Pojdi na vsebino

Matej Pariški

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Avtoportret Mateja Pariškega v njegovi Kroniki; Britanska knjižnica, London, MS Royal 14.C.VII, folio 6r

Matej Pariški (angleško Matthew Paris) je bil angleški zgodovinar iz benediktinskega samostana St. Albans, nedaleč od Londona, * ok. 1200, Anglija, † 1259, St. Albans, Anglija.

Matej velja za enega najpomembnejših kronistov, zgodovinarjev in kartografov 13. stoletja v Angliji. Delal je tudi kot zlatar in kipar.

Življenje in delo

[uredi | uredi kodo]
Chronica Majora: Ptičja pridiga Frančiška Asiškega; Cambridge, Kolegij Corpus Christi, MS 16 II, fol. 70v
Historia Anglorum: Kralj Henrik III. Angleški in kraljica Eleonora Provansalska se leta 1243 vračata iz Francije; Britanska knjižnica, MS Royal 14 C VII, fol. 134v)
Chronica Majora: Bitka pri Hattinu (1187) – Saladin iztrga pravi križ bežečemu kralju Gvidu Lusignanu

Matej je bil kljub svojemu imenu Anglež, kar je jasno razvidno iz njegovega dela. Priimek Pariški v Angliji v 13. stoletju ni bil redek, možno pa je tudi, da je v mladosti študiral v Parizu. Slednje bi pojasnilo ne le njegovo ime, temveč tudi njegovo zanimanje za vse, kar je bilo povezano s Francijo, zlasti za pariško univerzo, pa tudi njegove številne stike s Francijo.[1] Najzgodnejši dogodek v njegovem življenju, ki ga je sam omenil v svojem delu, je njegov vstop v samostan St. Albans leta 1217. Drugo pomembno leto v njegovi biografiji je bilo leto 1248. Takrat je reformiral benediktinski samostan na norveškem otoku Munkholmen in se spoprijateljil z norveškim kraljem Haakonom IV. [2]

Večino svojega življenja v St. Albansu je posvetil zgodovinskemu delu, po katerem je bil samostan znan. Najprej je revidiral kroniko Ivana de Celle, opata St. Albansa 1195–1214, in kroniko svojega neposrednega predhodnika in učitelja Rogerija Wendoverskega (umrl 1236). Ti dve deli sta bili osnova njegovega lastnega velikega dela Chronica Majora. Od leta 1235 je kroniko nadaljeval sam do svoje smrti leta 1259. Informacije je pridobival predvsem iz pogovorov s pričami in udeleženci dogodkov, pa tudi iz pisem, ki jih je včasih vključil v svoje delo. Vzdrževal je tesne stike s kraljem Henrikom III. in njegovim bratom Rihardom Cornwallskim. Kralj je bil zainteresiran, da bi Matej v svoji zgodovini zapisal dogodke čim bolj natančno. Leta 1257 je osebno teden dni bival v St. Albansu in vso svojo pozornost posvetil kronistovemu delu. Presenetljivo je, da je kraljeva politika v Kroniki prikazana v neugodni luči, čeprav je Matej izrazil določeno simpatijo do Henrika kot osebe.[3]

Matej je še posebej impresiven kot pripovedovalec. Globoko se je zanimal za človeške vidike politike, vendar je njegovo ocenjevanje sodobnikov temeljilo bolj na lastnih predsodkih kot na njihovih dejanskih ciljih in idejah. Osebe je cenil, četudi ni odobraval njihovih političnih ciljev, sovražil pa je dvorjane in tuje kraljeve izbrance. Izjemno je, kako ostro je obsojal papeški vpliv v angleški politiki.[3]

Matejeva datacija je za sodobnika relativno nenatančna. Isti dogodek je včasih omenil dvakrat v različnih kontekstih. Občasno je ponarejal dokumente, ki jih je vključil v svoje poročilo, na primer besedilo Velike listine svoboščin. Njegovo delo vsebuje tudi izmišljene govore, ki dajejo napačno sliko o govorcu. Matejeve izjave je zato treba vedno preveriti z drugimi viri, če obstajajo. Kjer je njegova Kronika edini vir, jo je treba uporabljati previdno. Njegova velika zasluga je, da ponuja bolj živo sliko svojega časa kot kateri koli drug angleški kronist.[3]

