Matko Talovac
| Matko Talovac | |
|---|---|
 pečat bana Matka Talovca | |
| Hrvaški ban | |
| Vladanje | 1435–1438 |
| Predhodnik | Herman II. Celjski |
| Naslednik | Ulrik II. Celjski |
| Rojstvo | konec 14. stoletja Korčula |
| Smrt | konec 1444 ali začetek 1445 |
| Zakonec | Margareta Čeh Levanjski |
| Potomci | |
| Rodbina |  Talovci |
| Oče | Luka "Dubrovniški" |
| Religija | rimokatolik |
Matko Talovac[1] (latinsko Mathkoni de Thallowcz,[2] madžarsko Tallóci Matkó) ali Matija Talovac,[3] je bil hrvaški plemič, član plemiške Talovcev. Bil je sinjski in kliški knez, vranski prior, upravitelj zagrebške škofije in ban (podkralj) Slavonije od leta 1435 in od leta 1436 ban (podkralj) Hrvaške, vse do svoje smrti leta 1444 ali 1445.
Rodbina
[uredi | uredi kodo]Matko Talovac se je rodil na otoku Korčuli konec 14. stoletja. Približno v tistem času ali v začetku 15. stoletja se je rodbina Talovac preselila v mesto Dubrovnik. V sodobnih virih se Matko imenuje tudi "Matko iz Dubrovnika" (Mathico de Aragouse). [4] Rodbina Talovac je bila v 15. stoletju vplivna na območju Cetina. [5] Matkov brat Petar Talovac je bil ban Hrvaške in Dalmacije od leta 1438 do 1453. Njegov drugi brat Franko (Franjo) je bil ban Severina, župan Temeša in kapitan Beograda. Njegov tretji brat Ivan je bil prior Vrane (1439–1445). Bratje Talovci, ki so s kraljevimi darili prejeli obsežna posestva, so bili nekaj časa najmočnejši gospodarji regije; njihova oblast se je raztezala od Beograda do Senja in od Drave do Neretve.
Delovanje
[uredi | uredi kodo]Dubrovniški dokument iz tistega časa navaja, da je Matko od leta 1416 služil na dvoru srbskega despota Štefana Lazarevića.[6]. Po Štefanovi smrti leta 1427 se je pridružil ogrskemu in hrvaškemu kralju Sigismundu. Leta 1428, po obleganju trdnjave Golubac, je pomagal bežečemu kralju Sigismundu Luksemburškemu pri prečkanju Donave, za kar mu je kralj njemu in rodbini podaril gospostvo Kovin in Brčko ter zemljiško posest v Topolovici (stari viri jo imenujejo Thallowch, Talloca, Tallowcz, Tallocz, Tallovec, Tallovez ali Talloucz), od koder je prevzel ime Talovac. Leta 1430 je bil imenovan za grofa Kovina in kastelana ogrskega Beograda. Dobil je tudi nadzor nad utrdbami Srebrenik, Grabovac in Brčko v regiji Usora. Matko je sodeloval v številnih bitkah proti Osmanskemu cesarstvu v Srbiji. V službi cesarja Sigmunda je bil leta 1433 imenovan za upravitelja zagrebške škofije. Naslednje leto je bil imenovan za priorja Vrane, ki ga je imel do leta 1439. [7]
Matko je bil oktobra 1435 imenovan za bana vse Slavonije, maja 1436 pa za bana Hrvaške in Dalmacije. Naziv hrvaškega bana je nosil skupaj s Štefanom III. Frankopanom od 1436 do 1437, s Petrom Talovcem od 1437 do 1444 ter s Petrom in Frankom Talovcem do njegove smrti.[8] Njegova brata Ivan in Franko sta ga nasledila na mestu kastelana v Beogradu.[9]
Izvajanje njegove funkcije bana je padlo v burni čas turških vpadov in notranjih spopadov med velikimi fevdalci. Od januarja 1436 se je po kraljevem ukazu spopadel z Ivanom VI. Frankapanom glede dediščine cetinski knezov Nelipićev. Po Ivanovi smrti (XII. 1436) mu je kralj podelil velik del frankapanskega posestva v zaledju dalmatinskih mest, ki si ga je delil s svojimi brati. Ob smrti kralja Sigismunda je bil tudi pomemben udeleženec pri aretaciji ogrske kraljice Barbare Celjske. Nato je bil v službi Albrechta II. Habsburškega, ki je njemu in njegovim bratom potrdil vse starejše podelitve. Vzdrževal je dobre odnose z Benečani in Dubrovnikom, po katerih ukazu je zatrl plenjenje bosanskega vojvode Stjepana Vukčića Kosače. Po smrti kralja Albrechta (1439) je bil v delegaciji, ki je poljskemu kralju Vladislavu I. Jageloviću ponudila ogrsko krono. Umrl je kmalu po porazu pri Varni (1444). Imel je vplivno vlogo pri vrnitvi bosanskega kralja Tvrtka II. na oblast in pri povrnitvi bosanskih gradov, vključno z Jajcem.
Opombe
[uredi | uredi kodo]- ↑ »Talovac, Matko«. Encyclopedia of the Miroslav Krleža Lexicographical Institute, Zagreb. Pridobljeno 20. februarja 2021.
- ↑ Monumenta hungariae historica: Magyar történelmi emlékek. Okmánytárak. 1910.
- ↑ Rattkay, Juraj (2001). Spomen na kraljeve i banove: Kraljevstava Dalmacije, Hrvatske i Slavonije. Hrvatski institut za povijest. str. 180. ISBN 978-953-6324-21-7.
- ↑ Dugački & Regan 2018, str. ;140–141.
- ↑ Pregled istorije jugoslovenskih naroda: Ot najstarijih vremena do 1848. Zavod za izdavanje Republike Srbije. 1960. str. 105.
- ↑ Elezović & Škrivanić 1956, str. 22.
- ↑ Dugački & Regan 2018, str. ;141–142.
- ↑ Dugački & Regan 2018, str. 143.
- ↑ Летопис Матице српске. У Српској народној задружној штампарији. 1913. str. 421.
Literatura
[uredi | uredi kodo]- Splošna enciklopedija, JLZ, Zagreb, 1982.
- Splošna in nacionalna enciklopedija v 20 zvezkih, zv. XIX, Pro Leksis, Zagreb, 2007. ISBN 978-953-7224-19-6