranije puščati jih nevedne.«
  • »Kralj mora umreti, da država lahko živi.«
  • »Usmiljenje je izdaja.«
  • »Institucija, katera ne smatra ljudi kot dobre in sodnika kot potencialno podkupljivega je slaba.«

Dela[uredi | uredi kodo]

Robespierre v življenju ni izdal nobene knjige, dandanes poznamo le njegove eseje, za katere je prijel številne nagrade. O Robespierru pa je bilo napisanih že kar nekaj biografij in drugih del:

Angleške:
- Robespierre (1999), avtorjev Colina Haydona in Williama Doyla.
- Robespierre (1999), Johna Hardmana
- Robespierre: The Voice of Virtue (2011), Otta J. Scotta
- Robespierre: A Revolutionary Life (2012), Petra McPheeja

Dela prevedena v slovenščino:
- Robespierre : svetloba in senca (1967) avtorja Rudolfa Harmsa, Založba: Maribor, Obzorja
- V slovenščino je prevedena tudi zbirka Robespierrovih spisov z naslovom Izbrani spisi / Maximilien Robespierre (1989), Založba: Ljubljana, Univerzitetna konferenca ZSMS

Dela izdana v nemščini:
- Robespierre : mit 3 Faksimile und 30 Abbildungen / von Carry Brachvogel (1925) Carryja Brachvogela, Založba: Wien, Leipzig

Dela izdana v francoščini:
- Robespierre : politique et mystique (1987), Guillemin Henri, Založba: Paris, Seuil
- Maximilien Robespierre : histoire d'une solitude (1968), Max Gallo, Založba: Paris, Librairie Académique Perrin
- Les Jacobins : de Robespierre à Chevènement (1999), Vovelle Michel, Založba: Paris, Éditions La Découverte
- Robespierre (1946), Walter Gérard, Založba: Paris, Gallimard
- Robespierre (1957), Bouloiseau Marc, Založba: Paris
- Robespierre (1988), Solet Bertrand, Založba: Paris, Editions Messidor

Sklici[uredi | uredi kodo]

Viri in literatura[uredi | uredi kodo]