Matej je svoje rokopise napisal in ilustriral sam. V njih je več kot sto grbov, ki so najzgodnejši vir angleške heraldike.[4]

Chronica Majora: Tadej da Sessa zapušča Prvi lyonski koncil (1245), potem ko je papež Inocenc IV. odstavil cesarja Friderika II. Nad Tadejevo podobo je napis: Thadeus de Suessa procurator Fretherici recedit confusus – Tadej de Suessa, Friderikov odvetnik, odhaja v grozi. Tadeju je pripisal nekoliko spremenjeno citiran začetek sekvence Dies irae: Dies ista dies irae – Ta dan je dan jeze.[5]

Antisemitske teze

[uredi | uredi kodo]

Matej je v svojih spisih širil legende o ritualnih umorih in druge antisemitske teze. Med drugim je na primer polemično povezal obrezovanje dečkov s ponarejanjem kovancev, ki naj bi jih zagrešili Judje z obrezovanjem robov kovancev, in širil predhodnico teorije "svetovne judovske zarote". V njej je trdil, da so Judje stali za mongolsko invazijo v Evropo, da bi uničili krščanstvo.[6] Legendo o Kartafilu, zgodnjo različico legende o potujočem Judu, je z manjšimi spremembami prevzel od svojega predhodnika Rogerija Wendoverskega. V besedilu Kartafil ni omenjen kot Jud, temveč kot vratar v službi Poncija Pilata. V Matejevi ilustraciji je kljub temu upodobljen kot Jud.

Liber additamentorum: Slon Ludvika IX., ki ga je podaril Henriku III. leta 1255

Matej je večino svojih del napisal v latinščini.

  • Chronica Majora (Velika kronika) je velika zgodovinska mojstrovina
  • Povzetki vsebine Chronica Majora so včasih dopolnjeni z dodatnim gradivom:
    • Historia Anglorum (Zgodovina Angležev)
    • Flores historiarum (Rože zgodovine)
    • Abbreviatio chronicorum (Skrajšana kronika)
  • Gesta abbatum monasterii Sancti Albani (Dejanja opatov samostana svetega Albana) je zgodovina samostana
  • Biografiji Štefana Langtona in Edmunda Abingdonskega

V anglonormanskih verzih je napisal tudi biografije Albana Angleškega, Edvarda Spovednika, Thomasa Becketa in Edmunda Abingdonskega.<ef>Matthew Paris. V: Britannica.com.</ref>

Zbirko dokumentov, ki jih je prepisal kot dodatke k svojim zgodovinskim delom, je poimenoval Liber additamentorum (Knjiga dodatkov).

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Simon Lloyd, Rebecca Reader: Paris, Matthew. V: Oxford Dictionary of National Biography. 2004. doi:10.1093/ref:odnb/21268
  2. ↑ William Hunt: Dictionary of National Biography, 1885-1900, Paris, Matthew. Dictionary of National Biography. 1895.
  3. 1 2 3 Henry William Carless Davis: Matthew of Paris. In: Encyclopædia Britannica. 1911.
  4. ↑ Gert Oswald: Lexikon der Heraldik. Bibliographisches Institut, Leipzig 1984.
  5. ↑ Suzanne Lewis: The Art of Matthew Paris in the Chronica Majora. University of California Press, Berkeley CA u. a. 1987, str. 263–266, ISBN 0-520-04981-0 (online).
  6. ↑ Wolfgang Benz, Werner Bergmann, Johannes Heil, [Juliane Wetzel, Ulrich Wyrwa (ur.): Handbuch des Antisemitismus. Judenfeindschaft in Geschichte und Gegenwart. Band 2: Personen. 1: A–K. de Gruyter Saur, Berlin 2009, ISBN 978-3-598-24072-0, str. 527 f.
  • Evelyn Edson: Matthew Paris’ ‚other‘ map of Palestine. In: The Map Collector. Nr. 66, 1994, ISSN 0140-427X, str. 18–22.
  • Vivian H. Galbraith: Roger Wendover and Matthew Paris (= Lecture on the David Murray Foundation in the University of Glasgow. 11, ZDB-ID 1211044-9, = Glasgow University Publications. 61). Jackson, Glasgow 1944.
  • Paul D. A. Harvey: Matthew Paris’s maps of Britain. In: Peter R. Coss, Simon D. Lloyd (Hrsg.): Thirteenth Century England IV. Proceedings of the Newcastle upon Tyne Conference, 1991. Boydell Press, Woodbridge u. a. 1992, ISBN 0-85115-325-9, str. 109–121.
  • Paul D. A. Harvey: Matthew Paris’s map of Palestine. V: Michael Prestwich, Richard Hugh Britnell, Robin Frame (ur.): Thirteenth Century England VIII. Proceedings of the Durham Conference, 1999. Boydell Press, Woodbridge u. a. 2001, ISBN 0-85115-812-9, str. 165–177.
  • Hans-Eberhard Hilpert: Kaiser- und Papstbriefe in den Chronica majora des Matthaeus Paris (= Veröffentlichungen des Deutschen Historischen Instituts London, Band 9). Klett-Cotta, Stuttgart 1981, ISBN 3-12-915510-4 (zugleich: Regensburg, Universität, Dissertation, 1979).
  • Claude Jenkins: Monastic chronicler and the early school of St. Albans. A lecture. Society for Promoting Christian Knowledge u. a., London u. a. 1922.
  • Suzanne Lewis: The Art of Matthew Paris in the Chronica majora (= California Studies in the History of Art. 21). University of California Press, Berkeley CA u. a. 1987, ISBN 0-520-04981-0.
  • Karl Schnith: England in einer sich wandelnden Welt. (1189–1259). Studien zu Roger Wendover und Matthäus Paris (= Monographien zur Geschichte des Mittelalters, Band 7). Hiersemann, Stuttgart 1974, ISBN 3-7772-7404-6 (zugleich: München, Universität, Habilitations-Schrift 1972).
  • Peter-Johannes Schuler.Mathäus Parisiensis, 5: 999-1000.
  • Richard Vaughan: The Handwriting of Matthew Paris. V: Transactions of the Cambridge Bibliographical Society. Band 1, Nr. 5, 1953, ISSN 0068-6611, str. 376–395.
  • Richard Vaughan: Matthew Paris (= Cambridge Studies in Medieval Life and Thought. NS 6, ISSN 0950-6314). Cambridge University Press, Cambridge 1958 (dazu: Frederick M. Powicke: Review. V: The English Historical Review. Band 74, Nr. 292, julij 1959, ISSN 0013-8266, str. 482–485, JSTOR 559243).
  • Richard Vaughan: Chronicles of Matthew Paris. Monastic Life in the Thirteenth Century. Edited, translated, and with an introduction. Sutton u. a., Gloucester u. a. 1984, ISBN 0-312-13452-5.
  • Richard Vaughan (ur.): The illustrated Chronicles of Matthew Paris. Observation of Thirteenth-Century Life. Translated, edited and with an introduction. Illustrations selected by Nigel Wilkins. Photographs by Ian Cannell. Sutton, Stroud 1993, ISBN 0-7509-0276-0.
  • Björn Weiler: Matthew Paris in Norway. V: Revue Bénédictine, 122, 2012, str. 153–181.
  • Björn Weiler: Matthew Paris on the Writing of History. V: Journal of Medieval History, 35, 2009, str. 254–278.
  • Johannes Weiss: Das kartographische Erbe von Matthaeus Parisiensis in Spätmittelalter und früher Neuzeit. Wien 2010 (Wien, Universität, Dissertation, 2010, obvsg.at Arhivirano 2015-12-29 na Wayback Machine.).
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Matej_Pariški&oldid=6537606«